Med kritiki obstaja pregovor, da kritikov, ki bi bili starejši od 35 let, preprosto ni. Gre za poklic, ki je v našem prostoru popolnoma prekariziran, poleg tega pa se nabor medijev, kjer bi kritičarka lahko redno objavljala, vztrajno krči. Ker imamo ljudje, tudi kritiki in kritičarke, potrebe še po čem drugem kot po tem, da služimo kulturi v imenu višjega dobrega, nas poti pogosto vodijo še v druge poklice in mnogi imamo več različnih vlog na različnih koncih. Tako kot jaz nisem le literarna kritičarka, tudi Ana Jurc ni le filmska kritičarka. Po izobrazbi je literarna komparativistka in hispanistka, zaposlena pa v kulturni redakciji RTV kot novinarka. Poleg kritik tako piše tudi članke, pripravlja intervjuje in počne še marsikaj. Kot pravi sama, pa se najraje posveča prav filmski kritiki in je ena redkih posameznic pri nas, ki ji je uspelo, da se s tem ukvarja redno in kontinuirano. Spregovorili sva o tem, kako njene kritike nastajajo, iz česa črpajo svojo sočnost ter seveda nekaj o »izzivih« našega poklica, kot se temu rado reče. Pa še o čem, kar paše zraven – tudi o filmskih naslovih, ki se jih lahko veselimo v letošnjem letu.
Najprej me zanima, kako poteka vaš proces pisanja kritike – pa začniva kar na začetku: kako svobodni ste pri izbiri filma, o katerem boste pisali, in na podlagi česa se za določen film odločite?
Uredništvo mi pušča svobodo pri tem, katere filme si izbiram za ocenjevanje. Pred očmi moram imeti, da nagovarjamo najširše možno občinstvo, in se zato potrudim pokriti »velike« filme, ki zanimajo več ljudi, tudi če mene osebno ne. Potem so tu še filmi, na katere imam močan odziv – lahko negativen ali pa pozitiven. Ni hujšega, kot so filmi za 3-: dolgčas. In na koncu je tu še občasna serija ali film, za katero oziroma katerega res mislim, da bi ga moralo videti več ljudi, in si zato dovolim malo pridiganja.
Si zapiske delate že medtem, ko si ogledujete film? Kritiko napišete takoj po ogledu ali radi stvar še malo prespite? Že pred pisanjem preberete kaj o filmu ali pa morda kakšne druge kritike, ali imate rajši povsem »čisto platno«?
Potrudim se, da pred ogledom filma ne berem tujih kritik. Najhujše je pri nekom drugem naleteti na duhovit uvid, preden si imela priložnost, da sama prideš do njega. Skušam se izogniti tudi kvarnikom in Rotten Tomatoes statistikam, kolikor je to pač mogoče, če živiš na internetu. V kinu si včasih kaj nakracam v blokec v temi in potem tega ne znam prebrati: nisem dovolj arogantna, da bi si svetila s telefonom. Najraje potem pustim, da se film še kak dan ali dva macerira, preden se lotim pisanja.
Kaj je tisto, kar vas v filmih najbolj nagovori oziroma katere so tiste vsebine, ki vam ponujajo največ materiala za pisanje?
Ker je moje zaledje komparativistika, priznam, da k filmom (prevečkrat) pristopam predvsem prek njihove zgodbe: kaj povedo med vrsticami, na kakšen način so odraz sveta, v katerem živimo? Rahlo bizarne se mi zdijo zahteve po »objektivnih« recenzijah, ker vsak lahko na svet gleda samo skozi prizmo lastne izkušnje. Če to pomeni, da so moje kritike obarvane s tonom »jezne feministke«, prav.
Pred očmi moram imeti, da nagovarjamo najširše možno občinstvo, in se zato potrudim pokriti »velike« filme, ki zanimajo več ljudi, tudi če mene osebno ne.
Kako pa poteka vaš običajni delovni dan?
