Joanna Elmy: »Če hočemo pomagati ženskam, moramo govoriti o moških«

Roman Narejeni iz krivde je prvenec bolgarske pisateljice in novinarke Joanne Elmy, ki ga je prvič objavila leta 2021, v petih letih pa je doživel prevod v kar sedemnajst jezikov. Ko sem ga prebirala, sem bila presenečena, kako zelo sem se z njim lahko poistovetila. Ne samo, da je veliko podobnosti med posttranzicijsko Bolgarijo na prelomu tisočletja, kjer se roman deloma dogaja, in Slovenijo v istem obdobju, Elmy predvsem zajame občutje generacije, naše generacije, ki je takrat odraščala brez zavedanja o tem, kako drastično se je svet spremenil in kako bodo predstave, ki smo jih gojili o odraslosti, postale vse težje dosegljive.

Ko sva z Joanno sedli k pogovoru, sva se najdlje zadržali prav pri tem, kako pravzaprav navigirati v svetu, ki je na eni strani tako povezan, na drugi pa tako razdvojen. Kako se orientirati, ko pa sistemi, ki so včasih delovali, ne delujejo več. In Joanna je na tem področju zelo kompetentna sogovornica, saj je diplomirala iz mednarodnih odnosov, pri svojem novinarskem delu pa se ukvarja z globalnimi političnimi vprašanji, predvsem z dogajanjem v ZDA.

Temu se ne izogne niti v romanu, v katerem je jasno, da usode likov in njihovih medsebojnih odnosov v veliki meri krojijo zgodovinski in ekonomsko-politični tokovi, na katere ne morejo vplivati. Jana, Lilija in Eva, vnukinja, hči in babica, so ženske treh generacij, vsaka s svojo zgodbo in specifičnimi okoliščinami, v katerih morajo po najboljših močeh preživeti. Eva, ki je živela z nasilnim možem še v času represivne bolgarske monarhije, njena hči Lilija, zdravnica, ki pri izbiri partnerja ponovi napako svoje mame in kljub svoji izobrazbi živi v revščini pod komunističnim režimom, in najmlajša, Jana, ki se rodi v času tranzicije in odide v ZDA z željo po zaslužku in boljšem življenju. Med njimi pa toliko neizrečenega, toliko nerazumljenega, toliko zamujenih priložnosti za toplino.

Osrednja je seveda Jana, ki se giblje med dvema različnima svetovoma, med vzhodom in zahodom, premišljuje o svojih koreninah, reflektira svet, v katerem prebiva, in si skuša zamisliti neko drugačno prihodnost. Roman iz treh perspektiv postopoma gradi širšo sliko, ki pokaže, kako daljnosežne so lahko posledice in kako počasi se pravzaprav odvijajo spremembe. Ob tem pa naslavlja še tematike migracij, tujstva, družinskega nasilja, alkoholizma, globalizacije, turistifikacije, hiperkapitalizma in še česa. Same težke teme, boste rekli. A roman prinaša tudi neko lahkotnost, upanje, sprijaznjenost s preteklostjo, ki je ne moremo spremeniti, in obet drugačne prihodnosti.

Tudi Joanna je primer človeka, ki kljub temu, da se zaveda kritičnosti situacije, s katero se trenutno soočamo na globalni ravni, od vojn do posledic klimatskih sprememb, ne obupuje. Pogovor z njo je bil izjemno pozitiven, sproščen, predvsem pa navdihujoč. Kot bi se dogovorili, sva se obe oblekli v modro, nobena od naju ni mogla sedeti z nogami na tleh, zato sva se sezuli in se udobno namestili na stole, Joanna pa je medtem, ko sva govorili, med prsti vrtela lipov cvet in ga ovohavala, ko je razmišljala o odgovorih.

V Sloveniji je preživela tri dni in povedala mi je, da je na Wikipediji prebrala, da smo imeli na našem ozemlju najvišjo stopnjo pismenosti v vsem Avstro-Ogrskem imperiju ter da je iz vseh pogovorov, ki jih je imela, dobila vtis, da smo dežela bralcev. Morda pa le ni vse tako brezupno, kot se zdi, sem pomislila in ji postavila prvo vprašanje.

