Kako so novi primitivci postavili spomenik svojemu mestu
Številni bendi so »svojim« mestom skozi besedila postavili nekakšne spomenike: Beatli so peli o Strawberry Fields in Penny Lane v Liverpoolu, Ramonesi o priljubljeni izletniški točki v newyorškem Queensu Rockaway Beach ali vogalu 53 ulice in Tretje avenije na Manhattanu (53rd and 3rd), Frank Sinatra je iz sicer skoraj spregledanega napeva New York, New York naredil večni poklon skoraj svojemu New Yorku (rojen je bil v Hobokenu v New Jerseyju in je luči Manhattna kot otrok opazoval čez reko Hudson), Van Morrison je s »svojim« Coney Islandom na Severnem Irskem storil nekaj podobnega v istoimenski miniaturi z albuma Avalon Sunset iz leta 1990 …
Če se preselimo v nam bližnje kraje – Pero Lovšin se je v začetku devetdesetih poslavljal od Kodeljevega, Magnifico se je sprehajal po Tivoliju, Mef je pel o mestih na Obali, Lačni Franzi o Mariboru, Bora Đorđević o Beogradu … A če bi želeli s prstom pokazati na bend oziroma album, ki je v celoti funkcioniral kot poklon lastnemu okolju, bi morali poiskati album Das ist Walter benda Zabranjeno pušenje iz leta 1984. Že ime albuma bi lahko prevedli v To je Sarajevo, saj gre za citat iz znamenitega partizanskega filma Valter brani Sarajevo, s katerim se album tudi začne. Kratek opis prizora gre nekako takole: na vzpetini nad mestom stojita nemška oficirja, eden od njiju odhaja v prekomando in sogovorniku potarna, da mu v vseh letih ni uspelo razkrinkati znamenitega ilegalca Valterja, a da je zdaj le uspel priti do dna vprašanju, kdo je skrivnostni mož. Sogovornik se seveda vname in od njega zahteva, naj mu nemudoma pove njegovo ime, ta pa pokaže na mesto pod njima in ob naraščanju glasbe Bojana Adamiča izgovori znamenite besede »Vidite to mesto? To je Valter«. Ni torej enega Valterja, Valter so vsi – čeprav je med vojno v mestu resnično deloval mož po imenu Valter Perić, ki je umrl aprila 1945 in velja za enega zadnjih, ki so v Sarajevu umrli med drugo svetovno vojno.
***
Poletje leta 1984 je bilo prvo, ko so naju z bratom starši takoj po končanem pouku konec junija v Ljubljani z vozovnico, sendviči in navodili, naj jih ne pojeva že do Zidanega mosta, zvečer posadili na vlak, ki je enkrat dopoldne naslednjega ustavil v Kardeljevu, danes Pločah. Danes bi si za takšen eksperiment gospod in gospa Korljan najbrž prislužila postrani poglede skrbnih staršev in obisk predstavnika Centra za socialno delo, takrat pa to ni bilo nič posebnega. Drugi časi. S kolodvora naju je potem že kdo prepeljal do bližnjega Gradca, kjer sva potem pri očetovi materi in bratu z družino vsako poletje do razpada države preživljala po dva meseca.
In tistega poletja so se v pogovorih s sarajevskimi prijatelji začela pojavljati imena bendov, o katerih je bilo v Sloveniji bolj malo slišati – če sploh. Elvis J. Kurtović, denimo. Ali pa Bombaj štampa in seveda Zabranjeno pušenje. Skoraj vse njihove pesmi so se znale na pamet, anekdote o izvajalcih pa so se prepletale s citiranjem skečev iz danes kultne Top Liste Nadrealistov. V jugoslovansko pop kulturo je vstopalo nekaj novega, svežega, zajebantskega in neobremenjenega. Če je zahodna pop produkcija v tistem obdobju ponujala polikane Duran Duran, Spandau Ballet in Human League, je Sarajevo ponudilo Elvisa J. Kurtovića, Neleta Karajlića, Malkolma Muharema, Seja Seksona (vsa imena so seveda debelo izmišljena) in kompanijo. Neobrite, neurejene, neobrzdane, ki so postavljali ironično ogledalo lastnemu okolju. Če je torej zahod ponujal novo romantiko, je Sarajevo ponudilo novi primitivizem, kot se je to gibanje poimenovalo. Vendar v tem ni bilo zlonamernosti, kot opozori srbski rokenrol publicist Ivan Ivačković v svoj knjigi Kako smo propevali: »Čeprav je Nele Karajlić ravno skozi novi primitivizem vodil vojno proti pravim primitivcem, ni pozabljal na okoliščine, ki so te ljudi nagnale v rezervate zaostalosti.« Edini avtentični odgovor na pank, je takrat temu rekel Goran Bregović, prav tako iz Sarajeva.
