Dr. Tuma, Cankar je spet pobegnil k vinu in puncam!

Pljučnica ga je pobrala v nekaj pičlih dneh, ko še ni bil na voljo penicilin, ki bi mu bil lahko rešil življenje. Sicer je bil dr. Henrik Tuma (1858–1935), ki se ga tu in zdaj spominjamo ob 90. obletnici smrti, še pri 77 letih čvrst, klen, krepak. Vemo, bil je odvetnik, politik, socialist, publicist, alpinist. Manj pa je znan kot mož, ki je leta 1912 skušal Ivana Cankarja (1876–1918) ozdraviti alkoholizma.

***

Hvalevredna akcija, ki so jo sprožili primorski veljaki, je bila začrtana skrajno resno in odgovorno. Hja, le nečesa ni upoštevala: Cankarja.

Najprej je bil tu dr. Izidor Reja, zdravnik iz Bazovice. Skušal je ustanoviti Društvo ljubiteljev slovenske umetnosti, s katerim bi naše umetnike vlekli iz mizernih razmer. Zamisel o društvu se je sicer izjalovila, plemeniti nameni pa ne. Ko je Reja spomladi 1912 na Rožniku obiskal 36-letnega Cankarja, je ugotovil, da s prijateljevim zdravjem ni vse v redu. Med znanci je začel zbirati denar, s katerim bi odplačali njegov dolg na Rožniku, iskati pa je začel tudi ljudi, pri katerih bi pisatelj živel bolje. Načrt je bil takle: Cankarja najprej spraviti na Primorsko, čim dlje od rožniške oštarije, morda v bližino blagodejnega morja. Zatem bi ga čez zimo poslali na počitnice v Pariz, po vrnitvi pa ga spet zvlekli na Primorsko. Ko bi se okrepčal, si uredil življenje in morda celo začel hoditi v redno službo, bi svojemu narodu spet lahko služil s polno paro. Načrt in pol!

***

Junija je bil Ivan Cankar gost zdravnika dr. Ivana Verčona v Sežani. Kje je stanoval tista dva poletna tedna, ne moremo zanesljivo trditi. Jubilejno stoletje pozneje se je raziskavi posvetil Janko Kastelic in po zapletenem preiskovanju dokumentacije v različnih uradih in po pogovorih z najstarejšimi krajani o odkritju poročal v članku Cankar v Sežani, junija 2012 objavljenem v sežanskem občinskem glasilu Kraški obzornik, in zatem še v svoji knjigi Sežana, ljudje in kraj skozi čas (2013): Cankar je bil nastanjen na naslovu Sežana 37, v današnji Bezkovi hiši na Partizanski cesti 34.

A počasi! Leta 2018 je po novih odkritjih v občinskem glasilu objavil še članek, v katerem navaja iz več razlogov veliko verjetnejšo hišo, ki naj bi gostila Cankarja: na naslovu Sežana 149, današnja Partizanska cesta 37. Lastnica obeh hiš je bila namreč ista oseba, zato tudi prva napaka.

Mogoče je Cankar v tistih dveh tednih stanoval še kje drugje v Sežani, je v istem glasilu avgusta 2018, v letu stote obletnice njegove smrti, pisal še Pavel Skrinjar … in navajal, da je pisatelj baje takrat opustil pitje žganih pijač in se navdušil nad teranom.

Vsekakor naj bi Kras nanj dobro vplival. Izidor Reja je 23. junija zadovoljno poročal Tumi: »Včeraj smo ga obiskali, in na moje veliko veselje sem konstatiral, da je zdravstveno popolnoma prenovljen. Pravi, da je kraški zrak nekaj posebnega zanj. Sedaj spi, ima dober apetit, hodi sam na sprehod; vsega tega ni bilo na Rožniku. Prečepel Vam je cele mesece v oni gostilni, ne da bi se kam ganil. Pri dr. Verčonu ima še to ugodnost, da je obšel ta teden z avtomobilom ves Kras.«

France Dobrovoljc v Cankarjevem albumu (Založba Obzorja Maribor, 1972) navaja, da je Verčon pisatelja z avtomobilom peljal v Trst, Sv. Križ, Gorico, Soško dolino, Goriška brda, Gradišče pri Prvačini, Divačo, Škocijan, peljala sta se celo vse do Opatije, kjer je Cankar po naključju srečal kolega književnika, pesnika Viktorja Carja Emina (1870–1963).

