Oh ja, to življenje kulturnika, tako je bizarno, da je včasih že smešno

Zgolj nekaj za zraven

Bil sem v četrtem ali petem razredu osnovne šole, pri predmetu družba pa smo morali vse svoje dejavnosti razdeliti med obvezne in prostočasne. Vse je teklo gladko, dokler pred učiteljico in razredom nisem izjavil, da glasbena šola spada med moje obveznosti. To se mi je zdelo logično, kitaro sem vadil vsak dan, ob koncu leta sem za to dobil oceno. Obiskoval sem ure glasbene teorije in pri tem predmetu redno pisal teste, ampak učiteljica in sošolci se niso dali. Zagovarjali so, da je to »zgolj nekaj za zraven«, kot da bi se med urami glasbene teorije, ko sem mrzlično premišljeval, ali je profesorica na klavirju zaigrala durov sekstakord ali kvartsekstakord, posebej kratkočasil. V njihovih očeh bi moral glasbeno šolo uvrstiti med prostočasne dejavnosti; zraven igranja računalniških iger, brcanja žoge na šolskem igrišču in gledanja televizije. To ni resna šola, so mi rekli. Ko se po petih minutah nisem dal prepričati, mi je učiteljica z razredom na srce položila, naj ne bom tako trmast in naj bom raje tiho.

Sprašujem se, kaj si je isti razred z učiteljico na čelu mislil, ko smo šli v Cankarjev dom poslušat Petra in volka Sergeja Prokofjeva; da so glasbeniki na odru nekakšni ljubitelji, ki imajo sicer pisarniško službo, ampak doma po večerji malce igrajo svoje inštrumente in nato mimogrede zavijejo do Gallusove dvorane, kjer svoj hobi velikodušno delijo z ostalimi? So se sploh zavedali, da je prav vsak posameznik na odru svojemu inštrumentu posvetil celo življenje? So se zavedali, koliko znanja in vaje je potrebno, da postaneš resnično vrhunski? Takrat sem se že kot otrok vprašal: zakaj je kreativno delo tako nizko cenjeno?

V letih, ki sem jih preživel na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, je to vprašanje izpuhtelo iz moje glave. Obdan s podobno mislečimi sošolci in vrhunskimi profesorji, ki so svoje poslanstvo vedno branili kot trdo delo in obrt, sem obstajal v mehurčku varnosti. Tam je bilo jasno: glasba je delo in tisti, ki ni delal in napredoval, je lahko hitro odpadel. Prvi letnik je sploh deloval kot nekakšno neizprosno sito, ki nas je – petnajstletnike – delilo na tiste, ki bomo glasbi posvetili življenje, in tiste, ki jim to ni bilo namenjeno. Precej ostre taktike, s katerimi so profesorji dosegli to segregacijo, pustimo ob strani. Rekel bom le, da sem na neki perverzen način za to krutost hvaležen, saj sem dobil ogromno znanja in discipline. Vseeno me je po dvanajstih letih klasični glasbeni izobraževalni sistem dodobra izžel. Vse je bilo podrejeno enemu cilju, poleg konservatorija sem obiskoval še gimnazijo, domov sem se vračal ob poznih urah. Medtem ko so moji vrstniki bluzili, oblikovali prve resne partnerske zveze in delali vse, kar pač najstniki morajo početi, sem se jaz precej obupano poleg obveznosti, ki sem jih imel z gimnazijo, pripravljal na naslednji recital iz kitare, test iz kontrapunkta, harmonije, zgodovine glasbe, solfeggia, komorne igre …

Še danes ne vem, kaj mi je bilo, da sem namesto glasbene akademije vpisal študij primerjalne književnosti, ampak odločitev je bila pravilna. Napaberkoval sem dovolj znanja, da sem se lahko – povsem samostojno – iz klasičnega kitarista prekvalificiral v skladatelja, zunaj okvirov izobraževalnega sistema sem v glasbi začel uživati kot še nikoli prej, študij na Filozofski fakulteti je poglobil mojo ljubezen do literature, posvojila me je skupinica študentov iz AGRFT-ja, za katero sem napisal svoje krstne filmske kompozicije. Tako je v moje življenje vstopila še sedma umetnost.

S. p. v kulturi pa ja dobi vsak

Zdaj kot kritik in skladatelj pripadam kasti kulturnih delavcev, a po vseh preizkušnjah, izobraževanju in odrekanju še vedno dobim komentarje, ki me prepričujejo, da to, kar delam, ni resno delo, temveč glorificiran hobi. Ob takšnih situacijah se počutim bedno in ničvredno – ker s. p. v kulturi pa ja dobi vsak, mogoče bi si ga zaslužili tudi avtomehaniki, ki požvižgavajo med menjavo semeringa? Srečal sem se tudi z argumentom, da bo slovenska kultura nekako že preživela. Tistim, ki to zagovarjajo, je posebej všeč trop obubožanega umetnika, ki vsemu navkljub ustvarja vrhunske umetnine.

