Ni pogosto, da bi kakšno knjižno delo nastopilo s tako splošnim imperativom branja. Soumission (Podreditev), novi roman Michela Houellebecqa, v katerem Franciji v sedmih letih napoveduje islamski prevzem oblasti, je s skorajda vsiljivo pretenzijo po družbeno-politični aktualnosti buril duhove, še preden se je na dan njegovega izida (dobesedno med tem, ko so v eter začeli prihajati najzgodnejši odzivi in komentarji) zgodil napad islamistov na uredništvo Charlie Hebdo – temačna promocija, po kateri se je knjiga trdno zasidrala na vrhu francoskih knjižnih lestvic. Ko sem knjigo prijel v roke, sem tako – sklepajoč po površnem medijskem podpihovanju kontroverznosti romana in po avtorjevih preteklih izjavah o islamu – pričakoval nekakšen panično-histeričen malomeščanski izbruh proti muslimanski nevarnosti, ki bi šel v korak z naraščajočim francoskim (in evropskim) protiimigrantskim in islamofobnim razpoloženjem. Houellebecq bi se zdel zmožen česa takega tudi brez popolne intelektualne degradacije, navsezadnje iz njegovih preteklih del vemo, da nima težav z brezsramnim, grobo iskrenim prikazovanjem povprečnosti nižje sorte.
Izkaže se, da knjiga tem pričakovanjem ustreza le ob najbolj površnem branju (ter ima v resnici tudi zelo malo skupnega s celotno Charlie Hebdo situacijo). Namesto tega sem se potopil v roman, ki bi ga žanrsko najraje opisal kot civilizacijski triler in ki ga preveva redko videna izjemno inteligentna politična imaginacija. Po eni strani je preobrat, ki se zgodi (politična zmaga in kulturna prevlada islama v Franciji, s prognozo širitve po celotni Evropi), vsekakor dovolj gromozanski, da končni izid obda z določeno avro distopičnosti (ali nemara celo utopičnosti). Toda po drugi strani se utopično/distopični žanr praviloma izogiba vprašanju prehoda in časovni lok, ki dogajalni čas loči od sedanjosti, najpogosteje napolnjuje vsaj močan šum, če že ne oster rez v slogu atomske katastrofe. Za Soumission to ne velja: tektonske politično-družbene premike spremljamo v realnem času, z izhodiščnim letom 2022, ki se na skorajda noben bistven način ne razlikuje od sedanjosti. Isti politiki, iste debate (imigranti, šepajoča ekonomija, EU), ista struktura političnega prostora. Morda, bolje rečeno, politični prostor se nahaja v še vedno isti fazi preloma, ki se je napovedala 25. maja lani, ko je na evropskih parlamentarnih volitvah Front National (FN) Marine Le Pen prvič prebila ustaljeno dvovladje leve in desne sredine. (Nemara je to ena bolj vprašljivih predpostavk romana; se bo do leta 2022 spremenilo tako malo?) Edina resna sprememba je, jasno, obstoj Muslimanske bratovščine pod vodstvom Mohameda Ben Abbasa, na izhodiščni točki še vedno obstranske, toda rastoče stranke, predvsem na račun postopne selitve glasov razočaranih volivcev Parti Socialiste (PS).
Zgodbo sicer spremljamo skozi oči prvoosebnega pripovedovalca Françoisa, univerzitetnega profesorja književnosti na Paris III – Sorbonne, strokovnjaka za Jorisa-Karla Huysmansa. Mimogrede, z vidika gradnje naracije to predstavlja določen izziv: Françoisova vpletenost v realpolitiko je, kot je akademikom v navadi, nikakršna. Da bi sploh lahko povedal zgodbo, mora Houellebecq vpeljati lik nosilca vednosti, najprej je to naključni znanec, agent notranje obveščevalne službe, kasneje, že po nastopu nove oblasti, pa to funkcijo prevzame protagonistov novi šef, Robert Rediger, ki je sam tudi neposredno vpleten v politiko na najvišji ravni. Vse detajlnejše informacije o političnem dogajanju dobimo prek pripovedovalčevih pogovorov z njima in samo v teh pogovorih se v resnici zgodi dobršen in gotovo najzanimivejši del zgodbe.
