Ajda Bračič: »Hotela sem predvsem odpreti vprašanja, ki se meni zdijo pomembna«

Tudi v Sloveniji obstajajo avtorice, ki so zame »instant buy«, torej v slovenščini nekakšen takojšnji nakup; brez poznavanja vsebine vem, da mi je všeč, kako pišejo in o čem pišejo, in da bom knjigo takoj kupila. Med te avtorice sodi tudi Ajda Bračič in njen roman Kresničevje, ki me je med branjem popeljal v naravo, čeprav sem bila v domači postelji.

V romanu se osredotočate na odnos med dvema sestrama, Agnes in Klaro, o katerem pa v romanu izvemo izredno malo; obe imata neko zamero, nekaj se je zgodilo v njuni družini in z mamo, vendar je teh nekaj drobcev na hitro posejanih po poglavjih, skoraj do konca ne izvemo nič kaj določnega. Je bil to vaš namen, po malem kot semena posejati te skrivnosti po knjigi? Zakaj nas ravno družinski odnosi tako privlačijo?

Postopno razkrivanje njune zgodbe je eden od mehanizmov, ki roman vlečejo naprej. Ko Agnes prodira vse globlje v gozd, se v svojih mislih postopoma dokoplje tudi do srca tega sestrskega spora, do sveže bolečine, ki se je ob začetku knjige še ne drzne dotakniti. Sprožilni moment, ki je privedel do začetka knjige, tako dobimo ravno v trenutku, ko se začne tudi osrednji zaplet. Družinski odnosi so nekaj, v kar se nas večina lahko do neke mere vživi; ravno največja bližina porodi največje bolečine. Poleg tega so intimni, družinski, prijateljski ali partnerski odnosi majhna leča, v kateri se lahko zrcali vsa trenutna resničnost sveta.

Eno izmed poglavij se prične takole: »Do kam segajo korenine krivde? Vsaka družina ima drevo, in to drevo je obrnjeno narobe. Tam, kjer drevo izrašča iz zemlje, sta onidve, kot da bi se pri deblu vse končalo, ne pa šele začelo.« Morda je res to nekaj, kar se marsikdo med nami vpraša, sploh v družinskem okolju. Zakaj ste ravno krivdo izbrali za izhodišče in ne česa drugega, na primer jeze ali razočaranja?

Krivda je po mojem mnenju eden od najbolj neproduktivnih občutkov, kar smo jih ljudje zmožni čutiti. Navadno jo čutimo retrospektivno, glede nekega dejanja v preteklosti, ki ga ne moremo več spremeniti, krivda pa nam v najboljšem primeru lahko pomaga le pri tem, da takšnega dejanja ne bomo več ponavljali in da se bomo oškodovancu, če obstaja, poskusili na kakšen način odkupiti. Jeza in razočaranje sta bistveno produktivnejši, aktivnejši občutji. Zdelo se mi je zanimivo, da je krivda vseeno nekaj zelo občega, da močno prežema ne le posameznike, pač pa celo zahodno kulturo, in da se z zaostrovanjem svetovnih kriz ta krivda le še stopnjuje. Pogosto nam je krivda posredovana in se ne nanaša le na neka osebna dejanja, pač pa na dejstvo, da smo pripadniki takšne družbe, takšne vrste. A v današnjih časih resignacija in sprijaznjenost ne moreta biti odgovor.

Vse to prepletanje preteklosti in sedanjosti skoraj vedno spominja na korenine – na prepletanje časa in oseb; Agnesina zgodba pa se prepleta tudi z zgodbo Valentina v preteklosti. Kaj vas je pri njegovi zgodbi najbolj fasciniralo? Kako to, da ste se odločili za mešanje realne in fiktivne zgodbe, sedanjosti in preteklosti?

Pri Valentinovi zgodbi, ki je v glavnih poudarkih resnična, manjkajoči deli pa so literarizirani, me je presunila njena skoraj neverjetna tragika. Če bi kdo napisal roman s to zgodbo, bi mu najbrž očitali, da je preveč dramatičen. Zelo rada imam prepletanje dokumentarnosti in fikcije, ki se upirata običajnim klasifikacijam. Takrat, ko stojita ena ob drugi, dajeta misliti o spektru resničnosti, ki smo mu pripravljeni verjeti. Ker je vsa snov romana uperjena proti razmisleku o različnih odnosih med naravo in družbo, je to večno spodmikanje resničnosti zapisanega dober način, da bralke in bralci začnemo dvomiti o vseh stališčih, ki jih v romanu zastopajo različni liki, in morda raje poiščemo svoje lastno. Sicer pa sta zgodbi Agnes in Valentina v marsičem sorodni, čeprav to na prvi pogled morda ni razvidno: oba muči krivda, oba se zato umakneta v gozd, kjer oba doživita nekakšno preobrazbo.