Takole pravijo: če so tisti, ki so že hirali v Cukrarni brez keša, pisali vrhunsko literaturo, nima smisla, da bi kulturo sploh financirali. Pri tem pa pozabljajo, da bi bilo fino tiste, ki so hirali v Cukrarni brez keša, tudi takrat za njihovo delo bolj konkretno podpirati. Zakaj se hvalijo s tem, da je družba z umetniki, ki so toliko doprinesli k slovenski kulturi in narodni identiteti, ravnala tako mizerno? Smo na to lahko ponosni? Še posebej nevarno je mnenje, da je prav to trpinčenje tisto, kar kreativci potrebujemo, da je to nujen modus operandi, ampak mizerija kreativnosti ne pomaga, zgolj zavira jo.

Problem nastane tudi pri percepciji, da je ustvarjanje preveč »zabavna« dejavnost. Neka splošna modrost namreč narekuje, da ti pri delu ne sme biti preveč dobro. Ko povprečen slovenski zaposleni pogleda kulturni sektor, se mu zazdi, da nas plačujejo za dejavnosti, ki bi jih slehernik v udobju svojega doma počel za sprostitev po koncu delovnega dneva, med katerim je – kot se spodobi – trpel in komaj čakal, da se konča. Res je, da svoje službe ne razumem kot nekakšne zanikrne obveznosti. Pravzaprav mislim, da sem po svoje zadel na loteriji, saj se lahko profesionalno ukvarjam s področji, ki me resnično zanimajo, in ustvarjam znotraj njih (čeprav to počnem za honorarje, ki bi lahko bili višji), kar pa ne pomeni, da so moji delovni dnevi nekakšen oddih.

Že večkrat se mi je zgodilo, da me je poklical režiser filma, ki je v zadnji fazi postprodukcije ugotovil, da njegov izdelek, zaboga, potrebuje glasbo. Film mora biti čim prej zaključen, na koncu kot skladatelj dobiš kratek rok, da rešiš nastalo situacijo. Ni pomembno, ali so vmes prazniki, ni pomembno, ali babica praznuje 80. rojstni dan, zadevo je treba urediti. Pri tem je treba postoriti ogromno. Najprej poslušaš želje in usmeritve režiserja, zatem vklopiš intuicijo in študiraš, kakšna glasba bi se najlepše prilegala čustveni podstati izbranega prizora. Upaš tudi, da bodo nekje vmes na pomoč prišle muze, z drugimi besedami, upaš, da ti bo kreativna rešitev sama od sebe padla v naročje.

Muze včasih odgovorijo, večinoma pa ne; do mene so – tako se mi zdi – v obdobjih bližajočih se rokov še posebej neizprosne. Takrat na pomoč prideta obrt (v teh trenutkih sem najbolj vesel izobrazbe, ki sem jo prejel na konservatoriju) in vztrajnost. Če dovolj časa sediš za klavirjem, se zvezde nekako zložijo in pri sebi imaš svoj prvi glasbeni osnutek. Nato ugotoviš, da se dolžina glasbenega osnutka ne prilega dolžini prizora. Ne preostane ti drugega, kot da vse skupaj masakriraš, dokler slika in glasba ne obstajata v sinergiji, nato je treba kompozicijo aranžirati in posneti. Če imaš srečo, si zadel tisto, kar je imel režiser v glavi, v nasprotnem primeru se celoten postopek ponovi.

V avtoparku neimenovanega podjetja

Seveda iz tega dobim ogromno osebnega zadovoljstva, toda delo je resnično zahtevno. A konec koncev se počutim produktivnega, v elementu, kar je daleč od občutka, ki sem ga imel, ko sem na dodiplomcu opravljal različna študentska dela. Nekaj časa sem delal v avtoparku neimenovanega podjetja. Moje obveznosti so bile, da sem avtomobile peljal do avtopralnice in jih posesal, včasih je bilo treba kakšnega odpeljati na servis, nato sem v pisarni večinoma fotokopiral dokumente in izpolnjeval preglednice v Excelu. Služba mi ni bila posebno všeč, a odločil sem se, da se bom pred svojim nadrejenim še posebej izkazal. Nekega dne sem v pranje in sesanje dobil večje število avtomobilov kot po navadi. Zadal sem si, da bom to nalogo opravil čim bolj hitro in učinkovito. Nadrejeni je mislil, da me je zaposlil za ves dan, okrog enih popoldne pa sem mu slovesno naznanil, da je naloga zaključena.