Moja »dejanska« služba je delo novinarke v kulturni redakciji na MMC-ju. To pomeni, da osem ur sedim v redakciji, v dopoldanski ali popoldanski izmeni, in spremljam dnevne novice s področja kulture. Tiste delovne dneve, ko nisem dežurna, posvetim delanju intervjujev, pisanju tematskih člankov ali pa seveda filmskim recenzijam.
Ampak če govoriva o filmski kritiki: praviloma je to videti tako, da se cel dan smilim sama sebi in izogibam delu (če kdo vpraša, rečem, da »razmišljam« o stvareh), potem pa velik del noči pišem. Ne vem več, ali sem po naravi nočna ptica ali pa sem to postala zaradi večnega odlašanja. Kura/jajce situacija.
In kako bi morda potekal vaš idealni delovni dan?
Moj idealni dan definitivno ne vključuje dela. Pa tudi sicer si ne znam zamisliti vzporedne resničnosti, v kateri sem tako organizirana oseba, da vse svoje obveznosti opravim do treh in imam potem čas za druge stvari. Ha!
Kaj pa vaš delovni prostor, lahko pišete kjer koli ali imate rajši svojo mizo, morda tudi sobo? Ali tam vlada red ali bolj ustvarjalni nered?
Virginia Woolf je s tezo, da ženska za ustvarjanje potrebuje denar, lastno sobo in ključavnico, sicer govorila o širši realnosti tega, da je intelektualna svoboda odvisna od materialnih stvari, ampak prav je imela tudi na čisto dobesedni ravni. Moja delovna miza … no, »ustvarjalni nered« je še najbolj prijazen opis kaosa in občasnega svinjaka, ki ga naredim iz svojega delovnega okolja. Zelo hitro se pustim zamotiti, zato nujno potrebujem vrata, da jih lahko zaloputnem za sabo.
Kje pa vi kot kritičarka spremljate kritiko? Imate kakšne kritike, ki jih še posebej radi berete/poslušate?
Slovenski kritiški prostor ni ogromen, zato poskušam spremljati delo vseh duhovitih in inteligentnih ljudi, ki jih tudi sicer poznam, pa naj bodo to sodelavke revije Ekran, kolegi iz podkasta O.B.O.D. ali avtorji recenzij v dnevnih časopisih. Med tujimi recenzenti me vedno zanima, kaj si mislijo Alissa Wilkinson, Jourdain Searles in sicer že upokojeni Jonathan Rosenbaum.
Kako pravzaprav oceniti, kateri viri so verodostojni? Od vseh influencerjev na družbenih omrežjih, različnih YouTube kanalov, blogov … kako ločiti zrno od plevela?
Mislim, da je ključno, da si izbereš recenzenta, ki ima približno podoben okus kot ti. Ko govorimo o mnenjih in okusu, je težko ljudi kategorično deliti na tiste, ki imajo prav, in tiste, ki nimajo. Obstaja cel kup »verodostojnih« kritikov, ki imajo brez dvoma ogromno filmskega znanja, pa ne bodo moja referenca, ker preprosto vem, da jih ne ganejo taki filmi kot mene – s čimer seveda ni nič narobe. Poiščite torej »svoje« ljudi, to je v življenju ključno. Agregatne spletne strani (ocena filma na IMDb-ju ali Metacriticu) vam morda lahko dajo občutek o tem, kakšno je splošno razpoloženje do določenega filma, ampak če vam je mar za kritiko kot tako, boste sledili individualnim glasovom, ki jih cenite.
Kaj bi v prebiranje, gledanje ali poslušanje priporočili ljubiteljici filmov, ki si želi poleg ogleda filma tudi malo bolj poglobljene analize in kritične presoje?
Morda se lahko zakoplje v arhiv Filmarije, podkasta Društva slovenskih režiserjev, se naroči na revijo Ekran ali pa na filmsko platformo Mubi, ki jo spremlja krasna filmska revija The Notebook. Richard Brody v New Yorkerju svoje enciklopedično znanje na zanimiv način aplicira na sodobno produkcijo; vredno je prebirati eseje na spletni strani zbirke Criterion in spremljati spletno stran Little White Lies. Ta seznam bi se dalo nadaljevati dobesedno v nedogled.
