Drage bralke, dragi bralci, minilo je še eno leto. Upamo, da se ga bo vredno spominjati.
Skupaj z nekaterimi sodelavci smo tudi letos izbrali utrinke, ki so zaznamovali leto 2016 – od knjig do spoznanj.
Naj bo leto 2017 boljše od vseh prejšnjih let. Srečno!
Ime in priimek: Manca G. Renko
Poklic: Uradno urednica in zgodovinarka, neuradno še vse vmes.
Knjiga leta: Egon Pelikan: Tone Kralj – ker ni veliko monografij slovenskih zgodovinarjev, ki so poglobljene, hkrati pa jih je prijetno brati in so za povrh še lepo videti na knjižni polici. In Ko Un: Pišem v zrak – ker ni veliko pesnikov, ki se me sploh še lahko dotaknejo. Na papirju ali v živo.
Film leta: 24 tednov (r. Anne Zohra Berrached) V drugi polovici filma smo vse ženske v Linhartovi dvorani CD po torbicah brskale za robčki, ob izhodu pa smo si zavezniško mežikale z objokanimi očmi.
(Pa tretja sezona BoJacka Horsemana.)
Predstava leta: Tri zime: tako v MGL (r. Barbara Hieng Samobor) kot HNK (r. Ivica Buljan). Izjemen tekst Tene Štivičić.
Koncert/glasba leta: Nick Cave and the Bad Seeds: Skeleton Tree. Rings of Saturn na repeat: And this is the moment, this is exactly where she is born to be - Now this is what she does and this is what she is.
Razstava leta: Razstava Chagall bis Malevich v dunajski Albertini me opomnila, kako sem šla pred desetletjem na Dunaj tudi in predvsem zato, da bi videla svojega najljubšega slikarja Chagalla, danes pa nelagodje, ki ga občutim ob njem, lahko umiri le Malevičeva čistost.
Spoznanje leta: Vsakič ko nisi prijazna, svetu priznaš svoj poraz. Vsakič ko se jemlješ resno, se ti vesolje posmehne.
Opis leta: Vsako leto znova se mi zdi, da sem v preteklem letu postala res, zares, odrasla. In da je to mnogo težje, kot sem mislila, da bo. Je pa tudi veliko lepše, vsako leto lepše.
Ime in priimek: Goran Vojnović
Poklic: Pisatelj, režiser.
Knjiga leta : The Vegetarian. Han Kang.
Bral sem Eleno Ferrante (in užival) in bral sem Orhana Pamuka (in užival) in nisem presenečen, da se je žirija Man Booker International izneverila pričakovanjem in namesto njiju nagradila čudovito nenavadno knjigo meni dotlej neznane južnokorejske pisateljice.
Knjiga leta izdana v Sloveniji je zame Dora Bruder Patricka Modiana, letošnje leto pa si bom zapomnil tudi po tem, da sem odkril Kafko. No, odkril sem, kako duhovit pisatelj je.
Film leta: Toni Erdmann. Maren Ade.
Priznam, da ne razumem povsem še nevidene kolektivne kritiške evforije, ki že od letošnjega Cannesa spremlja ta predolg in mestoma že nadležno dolgočasen film in zato imam občutek, da sem film leta letos zamudil, ker nisem bil dovolj reden obiskovalec kina.
A da ne bo pomote, Toni Erdmann je vrhunski in brez dvoma najboljši film, kar sem jih letos videl.
Predstava leta: People Places and Things. Wyndham’s Theatre.
Sicer starejša predstava, ki so jo pred leti postavili v National Theater, nato prestavili na West End. Ne vem, ali sem bil že kdaj, v gledališču ali filmu, tako očaran, kot sem bil nad Denise Gough v vlogi zvezdnice, ki se skuša ozdraviti zasvojenosti z mamili.
Častno drugo mesto pripada Pinterjevi klasiki The Caretaker v Old Vicu, v katerem sem na odru videl enega svojih najljubših filmskih igralcev, Timothyja Spalla. Ki pa, roko na srce, sploh ni bil najboljši igralec te izjemne (igralske) predstave.
Koncert/glasba leta: Yasmin Levi. Cankarjev dom.
Na vprašanje o glasbi, je Yasmin vedno pravilen odgovor.
