Monumentalno delo Leva Nikolajeviča Tolstoja danes velja za klasiko. Njegov obseg in sloves zgodovinske kronike pogosto odvrneta sodobne bralce, a v naslednjih desetih točkah želimo pokazati, da je Vojna in mir vznemirljivo branje za vse čase, slovenski bralci pa ga zdaj lahko beremo v novem prevodu Lijane Dejak, ki je v dveh delih izšel pri založbi Mladinska knjiga, opremljen pa je s spremno besedo Svetlane Slapšak.
Vojna in mir ni zgodovinski roman
Kljub splošnemu prepričanju Vojna in mir ni zgodovinski roman. Tolstoj predeluje dogodke bližnje preteklosti, ki so še živeli v spominu mnogih njegovih prvih bralcev in v romanu ne želi poustvariti izgubljenih tradicij in praks, temveč prikazati različne reakcije na realno, trenutno dogajanje. Gre za delo, ki preči številne žanre in se tako izmika jasni opredelitvi. Že Tolstoj sam je povedal, da Vojna in mir ni roman, še manj je pesnitev, niti najmanj pa ni zgodovinska kronika. Med ljubezenskimi prizori in epskimi opisi bitk lahko najdemo pretanjene filozofske razprave in pronicljive psihološke uvide. Zgodbe pravzaprav vdirajo ena v drugo, saj se v pripovedi mojstrsko menjavajo perspektive različnih likov in tako bralci dobimo bolj celosten pogled na nek dogodek. Iz tega sledi naša druga točka;
V romanu ni glavnega junaka
Na nekaj več kot tisoč petsto straneh se pred nami izriše več kot petsto likov, od tega nastopi tudi okoli dvesto historičnih figur, najslavnejši je Napoleon, zelo pomembno vlogo pa na primer igra general Kutuzov, ki je bil vrhovni poveljnik ruske vojske. Vojna in mir pravzaprav opisuje življenje v visoki družbi, kjer veljajo stroge hierarhije in pravila. Osredotoča se na štiri ugledne družine: Rostove, Bolkonske, Bezuhove in Kuraginove, pri tem pa še zdaleč ne gre za poveličevanje ali idealizacijo plemstva. Tolstoj se je sicer rodil v stari aristokratski družini in mladost preživljal relativno lagodno, morda celo preveč, saj se je zaradi hazarderstva znašel v dolgovih, to pa ga je vodilo v vojsko. Prisostvoval je v več bitkah in zgrožen nad splošno bedo ter številom smrti izstopil iz vojske. Ta izkušnja ga je iz razpuščenega in brezbrižnega plemiča prelevila v angažiranega avtorja, ki je zagovarjal nenasilje in anarhizem. Poudarjal je pomen izobrazbe in kasneje v Jasni poljani odpiral šole za otroke kmečkega prebivalstva, ki pa so jih carske oblasti, nenaklonjene demokratični izobrazbi, nenehno zapirale. Tudi v romanu Vojna in mir nastopa kritično, v opisih salonskih pogovorov in številnih muh aristokratov je pogosto zaznati porogljivost – roman že otvori scena na zabavi, kjer se resen pogovor o grozeči vojni in politiki hitro obrne k pogovoru o denarju in razmerjih, izmenjujejo si razne govorice in anekdote o tem ali onem veljaku. Tolstoj kritično opisuje tisto, kar pozna in je tudi sam izkusil – življenje v hierarhiji visoke družbe in življenje v hierarhiji vojske.
Liki premorejo izjemno globino
Kljub njegovi kritičnosti pa liki niso izrisani črno-belo, ampak premorejo izjemno globino in številni skozi roman doživijo neverjeten psihološki razvoj, ki mu v svetu literature le stežka najdemo primerjavo. Spremljamo jih v obdobju več let, v katerih se jim preko težkih situacij in preizkušenj spremenita pogled na svet in način življenja. Natašo na primer spoznamo kot mlado, naivno, zaljubljeno dekle, ki pa se na koncu odloči za življenje, odmaknjeno od družbe, v kateri se je sprva tako zelo želela uveljaviti.
