Prelomnice Jan Cvitkovič, Dušan Čater, Damir Avdić

Jan Cvitkovič
Ugledni meščan

Bil sem še v osnovni šoli. Postopal sem po avtobusni postaji. Gledal sem starčke, ki so se nalivali v bifeju. Vrata tega raja so mi bila še zaprta.

Poskušal sem izračunati, koliko let mi še manjka do osemnajst.

Nenadoma sem zagledal človeka, ki je hodil diagonalno čez parkirišče. Hodil je drugače kot vsi drugi. Imel je rahlo priprte žareče oči, kot bi se nečemu smehljal. Zdelo se mi je, da je v svojem svetu in da ta svet koraka z njim. Zrl sem vanj. Želel sem si, da bi me opazil, a me ni.

»Kdo je to?« sem vprašal enega od pijančkov.

»To je Feo,« je rekel. »Pusti ti njega, on je umetnik.«

Gledal sem za tem Feotom. Želel sem biti tak, kot je on. Želel sem biti v svojem svetu in se rahlo smehljati.

Potem sem spoznal Jožeka Štucina. Jožek je bil učitelj glasbe in pesnik. Zanj se je govorilo, da je v življenju že marsikaj probal. Z ženo Mojco sta me večkrat povabila k sebi domov. Dala sta mi čitati razne knjige, za katere še nisem slišal. Kot da bi mi za vsak primer hotela pokazati, katera je prava pot.

Nekega dne mi je Jožek rekel: »Zvečer je v hotelu Krn umetniški večer. Nastopali bomo jaz, Feo in Bor Turel. Vabljen si.«

Odrasli ljudje me vabijo ven? In to na umetniški večer? Od sreče mi je zavibriralo v glavi.
Padal je sneg. V hotelu Krn sem bil točno ob uri. Najprej je Bor Turel spuščal neko čudno mešanico med glasbo in hrupom, potem pa sta Jožek in Feo povedala nekaj odfukanih pesmi.

To je to, sem ugotovil.

Potem nas je ena lepa učiteljica povabila k sebi domov. Delal sem se, da mi je normalno, da so me povabili s sabo, v resnici se mi je pa trgalo od vznemirjenosti in ponosa.
Razkomotili smo se v neki hiši zunaj mesta. Najprej sem samo poslušal te ljudi, po nekaj požirkih pa sem se sprostil. Sčasoma sem začel celo nakladati, in ker so se mi smejali, sem začel nakladati še bolj. Zunaj je padal sneg, moja samozavest pa je naraščala. Kmalu sem jih začel zajebavati, oni pa so se še bolj smejali. Na koncu se mi je zdelo, da imajo srečo, ker so me spoznali.

Ko sem se opotekal domov, se je že rahlo danilo. Sneg je pojenjal. V naši kuhinji v tretjem nadstropju je bila luč. Zdrznil sem se. Popolnoma sem pozabil na mamo. Zapekla me je vest.

Pobit sem stopal po stopnicah. Potiho sem odprl vrata. Nič. Vstopil sem v kuhinjo. Nič. Mama je zrla skozi balkonska vrata. Obrnila se je. »Si prišel? Kje si bil?« Ni bila jezna, takoj je spet pogledala skozi balkonska vrata. Stopil sem do nje.

Spodaj, med avtomobili, se je po vseh štirih plazil sosed. Sosed je bil ugledni meščan. Ampak enkrat na leto se mu je utrgalo. Očitno je bil to ta dan. Hlače je imel skoraj snete, zataknjene so bile samo za en gleženj. Za njim se je vlekla dolga rjava črta, ki je v snegu prišla še bolj do izraza.
Zrl sem vanj. S trebuhom je trudoma oral skozi zamet. Hvaležen sem mu bil. Vedel sem, da nikoli ne bom ugledni meščan.

Vedel sem, da bom raje umetnik.