Razstava leta: Foreing Gods. Leopold Museum.
Moji sicer pogosti obiski razstav v letošnjem letu so bili precej drugačni kot prejšnja leta in moje misli o njih ne povsem jasne, a vseeno verjamem, da je razstava Foreing Gods v Leopoldu presenetljiva v najboljšem pomenu te besede.
Spoznanje leta: Bob Dylan je očitno večji pesnik od Adonisa.
Opis leta: Naše prvo leto s tehnično ovirano državno mejo me je proti koncu navdalo z občutkom, da se vračamo v svoj mali tesnobni mrak.
Ime in priimek: Matjaž Juren Žeže
Poklic: Entrepreneur.
Knjiga leta: Jaz sem Zlatan Ibrahimović.
Film leta: American Honey (dobesedno film o Pub crawl-anju)
Predstava leta: Instagram od predsednika republike. Ena beseda: OBOŽ.
Koncert/glasba leta: Indonezijski treprs Rich Chigga in domači ansambel Smrt Boga in otrok.
Razstava leta: Retrospektiva dunajskega akcionizma pod taktirko Gunterja Brusa v berlinskem Martin-Gropius-Bau.
Spoznanje leta: Vseen se splača pohat.
Opis leta: Varjanta ko si v enem letu res dostkrat izustil besedo “basla” ampak še vedno občutno premalokrat.
Ime in priimek: Katja Perat
Poklic: Doktorska študentka primerjalne književnosti, drugič. Ne morem se povsem odločiti ali to, da pod to rubriko vsako leto navedem nekaj drugega, pove več o meni ali o zgodovinski situaciji nasploh.
Knjiga leta: Le Carrejev Golobji tunel. Metafora za življenje par excellence: »Blizu stare igralnice je stal športni klub, ob njem pa zelenica in strelišče s pogledom na morje. Pod trato so ležali majhni paralelni tuneli, speljani iz vrste ob robu morja. Vanje so bili položeni živi golobi, ki so se izvalili na strehi igralnice. Njihova naloga je bila prhutati svojo pot po trdi temi predora, dokler niso vzniknili v sredozemsko nebo kot tarče dobro pitanim športnim gospodom, ki so v stoječem ali ležečem položaju čakali nanje s svojimi puškami. Golobi, ki so jih zgrešili ali zgolj oplazili so nato storili, kar golobi pač počno. Vrnili so se na mesto svojega rojstva na strehi igralnice, kjer so nanje že čakale pasti. Zakaj me je ta podoba preganjala tako dolgo je nekaj, o čemer bralec morda lahko presodi bolje, kot zmorem sam.«
Film leta: Leto brez kina. Če se ne motim, sem na letu iz Chicaga v Copenhagen poskušala nekaj pogledati, pa sem zaspala še preden bi se utegnila odločiti kaj. Sem pa na zahvalni dan z 99 odstotki Amerike in večino tistih, ki premorejo Netflix prisostvovala ponovni združitvi vseh Gilmorjevih deklet. Meni je bilo lepo, po žolčnih odzivih internetja pa sklepam, da si mlada ženska, ki ji življenje ne nudi nikakršne gotovosti, očitno ne sme privoščiti, da bi bila zaradi tega žalostna ali zaskrbljena, kaj šele, da bi jo to naredilo nerazpoloženo in zoprno. Smejte se, punce, in bodite vesele – kdo vas bo sicer prenašal.
Predstava leta: Republika Slovenija. Depala vas je po lirski mojstrovini Klemna Klemna (ojla, Nataša) dobila še drugi zaslužen spomenik.
Koncert/glasba leta: Kadar sem bila otožna ali v skrbeh, sem običajno izbirala med The wind that shakes the barley in Severinino Tarapano. Kot Le Carre bi interpretacijo tudi sama raje prepustila bralcu.
Razstava leta: Stalna zbirka Maxa Beckmanna v Muzeju umetnosti St Louis. Drobec Evrope, ko sem ga nujno potrebovala. Malo je prispeval k občutku, da v zadimljenem kabareju veselo praznimo kozarce na predvečer konca sveta.
Spoznanje leta: Ugibam, da to, da se včasih z nostalgijo spominjam mladostne naivnosti pomeni, da sem se zdaj tudi uradno postarala.