Po 5. juliju se je Cankar preselil k Reji v Bazovico, tam preživel kak teden, o čemer zgledno priča spominska plošča, ki jo je na pročelje postavila Narodna in študijska knjižnica Trst. Zatem pa je na vrsto prišel Tuma. Z njegovo družino naj bi šel Cankar na morje, v Gradež, a si je Tuma premislil. Reji je pisal, da ima preveč dela, da je preveč zgaran, da vročine ne bi mogel prenašati, tako da se je odločil za počitek v Kranjski Gori. Tja je seveda povabil tudi Cankarja.

Pisatelj, ki ga je primorska druščina zaradi organizacijskih zapletov za dva tedna spustila z verige, je Reji 18. julija z Bleda pisal: »S toplim veseljem se bom zmirom spominjal na tiste kraške dni, ki so minili, kakor da bi trenil. Bled me je na moje silno začudenje popolnoma razočaral. Ko sem romal po svoji ljubi stari poti krog jezera, se mi je stožilo po Krasu. Morda le zato, ker skoraj ne slišim slovenske besede in ne vidim slovenskega obraza.« Pripisal je še: »Zdravja je v meni na kupe; navsezgodaj sem se šel vozit po jezeru. Bog blagoslovi Kras in vse njegove prebivalce!«

Že tri dni zatem pa mu je pisal grenkejše pismo, v katerem ga je prosil za 40 kron, s katerimi bi poravnal blejski dolg.

Ko ga je končno prevzel Tuma, je Cankar vsaj za en mesec lahko odložil denarne skrbi. Ves avgust je bil Tumov gost v Kranjski Gori, kjer pa je njegova boemska narava kmalu trčila ob gostiteljevo neomajno disciplino. Tuma je Cankarja skušal spraviti v naravo, peljal ga je na Belopeška jezera, pisatelj pa je znancem in znankam pošiljal razglednice, v katerih je popisoval nebeško lepoto alpske pokrajine.

***

V Kranjski Gori se je spoprijateljil zlasti z Jožico Budinek (1892–1964), pozneje poročeno Korpar, gojenko učiteljišča v Ljubljani, ki ga je avgusta 1912 vodila v objem zdravilne narave. V spominih, leta 1957 dopolnjenih in objavljenih v Planinskem vestniku, je poročala o svoji nalogi: držati Cankarja čim dlje od gostiln in ga čim bolj privezati »nase in na svojo družbo«. Opozorili so jo: ne mu dajati denarja, ker je kot otrok, ne zna ravnati z njim! »Pozneje sem se prepričala sama, da je denar dajal revežem in bi vse bogastvo razdal ubogim ljudem,« se je spominjala. In obudila prvi, izjemno prisrčni stik z njim: »Takoj ob prvem srečanju sem čutila, da imam pred sabo nadvse dobrega človeka in vsa bojazen pred velikim pisateljem je izginila. Ni sem mi zdel mlad niti star, bil je srednje rasti pa zelo suh in slaboten, da bi ga prav rahla sapica lahko odnesla na vrh Vitranca. Oblečen je bil v svetlosivo obleko, isto je nosil ves čas v Kranjski gori, ker najbrže ni imel druge. Za pokrivalo je nosil bel visok slamnik. Lase je imel rjave in z razprtimi prsti je pogosto porival čop las raz čelo nazaj. Govoril je čudovito lepo, besede je nizal kakor bisere s tihim prijetnim glasom, oči pa so se mu iskrile in na bledih licih sta bila dva rahlo rdeča kolobarja. Ni pa se z vso družbo enako prijazno pogovarjal.«