Dušan Čater
Končalo se je kot ponavadi

Leta 1987 … ali pa je bilo ‘88 ali celo ‘89, ne vem, s časom sem bil vedno v nesoglasju. V glavnem, tistega leta sem prišel iz jugoslovanske vojske, kjer sem služil eno leto … Pa še deset dni zapovrh, ker sem naredil nekaj »nedomovinskega« in sem dobil deset dni aresta. Sedem dni gre, so mi rekli starešine, v vojni rok, deset pač ne in sem moral namesto 15. septembrta počakati do 25. septembra, kar je imelo za posledico to, da sem zamudil neke vrste osebni vpis na faks. Nekako je šlo skozi, mati se je kot prava mama angažirala in tiste jeseni sem prišel živet v Ljubljano. Ker sem, jasno, vse roke za vpis na čakalno vrsto v študentskem domu zamudil (mati je bila prepričana, da me sploh ne bodo izpustili iz tistega Prokuplja, kjer sem služil), sem nekaj prvih dni v Ljubljani preživel pri bratu in njegovi punci, ki sta imela najet nek flet v Jaršah. Iz borše, ki sta mi jo dala starša doma za popotnico v tuji svet, sem izvlekel džezvo, na kateri je pisalo »Srečen Dan žena vam želi EMO emajlirnica« (darilo matere) in pa komplet orodja, zapakiranega v usnjeno črno torbico, kjer so bili navadni izvijači, pa tisti križni in kombinirke, papagajke, mala ročna žagica, francoski ključ in nekaj ključev od številke 9 do 17, se mi zdi. Darilo očeta, ki je svojo očetovsko gesto pospremil z besedami: »To je vse, kar rabiš v življenju!«

Dejansko je imel prav. Nekako sem se z njuno popotnico znašel, nič mi ni manjkalo, ampak brat in njegova punca nista mislila tako. Hotela sta prostor zase, česar jima sploh ne očitam. Po treh dneh skupnega bivanja sta začela negodovati. »Midva delava ob študiju, da si lahko privoščiva tale flet v Jaršah,« sta bolj kot ne v en glas govorila. »Ti pa nič!«

Tukaj sta tudi onadva imela prav. Bil sem svež junec, direkt iz vojske, iz aresta, tako rekoč, in poln volje do življenja v novem mestu, večjem od tistega, iz katerega sem prišel. Po cele dneve sem se sprehajal po zgodnjejesenski Ljubljani, posedal pod Prešernom pri Tromostovju in bil navdušen nad velikostjo mesta. Tu me ni nihče poznal, nisem imel tistega občutka kot v Celju, kjer, vsaj tako se mi je zdelo, so vsi zavijali z očmi, ko so me videli potikati se po centru mesta. To bi lahko bil moj novi začetek, sem si poln upanja prigovarjal.

Želja je dišala po uresničitvi, ko mi je brat v študentskem domu na Gerbičevi, kjer je prej živel s svojo punco in je poznal upravitelja doma, uredil, da sem dobil sobo tako, da sem temu upravitelju prinesel liter viskija. Viski je bil dober, soba, ki mi jo je ta upravitelj namenil, ne. Nastanil me je v skladišču, kjer so imele čistilke svoje čistilne potrebščine. V prostor brez oken, poln metel, nekih smrdečih čistil, so mi vrgli en še kar dober jogi in, eto, novi začetek se mi oddaljuje, sem pomislil. Pa sem se motil. Bil sem na svojem. Končno. Brez cimra, brez brata in njegove punce in brez tistih petindvajsetih smrčečih vojakov, s katerimi sem na jugu Srbije delil spalnico.

Zaživel sem. Vsak vikend, ko sem se vrnil domov, mi je mama skuhala kak makaronflajš, repo s fižolom, segedin golaž, pasulj, to neprodušno zaprla v litrski kozarec za vlaganje in rekla: »Pogrej si, Duško, enkrat okoli poldneva, ko končaš s predavanji.«

Pogrel sem si v skupni kuhinji na hodniku študentskega doma, na predavanja pa nisem preveč hodil. Raje sem se potikal po ljubljanskih ulicah. Še najraje sem hodil ob Ljubljanici in gledal stara meščanska stanovanja nad reko. Sanjal sem o tem, da bi imel tam zgoraj, povsem na vrhu, en tak flet s teraso, kjer bi zjutraj pil kavo in gledal dol na mesto. Živel bi od pisanja. Kar videl sem se, kako na tisti terasi nabijam po pisalnem stroju (takrat še ni bilo računalnikov) in pišem debele romane, ki bi jih vsi brali in ki bi govorili samo meni, da bi me vsi poznali, in moja punca, kiparka ali pa slikarka, ker pač iste jate ptiči skupaj letijo in to, pa bi spodaj, v pritličju, v svojem ateljeju ustvarjala umetnine. Rad bi jo imel in ona bi imela rada mene in vse to. Hodila bi na otvoritve razstav pa na predstavitve knjig … Oh. Zdelo se mi je, da je to življenje, ki mi pripada.

