Na prvem dogodku letošnjega 23. festivala Pranger, ki se je zgodil znotraj novega sklopa, imenovanega Pranger pred Prangerjem, smo prisluhnili pogovoru med kritičarko Laro Gobec in njenimi izbranimi pesniki Blažem Iršičem, Aljo Adam in Laro Božak. Pogovor je povezovala Hana Bujanović Kokot. Gostja kritičarka je za pogovor naredila osebni izbor treh najboljših pesniških zbirk lanskega leta in se o njih pogovarjala z avtorji ter za vsako od pesniških zbirk podala tudi utemeljitev. Pranger pred Prangerjem namreč odpira priložnost izbranemu mlademu kritiku, da se izrazi tudi v sklopu festivala z več kot dvajsetletno tradicijo. Kriteriji, ki jih je Gobec naštela kot vodila za oblikovanje izbora, so vključevali formo, podobje, tematsko zasnovo in umeščanje lirskega subjekta v pesniški svet ter inovativnost zbirke.
*
Ampak jaz sem tako ali tako zmeden.
Samo takrat nisem bil:
zalival sem suhe rože,
dokler niso zgorele.
Veš kaj,
če bi razstrelili ta planet,
koliko manj enega kurčevega vrtenja, a?
Lari Gobec se je na odru prvi pridružil pesnik Blaž Iršič s svojo pesniško zbirko Parada heteroseksualcev, ki jo je izdala LUD Literatura. Že na začetku je kritičarka Iršičev pesniški izraz primerjala s Charlesom Bukowskim zaradi perverznosti v povezavi s hrepenenjem, a izpostavila, da je slovenski pesnik manj naturalističen od ameriškega, kasneje pa je Iršičevo poezijo primerjala celo z Danetom Zajcem, saj je pri obeh pesnikih prepoznala podobno atmosfero. V utemeljitvi izbire Parade heteroseksualcev je Gobec izpostavila bizarnost, obešenjaškost, odmik od ustaljenih načinov izražanja in to, da je lirski svet izpraznjen smisla – od tod najbrž asociacija z Zajcem –, a je opozorila, da je šibkost zbirke v izjavnosti pesmi, znotraj katerih gre za nizanje in ne razvoj misli.
Iršič je v pogovoru povedal, da piše intuitivno in brez načrta. Prepušča se naključjem in toku misli. Pesnjenje je zanj odkrivanje prostorov, za katere nismo vedeli, da obstajajo. Ko pridemo do meje (nekega prostora), moramo skočiti – takrat se poezija šele začne.
*
Pisanje zame ni bilo več nujnost,
temveč prostor za milino.
Druga zbirka iz izbora je bila Pes, dvojčici in zeleni tatu Alje Adam. Zbirka je izšla v zbirki Aleph Centra za slovensko književnost. Gobec je pri pesniški zbirki izpostavila erotiko in meditacijo ter v njej prepoznala dve osnovni gibali: introspekcijo in gibanje. Introspekcija se zgodi predvsem skozi meditacijo, znotraj katere se osvobodimo želja in pričakovanj, preko teh pa se približamo Drugemu. Gibanje se kaže skozi podobe: skozi razne sprehode, potovanja in plavanje, ki nikoli ni zgolj telesno gibanje, ampak je vedno »gibanje preko«. Pohvalila je tudi slogovno nežnost, s katero pesniška zbirka obdeluje teme, in zanimivo dojemanje časa skozi zorni kot genetike in preteklosti. Kot pomanjkljivost pa je omenila deskriptivnost, s katero pesnica morda pove preveč in razbije sublimnost.
Alja Adam je povedala, da pisanje vidi kot komunikacijo. Ko ji kdo reče, da nečesa v pesmi ne razume, pesem popravlja. Njeno pisanje ni programsko. Piše o tem, kar doživlja, o notranjih preobrazbah. Odpuščanje ji omogoča, da je lahko bolj prisotna v trenutku. Poezija je tok, skozi katerega lahko tečejo stvari, ki jih predeluje, a o njih vedno piše z distanco. V zadnjih letih tudi drugače dojema čas in odkriva bolj magičen način bivanja, s tem pa sovpadanje različnih časov v neki točki. To presečišče določa, kar sama je, in ji omogoča večje bogastvo v pisanju. Nekatere njene pesmi se zgodijo med meditacijo, ko prostor še ni čisto prazen.