Sanja: Preden se posvetiva knjigi, morda poveva še nekaj o tebi – na angleškem spletu nisem našla prav veliko informacij, predvidevam, da bi izbrskala več, če bi znala bolgarsko. Povej nam, česa o tebi še ne bomo našli na spletu?

Joanna: Naj najprej povem, da obožujem vašo deželo! Zares. Preden sem prišla sem, sem prebrala celotno Wikipedijino stran o Sloveniji. Rada imam gore, zato sem z olajšanjem ugotovila, da je Ljubljana obdana z njimi. Pravzaprav trenutno obnavljam hišo v gorah. Rada imam pse, rada hodim na dolge sprehode, rada imam ljudi, najrajši jih opazujem in govorim z neznanci. Rada imam potovanja, čeprav me utrujajo. Oh, in rada imam lipe! Danes sem utrgala en cvet z drevesa, tako lepo diši. V Bolgariji iz njih kuhamo čaj.

Sanja: Ja, tukaj tudi, moja babica ga je ves čas pripravljala.

Joanna: Tudi moja! Bom zaključila svojo predstavitev s tem, preprosto, lepo in toplo.

Sanja: Kaj pa bi bralkam in bralcem povedala o glavnih junakinjah tvojega romana, Jani, Liliji in Evi?

Joanna: Rada bi, da bralci vedo, da so reprezentativne za tri generacije žensk, ki so živele v drugi polovici 20. stoletja in na začetku našega trenutnega. Ko sem jih pisala, sem zares verjela, da predstavljajo nekaj specifično bolgarskega. A knjiga je bila zdaj prevedena že v 17 jezikov in kjerkoli po svetu jo predstavljam, mi ljudje povedo, da so se v teh ženskah prepoznali, v eni od njih ali pa v vseh treh. Mislila sem, da sem napisala »bolgarsko« knjigo, a se je izkazalo, da vsebuje kar precej sveta. Če ste se kdaj spraševali, zakaj smo takšni, kakršni smo, ali kako so nas oblikovale države, v katerih smo se rodili, ali kako je zapustiti dom in se vrniti … je to verjetno knjiga, ki vas bo zanimala.

Sanja: Središče zgodbe je Jana, mlada Bolgarka, ki emigrira v ZDA v programu poletnega študentskega dela, da bi tam zaslužila denar. V romanu to imenujejo z besedo »brigada«, ki je v Bolgariji med komunizmom pomenila obvezno poletno delo, kajne? Ta vzporednica se mi je zdela zelo posrečena, lahko poveš kaj več o njej?

Joanna: Ja, ta beseda ponazarja nekaj, kar sem opazovala vse svoje življenje. Odrasla sem v duhu razkola hladne vojne, ki je svet še vedno ostro delil na Vzhod proti Zahodu. Bolgari so še danes zelo razdvojeni med enim in drugim. Dlje kot sem živela v ZDA, bolj sem lahko opazovala, kako se spreminjajo in pozabljajo nekatere svoje temeljne vrednote, s tem pa sem začela opažati tudi vse več podobnosti med tema dvema »imperijema« Zahoda in Vzhoda. Način, kako se »brigada« transformira iz obveznega neplačanega dela v komunistični državi v poceni delovno silo Vzhodnoevropejcev, ki odhajajo na delo v ameriška letovišča, je popoln primer. Za mnoge Bolgare ostaja Zahod idealizacija vsega, česar nismo imeli. Nasprotno pa je za mlade komunizem ali socializem začel izgledati kot privlačna alternativa grozovitim posledicam kapitalizma. Smešno, sama nisem pristaš nobene ideologije. Vsaka ideologija je lahko orožje za dobro in za slabo. Vidimo pa lahko, da so si avtoritarni sistemi v svojem bistvu zelo podobni, ne glede na ideologijo, ki je za njimi. In ko začnemo v demokratičnih državah opažati vzporednice z avtoritarnimi režimi, je jasno, da nekaj ni prav. In mislim, da to začenjamo vse bolj opažati povsod po svetu.