Razvoj dogodkov gre v grobem takole: preobrat se začne, ko v prvem krogu predsedniških volitev muslimanski kandidat Ben Abbas naposled za las prehiti kandidata PS v boju za drugo mesto; oba sta daleč za vodilno Le Penovo (treba je priznati, da je to sicer rahel problem, kar se tiče realizma – Muslimanska bratovščina dobi okoli 22 % glasov, kar je še enkrat toliko kot znaša trenutna islamska populacija Francije (v najširšem smislu – vsi, ki imajo korenine v islamskem svetu) in knjiga ne utemelji prav dobro, zakaj bi zanje glasovali nemuslimani). Redefinicija politične pokrajine je s tem popolna, stare sredinske stranke so izpadle iz igre; Houellebecqova naloga je pokazati, kako lahko v teh okoliščinah politični islam vzpostavi hegemonijo preko formiranja splošne koalicije proti desničarski FN in kako je to celo bolj verjetno kot nasprotni scenarij. In v resnici se zgodba odvije povsem smiselno in prepričljivo, po pravilih strankarske aritmetike. PS se hitro sprijazni z novo situacijo in sprejme položaj sekundarne sile na levici (še vedno lažje kot prestop k neposrednemu nasprotniku), četudi to pomeni, da mora na koncu popustiti glede ene svojih najtrdnejših ideoloških točk, namreč strogega laicizma v šolstvu. Ne le to, v času do drugega kroga se koaliciji pridruži tudi tisto, kar je ostalo od desne sredine (UMP), za katero je to edina možnost, da se reši pred izginotjem v senci FN, pa tudi celotna politična sredina. Poleg pragmatičnih realpolitičnih razmislekov to široko koalicijo z muslimanskim vodstvom združuje tudi ena vsebinska točka: nobena od strank se ne želi soočiti s problemom izstopa iz EU ali evroobmočja, ki bi ga najverjetneje sprožila zmaga FN. Strategija se v celoti posreči in Ben Abbas se z Muslimansko bratovščino po drugem krogu volitev znajde na čelu Francije.
Liberalni razkroj liberalizma
Ključno je naslednje: politični islam, ki ga za potrebe zgodbe izriše Houellebecq, ima malo skupnega z islamom, kot nastopa v sodobnem političnem prostoru – namreč kot kipeča grožnja izključene in neintegrirane tujosti, ki vsake toliko nasilno izbruhne. Zmagoslavje Muslimanske bratovščine ni nekaj, kar bi bilo predmet morbidne fascinacije nad apokaliptičnim propadom sedanjega reda. Ne protagonist ne delo samo ne izražata nikakršnih občutij groze pred barbarskim orientalskim Drugim ali buržoazne kombinacije strahu in prezira do nižjih razredov. Ne zgodi se kak prelomen izbruh banlieus, preobrat ni hkrati tudi prevrat – ozračje je v času volitev sicer napeto, ni brez incidentov in določene selitve politike na ulico, govori se celo o državljanski vojni (povzročeni z desne), toda konec koncev se vse to izkaže le kot kulisa, ves dejanski razvoj dogodkov se zgodi za zaprtimi vrati predvolilnih pogajanj (ob vsem svojem cinizmu in razočaranjem nad moderno zahodno civilizacijo Houellebecq vendarle izkazuje precej zaupanja v stabilnost političnih institucij parlamentarne demokracije). Islam kot politična sila tako v romanu nastopa v kar najbolj prilagojeni, liberalno prebavljivi obliki. Ben Abbas ni kak goreč verski vodja, temveč povsem znotrajsistemsko formiran politični voditelj (otroštvo v Neuilly sur Seine, izobrazba na École polytechnique in École nationale d’administration ipd.), prej kot ajatolo Homeinija si je treba predstavljati nekakšnega Obamo (le da je bolj ambiciozen in predvsem, seveda, politično učinkovit). Njegovo politično kariero je zaznamovalo prav odločno izogibanje vsakršnim radikalnejšim tonom, ki bi jih lahko privzela islamska politika – kot sta salafistični džihadizem na eni ali spogledovanje z marksizmom na drugi strani.
