Ne glede na to, ali boste zvečer stiskali pesti za Nemčijo ali Argentino, če boste na koncu jokali od sreče ali veselja – zagotovo se boste strinjali, da je na nogometu nekaj, kar na eni strani presega zgolj šport in na drugi strani zgolj navijanje. Ob dnevih, kakršen je danes, se zdi, da morda celo nekaj večjega od življenja samega. Mi smo prepričani, da je takšna tudi literatura ter da imata nogomet in književnost zato veliko skupnega. To pa dokazuje tudi lestvica, ki smo vam jo v uredništvu pripravili, da vam olajša čakanje na večerno tekmo. Deset razmišljanj o nogometu svetovnih in domačih pisateljev smo razvrstili kar po abecedi – ker na koncu koncev vendarle bolj kot to, kdo bo danes zmagal, šteje igra, ki je večna.
1. Anthony Burgess je avtor Peklenske pomaranče. Napisal je sicer še dosti drugega, toda vsi ga poznamo zgolj po tem. Nekateri pa celo poznate samo filmsko verzijo Stanleyja Kubricka.
Pet dni bodeš delal, pravi Biblija. Sedmi dan je Gospoda tvojega Boga. Šesti dan je za nogomet.
2. Nick Hornby, angleški pisatelj uspešnic, čigar romani se odlično obnesejo tudi na filmskem platnu. (Saj se spomnite Hugha Granta v filmu Vse o fantu (About a Boy), kajne?)
Torej prosim, bodite strpni do tistih, ki športni trenutek označujejo za najboljši v svojem življenju. Ne primanjkuje nam domišljije, niti nimamo nesrečnih in jalovih življenj; gre le za to, da je resnično življenje bolj bledo, topo in vsebuje manj potenciala za nepričakovan delirij.
3. Miljenko Jergović je večkrat nagrajeni bosansko-hrvaški književnik, novinar in kritik, čigar številna dela so prevedena v več kot 20 jezikov, med drugim obilno tudi v slovenščino.
POPOLNA TEKMA, to je tekma, o kateri se pogosto govori, a je ni še nihče videl. Toda vsi mislimo, da smo vsaj desetkrat v svoji navijaški karieri videli ekipo, ki je igrala popolno. Tako moramo misliti, ker je to del nogometne vere, religioznega misticizma igre, brez katerega nogomet ne bi bil magična igra. Ni magije brez slepila, nogomet pa je v svojem bistvu dolgi niz slepil. Po tem se razlikuje od vseh drugih športov. Pravzaprav nogomet ni toliko šport kot šamanski ritual. Zato ga tisti, ki niso vključeni v krog verovanja, tudi tako sovražijo. Ampak tudi v tej mreži slepil so možni racionalni uvidi, za katere vemo, da so resnični, četudi so v nasprotju z magijo igre. Recimo, racionalni uvid nam pokaže, da vsaka ekipa igra tako dobro, kolikor ji to dovoli nasprotnik. Tudi to je resnica.
4. Mario Vargas Llosa, perujski pisatelj, ki je leta 2010 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Najprej je bil poročen z deset let starejšo teto, nato imel tri otroke s sestrično, ob turbulentnem življenju pa je našel čas tudi za nogometno zabavo.
Tisti, ki nas nogomet razveseljuje, nismo presenečeni nad veliko popularnostjo, ki jo ima kot kolektivna zabava. A veliko je takšnih, ki tega ne razumejo in to celo kritizirajo. Zdi se jim beden, saj naj bi, kot pravijo, nogomet odtujeval in izčrpaval množice ter jih odvračal od resničnih problemov. Tisti, ki tako mislijo, pozabljajo, kako pomembno se je zabavati. Pozabljajo tudi, kaj je značilnost zabave: ne glede na to, kako silna ter privlačna je (in dobra nogometna partija je neskončno silna in privlačna), je tudi kratkotrajna, netranscendentna in neškodljiva. Izkušnja, v kateri se učinek razblini hkrati kot vzrok. Šport je, za tiste, ki v njem uživajo, ljubezen do forme, spektakel, ki ne preide fizičnega, čutnost, instantno čustvo; spektakel ki – za razliko od knjige ali drame – komajda pusti sled v spominu in ne obogati ali osiromaši znanja. V tem je njegova privlačnost: je vznemirljiv in prazen. To je razlog, da inteligentni in neinteligentni, kulturni in nekulturni ljudje lahko enakovredno uživajo v nogometu.
5. Javier Marías, eden najbolj znanih španskih pisateljev, član španske kraljeve akademije in dobitnik več literarnih nagrad.