Sanja: Janina izkušnja »brigade«, o kateri lahko beremo v romanu, razbija iluzijo o t. i. ameriških sanjah, iluzijo, ki jo je še gojila generacija naših staršev, na primer. Kaj se je zgodilo s temi sanjami?

Joanna: Pripadam generaciji, ki je na eni strani odrasla pod »religijo Hollywooda«, ki je verjetno ena od najmočnejših religij, ki obstajajo danes, na drugi pa pod težo pričakovanj, ki smo jih morali izpolniti, da bi izživeli vse tisto, česar naši starši niso mogli. Vse njihove še tako majhne želje, ki jih v komunizmu niso mogli uresničiti, na primer poslušati zahodno glasbo, se učiti angleško, jesti čokolado z Zahoda … vse te majhne podrobnosti so, ker so bile nedosegljive, postale te sanje, ki so bile idealizirane do točke absurda, kajne? Mi pa smo, za razliko od naših staršev, lahko odšli in postali del sveta. Nismo samo mladi Vzhodnoevropejci; smo tudi del prve generacije, ki je resnično globalna. Vpeti smo v »kolektivno mrežo« interneta. Svet lahko doživljamo ob istem času kot vsi drugi. To je novo za nas kot Vzhodnoevropejce, a je novo tudi za vse ostale prebivalce sveta. In ker smo bili sposobni naseliti ta globalni svet, smo ga videli z vsemi njegovimi kompleksnostmi. Ni bil več samo nekaj iz zgodovinskih knjig ali propagande, oglasov ali filmov, ni bilo več nekaj, predstavljeno zgolj skozi medije. Bil je resnični svet, v katerega smo lahko vstopili, ga izkusili in spoznali, da je prav tako nepopoln kot vse doma.

Sanja: Kako potem navigirati v tem svetu deziluzij?

Joanna: Mislim, da smo postavljeni pred izbiro: ali se bom umaknila in izbrala enega od dveh nasprotij? Ali bom postala tako prozahodna, da bom vse zahodno videla kot ideal, h kateremu moramo stremeti? Ali bom postala tako razočarana nad Zahodom, da bom začela hrepeneti po komunizmu? Ali pa bom izbrala drugačno pot in se vrnila domov ter poskusila doživeti svojo deželo v vsej njeni kompleksnosti kot nekaj, kar je unikatno v svetu? Ali bom hodila sem in tja med dvema svetovoma in ju vključevala drug v drugega? Pomembno se mi zdi, da izberemo sedanjost in ne nekaj, kar je del preteklosti. In mislim, da je to generacijska izbira, ki jo moramo vsi skupaj sprejeti, ne glede na to, kje živimo, na Vzhodu ali Zahodu. Vse, kar je delovalo do sedaj, se namreč izčrpava, in pred nami sta zelo težak pogovor in zelo težka bitka za spremembo sistema, ki za nas ne deluje več. Ker so problemi mladih v ZDA enaki problemom mladih tukaj, kajne?

Sanja: Se strinjam in mislim, da je v romanu to lepo ponazorjeno, ko Jana razmišlja o McDonald’su v nasprotju z babičino lutenico, kako so se kot otroci nad njo zmrdovali in sanjali o hitri hrani …

Joanna: Točno! In ni treba izbrati med enim in med drugim, ampak nekaj povsem drugačnega. Nekaj vmes. Jaz to počnem povsod, kamor grem. Obiščem McDonald’s ali globalno verigo, samo da se prepričam, da je povsod enaka, in da se spomnim, da lokalne, regionalne posebnosti ostajajo, a postajamo del tega globalnega, povezanega sveta. Važno je, da znamo od tega vzeti najboljše in hkrati ne izgubimo tega, kdo smo. Mislim, da smo se kot generacija s konca prejšnjega stoletja in začetka novega znašli v kompleksni situaciji, ki je kombinacija zgodovinskih posledic in sodobnih družbenih razmer. Razdeljeni smo med toliko stvarmi: Vzhodom in Zahodom, starimi načini komuniciranja in novimi, imperiji, celinami, civilizacijami, spoli … Toliko premostujemo ves čas in ob vsem tem skupaj poskušamo najti neki smisel. In mislim, da je zato zdaj toliko nacionalizma in toliko strahu pred »drugim«. A zame je vprašanje: kako uporabim tradicijo in korenine, da mi pomagajo, da se prizemljim in lahko iz njih ustvarjam, namesto da mi služijo kot zid za odrivanje drugih? Mislim, da je to velik izziv.

