Prelomnice Usodni dan

Je kdo, zlasti med nekoliko starejšimi, ki se ne spominja posebnega dne v naši novejši zgodovini?

Bilo je na tisti, tako lep, vroč in sončen dan konec junija 1991. Od našega plebiscita je minilo natanko šest mesecev. Takšne enotnosti kot tedaj nismo pokazali ne prej in ne kasneje. Vzdušje je bilo navdihujoče. Tihe in malo glasnejše grožnje, ki so prihajale z juga dotlej skupne države, smo sicer čutili vsak na svoj način, a zdelo se je, da nam ne morejo pretirano škoditi. Redki so bili, ki so vedeli veliko več od povprečnih. Nisem bila med njimi. Nenazadnje mi je bilo le nekaj več kot petintrideset. Tožilka na mladoletniškem oddelku, mamica dveh mladoletnih otrok; 11 in 14 let. Polna sanj in upov.

Marsičesa seveda nismo vedeli in niti slutili.

Kolega mi je, k sreči veliko kasneje, ko je bilo najhujše že za nami, pripovedoval o sošolki njegove hčerke. Ta ji je veliko pred usodnim junijem precej skrivnostno govorila o napovedanem in dobro organiziranem »pobegu« iz Slovenije. Njen oče je bil namreč visok častnik JLA. Deklica je prijateljici z žalostjo opisovala, da bosta nekega dne z mamico prav na hitro zapustili dom in odpotovali k »baki« v Srbijo. Na deželo. To naj bi se zgodilo še pred koncem tistega šolskega leta. In se tudi je. Precej preden so iz vseh jugoslovanskih kasarn krenili tanki, ki so sejali nepredstavljivo grozo, velik strah in celo smrt.

Nekega dne je ni bilo v šolo in nikoli več v Slovenijo, kjer je živela od rojstva. Čez čas se je sicer prijateljici oglasila z zelo trpkim pismom, polnim bolečine. Zapisala je, da ji je zelo hudo, da živi daleč od mesta, med kravicami in kokoškami, zgolj z mamo in bako. Pogreša prelep mestni domek, sošolke in sošolce, predvsem pa lepo Ljubljano. Ne ve, zakaj se je to zgodilo. Očeta ni videla že zelo dolgo. Ga bo sploh še kdaj?

Ne mara vojakov, menda so storili veliko hudega. Mamica in oči se po telefonu pogosto prepirata. Ve, da gre za nekaj zelo resnega. Mogoče se bosta celo ločila. Mami namreč očetu očita, da sta s hčerko prav zaradi njega izgubili vse, kar sta imeli tako radi.

Kasneje se ji ni oglasila, pravzaprav nikoli več.

Tistega junijskega dne smo vzneseno odhajali iz službe, celo nekoliko prej kot ponavadi. Otroka sta bila pozno popoldne pri prijateljih v sosednjem bloku. Z možem sva se napotila po Ljubljani, da bi v živo doživela čar pričakovanega in prelomnega dne. Stanovali smo na lepi Valvasorjevi ulici. Sklenila sva, da najprej podoživiva utrinke mesta in si nato skupaj z otrokoma z naše terase na vrhu bloka, seveda z drugimi stanovalci, ogledamo to enkratno prireditev. Dobili smo stroga navodila za varnost v bloku in okolici. Nenazadnje smo bili oddaljeni manj kot dvesto metrov od državnega zbora, bili smo tik ob Cankarjevem domu in prireditvenem prostoru, kjer se je tistega večera ponosno dvignila slovenska zastava, predsednik Kučan pa je izrekel izjemno pomenljive besede: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

Mesto je utripalo kot še nikoli doslej. Ljudje so brzeli po zadnjih opravkih, nekateri so se ob prelepi Ljubljanici greli na toplem sončku, ob pijači klepetali in vzneseno pričakovali nekaj zelo pomembnega, pravzaprav največjega v naši dotedanji zgodovini. Tako opevano samostojnost in neodvisnost, ki je postajala prava »krona« decembrske enotnosti.

Ko sva se mirno in povsem brez besed, vsake bi bilo škoda, sprehajala po starem mestnem jedru, mi je mož nenadoma prav na tiho zašepetal: »Poslušaj to pesem.«

Na Šuštarskem mostu je, sedeč na tleh, na saksofon igral starejši ulični glasbenik. Melodija je bila zelo posebna, mestoma kar strašljiva … Nisem je poznala. Ponovil je: »Poslušaj, samo poslušaj, pozneje ti vse razložim.«

In sem … Stala sva na robu mosta, vsi so brzeli mimo. Nihče se ni ustavil … Le kaj igra, sem se spraševala. Dolgo, z izjemnim občutkom za velik inštrument, s pravo sporočilno noto. Možakarjev obraz je izdajal precejšnjo starost, gube na njem so bile ostre in globoke, kot bi kazale preživeto trpljenje, melodija težka, videlo pa se je, da še zdaleč ni amater. Ves čas je gledal v tla pred seboj, na njih ni bilo klobuka ali posodice za drobiž. Premišljevala sem, zakaj ne, saj jo imajo vsi. Je igral za »darilo«, in kakšno?

Ko sva končno odšla, bilo je silno neprijetno, že kar travmatično, mi je mož prav počasi razložil: »Veš, to je bila znana pesem iz filma Alamo. Zelo pomenljiva.« Nisem ga gledala. On jih je videl ogromno, očitno tudi tega. Pravi filmoljub. Vsebino vseh si je celo zapomnil.