Naslednje jutro sta se ob devetih sešla pred hotelom Razor in sedla v prazni salon, kjer si je Cankar najprej dal prinesti veliko pivo, zatem skodelico črne kave, nazadnje pa še četrtinko terana. Jožici se je zdel bolj izmučenega in trpečega obraza kakor prejšnji dan. Zatem je urnih korakov, da mu je komaj sledila, odbrzel še v hotel Pri pošti. Popil četrtinko vina. Naslednjo je v hotelu Slavec srkal počasneje, kadil cigareto za cigareto in Jožico vdano poslušal, ko mu je prigovarjala, naj k pijači še kaj prigrizne: »Pogledal je na uro, vstal in odbrzela sva do le nekaj metrov oddaljene Jurčeve gostilne. Tu zopet le četrtinko vina, nato pa je vstal in rekel, da greva še naprej v zadnjo gostilno. Zdaj pa sem lahko protestirala, češ da jaz ne zahajam v nemškutarske hiše, pa tudi sam ne sme k ‘Deutsch Koširju’, ker Slovenci to gostilno bojkotiramo in z renegati nočemo imeti stikov. Smejal se je in hitel v dolenji konec vasi čez most do gostilne Košir. Ostala sem pri koritu nasproti hiši in čakala.« Opoldne se je pisatelj le vrnil in končno sta krenila h kosilu. Kjer je pisatelj spet hotel preskočiti hrano, pa mu je Jožica dajala nabodene koščke v usta, samo za »pokušnjo«, tako da je »nehote in nevede pozobal skoraj vso porcijo sam«.

Po obedu je v svoji podstrešni sobici Pod bregom redno počival do treh popoldne, nakar sta »v istem redu ponovila dopoldanski program«.

Tako ne bo šlo, je ugotovila Jožica in pisatelja začela vleči na sprehode, najprej krajše, zatem pa – na Vršič! V večji družbi. Pisatelja so prelisičili: pred odhodom se je hotel na lastne oči prepričati, da je Jožica s sabo vzela teran in konjak, čemur so ugodili, nato pa skrivaj zamenjali nahrbtnika, tako da je šel tisti s pijačo naprej. Cankar se ni ujezil, ko je opazil trik, poroča Jožica. Opisuje njegove hude napore na strmem pobočju, po katerem se še ni vila današnja serpentinasta cesta. Zlasti pa je pomenljiva njegova značilna gesta: ob srečanju s starko iz Trente, ki je na glavi nosila velik jerbas in ju prosila, naj kupita nabrane planike, je Cankar pomiloval tako starko kakor potrgano gorsko cvetje, naposled le izbral šopek, si eno planiko zataknil v gumbnico, druge podaril Jožici, ženici pa v dlan stisnil desetkronski bankovec, ves denar, kar ga je imel pri sebi. »Urno sem ženi denar vzela in se začela prepirati s Cankarjem ter mu prav silo porinila denar v žep,« se je spominjala Jožica. »Trentarici pa sem iz svojega dala eno krono; že to je bilo mnogo, ker je za šopek zahtevala le pet krajcarjev.«

Pisatelj se je vdal. In res pozabil na slabe razvade: »Ves izpremenjen je Cankar strmel v gorske velikane, proti Mojstrovki, Prisojniku in trentarskim goram. Ni se zmenil ne za okrepčila in ne za pijačo, pil je le lepoto slovenskih gora.«

V koči na Vrišču se zvečer v planinsko knjigo ni samo podpisal, marveč je samoironično upodobil svojo kalvarijo, pot na vrh v petih risbah, ki jih je po prepričanju Jožice Budinek »utajil, skril ali uničil v začetku prve svetovne vojne takratni avstrijski poročnik ing. Dolenc, zagrizen nemškutar, ki je napravil Dom na Vršiču, last slovenskega planinskega društva, za vojaško postojanko«.

V več dnevih, ki jih je preživel na Vršiču, je Cankar v samoti sestavljal govor za delavce v Trstu, v družbi za omizjem pred kočo pa pripovedoval »čudovite povesti«, kazal oblake nad gorami in jih opisoval kot gigante, velikane ali grozne pošasti, ki se bijejo: »Njegov duh je pač preroško zrl v prihodnost in napovedoval je strašne svetovne vojne.«