Berete tudi kaj teorije filmske kritike? Je katera od njih še posebej vplivala na vas?
Bojim se, da se na to vprašanje ne da odgovoriti brez kančka pretencioznosti. Na področju teorije me čaka še ogromno dela, to je najbrž kar življenjski projekt. Mi je pa na primer feministična filmska teorija, še posebej delo teoretičarke Laure Mulvey, pomagala dojeti, kako lahko filmska forma – prek kadriranja, montaže, pripovedne perspektive itd. – utrjuje ali pa preizprašuje družbene norme. Filmska teorija ti odpre oči za vprašanja zastopanosti in razmerij moči.
Kako sledite trendom v kritiki? Se vam zdi, da se je žanr kritike kaj spremenil od takrat, ko ste se z njim začeli ukvarjati, pa do danes, in če da, kakšne so te spremembe?
Mislim, da je zdaj dokončno obveljalo zavedanje, da vloga filmske kritike sega onkraj meja ekosistema filmske industrije, da ima širšo družbeno vlogo pri sooblikovanju diskurza. Vsi novi formati – od reelsov na TikToku do videoesejev – imajo potencial, da postanejo nadgradnja znanih form. So pa kritiki v imenu algoritma in viralnosti ves čas prisiljeni iskati neko ravnotežje med dostopnostjo in poglobljeno analizo. Jasno, da podpiram preizpraševanje oziroma širjenje kanona, vendar pa rušenje starih hierarhij in razpršenost znanja lahko privedeta tudi do tega, da določen kritik premore enciklopedično znanje o, izmišljujem si, korejski kvirovski mikrodrami, ne zaveda pa se obstoja Wernerja Herzoga.
Poiščite torej »svoje« ljudi, to je v življenju ključno. Agregatne spletne strani (ocena filma na IMDb-ju ali Metacriticu) vam morda lahko dajo občutek o tem, kakšno je splošno razpoloženje do določenega filma, ampak če vam je mar za kritiko kot tako, boste sledili individualnim glasovom, ki jih cenite.
Kakšen pa je po vašem mnenju vpliv kritike? Na primer v primerjavi s časom, ko ste začeli pisati, in danes … kakšno težo ima danes kritika?
Kritiki so, če hočete, kuratorji okusa. Ker je količina filmskih in TV-vsebin danes že nepregledna, je vloga kritikov kot posameznikov, ki usmerjajo našo gledalsko pozornost, še večja kot prej. Seveda je danes vsak lahko kritik, vsak lahko javno objavlja svoja mnenja na Letterboxdu in podobnih platformah, kar se mi ne zdi nujno slabo – diskurz je lahko zaradi tega bogatejši in bolj razplasten, čeprav se pogosto daje prednost viralnosti pred poglobljeno analizo. V mnoštvu novih glasov na odprtih platformah vedno obstaja nevarnost, da bodo najglasnejši preglasili tiste, ki imajo dejansko kaj povedati.
V srcu vsake filmske kritike ostaja, vsaj upam, naša človeška bit: lahko se vam zdi, da je mnenje kritika zgrešeno ali popolnoma neumno, ampak ne morete pa zanikati, da za njim stoji človeško bitje, ne algoritem. Če ste kdaj vprašali UI za mnenje o določenem filmu, veste, o čem govorim: tako ustvarjanje kot vrednotenje umetnosti ostajata strojem v resnici nedosegljiva.
Kako pa vidite stanje filmske kritike pri nas? In kako vidite njeno prihodnost?
Ključno se mi zdi to, da je filmska vzgoja danes prisotna že v šolah, česar v moji mladosti ni bilo. Filmska kritika ima vedno močan generacijski pečat in že milenijska generacija ter generacija Z sta naredili ogromno za prevetritev zatohlih, starih »fantovskih klubov«.
V majhnih filmskih ekosistemih, kakršen je slovenski, bo vedno obstajalo trenje med neodvisnostjo kritika in promocijsko funkcijo, ki jo njegovo delo pogosto opravlja. Ker blockbusterji pogoltnejo levji delež razpoložljivih platen in pozornosti javnosti, se mora oslabljeni arthouse sektor vse bolj naslanjati na kritiško podporo, če hoče preživeti. Vsak kritik mora tako po lastni vesti iskati ravnovesje med podporo umetniškemu filmu in nekritičnim navijaštvom.