Opis leta: Eno najbolj produktivnih let mojega življenja, eno najbolj neodvisnih in eno najbolj samotnih. Leto, ki je pričalo predvsem o tem, da se človek, ki je izgubil svojo mladostno naivnost samo z večjimi količinami dela, skrbi in alkohola lahko ubrani misli na to, da bomo res čisto vsi (od Davida Bowia do Carrie Fisher, od naših staršev, ljubimcev, prijateljev do naših domačih živali) umrli in da, kadar te dni nazdravljamo, ne dosti drugače kot v zadimljenih kabarejih weimarske republike, tudi sami veselo praznimo kozarce na predvečer konca sveta.
Ime in priimek: Aljoša Harlamov
Poklic: Urednik
Knjiga leta: Dve knjigi: Slovenska zgodovina I in II. Čeprav še nisem prebral celih, zaenkrat sem samo malo pobrskal in videti sta pravo nadaljevanje prejšnjih projektov založbe Modrijan o slovenski zgodovini. Kapo dol.
Film leta: Hm … Nič tako velikega mi ni ostalo v spominu; žal nisem ujel zacahnjenih filmov na Liffu (predvsem romunskih), tudi Tonija Erdmanna še nisem uspel pogledati. Nazadnje sem gledal Kapitana Fantastičnega in se mi je strašno dopadel; ne toliko režijsko, ampak zgodbeno (razen konca) izredno dobro narejen film; povsem netipičen za Američane.
Predstava leta: Ne vem, če sem bil letos sploh kaj v gledališču – zadnja leta precej zanemarjam teater; če pa sem že bil, mi ni nič posebnega ostalo v spominu.
Koncert/glasba leta: Radioheadi so izdali album (A Moon Shaped Pool). Kljub temu da ni njihov najboljši, zame še vedno top glasba tega leta. Tudi Deap Vally si zaslužita omembo z Femejism. Novih Repetitorjev (Gde Ćeš) še pa nisem imel časa prav poslušati, ampak tu ni kaj, še vedno najboljši bend na celinski Evropi ta trenutek.
Razstava leta: MIG 21, Kibla portal, Maribor (v oktobru). Nekaj zeh kosov, ampak nekaj pa noro dobrih.
Spoznanje leta: Ene stvari zahtevajo več garanja, kot so ga vredne.
Opis leta: 2016 je napisal George RR Martin.
Ime in priimek: Ana Schnabl
Poklic: Po poklicanosti pisateljica, po budgetu urednica, tekstopiska, kritičarka.
Knjiga leta: Lagala bi, če bi tajila veselje ob svojem prvencu, ki kmalu izide. Uživala sem v nastajanju, ker sem bila lahko sama, tiha in vseskozi res čudno oblečena. Ob tej priliki bi se zahvalila kamniški kavarni Piškotek za vse kave, odplačane z odlogom, in za najboljše piškote sploh.
Kar se tiče knjig drugih ljudi pa je bila letina slabša oziroma sem imela pri izbiri malo sreče. Omeniti velja Ferrantejino neapeljsko tetralogijo in pa Claro Janice Galloway. Slednji zavidam zlasti inteligenco in smisel za humor, pa tudi neizprosnost. Take-it-or-leave-it knjiga je, kar ob splošni mlačnosti izjemno cenim. Potem je tu še Kronosova žetev Mojce Kumerdej, ki me je prepričala z isto opremo kot Clara – čeprav je roman na trenutke boleče shematičen. V zadnjem mesecu sem se lotila še obeh Kumerdejinih kratkoproznih zbirk in postala avtoričina oboževalka. Da, še vedno me motijo sheme, ampak ob takšnem umu, ob tako norih uvidih lahko odpustim čisto vse.
Film leta: Neizobražena sem, pogledam malo filmov in tudi malo serij. V spominu se mi je zataknil italijanski film Perfetti sconosciuti, ker se ljubeznivo loti žalostnega dejstva, da si ljudje vseskozi lažemo. Med serijami pa me je zadela The Night Of, ker obožujem pripovedi o preobrazbah na slabše.
Predstava leta: Doživela sem malo, doživela nisem nič omembe vrednega.