*
kap ljica na vetrobranskem
s tek lu oknu
otroške sobe
ali tresočega se
mestnega avtobusa
že leta polzi v nevidno
črto takšno
kot jo
milina hrbta kazalca
vmesi
v lice ljubljene
ga
Zadnja se je s kritičarko pogovarjala pesnica mlajše generacije Lara Božak, ki je pri založbi Pivec izdala svojo drugo pesniško zbirko Kap lje kap lje. Pri njej je Gobec izpostavila predvsem fragmentiran ritem, sinkopiranost, ki se uporablja pri jezikovnih igrah, in razlomljene besede, ki kažejo na živost jezika in na njegovo spremenljivost. Pesniška zbirka preko uporabe besed kontemplira sam jezik in vprašanje, kdaj moramo spregovoriti. Izpostavila je del zbirke, ki ga zaznamuje pripovedna tehnika, pri tem pa je lirski subjekt postavljen v vlogo poslušalke medgeneracijske zgodovine. Pesmi odražajo eksistencialno globino, v zbirki pa se večkrat odpira tudi »ontološka paleta biti, iz katere lahko izbiramo«. Kot šibkost zbirke pa je izpostavila, da odnos poslušanja izgubi na potenci zaradi pretiranega nagnjenja v abstraktne svetove in pojme ter odmika od konkretnih doživljajev ali dogodkov.
Božak je v pogovoru povedala, da poezija potrebuje tišino, ki soustvarja pesem, in da poleg tišine tudi grafično lomljenje besed odkrije vrzeli in praznine, ki prežijo na nas. S tem je želela signalizirati temeljno človekovo ranljivost in tudi v bolj pripovednih pesmih stvari ni želela opredeljevati, ampak jih zgolj odslikati.
Glavni motiv zbirke je voda, ki se povezuje z drugimi motivi in temami ter jih tudi simbolno odraža. Tako je kaplja, ki sledi lastnostim vode, simbol transgeneracijskega prehajanja in čutno izhodišče za pisanje. V drugem, dvojinskem delu zbirke pa kaplja predstavlja »nezmožnost popolnega vstopa v drugega«, saj se želi združiti z drugo kapljo ali pa ostane svoj lastni mehurček. Tudi Gobec je izpostavila, da voda v pesniški zbirki deluje dvojno: kot lahka in kot usodna.
*
Lara Gobec je kot rdečo nit vseh treh zbirk označila »inovativno obdelavo lirskega subjekta«. Pri Iršiču je kritičarka izpostavila antivitalistično držo lirskega subjekta, a se avtor s to trditvijo ni strinjal in je odgovoril, da piše o svetu, ki je večinoma siv, in da je treba lepe stvari poiskati. Pesnik je rekel, da njegov lirski subjekt ni zavestno oblikovan in da ga pri pisanju samo pusti pri miru in posluša, pri tem pa je pomembno, da ga čim manj omejuje. Gobec je o zbirki Alje Adam ugotovila, da lirska subjektka ni edini lirski subjekt v zbirki in da več lirskih subjektov razkriva mnogost sveta. To je potrdila tudi pesnica, saj je prav izstopanje iz sebe novost zbirke v kontekstu njenega opusa. Lirski subjekt Lare Božak pa je kritičarka označila kot najbolj ujet v svojem svetu, iz katerega poskuša pobegniti skozi umikanje v abstraktni svet. Pesnica je rekla, da se zbirka ukvarja z umikom v lastno eksistencialno kontemplacijo ali zmedo, a da dokončnega odgovora ne ponuja.
*
Kritičarka je na koncu pogovora z Laro Božak postavila intrigantno vprašanje: »Kako lahko pesnimo iz ujetosti – tudi ujetosti jezika?«
Morda je prav ujetost še eno od stališč, s katerega lahko obravnavamo lirske subjekte iz zbirk prvega dogodka Prangerja pred Prangerjem. Iršičev je ujet v svetu, ki ga ne more sprejeti za svojega in se z njim spopada z ironijo ter sarkazmom. Adamin subjekt se poskuša rešiti ujetosti iz travm in preteklih bolečin, subjekt Lare Božak pa občuti ujetost v medgeneracijskih vzorcih. Tu lahko odkrijemo tudi skupno aktualnost zbirk, saj vse tri odpirajo različne načine soočanja in iščejo izhod iz ujetosti, ki jo občuti lirski subjekt: Iršič z verbalnim vračanjem udarca, Adam z meditacijo, Božak z ozaveščanjem, razkritjem bolečine. Iz takšnega odnosa lirskega subjekta do ujetosti lahko razumemo, zakaj je Iršič tudi slogovno bolj grob in zakaj sta zbirki obeh pesnic nežnejši, kot je v svoji utemeljitvi ugotovila že kritičarka Lara Gobec, čeprav je pesniška drža Lare Božak pogosto radikalna, kar se kaže predvsem na jezikovni ravni. Iršičev lirski subjekt se s svetom zelo direktno spopade, tak spopad pa je jezikovno grob in pogosto vulgaren, subjekt Alje Adam – skoraj diametralno nasprotno – pa skozi meditacijo svet reflektira in se tako od njega odmakne. Odgovor na soočanje z ujetostjo lirskega subjekta pri Lari Božak pa najdemo na jezikovni ravni – z razsekavanjem besed, dekonstrukcijo znanih pomenov in sestavljanjem novih. Tako je pri njej pesništvo samo produktivna konstrukcija novega sveta iz ostankov starega, že znanega.