Danes, skoraj 40 let pozneje, se ne morem ravno pritoževati. Pišem, romani so vedno tanjši in skoraj nihče me ne pozna, kar je čisto v redu, in moja punca ni kiparka ali slikarka, ampak tudi ona piše in … Iste jate ptiči pa to … Njo bolj poznajo. Terasa sicer ne gleda na Ljubljanico, pač pa na Gruberjev kanal, kaj češ … Nekako mi je ratalo, se mi zdi. Na pol ali pa tri četrt. Kje in kdaj pa se je prelomilo, ne vem. Kot rečeno, sem s časom malenkost v nesoglasju.

Damir Avdić
Društvo intelektualcev Evrope

»Zdravo! Sem Igor. Slišal sem tvojo pesem na Mariborskem radiu študent in te želim povabiti, da nastopaš pri nas. Mi smo mali klub, predvidevam pa, da si ti v Bosni velika zvezda, zato me zanima, koliko bi to stalo? Pozdrav. Igor.«

Kaj je to? Kdo je ta kreten?

To je bil prvi mail, ki sem ga dobil v zvezi s svojo glasbo. Do takrat sem posnel prvi album, odigral polurni koncert na festivalu v Puli, kjer sta me poslušala tonski tehnik in neki njegov prijatelj. In štirje, ki so prišli z mano iz Tuzle. To je bilo to. Srečal sem Zdenka Franjića in se dogovoril, da mi izda album ‘Slušaj najglasnije’. In Dušana Hedla. Dal sem mu CD, nisem imel pojma, da je na MARŠ-u.

Velika zvezda v Bosni …

Za nas Bosance velja, da imamo smisel za humor, ampak to je nateg. Nimamo mi smisla za humor, mi imamo smisel za podjebavanje. Zato smo ves čas na preži. Tudi ko smo najbolj sproščeni, samo čakamo, od kod bo kaj priletelo, da vrnemo trikrat močneje.

Velika zvezda v Bosni … Kakšen amater!

»Zdravo Igor, prosim, pošlji mi svoj naslov, da ti pošljem CD in roman. Če boš še vedno za to, da nastopim, se bova dogovorila. Pozdrav, Damir.«

In tip mi čez nekaj dni odgovori. Pošlje ime, priimek in naslov. Slovenec. Iz Tolmina. Preveril sem Tolmin. Obstaja.

Še vedno prepričan, da me nateguje, pošljem CD in roman na naslov v Tolminu. Mesec dni nič in potem spet mail, v katerem me vabi, naj pridem. Sprejmem. Povem mu, da mi mora poslati uradno povabilo, da zaprosim za slovensko vizo, ki je najverjetneje ne bom dobil, ampak lahko poskusimo. Leto 2005. Viza je obvezna. Da bi jo dobil, moraš imeti uradno vabilo. Dokazila, da si zaposlen in da imaš nepremičnino. Verjetno zato, da se zavarujejo, da ne boš ostal pri njih.

Vrnil sem se iz San Francisca, kaj kurca bom v Sloveniji.

In dobim uradno povabilo. Društvo intelektualcev Evrope vabi Damirja Avdića na srečanje v Tolminu?!

Če se ne zajebava, ni normalen. Kaj naj naredim? Nič. Grem v Sarajevo in stopim v vrsto pred slovensko ambasado. Sami mladi, zdravi ljudje. Gredo na bauštel. V rokah imajo kup overjenih papirjev delodajalcev. Jaz imam samo papir Društva intelektualcev Evrope. Na okencu me vpraša tip:

To je vse?

To je vse.

Ste kje zaposleni?
Nisem.

Imate stanovanje?
Nimam.

Zdravstveno, socialno?

Nič.

S čim se pa potem ukvarjate?

Iz nahrbtnika vzamem CD in roman. CD ima modro naslovnico, roman pa belo. Na obeh je prečrtan Che Guevara.

Kitaro igram in pišem.

Ne vem, gospod … Pridite ob pol treh, nisem prepričan, da boste dobili vizo.
Ob pol treh sem vizo dobil. Nihče se ne zajebava z intelektualci Evrope. Zanjo sem plačal petdeset mark. To mi ni bilo smešno.

Transturist Tuzla je takrat vozil direktno za Ljubljano ob torkih, četrtkih in nedeljah. Jaz sem šel v petek. Ob štirih zjutraj z avtobusom do Zagreba, nato sem ob enih imel vlak za Ljubljano. Tam me je čakal tisti intelektualec Igor, da me pelje v Tolmin.