Pisatelj, arhitekt, glasbenik si, potem ko je zaključil velik roman, sijajno stavbo, nepozabno ploščo, lahko malo odpočije. Nekaj časa se mu ni treba ukvarjati z ničimer oziroma se lahko ukvarja s čim manj pomembnim. Med prvimi, te poznam najbolje, so tudi taki, za katere je kar obveljalo, da so dobri, in so to ostali do konca svojih dni, zahvaljujoč enemu samemu hvalevrednemu delu izpred petdeset let. V nogometu pa ni prostora za počitek in zabavo, kaj malo pomeni izčrpen seznam zgodovinskih odličij ali lani osvojen naslov. Nikdar se nič ne šteje za izpolnjeno, temveč se zahteva (in obenem igralci to zahtevajo od samih sebe) zmago tudi ob naslednjem srečanju, kot da se vsakokrat vse začne z ničle, po analogiji z izidom ob pričetku sleherne tekme. Za razliko od drugih početij v življenju se v športu (pri nogometu pa še posebej) kljub sobanam s pokali in vse bolj zavidljivim statistikam nič ne nalaga in nič ne kopiči. Biti včeraj najboljši, že danes ne šteje nič, kaj šele jutri. Minulo veselje ne more nič zoper sedanjo tesnobo, tukaj spomin ničesar ne odtehta in že doseženo ne prinaša zadoščenja, zlasti pa publika ni hvaležna za zadovoljstvo, ki ga je bila deležna pred dvema tednoma.
6. Marko Matičetov je slovenski pesnik najmlajše generacije. Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013), iz katere je spodnja pesem, je njegova tretja pesniška zbirka. Vse svoje pesmi zna baje na pamet.
”Futebol se joga na alma.”
(Nogomet se igra v duši),
je rekel pesnik Carlos Drummond de Andrade.
”Futebol se joga na praia.”
(Nogomet se igra na plaži.)
Igrajo ga ženske prav tako kot moški.
V krogu si podajajo žogo.
Z glavo, z nogami, s telesi.
Z vsakim delčkom telesa razen z rokami.
Po igri si sežejo v roke.
7. Pier Paolo Pasolini, italijanski filmski režiser, pesnik in pisatelj, ki se je v zgodovino zapisal s filmi, kot sta denimo Medeja (1969) in Evangelij po Mateju (1964), ter z literarnimi deli, ki so jih obsojali vsi – od papeža do politikov. Eno leto svojega življenja je preživel v Idriji, kjer je obiskoval tudi 4. razred osnovne šole.
Nogomet je poslednji misterij našega časa. Je globok obred, četudi je beg. Medtem ko so drugi misteriji, celo maša, v zatonu, je nogomet edini, ki ostaja. Nogomet je spektakel, ki nadomešča teater.
8. Marjan Rožanc, slovenski pisatelj in esejist, eden prvih, ki je literarno popisoval veličino športnih dogodkov, sploh nogometa.
Po vsem tem je nemara že jasno, zakaj sem šel na nogometno tekmo. Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje ljudi okrog večne Neznanke – je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi telesna. Pogledati sem torej moral in se prepričati z lastnimi očmi, če ta cerkev res razpada in če se to občestvo res razkraja.
9. Charles Simic, ameriški pesnik srbskega rodu, nekdanji sourednik za poezijo pri Paris Review, Pulitzerjev nagrajenec za poezijo.
V treh tednih nisem naredil ničesar, samo gledal sem nogomet. Košnja trate, plačevanje računov, pisanje eseja in predavanja, katerih roka se hitro približujeta, sestavljanje zakasnelih pisem – priporočilnih in sožalnih, odgovarjanje na ducate nujnih emailov in pisanje jeznega pisma New York Timesu zaradi mnogo zgodovinskih netočnosti v nedavnem članku Johna Burnsa ob stoti obletnici atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda – vse to bo moralo počakati. Ob štiriinšestdesetih tekmah je čudež, da sploh najdem čas za umivanje zob ali zavezovanje vezalk. Sprejemam le klice drugih odvisnikov, željnih pogovora o tekmi, ki jo gledamo. Če bi se na vratih pojavil nenapovedani obiskovalec, bi oponašal igralce nogometa in simuliral poškodbo, se vrgel na tla in se zvijal, dokler oseba ne bi odšla.
10. Oscar Wilde je irski pisatelj, najpomembnejši predstavnik angleške dekadence – tako z dandyjevskim življenjskim slogom kot z deli, kakršna je poetična drama Saloma. Bil je tudi mojster duhovitih in zabavnih izrekov oziroma aforizmov, kakršen je slednji.
Ragbi je igra za barbare, ki jo igrajo gospodje, nogomet je igra za gospode, ki jo igrajo barbari.
Viri:
-Anthony Burgess: http://www.theguardian.com/books/booksblog/gallery/2014/jun/24/14-quotes-from-football-inspired-writers-fans-world-cup
-Nick Honrby: Fever Pitch (Penguin Classics, 2012)
-Miljenko Jergović: Čudesni leksikon nogometa (Prevedel A. H.): http://free-zg.htnet.hr/jergovic/price_kolumne/leksikon10.htm
-Mario Vargas Llosa: Football’s Empty Pleasure: http://www.prospectmagazine.co.uk/magazine/vargas-llosa-essay-football-empty-pleasure
-Javier Marías: Salvajes y sentimentales (Madrid, Aguilar, 2000)
-Marko Matičetov: Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (KUD France Prešeren Trnovo, 2013)
-Marjan Rožanc: Maša dvajsetega stoletja (Beletrina 2009)
-Charles Simic: Confessions of a Soccer Addict: http://dailyfootballnews.org/uncategorized/confessions-of-a-soccer-addict-by-charles-simic-nyrblog-the/#
-Oscar Wilde: http://www.theguardian.com/books/booksblog/gallery/2014/jun/24/14-quotes-from-football-inspired-writers-fans-world-cup
