V Grčiji se že pet mesecev odvija dolžniška drama, ki je zadnji mesec dosegla svoj vrhunec. Približuje se zadnji rok izplačila Mednarodnemu denarnemu skladu, ki bo potekel konec tega meseca. Grška vlada še vedno ni sklenila sporazuma, s katerim bi dobila preostanek izplačila v vrednosti 7,2 milijarde evrov. Glavni akterji v tej drami so pogajalci dveh bregov, ki nikakor ne morejo najti konsenza: predstavniki grške novoizvoljene levičarske vlade ter predstavniki posojilodajalcev: Mednarodna centralna banka, Evropska banka ter Evropska komisija. Nekajmesečna drama je zdaj v poslednjih dejanjih.
Ponedeljek
»Nož nam držijo na vratu«, »Grexit prihaja« in »Dobrodošli v deželi pozabljene drahme!« beremo naslovnice jutranjih časopisov, ki visijo s strehe rdečega kioska. Pridružita se nam dva gospoda in skupaj gledamo proti svežemu tisku. Naši vratovi so stegnjeni, saj časopisi visijo malo višje, kot je velik najvišji bralec med nami. Ne pogovarjamo se. Zatopljeni smo v morje črk. Naše misli švigajo. »Grški premier je bedak«, »Grška vlada se igra z usodo helenskega ljudstva« in »Predlagane reforme grške vlade so za smeti«. Beremo.
»Jim bo uspelo?« vpraša eden od bralcev z modro čepico svojega soseda. »Ne vem. Bojim se, da ne. Vsi so proti nam,« odgovori njegov sogovornik. Ne pogledata se, ampak nadaljujeta z branjem. Vratovi so nepremično usmerjeni v časopise. Oba sta v poznih šestdesetih. Lasje tistega brez čepice so mastni, redki in zviti v neke vrste spiralo, ki pokriva svetlikajočo se lobanjo. Obraza sta zaskrbljena.
Torek
»Ne bomo popustili izsiljevanju!«, »Grčija proti varčevalnim ukrepom« in »Merkel, pojdi domov!« beremo na panojih podpornikov grške, pretežno levičarske vlade. Večtisočglava množica se je zbrala pred grškim parlamentom. Pojejo stare pesmi protiokupacijskega gibanja Elas, mahajo z zastavami Sirize in vzklikajo proti trojki uperjena gesla.
»Če Cipras ne bo dovolil tem zategnjenim Nemcem, da mu pridigajo o tem, kako voditi državo, nam bo uspelo,« pove gospa s pisano majico in rdečimi uhani. »A so kdaj v zgodovini Nemci naredili karkoli, kar bi bilo v prid drugim? Skrbi jih samo za svoje riti in to, da rešijo svoje banke,« pove njena prijateljica. Obe sta v srednjih petdesetih. Ena od njiju je bila na vsakem shodu v podporo Ciprasovi vladi v zadnjih petih mesecih. Njun pogled je usmerjen proti osvetljenemu grškemu parlamentu. Nastane molk. Čutiti je zaskrbljenost.
Sreda
»Grčija spada v Evropo!«, »Stalinisti, speljite se iz Grčije!« in »Predstavljamo glas tihe množice« beremo na panojih. Množica nosi kravate, urejene majice, ženske so močno naličene. Grške zastave plavajo med zbrano večtisočglavo množico. Med njimi zagledamo poslance grške desničarske stranke Nova demokracija. »Mesto Grčije je v Evropi, drugače jo čakata lakota in življenje države tretjega sveta,« v mikrofon pove plešasta glava protestnika, ki je nekoč kot minister z zakonom prepovedal javna zborovanja in protestne shode. Množica je pijana od zanosa. Nikoli niso protestirali. Opotekajo se, niso prepričani, kaj jim je storiti.
»Lahko pridemo do parlamenta?« sprašuje moški v zrelih petdesetih. Začudeno spremlja prizor pred sabo, ko se gruča začne zlivati po stopnicah proti vhodu v parlament. Stopi za njimi. Politik, ki ga voli, podpira, za katerega mu bije srce, je pred parlament postavil oborožene policiste in železno ograjo. Politik, ki ga ne podpira, ga ni volil in ga prezira, mu je dovolil, da vstopi do hrama demokracije. Opaziti je zmedo.