***

Naravo je znal opazovati, občudovati in iz njenih pramenov tkati umetnost – živahna hoja po njej pa mu ni kaj prida dišala. Svojemu varuhu Reji je iz Kranjske Gore pisal: »Včeraj popoldne sem se vrnil z Vršiča. Moj Bog, kolika lepota! Tuma se je zgražal, da tako malo ‘lazim’, pa ni pomislil, da se en sam prizor človeku tako vseka v dušo, da živí od njega vse leto, medtem ko so turistu goré prav tisto, kakor meščanu ulice. Ves omamljen sem bil!«

Ja, omamljen je bil še od česa drugega, bi zagodrnjal Tuma, ki je Cankarju posojal denar, zatem pa ugotovil, da ga pisatelj zapravi že za ovinkom, v oštariji. Med njima se je razvil odnos strogega očeta in pobalinskega otroka, ki je v hud spor izbruhnil šele pozneje, ko je bilo že jasno, da se je zdravljenje izjalovilo.

Cankar ni odpotoval v Pariz; prestolnice umetnosti nikoli ni videl, najsi je po tem še tako koprnel. Vrnil se je na Rožnik, tja, kjer se je blažena samota kmalu izpridila v blazno osamelost. Tja, od koder je konec leta Tumi poslal novoletno voščilo, očitno razglednico s sliko Marijinega oltarja na Rožniku.

Tuma mu je odgovoril 1. januarja 1913. Uvodoma se je zajedljivo zahvalil za voščilo in že ubral ostrejše tone: »Odkar sem bil z Vami skupaj v Kranjski gori, se prav nič ne čudim, da ne morete imeti nobene energije za vsakdanje življenje. Čudim se le na sploh, da naši tako nadarjeni akademiki, in morda ravno najbolj nadarjeni, sploh vidijo kak obraz življenja v pohajanju in obnašanju po gostilnah in krčmah brez cilja in volje. Mnogo sem premišljeval o tem, kako to, da morete živeti tako življenje, kakor v Kranjski gori in še manj sem si mogel predstavljati, da morete živeti ono življenje na Rožniku. Seveda sodim po sebi. Moj duh je šele takrat prost in svež, kadar sem opravil dolžnosti vsakdanjega življenja. V izvanrednosti niti ne vidim zabave in ne najdem zadovoljstva. Vaše življenje se mi je zdelo kakor počasen samomor.«

Pa ni zaleglo. Cankar ga je že kmalu prosil za denar, s katerim naj bi poplačal svoje dolgove in pa očetovo bivanje v bolnišnici. Tuma mu je odgovoril: »Posojilo je dopustno le v rednem gospodarstvu, kadar se išče in dá na solventno premoženje. Posojilo na bodočnost ali na golo zaupanje sploh ni več posojilo, ampak je miloščina. Gorki nekje pravi, miloščina sramoti tistega, kdor jemlje, in tistega, kdor daje.«

In spet je prešel v napad: »Bili ste z menoj na počitnicah ter imel sem priliko upogledati v Vaše vsakdanje življenje. Uplivali ste prav bridko name, ker sem konstatiral, da živite življenje dijaka brez dela. Isto posedanje in popivanje po krčmah, isto premlevanje dovtipov in šal, pravi suženj vsakdanjih navad brez cilja.« In še poduk: »Bil sem častilec in sem še Cankarja pisatelja umetnika. Pričakovati pa smemo od Vas še večjega in boljšega le, ako premenite obraz življenja. Ako nimate več toliko energije, nam tudi ne bodete mogli ničesar novega več nuditi.« V Cankarju je hotel zbuditi klenost: »Treba Vam je trdih ljudi okoli sebe in morda Vam je okolica, ki se Vam nemoško klanja ali pa Vaše prijateljstvo izrablja, največ škodovala.«

***

Cankar mu je v začetku marca 1913 odpisal, in to tako, da se je kresalo. Velja prebrati celotno pismo:

Velecenjeni!