Mnogi kritiki smo postavljeni v položaj, da moramo izbirati med prekarnostjo kritiškega poklica ter večjo varnostjo in stabilnostjo kake približno sorodne zaposlitve v kulturnem sektorju. Kar je bilo nekoč legitimen poklic, je zdaj razdrobljeno na občasna sodelovanja in projekte, kar ni dolgoročno vzdržen model ter onemogoča kontinuiteto dela in osebni razvoj. Z vsem tem se je soočala že moja generacija, za vsako naslednjo pa je samo še težje.
Mnogi kritiki smo postavljeni v položaj, da moramo izbirati med prekarnostjo kritiškega poklica ter večjo varnostjo in stabilnostjo kake približno sorodne zaposlitve v kulturnem sektorju. Kar je bilo nekoč legitimen poklic, je zdaj razdrobljeno na občasna sodelovanja in projekte, kar ni dolgoročno vzdržen model ter onemogoča kontinuiteto dela in osebni razvoj.
Omenili ste filmsko vzgojo v šolah, pri čemer se mi je porajalo vprašanje, kako nekdo sploh postane filmski kritik. Si predstavljam, da mora biti do neke mere samouk …
Vsi poznamo reklo, da so kritiki »samo falirani filmski ustvarjalci« (in vsi vemo tudi, da so npr. francoski novovalovci ali pa Paul Schrader kariere začeli kot kritiki), ampak treba se je zavedati, da je obstoj konstruktivnih zunanjih opazovalcev za filmsko industrijo izredno pomemben. Zase iskreno lahko rečem, da kritike ne dojemam kot vmesno fazo ali stopničko do »česa več«.
Obstajajo seveda različne delavnice in predavanja, kot je na primer simpozij filmske kritike in teorije Jesenska filmska šola, načeloma pa se mi zdi, da smo v filmski kritiki večinoma ljudje s humanistično izobrazbo, pa naj bo to komparativistika, filozofija, sociologija ipd.
Prejemate na svoje kritike tudi odzive? Kakšni so in kako se z njimi soočate?
Konstruktivne debate o filmih in mnenjih o filmih so vedno dobrodošle, bodisi na spletu ali pa v živo. So pa odzivi pogosto diatribe, s katerimi ti hočejo ljudje dopovedati, kako zelo neumna in nekompetentna si. Nekateri si neznansko želijo konfrontacije ali pa vsaj nekoga, na kogar lahko usmerijo vse svoje frustracije. Ker je MMC del javne radiotelevizije, se ljudem – po mojem – še bolj zdi, da imajo pravico do soodločanja o tem, kakšne vsebine naj bodo objavljene in kakšne ne.
Pod plaščem anonimnosti se seksizem na internetu neverjetno razmahne – opažam tudi, da ljudje zdaj naravnost izrečejo stvari, kakršnih si pred nekaj leti ne bi privoščili. Družbena klima se spreminja.
Kateri filmi vas čakajo trenutno, o čem boste pisali?
Danes se lotevam kritike Hudičevke v Pradi 2, mika me tudi, da bi napisala kaj jeznega o tretji sezoni serije Evforija – ampak nisem prepričana, da si zasluži takšno mero naše pozornosti.
Katerih letošnjih filmov pa se najbolj veselite?
Pedro Almodóvar je po Sosednji sobi svoj novi film, Amarga Navidad, spet posnel v Španiji, kar se mi zdi kar spodbudna vest. Ne morem pomagati, ampak veselim se tudi Werewulfa Roberta Eggersa. Ryusuke Hamaguchi ima nov film, tokrat v francoščini (Soudain). Isabelle Huppert bo v filmu Die Blutgräfin, pri katerem je sodelovala Elfriede Jelinek, igrala Elizabeth Báthory! Zanimata me tudi napovedana filma Urše Menart (Vse, kar je narobe s tabo) in Darka Štanteta (Izgubljeni sin).