Saleem Haddad je nemški avtor, po očetu arabskih korenin, ki segajo v različne dežele, Irak, Palestino in Libanon, rojen pa je bil leta 1983 v Kuvajtu. Guapa je njegov mednarodno odmevni prvenec iz leta 2016, ki smo ga v slovenščini dobili preko prevoda Suzane Tratnik.
Guapa je ime underground lokala, ki se nahaja v metropoli neimenovane, fikcijske arabske države, sestavljene iz vtisov živete, nedavne zgodovinske resničnosti različnih sodobnih nacionalnih tvorb. Pri tem lahko poudarimo, da je nacionalna država izrazito evropski izum, ki temelji na izumu diferencirane nacije, medtem ko se ta v drugih delih sveta pogosto sploh še ni zares oblikovala. Oblika nacionalne države je bila privzeta šele v postkolonizacijskih procesih, velikokrat na škodo dobrobiti ljudstev, ki so si svobodo izborila. Novonastale meje so tako večkrat zarezale v organske skupnosti, omogočile spore in povezovanje v sebične plemenske interese, se pravi ravno to, kar jim Evropejci očitajo, da je njihova tradicija. O tem si lahko več preberemo v knjigi Breme črnega človeka Basila Davidsona. Takšno stanje »deli in vladaj« pa omogoča tudi nadaljnje izkoriščanje njihovih naravnih virov in delovne sile, torej kolonializacijo v drugi obliki. Podobno je tudi v arabskem svetu, ki je razpet med skupno identiteto in še oblikujoče se nacionalne. Rečemo lahko, da roman skuša prikazati stanje v državah z relativno sekularnim režimom, torej državah, kot je denimo Egipt, ne pa v zalivskih.
V središču pripovedi je lik Rase, razmeroma mladega prevajalca in geja, ki poskuša zaživeti na presečišču različnih identitet. Njegovo življenje je osrediščeno okoli doma, v katerem živi s svojo staro mamo ter služabnico s Filipinov, in omenjenega lokala. V nasprotju s stereotipom je podrejen nekakšnemu matriarhatu, tiraniji omenjene stare mame, imenovane Teta, ki pa je nosilka patriarhata. Nosi generično ime z veliko začetnico, saj je idealnotipski primer osebe, tako kot sta to romaneskna država in mesto. V njenem osebnem svetu je vse podrejeno spodobnosti, zunanjemu vtisu, s katerim je, sodeč po opažanjih Rase, ta del sveta obseden. Gre za svetohlinstvo, ki skriva temeljno nepravična družbena razmerja.
Teta je kot poglavarka, tiranka, sama žrtev. Umrla sta ji tako mož kot sin, Rasev oče, in napaja se v vlogi žrtve, obsedenost z zunanjim vtisom pa je istočasno tudi njen obrambni mehanizem, zaradi katerega lažje spi. Rasa, na drugi strani, nima te možnosti. Čeprav se je tudi sam primoran podrejati temu zunanjemu vtisu, pa ga ne more ponotranjiti, saj nasprotuje njegovim željam, da bi živel svobodno z ljubeznijo svojega življenja. Po očetovi smrti – še prej je pred dušečim vplivom Tete ušla mama – je študiral v ZDA. Tako je razpet med dvema svetovoma, ki ga vsak po svoje zavračata, eden kot geja, drugi pa kot Arabca. Ravno v času njegovega študija v Ameriki se tam namreč zgodi enajsti september, čemur sledijo bombardiranja arabskih držav, ki jih spremljajo karikature njihovega sveta. Na kampusu se med študenti njegovega porekla tako odvijajo številne debate. Zanimiv je denimo pogovor med Raso in kolegico o nošnji naglavne rute. Sprašujeta se o tem, ali se je nošnja naglavne rute v krajih njunega izvora dejansko povečala ali pa jo zgolj začenjata opažati, ker je iz nje problem naredila medijska industrija. Tako se ponavlja zgodovina, ki jo je analiziral že Edward W. Said v slovitem Orientalizmu, da namreč vojne projekte spremljajo psevdointelektualne karikature tega dela sveta, ki včasih nosi ime Orient, drugič islam, tretjič kaj tretjega ali četrtega. Istočasno je njegova dežela ujeta med tiranski polsekularni režim, ki je povsem podrejen skorumpirani eliti in upirajoče se reveže, med katerimi so tako pripadniki skupnosti LGBT kot islamisti. Fundamentalizem se kuha v getih, kjer v revščini životarijo obubožane množice. Da bi bilo vse skupaj še bolj zapleteno, je Teta v svojih besedah tudi neusmiljena do filipinske služabnice.
