Slovenski pisatelj in prevajalec Mate Dolenc je bil najprej zaposlen pri reviji Mladina, od leta 1979 pa deluje kot svobodni pisatelj. Najprej je veljal za pisatelja urbanega sveta in mestne mladine, kasneje pa je spremenil zvrst pisanja in kot pravi sam, piše »o ribičih in ribah in podvodnem svetu in o kmetih in vinogradnikih, o otokih in morju, o slovenskih vaseh in trgih in Gorjancih in Obali in Vipavski dolini in celo Afriki itd.« Dolga leta je bil tudi navdušen potapljač, danes pa predvsem veliko bere, tudi o morskem svetu. Bralcem je najbolj poznan po romanih Aleluja Katmandu in Vampir z Gorjancev. Za svoja dela je bil nagrajen, leta 1986 je prejel Levstikovo nagrado in leta 1995 nagrado Prešernovega sklada, prav tako je dvakratni prejemnik nagrade desetnica za mladinska dela, in sicer leta 2014 za kratko prozno delo Leteča ladja ter leta 2015 za delo Mali princ z otoka. Leta 2011 je prejel tudi nagrado večernica za Maščevanje male ostrige. Tokrat smo ga spraševali o knjigah, ki se nahajajo pri njem doma.
Veliko knjig
»Najbolj natančen odgovor na vprašanje, koliko knjig imam, je veliko. Dodatek k temu odgovoru pa je še ne dovolj. Odkar sem moral zaradi starosti opustiti potapljanje in podvodni ribolov, sem se popolnoma posvetil knjigam. Ne pisanju, ampak branju. Po približni oceni bi jih bilo okrog 2000. Še jih kupujem in za tiste turistične koronske bone, ki so nam jih podarili, sem z boni od vse družine kupil dvajset knjig.«
Pravi, da najraje bere prozo. »Za poezijo nimam pravega ‘encima’, seveda pa imam doma tudi poezijo, recimo vsega Milana Jesiha, ki je moj dragi prijatelj. Najraje berem gotske romane, magični realizem, fantastiko, pa ne znanstveno, čeprav imam rad tudi Stanislava Lema. Lotim se tudi šund literature, kriminalk in knjig s politično tematiko, kot so knjige Spomenke in Tineta Hribarja, Boža Repeta, Jožeta Pirjevca, tudi Tamaro Grieser Pečar rad berem. Imam tudi cel kup knjig ‘z druge strani zgodovine’, torej recimo biografije politikov Hitlerja, Stalina in Mussolinija, pa Churchilla in Tita.«
Tako kot je rad pisal o morju, tudi zelo rad bere o morskih prigodah. »Med mojimi ljubšimi so knjige o morju, Hans Hass, Cousteau in slovenska knjiga o potapljanju izpred 50 let, Sprehodi pod morjem. Morje je imelo veliko vlogo v mojem življenju, ribe so se mešale s knjigami. Zdajle mi pride na misel Edgar Alan Poe, Pripoved Arthurja Gordona Pyma. To je genialna knjiga, ki združuje magični realizem, za katerega Poe še ni vedel, pa poezijo in morje. Prebral sem jo zagotovo že kakih desetkrat. Zadnje čase rad berem knjige, ki sem jih prebral pred desetletji. Priznam, da me daje nostalgija za starimi časi, za mladostjo.«
Mate Dolenc največ bere v slovenščini in tako ima doma tudi največ slovenskih knjig, vendar pa jih je veliko tudi v hrvaščini in nekaj v angleščini, pa nekaj svojih prevedenih. »Nekoč sem bil pol leta na tovorni ladji v Afriki, tam so imeli vso ladijsko knjižnico v angleščini in sem bral samo v angleščini.«
Kako knjige priromajo v dom gospoda Dolenca?
