AirBeletrina - Dveurni delovni dan: taktike za pisce z otroki (ali z drugimi težavami s produktivnostjo)
Kolumna 9. 5. 2014

Dveurni delovni dan: taktike za pisce z otroki (ali z drugimi težavami s produktivnostjo)

Pisatelj pri delu (vir: www.killadj.com)

Lani sem napisal knjigo in pol, učil tri seminarje in spisal 66 člankov (62 objavljenih), če niti ne omenjam 52 delov tedenske serije o pisanju, ki izhaja na spletni strani The Daily Beast. Vse to mi je uspelo, čeprav sem aprila dobil prvega otroka in približno pol leta namenil skrbi zanj in podobnim domačim aktivnostim. Res je sicer, da po njegovem rojstvu produktivnost na vseh področjih ni bila na tako visokem nivoju, kot bi si želel: prebral sem polovico manj knjig kot leto pred tem, skoraj povsem sem tudi nehal gledati filme, sedeti pred televizijo in brati revije. Pa vendar sem bil pri pisanju bolj produktiven kot kdajkoli prej, nad čimer je bilo presenečenih veliko mojih znancev. Kako mi je vse to uspelo in ali obstaja recept, ki bi lahko pomagal drugim?

Kar sledi, je vodič, kako povečati produktivnost kljub temu, da imate na razpolago manj časa za delo, kot ste ga imeli prej. »Dveurni delovni dan« si lahko naredi vsak, ki želi narediti več v krajšem času. Še posebno pa ga priporočam ljudem, kakršen sem sam, ki pišejo na svoj prenosnik o zadevah, ki imajo opraviti z ustvarjalnostjo (brez navodil o dolžini besedila in podobnem). Zavihajte torej svoje rokave (jaz ponavadi pišem v majici in hlačah od pižame) in se pripravite, da boste delali manj …

 

Svoj čas razdelite na smiselne enote

Moje delo zajema dve obširnejši obliki pisanja: knjige in članke. Znanstvene knjige so v bistvu zelo dolgi članki ali zbirka člankov, ki so napisani na podobno temo. Ključno je, da svoj čas razdelite na blok ure – čas, ki si ga lahko vsak dan mirno vzamete, in čas, med katerim lahko ostanete zbrani brez farmacevtskih pripomočkov. Ta sistem na žalost ni uporaben za pisanje leposlovja, vsaj pri meni ne. Kadar pišem leposlovje, moram biti čisto sam, v tišini, na voljo moram imeti veliko časa, da se lahko vživim v svet, ki ga ustvarjam. Potrebujem tisti luksuz primadone v neprekinjeni tišini, veliko kave, šišo ali elektronsko cigareto in svojega perujskega golega psa, da mi dela družbo. Predvsem pa se moram poglobiti v delo več dni zapored, sicer izgubim nit. Zato zadnje čase ne pišem leposlovja – preprosto nimam dovolj prostora zanj v glavi. Znanstvene knjige in članki, to pa, mislim, da kar obvladam.

 

Delajte po kosih

Gladwellov princip vizualiziran (vir: Zintro)