Agnes gre v gozd in očetovo kočo iskat svojo sestro, ki pa je tam ne najde, sreča pa druščino, ki se je odmaknila od civilizacije in ljudi – ti Agnes na neki način intrigirajo, hkrati pa se mi zdi, da se jih tudi malo boji; da lahko živijo tako prosto življenje. V čem ste iskali navdih za njihovo dinamiko komunikacije oziroma sodelovanja? Vsi trije so namreč malce ekscentrični.

Trije pripadniki gozdne skupnosti, Sara, Joshua in Tulsi, v bistvu vsi temeljijo na več ljudeh, ki jih osebno poznam, a so njihove značajske lastnosti, prepričanja in ideje prepovečani in premešani do mere, da so nastali povsem samosvoji liki. Tu in tam med prijatelji, znanci ali pa na spletu in v medijih naletim na precej radikalna stališča, ki najverjetneje pred nekaj leti ali vsaj desetletji ne bi bila obravnavana s tolikšno resnostjo. Poleg tega pa sem, ko sem oblikovala njihovo medsebojno dinamiko, razmišljala predvsem o tem, kaj tri med seboj različne ljudi druži tako močno, da že leta skupaj prebivajo odmaknjeni od preostalega sveta, in jasno je bilo, da se z odnosi med seboj držijo v nekakšnem šahu. Zaradi svojih specifičnih značajskih lastnosti se potrebujejo med seboj.

Kaj bi pa vas prepričalo, da bi ostali v koči s temi ljudmi?

Najbrž bi me, tako kot se to v bistvu zgodi Agnes, prepričal gozd sam – zadišala bi mi čas in prostor za popoln odmik od identitete, ki jo gradim in živim v svojem vsakdanjem življenju. Poleg tega bi me zelo zanimalo Tulsijino zeliščarsko znanje, saj si z njo delim naklonjenost vsakršnemu namakanju, sušenju in vlaganju.

V romanu se obrnete nazaj k naravi, nekam, kjer ni signala, kjer naj bi bilo vse bolj pristno – naše doživljanje brez elektronskih naprav. Kakšen odnos imate vi do tega?

Vsekakor pogosto sanjarim o takšnem življenju, čeprav nisem vedno prepričana, ali bi ga bila res še zmožna. Odraščala sem v stari hiši na robu gozda, kjer so mi družbo delale predvsem knjige in družinski pes, in ko smo se pri mojih desetih letih preselili v mesto, je to zame predstavljalo pomemben, malodane tragičen prelom. Mislim, da bi bila najsrečnejša v odmaknjeni koči, kjer bi lahko vzgajala vrt, v miru pisala in kjer me ne bi dosegel več noben e-mail. Ampak po drugi strani sem hotela to idejo v romanu do neke mere dekonstruirati – predvsem zato, ker za večino ljudi ni zares vzdržna, morda pa povsem sebično tudi zato, ker ni slutiti, da bi si sama željo po odmiku v hišo sredi gozda lahko v kratkem izpolnila.

»Narava lahko pozdravi samo sebe, nas pa ne več.« Ste hoteli bralcem podati kakšno pomembno sporočilo?

Hotela sem predvsem odpreti vprašanja, ki se meni zdijo pomembna, torej vprašanja o našem odnosu do narave, do samih sebe, vprašanja odpuščanja, religije in vsakršnega verjetja, odmika od družbe in sodelovanja v njej, individualnosti in kolektivnosti. Res pa upam, da ni roman v nobeni od svojih poant preveč misijonarski, v smislu da bi hotel eno samo resnico ustoličiti za edino pravo in nespremenljivo. Upam, da roman deluje predvsem kot miselni poligon, skozi katerega bralka in bralec ugotovita, s čim se strinjata in s čim ne.