Kar ste mi storili dobrega v Kranjski gori, Vam daje pravico, govoriti z menoj svobodnejše, kakor bi smel kdo drugi. Ali tudi najboljšemu prijatelju ne dovolim, da bi mi delal krivico. Predrznili ste se napisati besedo o ‘študentu brez dela’. Brez dela! Zdaj, ko berem Vaše pismo in Vam odgovarjam, imam pred seboj korekturne pole za svojo 25. knjigo. Ali še ni dovolj? Kaj naj kar razbrizgam svoje možgane? Vi se hvalite z delom, delom, delom; z dolžnostjo, dolžnostjo, dolžnostjo. Kaj pa je to Vaše delo in ta Vaša dolžnost? Kaj pa bo ostalo od vsega tega, komú koristi in kaj pomeni? Jaz sem bolj globoko orál, moje brazde bodo ostale! Vi ste me pač videli ob vinu in ob puncah; živ krst pa me ne vidi tiste dolge tedne, dni in noči, ko hodim gor pa dol kakor v rešetki in kujem s kladivom stavek na stavek. Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec. Butasti blebetač Sudermann je milijonar, pa nima čisto gotovo niti pol mojega talenta in niti četrtinko moje pridnosti! Poslal Vam bom čez tri dni svojo najnovejšo knjigo. Takrat prekličite vse, kar ste mi pisali! Saj vendar ni umotvor odvisen od stola in peresa, temveč je odvisen od groznega napora, ki se ga človek iznebi komaj v tistih par urah spanja! Ljudje ne vedo ničesar! S strastjo in ljubeznijo mislim že tri leta na roman, ki bi ga rad napisal in v katerem bi rad vtelesi1 naš narod, ves, kakor je. V živi podobi njegove zgodovine od 1894–1905. Ne morem! Za tako delo imam moči več kot preveč, toda časa nimam. Treba je namreč čisto živalskega življenja in to stane! Eno samo leto, eno samo leto brez teh grdih skrbi, ki jih nisem jaz kriv, ki jih skrivam, pa jih do konca ne morem skriti! Zdaj ne vem, kam sem zašel. Vaše pismo me je tako razburilo, da nisem vedel, kaj bi. Zaradi tistih par kron sem zašel v sramotno blamažo. Vi, ki imate pamet, ste si morali vendar misliti, da bi Vam brez absolutno nujnega vzroka ne bil pisal. Pa bodi! Navsezadnje bo veljalo za vsakega slovenskega umetnika tisto, kar je rekel Costa za Fr. Levstika: »Krepieren soll der Hund!« (»Pogine naj pes!«, op. avt.)

Tako je!

Z odličnim spoštovanjem

Ivan Cankar

***

Tuma je bil slab zdravnik, ker ni razumel svojega pacienta. Njuni vesolji sta bili povsem različni, sorodni le v političnem svetu: socializmu. Sicer pa strogo disciplinirani Tuma, vesten in zvest družinski mož, oče desetih otrok, ni mogel doumeti Cankarjeve vihravosti, kakor tudi Cankar ni mogel sprejeti strogo začrtanega življenjskega ritma.

Tuma je prehitro potegnil enačbo: Cankar je neodgovoren, zato pije in zato njegova dela ne morejo biti še boljša. Cankarja, ki ga je videl, ni zmogel ločiti od Cankarja, ki ga je bral.

Vsekakor mu je neuspeh pri zdravljenju Cankarja tako težko obležal na duši, da se mu je v avtobiografiji Iz mojega življenja, leta 1937 posmrtno izdani pri Naši založbi v Ljubljani, raje ognil. Je pa zato tam obdelal drugega književnika težke kategorije: poročal je, kako naj bi se bil po upokojitvi zanemaril in zapil Simon Gregorčič (1844–1906). Na Gradišču pri Prvačini pa naj bi Tuma več let po pesnikovi smrti na lastne oči videl naokrog tekati »raztrganega mladeniča, očitno bebca«. Podžupana je pobaral, kako da puščajo po vasi letati umobolnega človeka. »Pojasnil mi je: ‘To je nezakonski sin pesnika Simona Gregorčiča in ga nočemo internirati iz spoštovanja do pesnika.’« Tovrstne kvante užaljenega liberalca Tume, ki ga je duhovnik Gregorčič, potem ko sta se razšla ob razkolu v katoliškem taboru, zbadal v Sršenih, so že ob izidu knjige ostro zanikali pesnikovi znanci. Pa tudi govorice o zapitem Gregorčiču so gotovo iz trte izvite, je ugotavljal pokojni dr. Mihael Glavan, poznavalec pesnikovega življenja in dela, ki nikjer v korespondenci Gregorčičevih prijateljev in znancev ni našel niti besedice o tem.