Sanja: To je zelo lepa misel. In mislim, da je eden od razlogov za razraščanje strahu in nacionalizma tudi to, da se institucije in ideali, v katere smo verjeli, rušijo. V tvojem romanu je zelo očiten primer za to izobrazba. Še ne tako dolgo nazaj je pomenila možnost za boljše življenje, tudi statusni simbol. Odraščali smo s prepričanjem, da nam bo odprla številne možnosti, potem pa smo odrasli in svet se je spremenil.

Joanna: Absolutno. V zadnjem času me zelo zanima »apokalipsa« kot koncept, ker čutimo – vsi čutimo – da dobesedno doživljamo konec sveta. Skoraj vsakodnevno smo priča novemu koncu sveta, in moj bog, kako je to naporno! In seveda iz tega nastajajo odlični memi, ki se jim smejimo … ampak kaj pa nam drugega preostane? Svojemu norveškemu založniku sem pravkar oddala esej z naslovom »Prihod domov ob koncu sveta«, v katerem pišem točno o tej napetosti: kaj storiti, ko se vam zdi, da se vse ruši in nič več ne deluje?

Sanja: Na eni strani imamo torej ta kolaps tradicionalnih sistemov, tudi izobraževalnega, ki puščajo mlade na cedilu, na drugi strani pa slišimo veliko očitkov, kako so pravzaprav mladi tisti, ki so krivi za ta kolaps …

Joanna: Tako je, sistemi se rušijo, in tudi jaz povsod berem kritike mladih, kako uporabljajo umetno inteligenco, kako goljufajo in kako »nihče ne bere več«. In čeprav je to do neke mere res, mislim, da je res tudi nasprotno, da ljudje berejo drugače. Informacije zajemajo drugače. Izobraževalni sistemi, kakršni so zdaj, so zgrajeni tako, da ustvarijo bolj ali manj enotno družbo, vsak od nas pa postaja vse bolj individualističen, ne le v načinu življenja, ampak tudi v načinu izražanja. Izobraževalni sistemi pa ne stremijo k temu, da bi spodbujali željo po izražanju. Normalno je torej, da ljudje goljufajo, ko je vse tako konzervativno in rigidno. Ker je goljufanje v takih sistemih enostavno! Če bi vsa orodja sodobne tehnologije, ki jih imamo na voljo, uporabili za ustvarjanje novih sistemov, takšnih, ki spodbujajo izražanje, mislim, da bi ugotovili, da imajo mladi veliko za povedati. A to je seveda zelo, zelo velik izziv. Nerazumevanja med generacijami je po mojem mnenju veliko tudi zato, ker se je svet spremenil dobesedno čez noč. In se še naprej bliskovito spreminja.

Sanja: Medgeneracijski odnosi so ena od tematik, ki jo v romanu raziskuješ, in to nerazumevanje zelo jasno pokažeš. Včasih komunikacija preprosto ne deluje.