Ekvivalet današnje serije ali telenovele
S takšnimi in podobnimi pretresljivimi obrati, kot je Natašin, je Vojna in mir za prve bralce predstavljala ekvivalent današnje serije ali telenovele, saj je sprva izhajala po odlomkih v reviji Ruski vestnik pod naslovom 1805. Tolstoj s prvo različico, ki je izhajala med letoma 1865 in 1867, ni bil zadovoljen, roman je začel popravljati že leta 1866, v knjižni obliki pa je, s številnimi spremembami, izšel leta 1869 – med drugim je bil tudi konec precej drugačen od tistega v Ruskem vestniku.
Hotel je napisati drugačen roman
Razlog za temi spremembami je, da je Tolstoj sprva želel napisati popolnoma drugačen roman, ki bi govoril o povratku dekabristov, vojaških zarotnikov, ki so decembra 1825 skušali vreči carsko vlado in so bili zato bodisi ubiti bodisi poslani na katorgo v Sibirijo. Po tridesetih letih izgnanstva so bili leta 1856 oproščeni. Da bi lahko povedal zgodbo o tem povratku iz izgona, se je moral Tolstoj najprej vrniti v leto 1825, k uporu, ki je vse začel. In da bi lahko pisal o tem uporu, se je moral zateči še dlje, v leto 1812, ko je Napoleonov napad na Rusijo sprožil avtoritativno vlado carja Nikolaja I., proti kateri so se dekabristi pravzaprav upirali. To pa ga je nazadnje vodilo v leto 1805, ko so Rusi v bitki pri Austerlitzu doživeli prvi poraz proti Napoleonu, ki je nato zasedel Dunaj in pokazal, da predstavlja resno grožnjo tudi mogočnemu Ruskemu cesarstvu. Od tod torej sledi prvotni naslov, 1805, saj se zgodba prične v tem letu, na predvečer začetka vojne med Francijo in Rusijo, vendar Tolstoj zgodbo zaključi leta 1820, kar šestintrideset let pred dogodki, o katerih je prvotno želel pisati. V romanu Vojna in mir ne najdemo ne političnih disidentov ne njihovega povratka iz izgona, najdemo pa ljubezenske zgodbe, prepletene s prizori bojišč in usmrtitev, uglajene salonske zabave in razvratna pijančevanja, poroke, rojstva in smrti, uspehe in bankrote, verska videnja in nenazadnje avtorjeva lastna globoka filozofska prevpraševanja.
Nad svojim delom ni bil navdušen
Tolstoj se pri pisanju Vojne in miru kar ni mogel ustaviti, delo je z nenehnim popravljanjem in dopolnjevanjem nastajalo kar šest let, pa vendar, avtor nad njim nazadnje ni bil navdušen. Z leti so se njegovi kritični pogledi na plemstvo le še zaostrovali in ni bil zadovoljen nad tem, da njegova kritična ost v romanu ni bila širše prepoznana med bralci, ki jih je vpogled v življenje aristokracije večinoma zabaval. V pismu prijatelju je izrazil, da ga veseli, da ne bo nikoli več napisal kaj tako smešno podrobnega, kot je Vojna in mir, zgovoren pa je tudi njegov dnevniški zapis o tem, kako ga ljudje ljubijo zaradi malenkosti, kot je Vojna in mir, saj mislijo, da so to pomembna dela. Mnogo bolj je na primer cenil delo Ana Karenina, ki ga je imel za svoj prvi pravi roman.
V izvirniku je roman daljši
V izvirniku je bil roman daljši, kot je danes. Skrajšavo je prinesla boljševiška revolucija leta 1918, pa ne zaradi vsebine. Revolucija v družbi je pomenila tudi revolucijo v ruski slovnici. Nekatere črke so bile združene, da so se ujemale z izgovorjavo, nekatere pa so imeli za odvečne in so bile preprosto izpuščene. Vojna in mir je bila tako skrajšana za kar do trideset strani.
