Branje Križnarjevega prvenca s 37-letno zamudo

»Zdelo se mi je, da uhajam čutnosti socialistično-katoliške skupnosti in postajam bolj naraven.«

Tako skuša na uvodnih straneh prvenca O iskanju ljubezni: Z biciklom okoli sveta, ki ga je v samozaložbi prvič izdal leta 1989, svetovni popotnik in aktivist Tomo Križnar (r. 1954) pred sabo opravičiti pobeg iz domačih krajev, od družine, službe, prijateljev in iz Slovenije. O tem se v nadaljevanju knjige sprašuje pogosto, zato tehtanje smiselnosti lastnega početja postane vezna nit, ki pisca ne povezuje samo z ljudmi, ki govorijo njegov jezik, ampak tudi z lastno predstavo o svetu. Če ne prej, se ta poruši v Pakistanu, med vzponom na prelaz Shandur, kjer tristranski opis dogodka postane eno najbolj presunljivih besedil o nuji preživetja, ko se predsmrtna apatija prekucne v umsko-duhovno razsvetljenje.

S to in tremi drugimi knjigami – Šambala: z biciklom v Tibet (1993), Samotne sledi (1993) in Mana: z biciklom med Indijanci (1996) – je Križnar postavil globok mejnik v kolesarskem in v sodobnem potopisju nasploh. Doživljaji, ki jih spremljamo v prvi knjigi, so se odvili med letoma 1985 in 1989, zraven pa je vpleten tudi ščepec izkušenj, ki jih je imel s potovanji po svetu kot študent, torej desetletje pred tem.

Ni skrivnost, da Križnarja poganja duhovno iskanje, čeprav tega ne definira tako eksplicitno kot na primer Evald Flisar v izpovednem potopisnem romanu Čarovnikov vajenec. Ta je prvič izšel leta 1986 in postal najbolj prodajan in največkrat ponatisnjen slovenski roman. Križnar išče ljubezen, ampak ta ni samo partnerska ali ljubezen do vsega živega, je tudi hrepenenje po prvobitnem prapočelu. Ena od idej, s katero žonglirata oba potopisca, je »razgradnja ega«. V času poznega jugoslovanskega socializma, ko se je država pogrezala vase in so vanjo vse bolj prodirale potrošniške vrednote z Zahoda in duhovne tradicije z Vzhoda, je bil »ego« ena od žogic, ki jo je bilo treba vreči višje od ostalih – da bi se na tleh uspešno razbila –, če si se hotel notranje pripraviti na čas večjih sprememb.

Flisar je sicer devet let starejši Križnarjev sodobnik. Prvi potopis Tisoč in ena pot je napisal že leta 1979 in v kratkem času postal prvo ime slovenskega potopisnega romana, ki naj bi imel nekoliko večjo literarno vrednost od običajnega potopisa. Tudi način potovanja se močno razlikuje. Križnar nikoli ne postane turist, saj si zaradi ranljivosti bivanja na kolesu tega niti ne more privoščiti. Ne spi v hotelih, ne potuje s taksiji, avtobusi in letali. Na pot okrog sveta se odpravi s 650 dolarji v žepu – kot nekakšen božji norček v slogu budističnih menihov, ki v zameno za skodelico riža od vasi do vasi prinašajo blagovest o Budi. On prinaša ljudem vesti iz sveta, bližino drugačnosti, drobna darilca iz civilizacije, dolge pogovore in pesmi, otrokom lutkovne predstave in šolski pouk, starešinam pa pisma iz prejšnje vasi, saj ga vsi uporabljajo za poštarja. Tak je v najbolj odročnih delih sveta pač običaj. V zameno za vse to prejema gostoljubje, ležišče in hrano. Ali pa priložnost, da ga do zob oboroženi afganistanski begunci vzamejo s sabo na večdnevni pohod v opustošeno domovino.

Način potovanja je globoko vpet v slog pripovedovanja, in ta je pričevanjsko neposreden, brez filtra in stilističnih bravur, a vseeno dramaturško sijajen. Tudi kadar obračunava s svojimi slabimi lastnostmi, na primer z jeznoritnostjo, ki mu jo kot ogledalo postavi Indija. Zaradi eksistencialnih odtenkov je pisanje najlažje primerjati z medvojnimi dnevniki Edvarda Kocbeka ali s potopisi nekaterih alpinistov, recimo Nejca Zaplotnika, ki so življenje zavestno gnali do robov. Včasih tudi čez, kar bi se lahko pripetilo tudi Križnarju.