Ta zmernost pa ne pomeni, da Ben Abbasovega projekta ne usmerjajo dovolj megalomanske politične ambicije, le da so te druge narave. Zmaga islama v Franciji, posebej če se ponovi še v drugih evropskih državah (in roman to vsekakor sugerira), ima širši geopolitični pomen: poleg tega da lajša pridobivanje (predvsem finančno) uporabnih zaveznikov z Arabskega polotoka, zarisuje tudi možnost večje integracije EU, širitve EU na drugo stran Sredozemlja in s tem premik razmerij moči v Evropi proti jugu – končni cilj naj bi bil nov Rimski imperij. (To je ena izmed briljantnih ironij Houellebecqove politične spekulacije: antinacionalistična in antirazsvetljenska zmaga islama bi na koncu prinesla obnovo osrednjega mesta Francije v Evropi in zgradila novi Rim, klasične sanje razsvetljenske politične misli.)
Houellebecquova Muslimanska bratovščina tako vsekakor ni sila neposredne radikalne družbene transformacije. Njen javno obelodanjen program se zgošča okrog dveh tem: krepitve vloge družine (z možnostjo poligamije) ter opustitev stroge doktrine laicizma v izobrazbi. Toda oboje je artikulirano povsem znotraj liberalnega okvira, kot sprostitev rigidnih regulacij: šole so lahko tudi islamske, poleg civilnega zakona je možen in pravno urejen tudi poligamen zakon. Za njihovo ekonomsko politiko se sčasoma izkaže, da se navdihuje pri distributizmu, katoliški socialni doktrini tretje poti z začetka 20. stoletja, katere cilj je bilo krpanje konflikta med delom in kapitalom z zagovarjanjem razpršenega lastništva produkcijskih sredstev, gospodarstva družinskih podjetij. Že v izhodišču torej daleč od kakšne radikalnosti, ampak konkretna aplikacija teh načel v sodobnem kontekstu pa se sploh bere kot nekaj, pobrano naravnost iz bruseljskega neoliberalnega učbenika – nizki davki in ugodna podjetniška klima za mala podjetja, prekinitev vezi med državo in velikimi podjetji (»nacionalnim interesom«) in, najbolj udarno, radikalno zmanjšanje socialnih izdatkov države (socialno funkcijo bi po distributističnem načelu subsidiarnosti morala v prvi vrsti nositi družina). Skratka, če gre pri vsem vendarle za neko apokalipso, moramo v tem razumeti izvorni grški smisel besede: razodetje, razkrivanje. Šokantnost političnega razvoja, ki ga začrta knjiga, ni dramatično totalno sesutje sekularnega liberalnega režima, temveč nasprotno, šokantno je, kako malo se mora spremeniti, da se spremeni vse.
Je razsvetljenstvo mrtvo?
Islam v Houellebecqovem delu torej ni religija revolucije in neposrednega spopada. Kakšna je potem njegova funkcija oz. kaj je razlog njegovega uspeha? Predvsem gre za dovolj standardno, konzervativno funkcijo religije: deluje kot prazni označevalec, ki prešije družbeno telo, integrira potencialno nevarne izključene družbene razrede, pacificira napetosti in zgladi delovanje hierarhičnih struktur. Religija kot opojna substanca za ljudstvo, ki, kot vemo, nikoli ni svoj končni smoter – we’re in the empire business. Tu je izjemno pomembno, da zmaga islama ne vzpostavlja zgolj nove Francije, temveč novo Evropo. Namreč, ob vseh visokoletečih in zasanjanih besedah, ki so spremljale evropsko združevanje v njegovi bolj navdušeni fazi, je težko iti mimo dejstva, da je bil osnoven narativ združevanja nek niti ne zelo prikrit narativ zatona: »nismo več vladarji sveta in teh okoliščinah se bo treba sprijazniti s sodelovanjem«. To morda ni najboljša popotnica za kreacijo novega svetovnega centra moči. Imperiji zahtevajo svoj integrativen princip in ko so se prejšnji porazgubili, je ena možnost uvoz novih. Houellebecq v bistvu napoveduje elegantno dialektiko: Evropa, ki ji grozi razpad na nacionalizme, se ponovno vzpostavi s konkretno podobo enotnosti svoje raznolikosti, in sicer jo najde prav v tistem, kar je v tej raznolikosti skupno izključeno. Ilustrativna je zmaga muslimanske stranke v Belgiji, ki se zgodi proti koncu romana: tam imajo muslimani toliko lažje delo, ker je nacionalistični blok nepremostljivo razklan na dvoje, sami pa z enotnostjo nimajo nikakršnega problema. Ali drugače: Houellebecqova teza v ozadju je, da lahko trenutno politično-ekonomsko stagnacijo reši samo novi konzervatizem – toda ta mora biti dejansko nov, živ in ne poskus obujanja izpetega. (Na nekem mestu pa tudi ponudi zanimiv uvid, da je z vidika opravljanja funkcije konzervativne, integrirajoče religije islam iz teoloških razlogov v prednosti pred krščanstvom; kot bolj abstraktna, transcendentna religija za razliko od krščanstva ne vsebuje nesrečnega kratkega stika med človekom in bogom, kar pri slednjem že vzpostavlja možnost njegovega imanentnega razkroja v humanizem in ateizem.)