Za lažjo predstavo: pisanje knjige je le pisanje več člankov na isto temo. Članki vsebujejo približno 800–2000 besed (800 za splet, 1200 za revije ali uvodnike, 2000 za nosilne članke). Sam sem eden izmed tistih avtorjev, ki brez problema spišejo dolge članke (ko se usedem, bo kar naenkrat napisanih 1500 besed) – in več težav bom imel pri krajšanju besedila na 800 besed kot pri podaljševanju na 2000. To pomeni, da pri meni proizvodnja besed ni težava, če sem temo prej dovolj dobro raziskal. Članki, ki vsebujejo intervjuje, ki jih je pogosto treba posneti ali so kje zapisani, ali članki, za katere je treba potovati in raziskati arhive, so popolnoma druga zgodba. Za takšne članke si je treba vzeti več časa in se dobro organizirati. Neposredne članke ali tiste, za katere sem snov že raziskal, zmorem napisati hitro. Mogoče pa je le nekaj na Gladwellovem konceptu, da je za mojstrstvo potrebnih vsaj 10.000 ur vaje. Napisal sem za več kot 10.000 ur člankov in knjig, zato sem v tem procesu učinkovit. Ko raziščem temo, lahko napišem spodoben članek s približno 1500 besedami v enem kosu – v 90–120 minutah. Temu sledi urejanje, ki traja približno 30–60 minut. In to je vse. Mnogokrat se zgodi, da me urednik prosi, naj zadevo olepšam, spremenim ali še enkrat premislim o nekaterih delih besedila, vendar končno število ur, ki jih porabim za članek, ostaja med 2 in 4 urami. Toda moj namen ni prikazati, koliko časa porabim za pisanje, saj je to odvisno od človeka in vrste naloge. Želim le povedati, da si dajte delo razdeliti na več manjših kosov.

 

Dveurni bloki

Med skrbjo za otroka in gospodinjstvom sta vse, na kar lahko računam, dve uri pravega, zbranega dela na dan. Kot sem omenil že prej, si pisanje znanstvenih knjig razdelim na dele, ki so približno tako dolgi kot članki. Večina knjig ima med 80.000 in 100.000 besed, razdeljenih na segmente po 1500 besed, kar nanese približno 60 blok ur pisanja. Seveda pisanje knjige zmeraj traja dlje, kot si sprva zamislimo (izvesti moramo raziskavo, narediti načrt, intervjuvati in na koncu še veliko urejati), vendar moja osnovna predpostavka drži: v grobem lahko pisanje knjige razdelite na kolikor blok ur želite. Za osnutek svoje prihajajoče knjige, Ilustrirane zgodovine ponaredkov, ki jo bodo objavili naslednje leto pri Phaidonu, sem porabil dva meseca dveurnih delovnih dni. Pri načrtovanju sem namreč projekt razdelil na članke po 1500 besed, za katere sem vedel, da jih lahko spišem v krajših izlivih.

 

Določite svoj delovni prostor

Kjerkoli že ste, pomembno je, da imate svoj delovni prostor. Dolgo časa sem poskušal delati doma, vendar sem bil z mislimi vedno malo pri otroku in malo pri tipkanju, kar ni pravično ne do otroka ne do mojega dela. Zdaj grem v kavarno ali pa se zaklenem v sobo in si nadenem slušalke. Ko delam, želim biti učinkovit, zato da se bom v prostem času lahko popolnoma posvetil svoji družini.

 

Seznami

Če veste, da boste na primer imeli zagotovljenih le 10 čistih blok ur za delo med tednom (upajmo, da več, ampak dodatne ure bomo upoštevali kot bonus), potem se morate organizirati. Obstaja veliko obsesivno-kompulzivnih stopenj organiziranosti. Ta, ki jo uporabljam sam, je dokaj mila. Na začetku vsakega tedna si v svojem Moleskine tedenskem planerju (raje imam analogno verzijo kot digitalno) izdelam seznam stvari, ki jih moram narediti. Pred vsakim vnosom narišem majhen kvadratek. Moja obsesivno-kompulzivna motnja je dosegla takšno stopnjo, da ne morem obrniti lista na naslednji teden, dokler niso vsi kvadratki odkljukani. Vsakič, ko dokončam nalogo, navdušeno odkljukam kvadratek. Zraven si za vsak projekt pišem tudi število besed. Tako izmerim, kaj vse sem naredil, obenem pa vidim, kako produktiven sem lahko, kar hitro dvigne moralo. Kadar je rok za oddajo članka daleč v prihodnosti, si ustvarim kvadratke sproti, vključno s kvadratkom za »prvi osnutek« in »končno verzijo«. Prav tako si narišem kvadratke tudi za opravila, sestanke, roke itd. Več kvadratkov kot odkljukam, bolje se počutim.