Joanna: Ja, o tem sem pisala, ker je to sčasoma postalo problem v mojem lastnem življenju. Velik del otroštva sem preživela na bolgarskem podeželju pri starih starših. Potem sem pri 19 letih zapustila Bolgarijo in šla najprej v ZDA ter se kasneje šolala v Parizu. Staršem in starim staršem je bilo vse težje in težje razložiti svet, v katerem sem živela. Kako razložiš New York svoji babici, ki ni bila niti na bolgarski obali? Zelo težko. In to je bil problem, o katerem sem se pogovarjala z mnogimi vrstniki, ki so imeli podobno izkušnjo. Spremenili so se tudi načini komuniciranja. Ljudje so si tudi včasih nenehno pisali, a pisma so se preselila na naprave, ki jih ne znajo uporabljati. Tako so med nami nastale nepremostljive razpoke. Babici nisem mogla pisati prek računalnika ali telefona, zato sem napisala to knjigo kot način pogovora z njo, da bi ji povedala: »Tako izgleda življenje.« A žal je umrla mesec dni pred izidom. Torej je ni nikoli prebrala. A vprašanje ostaja: kako bom nekoč povedala njeno preteklost svoji hčerki? Ker se je svet tako hitro spremenil in se nedvomno še bo. In mislim, da bo to tema, ki jo bom še naprej premlevala v svojem pisanju, ker je to vprašanje našega časa. Doživeli smo tako globoko spremembo, a obstajajo kraji na svetu, ki jih ta sprememba sploh še ni dosegla. Bolgarsko podeželje je v bistvu enako, kot je bilo pred dvajsetimi leti. Če od tam prideš v New York, je to, kot bi prišel na tuj planet. Svet je zelo kompleksen in poln kontradikcij.

Sanja: Tako je, in ko sva že pri tem, bi izpostavila še eno kontradikcijo, o kateri pišeš v romanu. Janina starša sta izobražena, oba sta po poklicu zdravnika, pa vendar živijo v revščini, v družini je tudi nasilje, podžgano z očetovim alkoholizmom. To nekako zamaje našo ustaljeno predstavo o tem, kdo se lahko znajde v takšni življenjski situaciji. Je bilo to namerno in kaj si želela s tem poudariti?

Joanna: Ko pišem, poskušam, da bi bile moje knjige ogledalo samega življenja. Torej, kar vidim, kar slišim, kar si znova predstavljam, poskušam ujeti na papirju, da bi odražalo življenje takšno, kakršno je. Po eni strani je bila to resničnost prehodnih let v Bolgariji, izobraženi ljudje so bili ravno tako revni kot vsi drugi. In to je trajalo zelo, zelo dolgo. Moja mama je bila zdravnica in je resnično morala opravljati dve službi, da smo preživeli. To so bila zelo težka leta za Bolgarijo, potem pa, ko se je pridružila Evropski uniji, je veliko ljudi odšlo zato, ker tam enostavno ni bilo mogoče živeti. Po drugi strani pa sem bila na vseh mogočih »čudnih« mestih, ker poskušam biti čim bolj v stiku z ljudmi. Šla sem na primer na sestanek AA v Parizu, ker zakaj pa ne? Ljudje naj tam ne bi smeli povedati, kaj delajo ali kdo so, a so kljub temu začeli deliti več o sebi. In vsi so bili premožni, dobro situirani Parižani. Torej, kot v Bolgariji, tako tudi povsod drugod, odvisnost in alkoholizem nista omejena na določen socialni razred, čeprav je v naših kolektivnih predstavah to vedno bolj povezano z nižjimi sloji. Alkoholizem je bolezen, ki jo je toliko težje nasloviti in odkriti, saj je alkohol socialno zelo sprejemljiv. Vendar pa s seboj prinese tudi veliko sramu in nasilja in vpliva na vsakega člana alkoholikovega kroga. Skratka, ne vem, ali sem to zavestno želela sporočiti, poskušala sem samo odraziti to, kar sem sama zaznala.

Sanja: Omenila si že krivdo, mimo katere seveda ne moreva, saj je tudi v naslovu romana in praktično vsi liki so prepredeni z njo. A osrednji odnos, v katerem se krivda v romanu razrašča, je odnos mati-hčerka. Zakaj si v središče postavila prav ta odnos?