In tu se jasno pokaže, kako je bila medijska anticipacija škandaloznosti, ki je spremljala izid romana, češ da gre islamofobno delo, ki bo vsaj latentno pritrjevalo zgodbi, s katero nastopa Front National, popolnoma zgrešena. Če kaj, roman brez posebnega obžalovanja pokaže, kako nemočna in na propad obsojena pozicija je FN – njen poraz je tako popoln in samoumeven, da se Hoeullebecqu niti ne zdi vredno, da bi se z njim posebej ukvarjal. FN je, nasprotno, ravno utelešenje avtorjevega izhodiščnega stališča, da je razsvetljenstvo mrtvo. Iz tega vidika je posebej pomembno, da se zgodba dogaja v Franciji, katere politični prostor je spričo dediščine revolucije v marsičem specifičen, kar nekoliko spremeni pravila igre predvsem na desnem političnem polu. Tako je bil vzpon FN v zadnjih letih povezan s tem, da se je Marine Le Pen po prevzemu stranke od očeta večinoma otresla njenih najbolj reakcionarnih, antimodernih, vichyjskih prvin in namesto tega njeno podobo ukrojila po modelu znanega francoskega političnega žanra bonapartistične farse. Torej, vsekakor gre še vedno za konzervativno stranko, ki pa vsaj na ravni simbolike sprejema revolucionarno in republikansko, torej razsvetljensko tradicijo. Ob tem progresivno, konfrontacijsko noto te tradicije nevtralizira na način, da iz nje naredi kičast nacionalni mit.
Problem razsvetljenstva in Charlie Hebdo
Tu nemara vendarle najdemo stično točko z živahno konfliktno razpravo, ki jo je sprožil napad na uredništvo Charlie Hebdo – točko, ki nima toliko opraviti z islamom, temveč s statusom razsvetljenstva. V mrzličnem razbohotenju mnenj, ki je sledilo tragičnemu 7. januarju, se je onkraj množičnega »Je suis Charlie« in strumnega zagovora »svobode govora« vendarle vzpostavil nek spekter razmislekov o tem, kako posrečeno je Charlie Hebdo izkoriščal to svobodo oz. zelo grobo, ali je Charlie rasističen. Obramba pred takšnimi očitki je potem najpogosteje utemeljevala, da gre za nesporazum, da kritiki samo ne razumejo specifične francoske sorte političnega humorja in ne delijo tradicije zagrizenega antiklerikalizma in neizprosne kritike vseh religij, ki so jo začeli razsvetljenski philosophes. Toda ta argument je sumljiv: zdi se, da je bilo univerzalistično-razsvetljensko pozicijo časopisa Charlie Hebdo treba slednjič braniti z nečim, kar je nenavadno blizu prav multikulturalistični argumentaciji, ki se sklicuje na partikularne posebnosti lokalne tradicije. Vprašanje je ravno, koliko in v kakšnem smislu lahko univerzaliziramo razsvetljenski univerzalizem. Najmanj, kar lahko rečemo o Charlieju Hebdoju in njegovi domnevno razsvetljenski kritiki islama, je, da temelji na močni samozaslepitvi; kritika religije pač ne pomeni v vseh primerih enega in istega – in v 18. stoletju kritizirati katoliško cerkev, enega stebrov ancien regima, ni isto kot v 21. stoletju kritizirati islam, religijo, katere