***
Das ist Walter, torej. Naklonjeno ironičen poklon mestu, njegovim prebivalcem, načinu razmišljanja in delovanja (Sejo je sinoć razbio hipika, nervira ga ono A po zidovima). Pankrti so tistega leta izdali Rdeči album z Bandiero Rosso, Riblja Čorba je imela uspešnico Kad hodaš z albuma Večeras vas zabavljaju muzičari koji piju, Zdravko Čolić je izdal Ti si mi u krvi, Bijelo Dugme je tega leta poslalo med poslušalce uspešnice Lipe cvatu, Za Esmu ali Padaju zvijezde, Pušenje pa je v središče postavilo like z balkanskega roba družbe (fizikalec Abid, ki koplje jarke za plin, babo Atif z značko FK Sarajevo na zavihku suknjiča, Hakija, ki se je zapletel s tujo ženo in mu je presodila ćakija …) in jih poslalo v svet rokenrola. 32 minut čistega šusa, zaradi kombinacije glasbe, zgoraj opisanega filmskega citata in recitacije Pamtim to kao da je bilo danas na B strani bi lahko albumu rekli tudi »konceptualni« – čeprav bi se avtorjem ta oznaka bržčas zdela pretenciozna. Svojo neukalupljenost so avtorji poudarili tudi s slovarčkom turcizmov, ki jih v besedilih mrgoli in so bili vsaj delu potencialnega poslušalstva povsem nerazumljivi. Rajvosa? Belaj? Ćeif? Hajvan? Besede, ki so klicale in najbrž še kličejo po priročnem slovarčku.
Teme, ki so jih obravnavali, so bile politično nekorektne in bi v današnjem woke času požele zgražanje, takrat pa so šle gladko skozi. Zgoraj omenjeni Sejo iz pesmi Anarhija all over Baščaršija, ulični nasilnež iz sarajevskega predela Vratnik, je denimo dekletu pripeljal dve okrog ušes, ker je njegove erotične namene skušala odvrniti z lažjo, da ima menstruacijo. Na albumu je najti posmehovanje dobrodelnim koncertom, poklicnim revolucionarjem povojnega časa, lokalnim lepoticam »sumljive morale«, ironiziranje pravkar končanih olimpijskih iger v mestu, tam je tudi pesem o Čejenih, ki se umikajo Šošonom – če vemo, da se je v delu Jugoslavije za Albance žaljivo uporabljal izraz Šošoni, vemo, da pesem ni govorila o indijanskih plemenih. Ob vsem tem je na albumu najti kup referenc na lokacije v mestu in njegovi okolici: Baščaršija, ulica Fuada Midžića (ki se ji danes reče Ulica Asima Ferhatovića, znamenitega nogometaša, ki je prav tako dobil svoj komad, in sicer Nedjelja, kad je otiš’o Hase z albuma Dok čekaš sabah sa šejtanom), mestni predel Vratnik … in seveda kino Prvi maj.
Če je Ljubljana imela za predvajanje hongkonških pretepačin in herojskih vesternov kino Šiška in kino Dolgi most, je Sarajevo imelo kino Prvi maj. Saj vemo, Bruce Lee v sto in eni izvedbi, slabe kopije, še slabša sinhronizacija, neredko premor na sredi filma, da je operater lahko zamenjal kolut – in seveda komentarji iz publike. Ampak v tovrstne institucije se je odhajalo »da zaboraviš poraz i ljubavni neuspjeh // zaboraviš svu nepravdu i belaj //, kupi košpe i jeftinu kartu // i dođi u kino “Prvi Maj«. Po pozabo, torej.
Kino Prvi maj danes še vedno stoji. V njem sicer ni več filmskih predstav, deluje pa v nekdanji dvorani klub, ki je menda kar dobro obiskan. Ko je odprt, kar ni vsak dan. Radovedni bralec bo dvorano našel, če se bo od sarajevskega večnega ognja po Ulici maršala Tita odpravil iz mesta, med turisti najbolj oblegani Baščaršiji bo torej moral obrniti hrbet. Ko bo za seboj na desni pustil manjši park, na levi pa najprej nek generičen nakupovalni center, kmalu zatem pa še poslopje predsedstva Bosne in Hercegovine, ga bo pot vodila bodisi levo bodisi desno. Ubere naj desno in po morda 150 ali 200 metrih bo na svoji levi prišel do naslova Alipašina 19. Na tem naslovu je razmeroma nevzdrževan kompleks manjših stavb, pred katerim pot pelje strmo navzgor. Za lažjo orientacijo velja oprezati za tablo na ulični strani, ki pravi, da je tam kinoteka Bosne in Hercegovine. Po morda 15 metrih bo na cilju, pred vhodom v nekdanji kino. Nad vrati je še vedno napis Kino Prvi maj, tudi notranja arhitektura še vedno govori o tem, da je bil tam nekoč kino, le da so na mestu vrst sedežev danes mize, pokrite s kockastimi prti. Če bo imel raziskovalec srečo, bo tam našel koga, ki mu bo odprl vrata v nekdanjo dvorano, sicer naj se poda še nekaj stopnic višje do nekdanjega letnega kina. Nekoč je bil to manjši amfiteater, projekcije pa so bile na fasado nasproti. Danes je vse skupaj prerasel plevel, tribune amfiteatra pa so se sesedle. Nekako v duhu zaključnega dialoga iz pesmi (druge na B strani albuma): Š’a to igra večeras, jarane? // (Ne znam, jarane, života mi). Ena redkih stvari, ki danes v poslopju še deluje, je sarajevski fotoklub, sicer pa so v okolici stanovanja.
In naključje je hotelo, da je skupina prijateljev, ki so skupaj odraščali v času izida albuma, nekaj noči leta 2015 prespala prav v enem od njih. Prespati nad kinom, o katerem poje pesem, ki ti je zaznamovala del mladosti? Redko in neprecenljivo naključje.