Nisem se več mogla zbrati, ni mi bilo mar za veselje okoli naju, premišljevala sem zgolj o NJEM. Nam kaj sporoča, se bo res zgodilo nekaj strašnega …? Prav to je namreč nakazovala njegova glasba, mož je dejal le, da je šlo za velikanski poboj … Zapomnila sem si besede: po njem pa vsi mrtvi.

Kasneje sem si prebrala prav vse o bitki za Alamo. Trajala je od 23. februarja do 6. marca 1836 in pomenila boj za odcepitev Teksasa od Mehike. 24.000 mehiških vojakov je tedaj napadlo utrjen misijon, ki ga je branilo zgolj od 180 do 260 Teksačanov. Po 14 dneh obleganja je utrdba padla v mehiške roke, v bitki pa so padli prav vsi Teksačani. Bitka je postala simbol teksaškega upora, ki se je končal s priključitvijo Teksasa k ZDA.

Je saksofonist napovedoval naš boj z veliko večjo armado JLA in celo upal na naš »pokol«? Zgolj upal, kajti … zmagali smo. Nas je morda svaril, opominjal, grozil? Kdo bi vedel …

To je bil, ali bi vsaj moral biti, naš najlepši dan!

Za državo vsekakor, tudi za naju bi bil, če …

Vračala sva se. Počasi in povsem brez besed.

Rdeča preproga je bila pripravljena. Lepa, dolga in žareča. Plapolale so zastave, ura se je pomikala proti dvajseti. Ob 21. uri naj bi se zgodilo. Najdaljši dan je bil tik za nami, zato se sonce kar ni hotelo posloviti. Počasi se mu je začela približevati tudi luna …

Ko sva bila na sredini med obema stolpnicama, bančno in Iskrino, se je zgodilo. Iznenada in izjemno silovito. Nasproti sta prihajala dva možakarja in vsaj enemu se je takoj in od daleč videlo, da je mrtvo pijan. Sunkovito je skočil proti možu in ga začel neusmiljeno pretepati, popolnoma mu je strgal srajco, ob tem pa vpil: »Uničil si mi življenje!«

Klicala sem na pomoč in takoj sta pristopila uniformirana policista. Mrgolelo jih je, tudi neuniformiranih. Drugi možakar, ki v napadu sicer ni sodeloval, se je takoj izgubil v množici, mi pa smo se pomaknili v bližnjo stolpnico. Mož je policistom povedal, da gre za njihovega nekoč zaposlenega delavca, ki je že tedaj pretirano pil in tudi kradel. Kot pravnik v večjem podjetju je zoper njega vodil disciplinski postopek, ki se je končal s prenehanjem delovnega razmerja. Povsem pričakovano in upravičeno. Policista sta vse popisala in razšli smo se. Midva domov … Borut je bil neizmerno prizadet, meni pa je šlo kar na jok. Na tak dan … Otroka, ki sta se takoj zatem vrnila domov, nista mogla doumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kako jima sploh povedati? Mož se je tresel in hitel dopovedovati, da je šlo za povsem upravičen sklep …, da on ni ničesar kriv, da ga boli v dno duše, saj je zgolj opravljal službeno dolžnost. Kaj sploh narediti?

Proslava je potekala tam zunaj, povsem brez nas.

Kako le???

Slišati je bilo prelete letal, množično ljudsko ploskanje … in proslavljanje. Vse sem kasneje videla zgolj na televiziji.

Ves večer sem mirila moža in hrabrila otroka, ki sta se stiskala k nama in spraševala, kaj vse to pomeni in kaj bo z očijem.

Naslednje jutro; prva radijska novica: iz vseh kasarn so krenili tanki.

Začela se je vojna. Boj za našo samostojnost, do katere smo imeli prav vso pravico.

Mož je bil v čedalje hujši osebni stiski, jaz sem premišljevala o saksofonistu in njegovem sporočilu.

Deset dni groze, preletov letal, Brnika, groženj srbskih generalov, srhljivih poročil, več hitrih umikov v zaklonišča. Nato Brioni in konec, a le za nas. Če bi vedeli, kako jo bosta odnesli Hrvaška in Bosna, bi nas spreletaval srh že od prvega dne.

Na tožilstvu smo dežurali, sicer predvsem moški kolegi, a slišala sem za vse. Ko so napadli Brnik, nam je bilo rečeno, naj gremo vsi takoj domov. Hodniki sodne palače so se v trenutku izpraznili.

Mož je bil zaradi hudega napada nanj kar doma. Pograbila sem otroka in z njima odšla nakupovat v bližnji Maximarket. Nalagali smo vse mogoče, predvsem z daljšim rokom uporabe. Toliko konzerv še nikoli nismo kupili. Račun je bil gromozanski, a zdelo se mi je, da obračun kartice nikoli ne bo niti prišel. Pa je, k sreči. In to visok.

Fizični napad in vojna sta moža povsem uničila. In nikoli več ni bilo tako kot prej.

Decembra so ga invalidsko upokojili. Pravniškega poklica ni mogel več opravljati. Za las je dobil pokojnino, saj je prav tistega junija izpolnil nujnih 15 let delovne dobe.

Postala sem samohranilka celotne družine.

Prav osamosvojitev mi je torej še kako zaznamovala življenje. Pa ne zgolj meni, tudi otrokoma.

To je bila torej velika prelomnica v življenju naše države in tudi naše družine.

Dovolj.

Naj tu naredim piko. Vsak stavek bi bil namreč povsem odveč.

***

Ilustracija: Matej Lavrenčič

Glasba: El degüello skladatelja Dimitrija Tiomkina (izvedba: Orchestra Johnny Scott, vir: The Orchard Enterprises/YouTube)