sodobno podobo bistveno zaznamuje njena umeščenost na margine zahodnega kapitalizma, torej religijo, ki je v veliki meri produkt Zahoda, ne rezultat zavračanja integracije, ampak prej rezultat frustracije ob nemožnosti integracije. (Dodajmo standarden disclaimer: te pripombe seveda nimajo nobene implikacije upravičevanja napada – dejanje napadalcev se sploh ne uvršča v nikakršno ekonomijo upravičitve, tu je nedvomno šlo za čisto dejanje vojne, ki ni nikoli »upravičeno«, je pa vedno možno – prav zato pa so edina relevantna vprašanja, kaj so vzroki, da se posamezniki spustijo v vojno stanje z Zahodom, je to res tako nenavadno, upoštevajoč splošen odziv Zahoda na 11. september, in ali ni Charlie Hebdo prej sodeloval v tej eskalaciji antagonizma, kot pa jo preprečeval.)
S takšnim slepim in dogmatskim sklicevanjem na tradicijo razsvetljenstva, brez upoštevanja kakršnegakoli konteksta, je nazadnje Charlie Hebdo morda izrisal svojo ultimativno karikaturo – samega sebe. In kamorkoli se že hoče umeščati na političnem spektru, je ta potvorba razsvetljenstva strogo korelativna potvorbi, ki jo izvaja Front National, ko z načeli laicizma utemeljuje svoja protiimigrantska stališča.
Če se vrnemo k romanu: prav ta notranja nestabilnost, pokvarljivost razsvetljenske tradicije, oziroma bolje, sama notranja protislovnost poskusa, da se bistveno kritičen in negativen značaj razsvetljenstva fiksira v neko pozitivno »tradicijo«, je tisto, kar vzpostavlja pogoje politično-kulturnega pat položaja, ki poganja Houellebecqovo zgodbo. Natančneje, celotno zgodbo vzpostavlja njegovo pesimistično stališče, da ni nobene tretje možnosti zvestobe razsvetljenskemu momentu, ki bi se izognila tej alternativi: bodisi postana in v zadnji instanci reakcionarna patetika Front National bodisi razkroj v medel postmoderen liberalen evropski konsenz, ki usmerja sredinske politične opcije.
Osebna podreditev
No, do tod smo Houellebecqovi zgodbi sledili predvsem na ravni realpolitike, tj. sledili smo prikazu, kako lahko islamska stranka doseže zmago in hegemonijo znotraj obstoječe konstelacije političnih sil. Toda kolikor je ta prikaz osupljivo realističen, nas sam po sebi še ne pripelje zelo daleč. Kot rečeno, specifično islamski ukrepi imajo zgolj status pravnih možnosti; ni pa še zares razloženo, zakaj to ne ostane mrtva črka na papirju – njihovo udejanjenje zahteva bolj zaodrne mehanizme. Najbolj očitno je to pač denar, javna sredstva za šolstvo se denimo krčijo, medtem ko islamske izobraževalne ustanove lahko računajo na velikodušne donacije naftnih dolarjev (kar je tudi strategija protagonistove univerze, odslej Université islamique de Paris III – Sorbonne). Toda še bolj pomembno: roman mora pokazati, na kakšen način islam uspe zagrabiti subjekt. To je v grobem smoter druge polovice romana – naslov knjige se, strogo vzeto, nanaša šele nanjo.