Joanna: Spet, ne vem, ali je bila to zavestna ali ustvarjalna odločitev. Mislim, da je šlo bolj za ustvarjalni proces, a seveda je veliko od tega povezano z mojim odnosom do lastne mame. Menim, da so naši odnosi z materami osrednji del tega, kar smo. Vsi smo dobesedno narejeni iz naših mater. V središču sta Jana in njena mama Lilija, vendar me je zanimala tudi povezava med materami in sinovi, ki ustvarja res jezne moške, kot pokažem na primeru Janinega dedka in njegove mame, vendar ne na način, da bi hotela preložiti odgovornost na ženske, ampak le pokazati, da v patriarhalni družbi grozote ustvarjamo skupaj, moški in ženske. Roman se sprašuje, kako nas mame oblikujejo kot mlade ženske, kako lahko pred tem zbežimo, kako se s tem pomirimo in kako ne postanemo enake kot naše mame. Zanimalo me je tudi, zakaj ljubezen včasih preskoči generacijo in je včasih dosti lažje ljubiti vnukinje kot hčerke, babice kot mame, kar raziskujem v odnosu Jane in njene babice Eve. Zanimala so me visoka pričakovanja, ki jih imamo ženske ena do druge, pa tudi bolj kompleksni občutki med materami in hčerami, kot so materinska ljubosumnost ali zavrnitev, o čemer sploh ne govorimo, ker še vedno gojimo tisto podobo materinstva izključno kot nečesa svetega in toplega. In je, a ima tudi zelo temno stran, o kateri se po mojem mnenju premalo govori.

Sanja: Ja, Lilijana, Janina mama, je popoln primer teh temnejših plati, vendar Jana proti koncu romana spoznava, da ima njena mama zapleteno preteklost, in postaja do nje bolj prizanesljiva. Ton romana ni obsojajoč do nobenega od likov, tudi moški liki, ki delujejo bolj negativno, niso prikazani črno-belo, tudi oni se spopadajo s svojo krivdo.

Joanna: Nihče ni črno-bel. In moški se v resnici težje spopadajo s svojimi občutki sramu in krivde kot ženske, ker nimajo take socialne podpore kot mi. Posledice tega nesoočanja s čustvi pa pogosto občutijo prav ženske, ki so v odnosu s takšnimi moškimi. Kar hočem reči, je, da če hočemo pomagati ženskam, moramo govoriti o moških. To se mi zdi ključno. In nismo ženske tiste, ki bi morale začeti ta pogovor, ampak moški. In res me jezi, da knjige, ki nekako odpirajo ta problem, večinoma pišejo ženske, ne slišim pa veliko znanih in priljubljenih moških, ki bi govorili o tej problematiki, ker oni so tisti, ki bi morali to temo začeti z drugimi moškimi in reči: »Hej, veste, tukaj imamo problem.« Dokler ne začnemo skrbeti drug za drugega, se nič ne bo spremenilo.

Sanja: V romanu pa je en moški, ki bi verjetno kaj takega storil. To je Tim, s katerim ima Jana res toplo prijateljsko razmerje, čeprav je star toliko kot njeni stari starši. Kaj Tim predstavlja v romanu?

Joanna: Tim delno temelji na resnični osebi, to je bil zelo prijazen natakar, s katerim sem delala in ki me je vedno spodbujal, ko sem naredila napako, kar se je takrat dogajalo pogosto. Bila sem grozna natakarica. A lik je nastal spontano. In zame predstavlja več stvari. Verjetno je oče, ki ga Jana ni nikoli imela, in dedek, ki ga ni imela. A je tudi tisti medgeneracijski most, ki ga potrebuje, da se poveže s tem, kar je bilo, in nadaljuje k temu, kar je in bo. Ko sem se preselila v ZDA in potem v Pariz, sem prvič v življenju navezala prijateljstva z veliko starejšimi od mene. In bilo je zelo zanimivo … resnično mi je pomagalo, da sem odrasla bolj sočutna in nekako bolj odprta do tiste izkušnje in povezanosti z nečim zunaj tega, kar sem živela. Pomagalo je nekako omehčati mojo mladostniško aroganco. Pomagalo mi je verjeti, da si lahko mlad in da te resno jemlje starejša oseba, in da si lahko star in te posluša in sliši nekdo mlajši.

Sanja: Ima pa Jana tudi ljubezenski odnos, ki ostaja v ozadju, razkriva se zgolj prek drobcev nočnih pogovorov, skrivnostni moški pa je imenovan preprosto kot »Američan«. Zakaj si se odločila to romantično razmerje pustiti v ozadju?