***

Gregorčič je legel v grob, Cankar je spet zavil v krčmo … Dr. Reja pa se ni predal! Kljub neuspehu s pacientom, ki ga nista rešila na Kras ne Gorenjska, je hotel nadaljevati. Tovariša Tumo je snubil, naj se pridruži novi akciji, s katero bi pomagali drugemu ubogemu, stradajočemu umetniku – to pot slikarju Rihardu Jakopiču!

Tuma je odgovoril, da je pomoč slovenskim umetnikom nujna, a je sodelovanje zavrnil, češ da je zaradi primera Cankar prišel do »prave budistične resignacije«. Jalovi napori so mu odprli oči, je pristavil: »Vidim polno dekadenco naše inteligence, brezciljnost in neko otročjo nezmožnost pomagati.« Miloščine ne namerava več dajati, saj da samo še niža nivo naše inteligence. »Afera Cankarjeva me je docela deprimirala. Podpirali smo z blagim namenom našega prvega pisatelja, dejansko smo pa miloščine dajali prav trivialnemu dijaku-krokarju. Tako odurno mi je misliti na to, da ne morem sploh dati več najmanjše miloščine bodisi komurkoli.«

***

Cankar in Tuma nista za vekov veke pretrgala stikov. Že marca 1913 je Tuma kot novi urednik časopisa Naši zapiski pisatelju poslal 150 kron – ne kot dar, temveč kot predujem, v opombah k zadnji, 30. knjigi Cankarjevega Zbranega dela pojasnjuje urednik Jože Munda. Zatem je pisatelj prejel še pismo, v katerem ga urednik spet vljudno vabi, naj pošlje »svoje doneske za našo revijo«, bodisi članek bodisi literarni prispevek: »Dasi je že več nego pol leta preteklo in so se oglasili na moje vabilo že skoraj vsi sposobni sotrudniki socijalističnega mišljenja, od Vas nimam nobenega glasu.«

Cankar je očitno molčal. Naši zapiski niso objavili nobenega njegovega dela, predujma pa baje niti ni vrnil. Dr. Tuma je gotovo slutil, kam so spet stekli njegovi soldi …

Osebna izkušnja s pisateljem je vplivala tudi na presojanje prebranih del. O »ljubezenski pravljici« Milan in Milena – prav tisti, ki jo je Cankar pisal v času zdravljenja na Krasu in Gorenjskem, prav tisti, ki jo omenja v jeznem odgovoru, kjer pregleduje »korekturne pole za svojo 25. knjigo« – je Tuma odklonilno sodil v majsko-junijski številki Naših zapiskov. »Z neko tesnobo jamemo čitati zadnja leta nova Cankarjeva dela,« začne kritiko. V pisateljevem opusu ceni le socialnokritična dela, kot najboljši ocenjuje zbirko novel Za križem in povest Hlapec Jernej in njegova pravica, ne prepriča pa ga, kadar prestopi »meje svoje čustvenosti«. Jezik je še zmeraj močen, to že, prizna Tuma, a škoda, da nam v Milanu in Mileni »slika Cankar nenormalna, telesno in duševno bolna človeka«. Ne sodi knjige po platnicah, pravijo. Tuma pa: »Neokusna Smrekarjeva skica na platnicah odgovarja spolnemu življenju naše družbe.« In že se v kritiki oglasi izkušnja neuspešnega zdravljenja: »Ko bi Cankar živel med velikim narodom v zdravi, krepki sredini, bi nam ustvarjal velike in nežne podobe iz bujnega življenja okoli sebe. Tako nam nima Cankar kaj dati!«

V isti številki je Tuma ocenil tudi slovenski prevod Fome Gordjejeva, enega osrednjih del Maksima Gorkega, v opombah k 20. knjigi Cankarjevega Zbranega dela opozarja urednik France Bernik. »Kako drugače Gorki obdelava in rešuje spolno ljubezen od Cankarja!« v kritiki vzklikne Tuma. Seveda slednji potegne krajšo: »Cankarjevo trpljenje tlači k tlom!« In: »Cankarjev človek je negacija življenja!«