Še eno, morda klišejsko vprašanje, ki se bo nanašalo tudi na naslednje; tokrat morda prostori niso svoj lik, ampak je to kar cel gozd, ki pred bralci v knjigi kar oživi. Kako ga vi doživljate? Ste delček svojega gozda dali v knjigo?

Po mojem so v knjigi prisotni delci vseh gozdov, skozi katere sem kdaj hodila, predvsem pa sta to moj otroški gozd iz Polhograjskega hribovja in ljubljanski Golovec, kjer zdaj preživljam največ časa. Eden izmed mojih ljubih odlomkov iz knjige je tisti, v katerem se Agnes spominja, kako je bila otrok in hotela narisati gozd, pa ji ni šlo, saj je gozd v resnici nedeljiva celota vsega, kar se nahaja v njem. Agnes opazuje vejo, ptico, mah, potok – vsako izmed teh reči uspe narisati, ne uspe pa ji zaobjeti tega, kar imenujemo gozd. Tako je najbrž tudi ta roman moj poskus, da bi orisala gozd, a seveda celote ni zmožen izraziti.

Imeli ste že nekaj predstavitev knjige, ena izmed njih pa je bila prav posebna – obiskovalce ste povabili v gozd in tam prebrali nekaj odlomkov iz romana. Kako ste prišli do te ideje in kako ste jo občutili?

Praksa branja v gozdu ni tako redka: spomnim se predstavitve neke številke literarne revije Idiot pred več kot desetletjem, na kateri so avtorji brali v gozdu in se mi je takrat zdela zelo posebna, prav tako sem enkrat sodelovala pri organizaciji dogodka Branje drevesom, ki se tudi odvija v gozdu. Meni je povezava branja in hoje zelo blizu, zelo rada imam bralne sprehode v naravi, in predstavitev Kresničevja se mi je zdela vrhunska priložnost, da to metodo uporabim. Zdi se mi, da je branje romana v gozdu dobro uspelo in da je tudi občinstvo uživalo: ravno ob mraku smo se vzpeli nad Ljubljano in branje ob pojemajoči spomladanski svetlobi je bilo res čarobno.

Na predstavitvi nove knjige na Vodnikovi domačiji ste povedali, da roman ni nastajal organsko. Kako ste izpeljali prehod od kratke proze k romanu? Kako ste ga sestavili in kje so bili največji izzivi?

Ne vem, kaj točno sem imela v mislih v tistem trenutku na predstavitvi. Vsekakor sem želela napisati daljše besedilo, da bi se ob njem mojstrila v disciplini in pisateljski samozavesti – da bi si upala vztrajati s svojo idejo. Gotovo pa je oblikovanje romana potem potekalo precej organsko v smislu, da se je zadebelil in razširil na določenih točkah, medtem ko so druge zgodbene linije kasneje ošibele ali povsem izginile. Struktura romana je skupek zamisli in materiala, ki so nastajali dobra tri leta. Zame je bil poseben izziv iskanje ravnovesja med poetično, prosto tekočo prozo, ki jo imam zelo rada, in fabulativnim ogrodjem, pri katerem mi je rep in glavo pomagala iskati urednica Veronika Šoster. Drugi izziv je nastopil, ko je bilo po dolgem obdobju preizkušanja treba sesti za mizo in spisati vse manjkajoče dele romana, kar je predstavljalo več tednov zelo zgoščenega pisanja.

Opisno grajenje atmosfere v romanu je zagotovo ena od vaših odlik, ki vam odlično uspeva – tokrat smo bili bralci celo malce usmerjeni v neko malo temačno, grozljivo zadevo, ki konca sicer ne odraža na tak način. Bi se strinjali, da je knjiga žanrsko hibridna, in zakaj?

Glede žanrske hibridnosti odgovor prepuščam literarnim kritikom in zgodovinarjem – zdi se mi, da je literatura resnično svoboden prostor, v katerem se pisateljica lahko poslužuje vseh orodij in načinov, ki jo privlačijo in ki se ji zdijo za njeno trenutno pisanje primerni, in da je vsa kakovostna literatura torej na neki način hibridna. Ob tem, še posebno če ne sledi eni sami smeri, se marsikdaj iznajde še kakšen svoj, tretji izrazni način ali zvrst, kot je recimo uspelo Nini Dragičević z delom Nemogoče. Kresničevje res vpeljuje mračno in nelagodno atmosfero, nadrealistične prigode in nekatere trope srhljivke, morda tudi zato, da bi poudarila tesnobo in krivdo, iz katere bežijo junaki. A ne bi mogla reči, da je v celoti to ali ono. Vsekakor mislim, da bo bralec, ki od tega romana pričakuje predvsem dobro grozljivko, razočaran.