Četrtek
»Nič ne bo z barantanjem, goljufivi Grki! Kar lepo se obrnite, pospravite šila in kopita ter se vrnite, ko se boste strinjali z našimi predlogi,« je slišati iz bruseljskih pisarn. Obrita glava finančnega ministra se sveti, vsiljen in neprepričljiv nasmeh predsednika vlade pa je zalepljen na belo kožo. S hojo proti kameram želita delovati ponosna in samozavestna. »Nista se strinjala o tem, da bi od kosa skorje, ki je kruhu ostal, zdaj odrezali še njegov mehak del. A je to tako težko razumeti?«
Prideta domov. Novinarji se prisesajo nanju. Povesta, kar vesta in kaj se je zgodilo. List s predlogi so zmečkali in vrgli v smeti ter vsilili svojega. Rekla sta ne. Povesta, da jima je ljudstvo dalo pooblastila in da izvršujeta njihovo voljo. Kameram pokažeta hrbte in zapreta vrata. Odideta razorožena.
Petek
»Če Grčija ne misli podpisati sporazuma s posojilodajalci, jo čaka najprej Grexit, potem še odhod iz Evropske unije in nazadnje še bankrot,« se oglasi predstavnik centralne grške banke. Nekateri poslanci si grizejo ustnice. Pritisk jim narašča. Šepetajo med sabo, dvigujejo obrvi in zavijajo z očmi. »A ga bo kdo prekinil, kretena?« zašepeta nekdo. Govorec je nekoč podpisoval finančne ukrepe, v katere Bruselj danes sili Grčijo.
Škrtajo z zobmi. Govorec nadaljuje: »Škoda, ki bo storjena naši ekonomiji, bo nepredstavljiva.« Zdaj se zasliši glasnejše neodobravanje. Družba se zoperstavlja, očita in zmerja: »Vi ste tisti, ki ste podpisali finančne ukrepe v zadnjih treh letih ter ekonomijo pripeljali na tnalo. Kako si drznete?!« Govorec mirno zvije svoje poročilo. Spretno manipuliranje in deskanje po spolzkem podkupljivem političnem parketu mu je omogočilo, da je danes eden najpomembnejših mož v državi. Po rdeči preprogi grškega parlamenta stopa z majhnimi koraki med krdelom, ki ga hoče napasti z leve. Čutiti je napetost.
Sobota
»Nemški finančni minister je povedal, da mu ukvarjanje z Grčijo ni nič kaj več po godu,« mi sporočajo z zaslona. Preklopim. »Finančni ministri se niso strinjali s predlogi Ciprasove vlade. Pravijo, da državo s svojimi neodgovornimi dejanji potiska iz evroobmočja,« me informirajo drugje. Preklopim. »Kot kaže, našo državo morda že poleti čaka bankrot,« mi sporočajo na tretjem kanalu. Ugasnem.
Skočim po pivo v bližnjo trgovino. Radio v ozadju: »Potrpljenje za grško vlado je zdaj izgubil tudi predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, ki je grško vlado posvaril …« Zatisnem si ušesa in hitro stečem iz trgovine. Ko čakam na semaforju, slišim pogovor: »Prihranke sem vzela iz banke, ker se mi je zdelo to edino smiselno. Sin me je opozoril, da bodo morda že jutri vsi bankomati zaprti.« Gubast obraz prikima in doda: »Jaz prihrankov nimam. Ostalo mi je samo tristo evrov mesečne pokojnine.« Sprehodita se po preprogi, ki leži na vročem asfaltu. Molk. Občutiti je nelagodnost.
Nedelja
»Vrata bank bodo jutri zaprta«, »Državo vozijo v kaos«, »Grški ekonomiji ni več pomoči, bankrot se zdi logičen« – skušam ubežati. Klikam, menjujem strani. Nič. Vse spletne strani so prežete z ideologijo ustrahovanja. Zatiskam si oči. Glas odmeva. Kričim, da bi ga preglasila. Maham z rokami, cvilim. Grexit napisan z rumeni črkami se pojavlja pred očmi. Stepam z glavo. Vrtim se v krogu. Tam je. Pribit na modro podlago: Grexit. Čutiti je tesnobo.
Ponedeljek
»Nož nam držijo na vratu«, »Grexit prihaja« in »Dobrodošli v deželi pozabljene drahme!«. Beremo naslovnice jutranjih časopisov, ki visijo s strehe rdečega kioska …