Treba je omeniti, da je ta, subjektivni del prikaza preobrata za kar nekaj odtenkov manj prepričljiv in bolj luknjičast kot prvi del. Najbolj očitna vrzel: ključni družbeni premiki zadevajo radikalno spremembo odnosov med spoloma, toda o tem, kaj si o vsem skupaj mislijo ženske, ne izvemo nič. V trenutku, ko v zgodbi romana začnejo izginjati iz javnega prostora, izginejo tudi iz romana samega, v drugem delu ne nastopa noben ženski lik več, vsaj ne z govorjeno vlogo. Ta, nedvomno največja podreditev, ki jo zahteva nov red, ostane preprosto zatrjena. Odločamo se lahko, ali je to avtorjev spontani šovinizem ali namerna poanta ali nemara šovinizem, ki hoče biti poanta (v smislu: islam ne prinaša nič novega, smo že šovinisti); vsekakor pa bi, če bi hoteli popraviti to pomanjkljivost, moral nastati bistveno drugačen roman.
Edina »soumission«, ki jo neposredno spremljamo, je tako protagonistova; François se na tej točki, po volilni zmagi Ben Abbasa in omenjeni reformaciji univerze (na kateri nemuslimani nimajo mesta, profesorji, ki se ne odločijo za ta korak, pa so pomirjeni z izdatno predčasno pokojnino), znajde v stanju absolutne odrezanosti od vsega; od tod dalje ga spremljamo na poti vrnitve, njegovega sprejetja in vključitve v nov sistem in končno spreobrnitve. Pomembno je, da ta spreobrnitev ni prikazana kot oportunistična izdaja oz. odpoved njegovim zgodnejšim načelom in interesom, temveč prej kot njihovo prebolevanje. Huysmansa mu tako denimo ni treba zavreči, dana mu je celo možnost zaokroženja svojega dela s prestižno nalogo urejanja njegovih zbranih del. S tem se nasploh kaže smisel Houllebecqove odločitve, da dogajanje umesti v univerzitetni milje. Ne gre le za cinični komentar, kaj vse lahko pomeni sodobna univerzitetna kultura odprtosti in prilagodljivosti na nove vire financiranja, to je tudi način, da se v zgodbo vpelje svet literature francoskega poznega 19. stoletja, belle époque, ki ji je dajalo pečat prav soočenje z notranjimi omejitvami in nestabilnostjo buržoazne modernosti.
»Zakaj poligamija?« – islam kot ultimativna biopolitika
Končni razlog za spreobrnitev je jasen in povzame ga Françoisova pripomba, ko naposled dobi v roke propagandni učbenik islama:
»Kot nedvomno večina moških sem preskočil poglavja, posvečena religioznim dolžnostim, stebrom islama in mladini, in prišel naravnost do sedmega poglavja ‘Zakaj poligamija?‘«.
Z naklonjeno interpretacijo lahko sklenemo, da Houellebecq najkasneje na tem mestu opusti pretenzijo realistične analize obstoječega islama – poligamija gotovo ni vseprisoten element modernega islama, vsekakor ni trend – in ga vedno bolj uporablja kot sredstvo, da v ospredje pripelje tematike, ki v okviru njegovega opusa v resnici niso nove – seksualnost, ljubezen, družina.
Tu bi se bilo mogoče vse prehitro zadovoljiti z razbiranjem enostavne cinične poante, da se bodo moški odrekli kakršnimkoli idealom in načelom, če se jih podkupi s seksom. V nekem smislu gre za to, toda menim, da bistveno zgrešimo, če se tu ustavimo in za tem ne razberemo nekega avtorjevega globljega in bolj subtilnega pesimističnega razmisleka o seksualnosti. Namreč, na tem mestu se lahko spomnimo, da si roman deli neko strukturno potezo z zgodnejšima Osnovni delci in Možnost otoka. Povsod imamo opravka z neko dvopolarnostjo. En pol romana tvori brezciljno lebdeče življenje pretežno depresivnega francoskega intelektualca z razsutimi primarnodružinskimi odnosi in neobstoječim/disfunkcionalnim/neizpolnjujočim, ali – v najboljšem primeru – minljivo zadovoljujočim spolnim in čustvenim življenjem, denimo:
»… ni se mi dalo niti fukati, no, malo se mi je dalo fukati, ampak malo se mi je dalo tudi umreti, nisem več prav dobro vedel, začenjala se mi je vzdigovati težka slabost …«
Na drugem polu pa se kot edini možni odgovor na ta položaj riše neka temeljno drugačna družbena ureditev. V Osnovnih delcih in Možnosti otoka slednja nastopa v podobi povsem nove biološke vrste aseksualno reproducirajočih se klonov, v Soumission pa je to napovedujoča se postliberalna, patriarhalna, globalna islamska družba.
