* * *
Mongol se po Mongoliji sprehaja,
znoj si otira s tilnika in čela,
»kako prostrana si, moja dežela,«
ne vidi ji v brezpotjih konca in kraja;
stepa molči, ne zna odgovoriti,
ne Orhon ne altajski vrh noben,
ne Ulan Bator ne hural sloviti,
Mongol bo hodil še stoinsto življenj.
* * *
Nekje je, vidim, podeželsko mesto
in vidim belo, ki vanj vodi, cesto,
vidim, po nji hiti četverovprega,
v kočiji, vidim, po pahljači sega
neka gospa, vidim, da ne več mlada,
in vidim prah, ki se za vozom dviga,
in sonce vidim, ki za hribe pada;
vidim, ko spet pogledam, da več ni ga.
* * *
Spominjam se iz davnine karuzela:
kako vsa v lučkah reč takrat je
na robu mesta v prazno se vrtela,
z njo so vozili se nevidni škratje,
in neka škratka, ljubka pa debela,
tudi nevidna, je neslišno pela
takšnole boljkone otožno pesem,
ki vam kot nič jo iz rokava iztresem.
* * *
Stari duhoven, še od molitve blažen,
pozno popoldne v mraku zakristije
ranine si natoči štrihan glažek
in ga počasi, z andahtjo izpije
– pa nebu se zahvali zanj,
pobožen in ponižen –.
Saj tudi zunaj se ugaša dan.
Temè neznano je vse bliže.
* * *
Hupate, ker da ste zašli v predmestje?
Sto morskih deklic v gosjem redu? –
preden se to vam skobaca prek ceste,
mine mladost, če kdo je zanjo vedel,
in rja pluge obje in zgloje meče,
sonce se utrga, kolabira, zgasne
smrti goláznine, prazne, počasne,
in avtu registracija poteče.