Veliko francoščine
Če pa bi se romana želeli lotiti v izvirniku, ni dovolj, da obvladate le ruščino, temveč je potrebno tudi dobro znanje francoščine. Junaki Vojne in miru namreč govorijo več francoščine, kot bi bilo treba, in tudi v tem je opaziti Tolstojevo kritiko aristokracije, njihovih nenapisanih pravil ter prepričanj. Francoščina je imela sicer pomembno vlogo na ruskem dvoru, a v devetnajstem stoletju, v katerega je umeščeno dogajanje romana, je tudi na dvoru že prevladala ruščina. Kljub temu pa je francoščina še vedno veljala za jezik moči in denarja, iz tega prepričanja pa se je Tolstoj norčeval, ko je svojim junakom polagal v usta več francoskih besed, kot je bilo pravzaprav običajno. Dolge odlomke v francoščini ohranjajo tudi številni prevodi Vojne in miru, med drugim tudi prvi slovenski prevod Vladimirja Levstika, v katerem smo francoske dele v slovenščini lahko brali v opombah pod črto. To je branje številnim otežilo, zato posebej pozdravljamo nov prevod, ki uporablja bolj sodoben jezik in ne ohranja besedila v francoščini, kar roman še bolj približa modernim bralcem.
Številne filmske in gledališke priredbe
Pripovedna tehnika v Vojni in miru, ki spretno prehaja med perspektivami različnih likov in poleg tega ponuja še nevtralen pogled tretjeosebnega pripovedovalca, je kot nalašč za priredbo romana v igro, film ali serijo. Prva filmska priredba je nastala že leta 1915 v Rusiji. Presenetljivo so se filmske adaptacije velikega ruskega romana v obdobju hladne vojne lotili tudi Američani – v tem filmu iz leta 1956 je vloga Nataše pripadla slavni Audrey Hepburn. Seveda pa so se filmskega projekta lotili tudi v Sovjetski zvezi, in to v izjemnem obsegu, film so posneli v štirih delih, dolg pa je kar sedem ur in enajst minut. Izšel je v letih 1966 in 1967, velja pa za najdražji film, ki je bil kadarkoli posnet v Sovjetski zvezi. Pred kratkim, leta 2016, smo lahko gledali uspešno serijo iz šestih delov, ki jo je posnel BBC. Že od samega nastanka romana pa so se kar vrstile tudi gledališke predstave, pri nas smo si Vojno in mir nazadnje lahko ogledali v izvedbi MGL leta 2017, ki je nastala pod taktirko režiserja Silva Purcăreta.
Roman o zgodovini
Ob vseh teh sodobnih adaptacijah in novem prevodu se lahko vprašamo, kaj je tisto, kar dela roman, ki govori o razmeroma kratkem obdobju ruske zgodovine, kot ga doživljajo pripadniki štirih plemiških družin, tako univerzalen, brezčasen in večno aktualen. To so nedvomno tisti bolj filozofski deli Vojne in miru, zaradi katerih le-ta ni zgodovinski roman, temveč je roman o zgodovini, o tem, kdo jo ustvarja in kakšna je pri tem vloga ter odgovornost posameznika. Tolstoj se sprašuje, ali posameznik s svojimi malimi dejanji lahko vpliva na tok zgodovine in ali je to dolžen početi, hkrati pa prikaže, kako veliki zgodovinski dogodki vplivajo na življenja ljudi – bodisi tistih, ki so v njih udeleženi, bodisi tistih, ki jih opazujejo zgolj od daleč. Veliko vprašanje romana je, kakšno je razmerje med vojno in svetom: ali je mogoč svet, v katerem ne bi nikjer pustošila vojna; ali je mogoč svet, v katerem bi vsi ljudje živeli v miru?