Kratka reportaža o nastajanju knjige Pero (Behind the scenes)
Nekega zgodnjepomladanskega dne sem se s prijateljem Mohorjem nastavljal še sramežljivim sončnim žarkom, ki so padali na teraso pred njegovo hišo. Mogoče sva se tam že preveč zasedela, kajti najin pogovor je počasi zamrl, teme, ki so nama ljube, sva izčrpala in napočil je čas, da gostitelj, ki je svojčas delal tudi kot DJ, zavrti kaj iz svojega bogatega repertoarja. Po nekaj udarnih ritmih anglosaksonskih glasbenikov je iz zvočnikov zadonel znan glas. Greva, punca, v južne kraje, je vabil, glas pa je bil Perotov. Zelo prepoznaven. Raskav in sproščen, na trenutke len, predvsem pa kul.
Vsak k… ima že svojo biografijo, je rekel moj prijatelj. Pero pa ne!
Strinjal sem se in dodal, da sem prebral tudi nekaj zelo dobrih biografij. On tudi, je rekel, ampak Pero si jo pa res zasluži, je dodal in jaz sem se spet strinjal. Napolnjena s sončno energijo sva takoj stopila v akcijo. Mohor je poznal Perota in ga je takoj poklical. Jaz sem biografijo o Perotu predlagal Čandru, ki jo je z veseljem »požegnal«.
Dan je bil lep in vse se je zdelo tako enostavno. Pa ni bilo čisto tako.
Pero, skromen, ki se nikoli ni rad razgaljal v javnosti več, kot je bilo treba, in po vsej verjetnosti že fino naveličan pompa, ki se je že od najstniških let ustvarjal okoli njega, je menil, da to ni najboljša ideja.