Izjemno kompleksnost identitete in družbenega kaosa Haddad ubesedi na zelo posrečen način. Po eni strani z atmosferičnim opisovanjem mestnega življenja in nemirov, ki je prežeto z izrazitimi slikami, pečat pa jim daje splošna anksioznost, občutek določene nevarnosti, prežeče z vseh strani. Po drugi strani pa z opisom spreminjanja in prilagajanja stališč v konkretnih situacijah, ki jih dobro pozna vsaka senzibilna oseba manjšinskega ozadja v katerikoli državi. Rasa se je toliko prisiljen podrejati raznorodnim okoljem, da ima včasih občutek, da je zgolj lupina, za katero vlada praznina, napolnjena z različnimi napetostmi.
Roman nekoliko popusti kmalu po polovici, kjer se zazdi, da poskuša razrešiti več niti naenkrat, to pa se izrazi v občasno tendenčnih dialogih. Primer je denimo pogovor proti koncu, kjer se osrednji protagonist pogovarja s svojim kvirovskim prijateljem ter prijateljico lezbijko o veri in heteronormativnosti. Tisti, ki niso brali knjige, ne bodo prepoznali reference na temeljno delo nemškega antropologa Thomasa Bauerja, Kultura dvoumnosti: drugačna zgodovina islama, ki dokazuje, da je bil arabski oziroma celoten otomanski svet pred prihodom kolonizatorjev pravzaprav bolj odprt do različnih dvoumnosti, tudi seksualnih ravnanj. Take so bile denimo povsem sprejemljive stvari, ki bi danes veljale za nespremenljive, recimo mešanje homoseksualne in verske motivike v osrednji literaturi. Obrat naj bi se zgodil pod vplivom modernosti, ki je želela vse zamejiti, kategorizirati, in je v Evropi patologizirala tudi homoseksualnost. Pred modernostjo so namreč tudi na stari celini izrazi naklonjenosti med moškimi, ki bi jih danes imeli za gejevske, veljali za normalne. Medtem se je v Evropi in ZDA zgodila postmoderna, pri čemer so v Rasevem okolju še vedno utrjeni na okopih modernosti in se borijo proti protestirajočim »teroristom«. Tako se lahko zgodi, da policija na vodjo Guape, torej lezbijko, pritiska, češ da je podpirala te iste fundamentalistične teroriste, ki nasprotujejo homoseksualnosti. Občasno tendenčnost deluje tudi dobro in v nekaterih dialogih, konstruiranih kot intelektualne debate, se hitro izrazi omenjena kompleksnost.
Da je bil drugi del morda spisan manj potrpežljivo, se izrazi tudi v tem, da stil nekoliko popusti, zaide v nekakšno navidezno lahkotnost, vendar se potem znova prav v njej ujame, ko se Rasa po spominjanju ZDA znova vrne v svojo arabsko vsakdanjost. Tu ga je bila namreč Teta videla pri seksu s Tejmurjem, njegovim ljubimcem, na katerega poroko je vabljen. Prav tako je povezava med njim in nevesto, njegovo prijateljico Leilo, morda povlečena prehitro, da bi delovala verjetno.
Ne glede na te manjše kaprice pa zgodba deluje vznemirljivo vse do konca in na idejni ravni roman ne popusti vse do zadnjega. Gre za dragocen prevod v slovenščino, ki prinaša enega od možnih uvidov v stanje dela sveta, s katerim so evropski centri, s tem pa tudi Slovenija kot periferija teh centrov, obsedeni in jih zavijajo v mistifikacije. Če se tamkaj te mistifikacije skozi delo intelektualcev razblinjajo, pa pri nas vztrajajo in so določene neverjetne predstave značilne tudi za intelektualne kroge. Prav tako pa gre za odličen primerek tistega, čemur v novejši teoriji pravimo intersekcijskost: za presečišče problemov, ki združujejo raznorodne, na prvi pogled nepovezane ali nazorsko medsebojno protislovne skupine posameznikov.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.