Seveda tovrstno obravnavanje pisateljevega dela ni bilo vsem pogodu. Albin Prepeluh – Abditus (1881–1937), eden vodilnih sodelavcev Naših zapiskov, se je uredniku uprl in napisal pohvalno, vendar ne prav prepričljivo kritiko. Tuma mu je odpisal: »Prinesem jo še v julijevi številki, pa Vam naravnost povem, da nisem zadovoljen z njo. Zdi se mi, da se giblje preveč po izvoženih potih. Po mojem mnenju je Cankarja treba enkrat resno ošteti, ker je žal dejstvo, da po vsebini njegovih umotvorov pada. Najbolje bi bilo, da ga iztržemo iz njegovega dosedanjega okrožja, če pa to ni mogoče, poskusimo z odprto kritiko, in če to ne pomaga, se bojim, da nam ga pokoplje alkoholizem. Name napravlja vtis, da duševno peša.«

Že dva dneva pozneje je Prepeluhu poslal še eno pismo – seveda spet o Cankarju: »Pisal je prekrasne knjige, pa tudi manjše vrednosti. Kar pa zadnjo knjigo karakterizira, je neka okostenelost in resignacija. Ako mi bode preostajalo količkaj časa, pozimi sam spišem nekoliko člankov o njem. Cankar je največji v ‘Za križem’, od takrat naprej pa išče novih potov, a jih ne more najti. Cankarjeva revščina je plod njegovega alkoholizma. Ravno zaradi tega mu ni pomagati. Cankar je v svoji bedi kriv sam. On to čuti, zaradi tega negira vsako voljo …«

***

Na kratko sta si Tuma in Cankar dopisovala še v letu pisateljeve smrti, februarja in marca 1918. Tuma, ki se je zagnano in poglobljeno ukvarjal tudi z jezikom, je izjemno natančno bral Podobe iz sanj (1917). Ko je bil še sredi knjige, se je že oglasil pisatelju: »Bavim se s slovensko terminologijo in Vaš jezik mi mnogokrat služi za primerjanje. Domnevam, da ne rabite besedi brez premisleka.« Osredotoči se na Cankarjevo rabo in ločevanje izrazov »obraz« in »lice«. Potem ko mu Cankar ni odpisal, se mu je Tuma po nekaj dneh spet oglasil. Spet z nadrobnostmi iz Podob, vprašanji, zakaj je tam uporabil to besedo, zakaj tam drugo, zakaj tako, ne drugače, kakor bi bilo pravilneje …

Cankar mu je le odgovoril 29. marca 1918. Ni postregel z natančnimi pojasnili okrog te in tiste besede, temveč se je uvodoma opravičil za zamudo in omenil, da laže napiše novelo kot pismo. In: »Zavedam se v zvrhani meri, da jo glede gramatike včasih korenito polomim.« V slovnici da ni bil dober ne v šoli ne pozneje, zanjo se ni nikdar zanimal. »Kadar pišem, mi je edina skrb, da jasno povem, kar mislim, in pa, da natanko do najtišje nijanse čuti z mano tisti, za kogar pišem. Tako se zgodi, da včasih vedoma zagrešim nepravilno slovnično obliko. Kajti, če mi je treba kdaj izbirati med slovniško čednostjo na eni strani ter med jasnostjo in lepoto sloga na drugi, se odločim takoj za slovniško nepravilnost.« Svojemu nesojenemu zdravniku je odprl vrata v svojo delavnico, naštel nekaj pravil, ki se jih drži v tistih dolgih tednih, dneh in nočeh, ko hodi gor pa dol kakor v rešetki in kuje s kladivom stavek na stavek: »1. Ritem v slogu je važnejši od slovnice. 2. Ritem je odvisen od vsebine. 3. Beseda je odvisna od ritma. 4. Treba je čistega soglasja med samoglasniki in soglasniki.« In pridal: »Takih pravil je še veliko število; človek jih nosi sam v sebi, zapisana niso nikjer. Treba je, kako Vam je znano, brati vsako stvar naglás. In tedaj sodi o jeziku edino poklicani sodnik: uhó.«

Da, na koncu sta besedovala le še o slogu, slovnici … Pijače in deklet se nista več dotaknila. Preventivno.