Bralke in bralce je v zgodnjih devetdesetih letih osvojil z nebrzdano iskrenostjo, z iskanjem višjega smisla in človečnosti v ljudeh. Urednik in avtor Samo Rugelj pravi: »Tudi zaradi te knjige sem leta 1990 začel s potovalnim kolesarjenjem. Na začetku sem imel prav podobno kolo kot Tomo.« Nagrajena potopiska Irena Cerar pa: »Še danes imam to knjigo. Ob izidu me je čisto pretresla, zdela se mi je tako drzna in iskrena, on pa je izbral pot, ki se mi je zdela tako čudovito nora.« Tako je Križnar v času tik po osamosvojitvi bolj kot kdorkoli drug navdahnil novo generacijo v naravo zazrtih ljudi, da so začeli še bolj pogumno kolesariti, potovati na bolj drzne načine in beg v svet jemati kot potovanje vase.

Če se po eni strani ukvarja s psihofizičnimi in včasih z metafizičnimi izzivi, če se sprašuje o norosti in duševnem zdravju, če živi skozi hrepenenje in ga projicira v raziskovanje kulturnih, etičnih in verskih izročil, ga po drugi strani prizemljujeta geopolitika in neizogibno ubadanje s prevoznim sredstvom: s počenimi zračnicami in drugimi občutljivimi deli kolesa. Nekje zapiše: »Kolo je moj bog. Pogovarjam se z njim, ga tešim, prosim, mazilim z oljem, navadil sem se, da ga ritualno poščijem po gumah v podzavestni želji po zbližanju in sodelovanju.«

Kot rekreativnega kolesarja so me navdušili Križnarjevi opisi blagodejnih vidikov poganjanja. Po njegovih zgodnjih delih sem posegel, ker sem čez poletje pisal knjigo o kolesarjenju po Sloveniji in bližnji okolici in sem moral preveriti, kaj vse so napisali ljudje pred mano. Pred tremi desetletji sem sicer prebral Šambalo in pozneje listal po popotnikovih aktivističnih knjigah, ki so bile prežete z naraščajočo grenkobo. Zdaj sem moral zakopati globlje. Brez težav lahko rečem, da so knjige do danes ostale edinstvene in nepresežene. Štirideseto stran (tretje izdaje), kjer po mesecu in pol potovanja, nekje za Istanbulom, opisuje, kako je končno izgubil strah pred Azijo in se privadil na življenje s kolesom, bi si vsak kolesarski zanesenjak lahko natisnil in postavil v okvir.

»Na biciklu okvirjev ni. Z vsem si popolnoma v stiku. Nahajaš se v sredini prizora, nič več nisi samo jalov opazovalec. Občutek prisotnosti v prostoru in času je strahovit, celostna izkušnja se nikoli ne izgubi iz neposredne zavesti. /…/ Učil sem se in učil, kaj se pravi goniti kolo, kako goniti, kako živeti. O delu in sprostitvi, o aktivnosti in počitku, kdaj se boriti in kdaj in kako popustiti, se vdati, sprejeti. /…/ Zdaj sem lahko ure in ure poslušal različne šume vetra v ušesih, čutil bučanje vroče krvi v žilah, vibracije telesa, zaznaval skladnost človeka in njegovega orodja, vse bolj proti perfekciji gibanja, dihanja in bivanja. /…/ Treniral sem, kako obremenjevati samo tiste mišice, ki so potrebne za premikanje, tako sem se učil varčevati z energijo. /…/ Dihal sem polno in svobodno za vsa leta nazaj, ko mi to ni šlo, obesil sem se na svoj prešerni balon pljuč in letel, letel …«

Občasno naletimo na dolge pasuse zgodovinopisja, pogosto prepisanega iz knjig, ki jih je Križnar tovoril namesto »cunj«. Faktografija je solidno kontekstualizirana, včasih nekoliko predolga, na srečo se meša s prvoosebnimi izkušnjami z ljudmi, kraji in območji, še posebej ko opisuje vrednote plemen, vasi, ljudstev, narodov ali začasnih režimov.