Letos ste bili na pisateljski rezidenci v Pragi in nekaj utrinkov ste delili tudi na svojih družbenih omrežjih – meni je zelo ostala v spominu fotografija postelje z dvema knjigama in posteljnino, na kateri je praprot, in nekaj pri tem me je spomnilo tudi na vaš roman, na to neko tihožitje; in čeprav zna biti Praga glasna, zna najbrž biti tudi zelo tiha. Je bil to vaš odhod v »kočo«, tako kot v romanu Agnes? Ste tam občutili neki mir v sebi? Kaj je to pomenilo na primer za odnos do sebe in vaše pisanje?

V Pragi, kjer sem konec leta 2025 v okviru Unescove rezidence dva meseca stanovala v rojstni hiši Franza Kafke, sem imela prvič v življenju praktično idealne pogoje za pisanje. Hecno je, da sem potrebovala več kot mesec, da sem se ob tem dejansko pripravila do pisanja, saj sem se večino ostalega časa borila s sindromom vsiljivca, utrujenostjo po pravkar izdanem romanu in ohromljenostjo pred prazno stranjo. To je bil čas dolgih, meglenih noči med vsemi svetimi in božičem, v katerih je to mesto duhov, alkimistov in golemov včasih res kar malo srhljivo, ampak tudi zelo navdihujoče. Čeprav nisem veliko pisala, pa sem nastavila precej zamisli za prihodnost, dosti brala, pogledala veliko razstav, razmišljala. Včasih so rezultati rezidence manj oprijemljivi od števila natipkanih strani; včasih je pomembneje, da lahko v kratkem trenutku predaha končno spet srečaš sama sebe.

Kolikor vem, veliko berete. Kaj vam je najbolj vznemirljivo pri drugih zgodbah? Ali si pogosto rečete: tudi jaz bi kdaj kaj takega napisala? In kako se soočiti s tem, da najdete nek svoj jezik? Katere knjige so še posebej vplivale na vaše pisanje?

Najbolj me vznemirja poseben, nepričakovan način pripovedovanja, da avtor niza povedi v neobičajna zaporedja, ki me kot bralko izzovejo, in da s samo strukturo pripovedi že razkriva ali pa se zoperstavlja njeni vsebini. To je povezano tudi s slogom, dobro izbranimi besedami, ritmom. Zelo cenim, če je iz pisanja razvidno, da avtor ni razmišljal le o tem, kaj bo zapisal, temveč tudi, kako bo to zapisal. Med knjigami, ki so vplivale na moje pisanje, moram vsekakor omeniti dela Jeanette Winterson, Olge Tokarczuk, Virginie Woolf, pa tudi Gabriela Garcíe Márqueza, Jorgeja Luisa Borgesa, J. R. R. Tolkiena, Ivana Cankarja in še mnogo drugih. V stanovanju, v katerem živim, knjige ves čas krožijo – s polic na pulte, s pultov na mize, z miz na druge police. Vsake toliko pristanejo na moji mizi, in tiste, ki so v nekem trenutku pač razprostrte poleg moje delovne površine, pogosto odpiram in preberem samo stavek, dva, preden začnem pisati. Mislim, da noben jezik ni samo moj, pač pa je vedno podedovan, izposojen. Moj postane takrat, ko ga uporabljam.

Kakšen stil pisanja je všeč vam osebno? Kresničevje namreč vsebuje čudovite opise narave, doživljanja in primerjav, ki bralca prav pobožajo.

Tudi sama zelo rada berem izrazito atmosferične knjige ali knjige, ki znajo plastovito in natančno posredovati vzdušje nekega kulturnega, geografskega okolja. Všeč mi je na primer ameriška pisateljica Claire Vaye Watkins, ki krasno opisuje nevadsko puščavo, žgočo vročino, kojote, radioaktivne odpadke, majhne igralnice na srečo, rudnike draguljev, lokalne posebneže, ki lokajo žganje. Občudujem moč literature, da te nemudoma prestavi v neki prostor in čas, nato pa ti znotraj njega posreduje želje, strahove in ideje oseb, ki ga naseljujejo.