Koncert/glasba leta: Spet sem odkrila Massive Attack, zlasti njun album Heligoland. Naslonila sem se tudi na ljubljence Coil. Med novimi albumi pa me je zadel album A Seat at the Table čudovite Solange in, seveda, Skeleton Tree Nicka Cavea. Komad Distant Sky lahko naredi, da čas prične teči drugače. Vsakokrat me tudi spravi v jok.
Razstava leta: Zdrajsano, ampak – dunajski umetnostnozgodovinski muzej, renesančna in baročna Italija, renesančna in baročna Nizozemska. Ker – tehnika, zgodbe, čustva.
Spoznanje leta: Prespi, kar se da prespati, uredi, kar se da urediti, preboli, kar je treba preboleti.
Opis leta: Hic Rhodus, hic salto. Pa tudi – Classical Art Memes so mi večkrat rešili dan.
Ime in priimek: Nadina Štefančič
Poklic: Podjetje Empatija.
Knjiga leta: The First Bad Man, dolgoprozni prvenec Mirande July, najbolj nežne punce ameriškega neodvisnega filma.
»Naposled je v tihem šepetu dejal: ‘Mislim, da bi znal biti obupna oseba.’ Za delček sekunde sem mu verjela – mislila sem, da bo priznal kakšen zločin, nemara umor. Nato sem se zavedla, da vsi mislimo, da smo morda obupni ljudje. A to razkrijemo le preden nekoga zaprosimo, da nas ljubi. To je nekakšna oblika slačenja.« (Prevod odlomka: Matic Jeraj.)
Film leta: Pamela Adlon in Mirjana Karanović sta pokazali in povedali vse tisto, kar je težko ali nerodno reči: prva v TV seriji Better things in druga v filmu Dobra žena.
Predstava leta: Tekanje in vohljanje kužkov po parku Tivoli. Prizor, ob katerem se Ljubljana in življenje tudi na naporen dan zdita znosna, celo lepa.
Koncert/glasba leta: Prijateljičin akustični cover pesmi Crying game Raya Charlesa in prijateljev akustični cover pesmi Meni se dušo od tebe ne rastaje Johhnyja Štulića. Kar povzema notranje življenje leta 2016 – v limbu med opuščanjem in oklepanjem.
Razstava leta: Sam Shaw, fotograf in tudi producent filmov Johna Cassavetesa, v praškem Domu fotografije. Pogled petdesetih in šestedestih let prejšnjega stoletja na Holivud med tejki, ki je postal Holivud, kot se ga spomnimo. Tesnobni Marlon Brando v raztrgani majici in neustrašna Marilyn Monroe z vihravim krilom.
Spoznanje leta: Da je del moje družine v Trst po boljše življenje prišel iz Grčije. Mogoče se bom morala naučiti grško, da se bom lahko do konca spoznala.
Opis leta: #pofurala
Ime in priimek: Anja Strajnar
Poklic: Lektorica na kvadrat – učiteljica slovenščine za tujce in težakinja za vejice in velike začetnice.
Knjiga leta: Letošnje leto sem se knjig lotila malo drugače – prebrati sem želela v umetnosti in pop kulturi največkrat omenjene ameriške klasike, kar po vrsti, od najstarejšega do najnovejšega. Priznam, da sem nekatere knjige odložila pred koncem, ker so se mi zdele res bedne/dolgočasne/neberljive za znoret, priznam, da me večina res ni ganila, priznam tudi, da sem mogoče krivična … Hkrati pa priznam tudi, da se me je najbolj dotaknil Rothov Človeški madež, pa da komaj čakam, da se januarja nagradim še z zadnjim Američanom na spisku, Eugenidesom, ki me po romanih Middlesex in Deviški samomori (res fantastična romana!) z najnovejšim Poročnim zapletom zagotovo ne bo razočaral.
Film leta: Dva filma leta. Manchester by the Sea in Nocturnal Animals. Oba s pretresljivo zgodbo (ali dvema), močnimi čustvi, vrhunsko igro. Slednji pa še z estetiko Toma Forda – aaah.
Predstava leta: Čisto nič pretresljivega …
Koncert/glasba leta: 2016 je bilo strašno radodarno z dobro glasbo in težko težko težko pričakovanimi koncerti. Na zmagovalnih stopničkah so pristali: Ephemerals v Mariboru (bronasta), GoGo Penguin v Ljubljani (srebrna), Silence v Škofji Loki (zlata).