Obet v vseh pogledih lagodnega poligamnega življenja, ki ga protagonistu ponudi Robert Rediger, njegov šef in ad-hoc duhovni mentor, kar ga slednjič prepriča v islam, se na prvi pogled ne zdi nič podobnega posthumanistični aseksualni utopiji. Toda ali sta si po svoji osnovni logiki res tako različna? »Nisem si mogel kaj, da ne bi razmišljal o njegovem [Redigerjevem] načinu življenja: štiridesetletna žena za kuhinjo, petnajstletna za druge reči …« – gotovo, izjava, ki predvsem prekrši kup sodobnih standardov korektnosti, toda mimo tega lahko iz nje razberemo nekaj bolj preciznega: gre za odnose, zvedene na strogo instrumentalnost, seks se nahaja na isti ravni kot hrana, je v celoti stvar plaisir in ne jouissance. V novem režimu je (dovolj dobro situiran) moški celo odrešen težkega bremena izbire in igre zapeljevanja, za to bolje poskrbijo izkušene marieuses. Obenem je teorija, ki v svetu romana podpira doktrino poligamije, darvinistično-evgenična – samo dominantni samci naj imajo možnost razploda. Seksualnost je tako hkrati strogo družbeno regulirana in naturalizirana, postane nekaj neproblematičnega in funkcionalnega, torej je ravno ukinjena kot seksualnost; zreducirana je na dvojno sredstvo, sredstvo ugodja in sredstvo reprodukcije, izključeno pa je tisto bistveno, drama nemogočega razmerja dveh subjektov. In to je, naposled, glavna funkcija islama v libidinalni ekonomiji Huellebecqove prognoze o možnem razvoju moderne družbe: islam kot ultimativna biopolitika, ki zaceli obenem osvobajajočo in bolečo vrzel, ki vzpostavlja moderni subjekt. (Distinkcija, ki jo poskušam tu utemeljiti, ima zaslombo v tekstu: če smo zelo pozorni, se pomembna sprememba v Françoisovem razpoloženju zgodi, še preden resno vzame možnost spusta v poligamen zakon, v neko pomirjenost se usidra že ob tem, ko nov režim počasi izganja seksualnost iz javnega prostora.)
Na koncu v resnici ni lahko reči, kje sedaj pri vsem tem stoji Houllebecq. Vsekakor roman ni nobeno svarilo pred tujo grožnjo islama – tisto, kar v romanu propade, propade vse preveč imanentno. Hkrati pa je še dalj od kakšnega aplavdiranja neizogibnosti novega reda. Morda njegovo stališče še najbolje zajemajo Françoisove besede z začetka romana:
»Ti si za vrnitev k patriarhatu, je to to?« –»Jaz nisem za nič, to dobro veš, toda patriarhat je imel vsaj to minimalno odliko, da je obstajal, s tem hočem reči, da je kot družbeni sistem vztrajal v svoji biti, bile so družine z otroki, ki so se reproducirali v grobem po isti shemi, skratka, obračalo se je.«
Podobno velja za islam romana nasploh, v njegovem zmagoslavju ni absolutno nič ekstatičnega, izrecno jasno je, da je po svojem smotru samo neumen sistem reprodukcije zavoljo reprodukcije same. Vsekakor pa lahko Houellebecqovemu pesimističnemu narativu priznamo vsaj to, da adekvatno zapopade aporije, ki so vzrok pesimizma. V resnici ne gre za nič manj kot za problem svobode modernega subjekta, čigar absolutna razvezanost je obenem lahko tudi nevzdržna praznost, ki kliče po vpisu v nek nov pozitiven red. Če kam, nas roman privede do naslednjih depresivno velikih vprašanj: Ali je še možna politika, oziroma bolj splošno, življenje, ki bi vztrajalo na tej točki odpiranja? Ali pa vendarle ne moremo nikamor brez neke forme podreditve in gre za to, kako jo narediti čim bolj univerzalno in nerepresivno?
Michel Houellebecq, Soumission, Pariz: Flammarion, 2015.