Oh, v kakšno zadrego sem ga spravil! Namesto da bi prejel pohvalo za učinkovito opravljeno delo, sem prejel prošnjo, naj se naslednjič naloge lotim bolj ležerno. Zaprepadeno sem se usedel za svojo mizo v pisarni, kjer mi do konca delovnika ni preostalo drugega, kot da sem se delal zaposlenega. Sovražil sem vsako minuto, ki je minila v stanju navideznega dela, a bolj ko sem se oziral po pisarni, bolj mi je postajalo jasno, da ostali igrajo enak performans. Skratka, na tem delovnem mestu je bilo sprejemljivo, če ne že zaželeno, da se svojih delovnih nalog lotiš karseda neučinkovito.

To me je demoraliziralo in kaj kmalu sem ugotovil, da se ta grozljivi kraj hrani z mojo dušo. Enkrat, ko sem s svojimi zadolžitvami (čeprav sem se res trudil biti ležerno neučinkovit) ponovno končal prezgodaj, sem v roke protestno prijel knjigo in jo začel brati. Če že imam več časa, lahko počnem kaj bolj koristnega, sem pomislil. Ta poskus je trajal ravno eno minuto, zahtevali so, da knjigo pospravim nazaj v torbo, in predlagali, naj raje diskretno skrolam po telefonu. To je bil trenutek, ko sem si obljubil, da se čim prej spravim iz te pisarne in si namesto performansa poiščem pravo delo.

Pomislimo za trenutek, kaj bi se zgodilo, če bi se svojih nalog kot filmski skladatelj lotil na enak način kot pranja avtomobilov v neimenovanem podjetju. Predstavljajte si, da bi me režiser nagradil, ker bi delal zamudno, da bi bilo to celo nekako zaželeno. Predstavljajte si, da bi se za klavirjem delal, da komponiram. Režiser me nikoli ne bi poklical za novo sodelovanje. Ko bi ga o izkušnji z mano povprašali cehovski kolegi, bi najbrž rekel, da se mi jebe in naj se me izogibajo. In potem smo mi tisti, ki lenarimo in nič ne delamo. Oh, lepo vas prosim.

Tebe plačajo, da delaš minus

Pred nedavnim sem se po spletu naključij na kavi dobil z bivšimi sošolci iz gimnazije. Z redkimi izjemami se z njimi nisem pretirano družil. Kot je na takšnih srečanjih navada, moraš na neki točki razložiti, kaj počneš s svojim življenjem. Ugotovili smo, da sem edini, ki se še vedno aktivno in profesionalno ukvarja s tistim, kar je počel v srednji šoli – z glasbo, le da sem slednji dodal še literaturo in film. Medtem ko sem jim razlagal, kako poteka moj vsakdan, so z velikimi očmi, polnimi začudenja, strmeli vame. Na neki točki je nekdo izmed njih izjavil: »Urban, ti imaš stokrat bolj zanimivo življenje kot mi.« Priznam, da mi je ta pozornost prijala, nekomu sem se zdel zanimiv. A to občudovanje je imelo še dodatno plat. Dlje ko je pogovor z bivšimi sošolci trajal, bolj sem imel občutek, da me obravnavajo kot nekakšno eksotično ptico, ki – vsem na ogled – tiči v živalskem vrtu. Bil sem kurioziteta, nekaj nenavadnega, kar je zopet prikorakalo v njihovo življenje, a ravno tisto, kar me je delalo zanimivega, me je od njih, ko smo kavo pili, vse bolj oddaljevalo.

Omenil sem, da poleg filmske kompozicije pišem kritike za literarne revije. Prvo vprašanje je bilo seveda, koliko izvodov te revije se sploh proda. Odgovarjal sem, da te revije v primerjavi s tistimi, ki so komercialno usmerjene, izhajajo v manjših nakladah. V tem smislu, sem nadaljeval, so mogoče bolj nišne, kar pa seveda ne pomeni, da so manj relevantne ali kakovostne, kvečjemu bi bilo res obratno. Razložil sem, da lahko tovrstne revije opravljajo svoje delo le, če so sofinancirane z javnim denarjem. To se jim je zdelo absurdno; se pravi, so ugotavljali: ti dobiš honorar, zato da pišeš za revijo, ki je nihče ne bere in ki brez javne finančne pomoči ne bi mogla preživeti. Vse skupaj se je strnilo v sledeči misli: »Tebe plačajo, da delaš minus.«