V Zagrebu mi je Zdena predal CD-je, ki jih je »uradno« objavil. In knjige. Tudi »uradno«. Jaz sem imel svoje neuradne izvode.

Vlak za Ljubljano je zamujal. Sedla sva kakih dvajset metrov od postaje in jedla žemljice, ki sem jih imel s sabo. Čez pol ure sem šel vprašat sprevodnika, kaj je z vlakom.

Vlak je odpeljal pred petnajstimi minutami.
Kaj?! Rekel si, da zamuja?

Ja, petnajst minut. Kje si bil?

Tam sva sedela … Kaj naj zdaj?

Sprevodnik je mrtvo hladno rekel:

Tisti vlak gre za Benetke prek Ljubljane. To je hitri vlak. V Ljubljani boš pred onim. Tvoja vozovnica velja.

Vlak je stal na nekem peronu v pizdi materini.

Kako naj pridem do tja?

Teci čez progo.

To je rekel sprevodnik. Danes bi ostal brez službe, jaz bi plačal kazen, ne bi prišel v Ljubljano in nikoli ne bi spoznal intelektualca, ki me je zdaj spremljal do uničene katrce, v kateri je bilo več smeti kot na odpadu. Ko sva se peljala, sem ga vprašal:

To vaše društvo …

Ma veš, nismo mi neki intelektualci …

Ampak vozil je kot intelektualec. Ali pa je bil avto tak, ne vem. Med pogovorom ga večine stvari nisem razumel, tako da se nisem obremenjeval s tem, ali on razume mene. Razumela ali nerazumela, takoj sva se ujela. Tudi kadar nisem razumel, kaj govori, sem vedel, kaj misli. Pred Tolminom sva pobrala še njegovega prijatelja, ki je iz BMW-ja prisedel v katrco. Vračal se je iz Sarajeva. Tam je delal v casinu. Dober tip.

In prispeli smo v Tolmin. Naravnost v klub. Šli smo skozi prostor, podoben jedilnici, in skozi vrata na še manjše dvorišče, obdano z zidovi. Popolnoma klavstrofobično. Nekaj stolov. Dva tipa kadita. Vprašam:

Kje bom igral?

Notri.

Še dobro, v velikem prostoru. Prinesli so mi kavo. Vsaj mislim, da je bila kava. Potem sem zagledal plakat. Bosanski psiho. Bil sem lačen. Padel mi je sladkor. Začela me je grabiti nervoza. Potem pa vidim: pod velikimi črkami Bosanski psiho z malimi črkami piše Damir Avdić.

To je plakat za koncert?

Ja. Rekel si, naj te najavim, kakor hočem, pa sem vzel verz iz tvoje pesmi.

Vsaka čast. Še mene si presenetil.
Pred koncertom smo šli na pico. Ogromna pica z morskimi sadeži. Jaz lačen. Uničil sem se.

In napočil je čas za nastop. Klub se je napolnil. Napolnil bi se tudi, če ne bi nihče prišel. Tik pred nastopom mi je intelektualec rekel:

Ej, pozabil sem ti povedati, da danes igraš ilegalno. Policija nam je včeraj zaprla klub. Ampak ne skrbi, če pridejo, bom jaz govoril z njimi. Tebi sem pa naredil izkaznico, zdaj si član društva, nič ti ne morejo.

Koncert je bil do konca. Dretje, skakanje, morski sadeži, ves klub kadi in zvija, brez oken, vrata zaprta.

In bilo je super. Ko sem končal, sem moral takoj ven na zrak. Stal sem sam, tri metre od vhoda, in gledal v hišo pred seboj. Bila je res lepa. Italijanski stil. Ali avstro-ogrski. Ni bila socialistična.

In je prišla policija. Okoli treh zjutraj. Nekaj ur po koncertu. Igor se je pogovarjal z njimi. O čem so se pogovarjali, nimam pojma. In dvomim, da so se kaj razumeli. Ampak vse se je dobro končalo. Klub je ostal zaprt. Folk je pil naprej.

Naslednji dan smo se vrnili v klub po neke stvari. Takrat sem zagledal napis na lepi hiši nasproti. Policija!

Res so si vzeli čas, da so prehodili teh nekaj metrov.

Na križišču v centru Tolmina sem rekel:

To vaše mestece je kot Twin Peaks.
Smejal se je.

Mi mu pravimo Tmin Peaks.

V Izoli sem videl grafit: Tmin je raj!

V Tolminu sem se naučil prve besede v slovenščini.

Ki zej!