Péter Esterházy (rojen 14. aprila 1950 v Budimpešti) je eden najbolj znanih madžarskih pisateljev, vodilni predstavnik tako imenovane srednje generacije, rojene med drugo svetovno vojno in oktobrsko revolucijo 1956. Po izobrazbi matematik (študiral je na univerzi ELTE v Budimpešti od 1969 do 1974) je skušal z matematičnim razmišljanjem o jeziku ter razumevanjem jezika kot holograma in sveta kot množice, pri čemer se je v dobršni meri opiral tudi na neoavantgardistična gibanja, razvijati novo pripovedno tehniko in nov slog. Za Esterházyja, ki od leta 1978 deluje kot samostojni pisatelj, ni ključna namenskost literarnega proizvoda, temveč njegova estetska in etična suverenost. Od tod tudi stavek, ki ga je navrgel v Predgovoru h knjigi Pomožni glagoli srca (1985, prvi slovenski prevod 1989, letos ponatisnjen pri Beletrini): »Pa naj govori knjiga o čemer koli že, čuti naj se v njej nekakšna lahkotnost, ki naj spominja, da delo ni nikoli samo po sebi dano, temveč je terjatev in darilo.«
Velika Esterházyjeva umetnina, s katero avtorja identificirajo v tujini, je sicer roman Harmonia Caelestis (2000). Gradivo tega dela je družinska kronika, bogato podprta z zgodovino, ki jo avtor dekonstruira v družinski roman. Zgodovinska naracija se na več ravneh preobrazi v razmišljanje o zgodovini, zgodovini družine, zgodovini države, vse to z nezgrešljivim Esterházyjevim ironičnim branjem epskih prostorov. Z romanom, ki je temu sledil, Popravljeno izdajo (Javított kiadás, 2002), isti postopek – torej opazovanje zgodovine/zgodbe, zasnovane na fikciji – deluje še močneje. V njej se Esterházy opira na gradivo dejstev in preučuje štiri dosjeje o preteklosti svojega očeta, agenta komunistične nomenklature. Kot ugotavlja Jutka Rudaš v svojem prispevku Premišljevanja o sodobni madžarski književnosti v slovenski kulturi, sta oba romana »primer narativne upodobitve nevzdržnosti dejanske zgodovine z esterházyjevsko zapletenostjo nenavadnih, močno predelanih medbesedilnih relacij življenjskih zgodb«. Toda kljub temu da je recepcija njegovih knjig močno ovirana, predvsem zaradi konvencij, ki urejajo kulturo, semantičnih prenosov kodnih sistemov in neobičajnih asociacij, so bila Esterházyjeva dela prevedena v več kot dvajset jezikov.
Na Madžarskem je prejel vse najpomembnejše literarne nagrade, vključno s prestižno nagrado Kossuth leta 1996, časti pa je bil pogosto deležen tudi v tujini, od Francije, Avstrije, Nemčije do Norveške in Slovenije. Péter Esterházy je bil celo prvi madžarski pisatelj, ki se je leta 1986 udeležil mednarodnega festivala Vilenica, leta 1988 pa je prejel tudi njeno veliko literarno nagrado. Na vprašanje Tiborja Kereszturyja, kako pomembna se mu zdi nagrada, ki jo je prejel, je odgovoril: »Vse skupaj je tako neverjetno, irealno, noro, tako slovensko – takšne nagrade se lahko samo veseliš«.
Rudi Šeligo je v zborniku mednarodnega festivala Vilenica omenjenega leta zapisal, da so »najzrelejša uresničitev Esterházyjevega jezikovnega eksperimentiranja in pisateljske tehnike prav gotovo Pomožni glagoli srca«. Če je osrednja oseba večine njegovih besedil oče, potem je v tem delu v središču mati. Doživljajsko jedro avtobiografskega romana je namreč tragično doživljanje materine smrti in retrospektivna anatomija odnosa med materjo in sinom. Kot je morda znano, madžarščina ne pozna pomožnih glagolov – že sam naslov torej opozarja, da je kompleksnost medčloveških odnosov in intenzivnost čustvenega doživljanja nemogoče ubesediti. Biološki in metafizični dogodek materine smrti se tako da ubesediti le »s srcem«, »s pomožnimi glagoli« večno človeških čustev ob nenadomestljivi izgubi. Novost in estetska vrednost romana, tako leta 1988, ko je Šeligo pisal svojo odo Esterházyju, kot danes, sta v njegovi metodi upodabljanja skrajne življenjske situacije: »v zavestno do skrajnosti izkoriščenem prijemu dvojne perspektive«. Šeligovo navdušenje nad avtorjem verjetno izhaja tudi iz dejstva, da je Péter Esterházy, kot nekakšen uresničitelj madžarske avantgarde in obenem neoavantgarde, svojo kontrapunktično metodo združevanja hladne zavesti in bogate čustvenosti zgradil na tradiciji madžarske in svetovne umetnosti. Toda ravno zato, ker je temu tako, se Esterházy ne nanaša na misel Petra Handkeja, češ da se pisanje obrača v »stroj spominjanja in izražanja«, temveč njegovo rahljanje tragičnih ter obenem večnih in celo banalnih tem s pomočjo lahkotnosti in igrivosti sega vse v Bretonov čas izumljanja nadrealizma.
Glede na to, da se avtor v knjigi pritožuje, da mu je bilo, medtem ko je pisal zgodbo, dovolj tako odkritosti kot tudi poštenosti, in da je hrepenel po tem, da bi lahko čim prej spet pisal kaj takega, ob čemer bo lahko malce tudi prikrival, olepševal in lagal, njegove Pomožne glagole srca zlahka beremo in posvojimo tudi danes. Ne samo da večperspektivična zavest, tvorjena najprej na način baročne enciklopedičnosti in že v naslednjem hipu naturalistične brezkompromisnosti (opisi materinega golega telesa), od bralca ves čas zahteva vso pozornost in da je vključena v samo medbesedilno igro, njegova avantgardnost subvertira tudi triumf vsemogočnega in vseprisotnega dokumentarizma. Če je cena za to navidezna nedokončanost dela, ki bi jo Albert Camus po vsej verjetnosti po prstih, potem jo z veseljem sprejmemo.
Péter Esterházy: Pomožni glagoli srca.Prevedel Jože Hradil. Žepna Beletrina, 5 evrov.
Pogovor z avtorjem bo v Klubu Cankarjevega doma danes, 26. 2. 2014 ob 20. uri.
Portret je bil objavljen v Pogledih.