Seznam opravil (vir: manchestersteps.wordpress.com)

Ta metoda vam torej pomaga načrtovati in ugotoviti, kako produktivni ste. Za svojo knjigo ponaredkov sem si naredil seznam približno štiridesetih delov knjige (dolgih za en članek), za katere sem moral veliko raziskati (prvi kvadratek) in napisati (drugi kvadratek). Na ta način sem lahko jasno videl napredek. Ugotovil sem, da v tem sistemu zelo uživam, saj mi olajša planiranje za naprej.

Če si lahko na dan vzamete več kot dve uri – toliko bolje. Prav tako ni nič narobe, če za prvi osnutek članka porabite osem ur namesto dveh. Ne gre za hitrost, ampak za razdelitev dela na kose, med katerimi lahko ostanete zbrani. Ugotovil sem, da po dveh urah moje misli hitro zaplavajo kam drugam: začnem brskati po internetu in razmišljati o drugih stvareh. Tako ali tako bi po dveh urah potreboval odmor; zakaj torej ne bi končal in z delom nadaljeval v naslednji blok uri?

 

Elektronsko pošto imejte pod nadzorom

Veliko časa, pa naj bo to doma ali v pisarni, porabimo za elektronsko pošto in internet. To seveda ni nov koncept, moj pristop pa je naslednji: če od mene kadarkoli dobite e-pošto, bo pod podpisom zelo verjetno pisalo e-pošto pregledam in pišem le dvakrat na teden. S tem se opravičim za zamudo pri odgovarjanju, poleg tega pa imam še poseben e-mail za nujne primere. Ljudem je všeč ideja o nadzorovanju e-pošte, namesto da e-pošta nadzoruje njih, kar se v tem času digitalnih cunamijev dogaja vedno pogosteje. Ugotovil sem tudi, da sem, ko opravljam administrativna dela (e-pošta, telefonski klici, plačevanje računov), v posebnem stanju in da ne morem zlahka preiti v kreativno stanje, ki je potrebno za pisanje. Zato vedno poskušam omejiti administrativni čas, da ta ne zmoti mojega pravega dela, to je pisanja. E-pošto preverjam izključno ob torkih in ob petkih. Ta dva dneva sem si izbral, ker veliko ljudi piše e-pošto v povezavi z delom ob ponedeljkih in ker, glede na to, da živim v srednji Evropi, e-pošto, ki je bila v ZDA napisana v ponedeljek, pogosto dobim v torek. V petek preberem sredina in četrtkova sporočila. E-pošte nikoli ne preverjam na telefonu, na računalniku pa uporabljam le Outlook. Vedno sem offline, kar pomeni, da pošto dobim le, kadar pritisnem gumb, da se naloži. To mi ustreza, saj bi drugače že med odgovarjanjem na e-pošto dobil pet novih e-sporočil.

Povsem razumem, da vsi ne morejo imeti takega sistema branja elektronske pošte. Nekatere službe zahtevajo dosti več konstantnega komuniciranja, zato moj način ne bo ustrezal vsem. Nekateri mislijo, da bi tako zamudili kakšno izjemno pomembno e-pošto – to je na začetku skrbelo tudi mene. Zato sem si ustvaril nov e-mail naslov, ki ga dam le kolegom, ki me morajo nujno doseči glede člankov, rokov oddaje, prošenj za intervjuje … Ta naslov pa imajo tudi člani moje družine, če slučajno kdo potrebuje moj recept za slasten karamelni puding. In kadar uporabljam ta naslov, sem zelo previden, komu pišem. Nanj dobim veliko manj pošte, zato mi ga ni težko večkrat preveriti, včasih ga odprem tudi vsak dan, ker vem, da mi to ne bo vzelo veliko časa.

 

Za ta članek, ki sedaj šteje 1582 besed, sem porabil točno 105 minut. Seveda se bom k njemu še vrnil, da ga popravim, ampak to mi bo vzelo največ eno uro.

 

Prevod: Lisa Mislej