Joanna: No, to razmerje nekako gradi ozadje, na katerem se je Jana sposobna razkriti na način, na katerega se razkrivamo ljudem, ki nas resnično ljubijo. In na ta način jo tudi bralci lahko bolje spoznavajo. Delno sem to napisala kot spomin na čas, ko sem spoznala svojega moža, zdaj že dolgo nazaj, leta 2015. Imela sva to prvo neverjetno noč, ki je bila kot pogovor, ki se preprosto ni ustavil. Te noči in ti trenutki se zgodijo enkrat ali dvakrat v življenju, tega zelo sebično nisem želela pozabiti in sem se odločila, da bo za vedno zapisano v knjigi. Veliko mojega pisanja je ustvarjanje, da ne pozabim. Delno pa je to manipuliranje bralcev. Mislim, da ljudje vedno hočejo vedeti, kaj se zgodi na koncu: ali ostaneta skupaj? Se bosta poljubila? Želela sem dodati nekaj, zaradi česar bi obračali strani, da ne bi bili samo obteženi z vsemi temi resnimi temami, ki jih odpira ta knjiga.

Sanja: Konca, ki je povezan s tem, ne bova razkrili, je pa odprt in optimističen. Lahko pa poveva še nekaj o tem, kako je knjiga pravzaprav nastala, nekje sem prebrala, da precej spontano …

Joanna: Tako je. Prvo in edino literarno tekmovanje, na katero sem se kdaj prijavila, je kot del nagrade vključevalo enoletno sodelovanje z Georgijem Gospodinovom, ki je kasneje postal urednik romana. Prijavila sem se s ciklom dvanajstih kratkih zgodb in zmagala. Z Gospodinovim sva se potem leta 2019 srečala v Švici in prinesla sem mu kratko zgodbo, ki je vključevala prizor s klavirjem, ki je vključen tudi v romanu. Prebral jo je in rekel: »Veš kaj, mislim, da je tu roman.« In sem rekla: »Absolutno ne!« Takrat nisem imela pojma, da sem sposobna napisati roman. A odločila sem se poskusiti in na koncu je nastalo to.

Sanja: In kako ti je bilo kot mladi, neuveljavljeni avtorici sodelovati s pisateljem, kot je Georgi Gospodinov?

Joanna: Odlično je bilo, ker mi je dal veliko prostora. Nisva posebej veliko govorila o »procesu«, ampak je bil tam bolj kot podpora. Pisanje na trenutke postane tako osamljeno in tako zmedeno, da ko ti nekdo pošlje e-pošto »Nadaljuj, vse bo v redu, verjamem vate«, te to lahko dobesedno dvigne iz najnižjega in spodbudi, da nadaljuješ. Veliko urejanja sem opravila sama in mu potem poslala osnutek. Izpostavil je nekaj odlomkov, ki so bili zanj nekako dvomljivi. V knjigi je bilo na primer dosti več pisem in je rekel: »Preveč pisem. Moramo jih malo razredčiti, ker se sicer izgubimo v pismih, pismih, pismih.« Na koncu je z njegovimi opombami in mojimi popravki kar 150 strani knjige odpadlo. A menim, da ima knjiga kljub njegovim prispevkom svoj unikaten glas.

Sanja: Se ti zdi takšna podpora pomembna? Verjetno ni lahko biti mlada avtorica in novinarka, mlada ženska, ki piše karkoli.

Joanna: Oh, ja. Enkrat so mi rekli, da »pišem kot moški«. In sem vprašala: »Kaj naj bi to pomenilo?« In odgovor je bil: »No, saj veste, da je to dobro pisanje.« Verjetno je bil to kompliment? In nekdo drug je rekel: »Veste, pričakoval sem, da bo to kot ženska proza, a resnično ni.« Ponovno sem vprašala, kaj to pomeni, »ženska proza«, a odgovora nisem dobila. Georgijeva podpora je nekaj, kar iščem in pričakujem od moških in pravzaprav od vseh tistih, ki so na svojem področju že nekaj dosegli – če vidiš kaj, kar je relevantno, a ni nujno tvoje, daj temu glas in pot.

Sanja: Tudi sebe vidiš v tej mentorski vlogi?