Razstava leta: Mislim, da je name največji vtis naredila stalna razstava v amsterdamskem Rijksmuseumu 1. januarja 2016. Dober začetek leta!
Spoznanje leta: Živi in pusti/pomagaj živeti. Res. Pusti. Pomagaj. Živi.
Opis leta: Še eno fino leto!
Ime in priimek: Gabriela Babnik
Nekateri mi pravijo tudi Gabuška. Razmišljam pa, da bi spremenila priimek v Ouattara.
Poklic: Pisateljica.
Knjiga leta: Cesare Pavese, Umetnost življenja. V Pavesejevem Dnevniku, ki ga je pisal petnajst let, je zelo malo zunanje resničnosti, hkrati pa se tudi v najbolj transcendentalnih delih, njegovih besed in misli drži vonj po zemlji in naravi. Pesnik, ki je odraščal sredi wilderness, hkrati pa je bil velik mislec – humanist. V njegovi knjigi bomo na primer našli misli: Človek se ne ubije zaradi ljubezni do neke ženske. Ubije se zato, ker ga ljubezen, katerakoli ljubezen, razkrije v njegovi odkritosti, bedi, nebogljenosti, ničevosti.
Jani Virk je z zbirko zgodb Med drevesi, še enkrat pokazal, kakšen mojster pripovedovanja je. Pri tem pa ne gre toliko za to, da počasi prodira proti bistvu, kar bi lahko brali kot posledico dolgoletne kilometrine, pač pa gre za tonaliteto knjige, ki se po metafizičnem nagibu vrača k zgodnejši, prav tako kratkozgodbeni knjigi Vrata in druge zgodbe. Čudovito je tudi, kako je Virk z rahlimi vezmi med posamičnimi zgodbami nadgradil zbirko.
Film leta: Recimo ena tretjina filmov, ki sem jih videla na letošnjem gejevskem in lezbičnem festivalu. Moram pa priznati, da sem v gledanju risank našla posebno veselje. Ali če povzamem besede ljubega Ervina Hladnika, ko bosta hčerki odrasli, bom verjetno izgubila smisel življenja.
Predstava leta: Letos sem videla nekaj predstav, predvsem v Mladinskem in Mestnem gledališču, vendar ugotavljam, da sem bolj kot za gledališče narejena za Kinoteko na Miklošičevi. Nekaj magičnega je v tem, kako ti film predre kožo in te od znotraj pogreje. Druga zgodba, ki pa jo še razvijam, pa je lutkovno gledališče, kjer včasih pozabim dihati … Še ena ljubezenska zgodba so radijske igre. Ivanka Mežan je Fotografijo interpretirala na način, da sem v studiju skrivala solze.
Koncert/glasba leta: Počasi spoznavam, da ostajam na Facebooku predvsem zato, ker se je nanj priklopil Miklavž Komelj, ki kljub misli, da je Facebook “ideološki aparat kapitala”, tam deli čudovite operne arije. Tako ostajam v stiku s klasično glasbo, ki sem jo nekoč ogromno preposlušala, vmes preskočila na afriški etno (čakam na koncert Salifa Keite v Ljubljani), zdaj pa bi spet nekaj eksperimentalnega šundra, kot je na primer The Radio of the Future Velimirja Khlebnikova (1921).
Spoznanje leta: Da imam v telesu oglje in da sem se zaradi tega bolj kot k ljubezni, začela nagibati k smrti. Občutek je podoben tistemu, ko izgubiš uhan …
Opis leta: Ob celi vrsti kulturnikov je spomladi umrla tudi ljuba Sita, afriška babica. Predstavljam si jo, kako sedi pod mangovcem in ko spozna, da se ne bova več videli, nenadoma vstopi v moje sanje. Vedno sem mislila, da nam bo ostalo še dovolj časa, da bo najini deklici naučila, kako prepoznati konstelacije zvezd in kako skuhati sladko paradižnikovo omako. Ko sem avgusta pobirala plastične vrečke z njenega groba, sem ji hkrati obljubila še, da se bom manj ukvarjala s primitivci in več z nežnimi, milimi ljudmi, ki mi ves čas uhajajajo.