»Knjige sem vedno kupoval, tudi na potovanjih. Moja žena je dolga leta delala v knjigarni Konzorcij in sem bil dobro obveščen o vseh novitetah, pa tudi dobila je včasih kakšen popust, zato sva jih redno kupovala. Zdaj berem kulturne strani v vseh glavnih časopisih in po njih izbiram, kar bi me zanimalo, nato pa kupim. Redno berem Buklo in obkrožim tiste knjige, ki se mi zdijo primerne zame in me prav posebej pritegnejo. Vseh seveda ne morem kupiti, ker bi pol penzije porabil le za te nakupe, moram zraven še jesti. Žena hodi v Mestno knjižnico Ljubljana in tako si jih veliko tudi izposodiva. Veliko knjig mi je ostalo še iz otroštva, recimo ves Sinji galeb. Nekatere sem kupil na bolšjaku, na primer vseh dvanajst zvezkov Vinnetouja iz leta 1953. Ampak ta me je razočaral – majhen sem ga bral z baterijo pod odejo, ves navdušen, zdaj se mi je zdel dolgočasen in kar neumen. Nasprotno pa se mi Jules Verne in njegovih 20000 milj pod morjem še vedno zdi dobra knjiga. Da ne govorim o otroški in mladinski literaturi: tukaj je Ostržek na prvem mestu, Pika Nogavička je večna, Tri kraljeve opice Walterja de la Mera preberem vsako leto enkrat, Medveda Puja imam zmerom pri roki, pred kratkim pa sem prebral Dečke Pavlove ulice in to še staro izdajo, sedaj pa je tudi nova izšla pri Beletrini.«
Mate Dolenc pravi, da so knjigarne, odkar ne kupuje več podvodne opreme, njegove najljubše trgovine. »Knjigarna, kot je denimo Konzorcij, je sicer krasna, ampak preglomazna, tam se mi kar zvrti v glavi. Občasno grem k Cunjaku in v Trubarjev antikvariat. Nekoč sem si zaželel celotno zbirko Slovenčeva knjižnica, ki je izhajala med vojno, in sem prosil šefico antikvariata Stanko Golob, da me obvesti, če jo bo kdo prinesel. In jo je res! Čez kakšne tri mesece me je poklicala po telefonu in rekla – imam jo! Kupil sem jo na obroke in danes zaseda dve polici v knjižni omari. Večkrat grem v Radovljici v antikvariat, ki ga ima Edo Torkar, tudi pisatelj. Tam brskam uro ali dve, čas hitro zbeži mimo mene in zmeraj kaj najdem. Potem greva pa z Edom še na pivo k Avguštinu.«
Moj prvi knjižničar: Dane Zajc
»Ko sem bil star kakih deset let, sem hodil po knjige v Pionirsko knjižnico, tam je bil knjižničar skrivnostni, resni mladenič črnih las in v črnem puliju, ki sem se ga kar malo bal – pozneje se je izkazalo, da je bil to Dane Zajc. Moj prvi knjižničar! Dvajset let kasneje sva se bolje spoznala in včasih tudi kaj popila skupaj.«
Na vprašanje, kako izgleda njegova knjižnica, odgovori, da so knjige pravzaprav povsod. »V Ljubljani so tri sobe s kabinetom in v vsaki sta dve steni knjižnih polic. Reda ni, kje je knjiga, ki jo iščem, odkrijem intuitivno. So tudi na nočni omarici in na tleh. Enako je v Bohinju, kjer preživim večino časa. Posebno polico imam samo za knjige o morju in ribah, tudi strokovne in v angleščini. Večkrat pomislim, da bi moral biti morski biolog, ne pisatelj. Vsa ta leta sem se veliko družil s potapljači, podvodnimi lovci in biologi, in ko je umrl ustanovitelj Morske biološke postaje v Piranu, dr. Jože Štirn, moj slovenski Cousteau, sem šel na njegov pogreb. Od pisateljev sem šel samo na pogreb Marka Švabiča, s katerim sva bila dobra prijatelja in sva tudi skupaj lovila ribe na Rabu. Mogoče mi je zato najljubša od mojih knjig Morski portreti, o ribah, školjkah in rakih Jadranskega morja. Šele nato pridejo romani, novele in potopisi.«
Najbolj posebna knjiga: Golem, Gustav Mayrink
»Zame je najbolj posebna knjiga Golem Gustava Mayrinka. Nanjo me je opozorila prijateljica Berta Boetu in za to knjigo vedno vem, kje je. Prebral sem jo neštetokrat in nikoli me ni dolgočasila. V njej odkrijem vedno nekaj novega. Atmosfera judovskega geta v stari Pragi v času Franca Kafke se mi zdi enkratna. Sam bi rad napisal takšno knjigo, pa ne znam. Tukaj ob meni, na klopi, sta tudi dve večni knjigi, Aleksandrijski kvartet in Čarobna gora.«
Pravi, da posebnih knjig, ki jih bi dobil za darilo, nima, čeprav mu jih je žena podarila kar nekaj. Prizna, da ima nekaj knjig sposojenih, pa nikoli vrnjenih. »Podpisov avtorjev ne zbiram, imam samo dve podpisani knjigi, ena je Galjot Draga Jančarja, ker sva si nekoč ponoči v kavarni Union med popivanjem izmenjala svoji pravkar izdani knjigi, Galjota in Vampirja z Gorjancev. Druga podpisana pa je Očeta Vincenca smrt Petra Božiča. Najbrž sem do tega prišel na enak način kot do prejšnje.«
Za konec ga povprašamo še po kakšnih posebnih anekdotah, in čeprav jih je med pogovorom povedal kar nekaj, nam zaupa še eno: »Nekoč sem Stanki Golob omenil, da bi rad dobil knjigo Skrivnost Doktorja Fu Man Čuja, ki me je strašila, ko sem bil majhen. Čez kakšen mesec mi jo je prinesla v lokal Vesolje na Igriški, kjer se zbiramo, stara druščina. Stanka namreč stanuje nasproti. Takoj sem jo spet prebral, le strah me ni bilo več tako zelo.«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