Joanna: Absolutno. Obiskujem šole in govorim z veliko dijaki ter jih spodbujam, naj mi pošljejo karkoli, kar so napisali. Sem izjemno odprta. Nedavno sem poučevala enomesečni tečaj kreativnega pisanja. Ne zdi se mi, da lahko druge prav veliko naučim o pisanju, ker je vsak proces unikaten, lahko pa sem podpora. In to res rada počnem, ker je zelo nagrajujoče. V Bolgariji se zdaj razvija močna generacija mladih pisateljev in v iskreno zadovoljstvo mi je, ko me kdo vpraša: »Kaj bi morali prebrati?«, in lahko rečem: »To, kar so ustvarili ti ljudje.«

Sanja: Knjiga Narejeni iz krivde je prvotno izšla leta 2021, pred petimi leti torej, in še vedno je zelo živa. Kako se počutiš ob tem?

Joanna: Vau, ja. Zelo je živa. Seveda moram povedati, da uspeh ni nastal zaradi mene, ker noben pisatelj ne obstaja v izoliranem prostoru. Tu so še založniki in agenti, bralci in novinarji in vsi, ki so verjeli v to knjigo in prispevali k temu, da je postala to, kar je. Dve leti sem delala kot prodajalka knjig, vem, kaj to zahteva. Pogosto gre za splet okoliščin, tudi nekaj sreče je potrebno, da knjiga zares zaživi in ne samo stoji na knjižnih policah. Če podam en primer knjige, nad katero sem navdušena in sem jo odkrila po naključju: naslov je Petrushka in je napisana kot serija znanstvenih konferenc o izmišljeni bolezni, ki spremeni ljudi v rastline. Prekleto briljantno! Edini razlog, zakaj sem nanjo naletela, je ta, da jo je knjigarka v London Review Bookshop izbrala in izpostavila.

Sanja: Se strinjam in bi dodala, da so velik del tega tudi prevajalci. Zelo me veseli, da dobivamo prevode ne samo angleških bestsellerjev, ampak tudi knjig na primer bolgarskih avtorjev, kot si ti. Kaj pa ti misliš o prevodih iz enega malega jezika v drugega?

Joanna: Mislim, da so odlični in veseli me, da se vedno bolj beremo med seboj. Sanjam o velikem festivalu vzhodnoevropske literature, seveda povezanem s hrano, kjer se vsi skupaj prepiramo o tem, kdo je katero jed izumil, a hkrati odkrivamo povezave, ker imajo naše literature toliko za dati druga drugi.

Sanja: Čisto za konec, nekje sem prebrala, da zdaj več bereš in manj pišeš?

Joanna: Ja, včasih je tako. Ko pišem, poskušam ne brati, ker je to tako, kot bi poskušal peti, medtem ko se ti nekdo drug dere na uho. Grozno. A pisatelji žal postanemo obupni bralci. Postanemo izbirčni. Zdaj se vračam k branju za užitek, samo za užitek. In deluje odlično. Mislim, da sem v času po tem, ko je knjiga postala to, kar je, občutila toliko negotovosti, da naslednja knjiga ne bo dovolj dobra, da sem se nekako zaprla pred branjem. To je bilo zelo žalostno in depresivno obdobje in sem zelo vesela, da sem to premagala.

Sanja: Kakšni pa so načrti za naprej, delaš na novi knjigi?

Joanna: Ne bom preveč razkrivala, ker si nočem priklicati nesreče. Ampak delam na par projektih in upam, da bo vsaj eden od njih dokončan do konca leta. Da lahko nadaljujem s pisanjem, je zame zelo pomembno, da si dam priložnost, da nisem uspešna, in da si dam dovoljenje za res slabo pisanje. Zato, da bi spet kaj napisala, potrebujem predvsem mir in to, da sem sama s tistim, kar želi priti na plano.

Sanja: Ja, in zdi se, da te kar ne moremo pustiti pri miru s knjigo Narejeni iz krivde!

Joanna: To obožujem! To obožujem, a žal boste morali še malo počakati na naslednjo.

Sanja: Prav, in upam, da te bomo takrat spet videli tukaj v Sloveniji.

Joanna: Definitivno!