To me ni posebej razočaralo, saj drugega nisem zares pričakoval. Na tej točki sem že cinično sprejel vlogo zabušanta, ki ga država financira zato, da se zajebava. Včasih me glede tega radi zbodejo tudi bližnji prijatelji, ki me novim poznanstvom predstavijo nekako takole: »To je pa Urban. On je umetnik pa nič ne dela oziroma dela, kar hoče. Ful mu je fajn.« In sem že ožigosan kot neke vrste ekscentrik, takoj padem v klasično družbeno predstavo kreativca. Pred nedavnim sem bil na zmenku. Ko sem omenil, iz katerih krogov prihajam, sem dobil vprašanje, koliko sem se v preteklosti drogiral, malo zatem pa še, ali sem na spektru kakšnih osebnostnih motenj … Oh, ja, to življenje kulturnika, tako je bizarno, da je včasih že smešno.

Vzdušje strupenega malodušja

Ko vse skupaj postane preveč, se najraje postavim pred dejstvo, da živim življenje, ki sem si ga izbral sam. Ta izbira, če sem s sabo iskren, ni bila zares racionalna, prej intuitivna, tudi vzvišena in hkrati malce nora. Spodbudila sta jo tudi občutek lastne pomembnosti in prepričanje, da sem dovolj talentiran, da bi lahko področjem, na katerih delujem, dejansko nekaj pametnega doprinesel, a vseeno me pogosto zvije. Nato se začnem prepričevati: preveč si vložil, preveč izobrazbe in preveč dela je šlo v vse skupaj, za povrh je ta želja torpedirala tvoj partnerski odnos, ne preostane ti drugega, kot da guraš naprej, zdaj si v tem zosu, treba bo speljati do konca. Ko začnem dvomiti o svojih življenjskih odločitvah, hitro padem v vzdušje strupenega malodušja, še posebej, če sem nekje med projekti. Kdaj pa kdaj se zbudim sredi noči in se vprašam, kaj za vraga počnem s svojim življenjem in kako bom vse skupaj zvozil.

Zanimivo, a iz takega malodušja me je pred nedavnim potegnil pogovor s kavnim entuziastom. To je njegovo življenjsko poslanstvo, v tem res uživa. Ko postreže kavo, mora končni produkt ustrezati množici različnih standardov, le tako lahko pridobi oznako speciality coffee. Semena, ki jih uporablja, so skrbno izbrana in temu primerno dražja, pridobi jih onkraj korporativnih distribucijskih poti, s čimer iz postopka izključi izkoriščevalske posrednike (za kar si zasluži plus točke). Postopek priprave spominja na pravcato znanost, vsaka skodelica je pripravljena s skrbjo. Logika bi potlej narekovala, da je kava, ki jo ponuja, blazno draga, pa ni.

To me je zaintrigiralo, zato sem ga vprašal, zakaj si ne odmeri večje marže za dobiček. Odgovoril je takole: »Ker mi je najbolj pomembno, da ponujam kvaliteten izdelek.« Všeč mi je bila ta miselnost, všeč mi je bilo to plavanje proti toku. Navsezadnje živimo v svetu, kjer je najvišja vrednota to, da se za ušive izdelke zaračuna čim več denarja, in kjer je izkoriščanje delovne sile razumljeno kot uspešna delovna praksa. Resnično, danes je nečloveško biti človeški. Taki pogovori mi dajo vedeti, da nisem sam, dajo mi vedeti, da je okrog mene v resnici polno ljudi, ki so – sicer za visoko ceno – zavarovali svojo strast.

Kljub tem svetlim trenutkom imam občutek, da sem še vedno ujet na tisti uri družbe, kjer me sošolci in učiteljica prepričujejo, da je kreativno delo enakovredno popoldanski aktivnosti za sprostitev. Ta ideja se nato skozi leta zgolj močneje afirmira, v prenekaterih primerih pa preraste v enoznačno zaničevanje umetniških poklicev. Čisto vsakič, ko me nekdo vpraša, s čim se ukvarjam, v grlu začutim nekakšen cmok, saj sem od tega, da pred svojimi sogovorniki nenehno opravičujem razloge za to, da moj poklic sploh obstaja, že pošteno utrujen, poleg tega pa se brezno med javnostjo in kulturnim sektorjem vse bolj poglablja. A če bi vse skupaj želeli preseči, predlagam, da se zaničevanje umetniškega poklica ne začne že v osnovnošolskih klopeh.

To.

Menim.

Bi bil že dober začetek.