Če bi želeli oblikovati lestvico najvplivnejših povojnih glasbenikov nekdanje Jugoslavije, bi nanjo od povsod začela padati različna imena. V veliki meri pogojeno z glasbenim okusom ocenjevalca, pa vendar bi se na tej lestvici zelo verjetno znašli Goran Bregović, Bora Đorđević, Tereza Kesovija, Josipa Lisac in morda Lepa Brena, Saša Lošić pa Vlatko Stefanovski, Đorđe Balašević, Kemal Monteno, Zdravko Čolić, morda kakšen šlageraš tipa Oliver Dragojević ali Mišo Kovač, od Slovencev bi se nanjo najbrž uvrstili Zoran Predin, Tomaž Pengov, Marko Brecelj, morda Lado Leskovar, Bojan Adamič ali Jože Privšek … S precejšnjo verjetnostjo pa lahko stavimo, da bi eno ime pri marsikaterem ocenjevalcu izpadlo: Arsen Dedić. Kar bi seveda bila napaka, saj gre za kompletnega avtorja. Pesnika, glasbenika in izvajalca, ki je položil temelje hrvaškemu/jugoslovanskemu šansonu.
Pesem generacije … in kasnejših generacij
Pisal je za film, televizijo in teater, v glasbo je spravil neponovljivega Tina Ujevića (Odlazak), Bebeku in Bregoviću je dal sentiš Loše vino (manj znano dejstvo je, da je v izvirniku pesem odpel Zdravko Čolić), pisal je v čakavščini, kajkavščini (Angeluš), njegove pesmi so peli rokerji, popevkarji, moški, ženske, kot Dalmatinec ni mogel mimo klap. S takratno estrado so se vzajemno prezirali, na Splitu ’69 ga je publika izžvižgala, ker je strokovna žirija prvo nagrado podelila njegovi pesmi Vračam se (naredite si uslugo in jo poiščite na YouTubu, posebne pozornosti je vredna izvedba s Tino Vukov[1]), medtem ko bi jo po prepričanju mnogih morala prejeti Tereza Kesovija za pesem Nono, dobri moj nono. Prisegel si je, da ga Split kot izvajalca ali avtorja ne bo več videl – in besedo držal do konca.
A če v Šibeniku rojeni Dedić v življenju ne bi napisal ali izvedel ničesar od navedenega, bi šel v zgodovino s šansonom, pesmijo generacije, rojene »u prosjeku 1938«. S pesmijo, ki je zaznamovala še številne kasnejše generacije, ni hudič, da ne tudi teh, ki odraščajo danes. Ne daj se, Ines. Pesem je v začetku sedemdesetih najprej posnel Rade Šerbedžija, sredi sedemdesetih pa še avtor sam, in predstavlja obračun z mladostjo, prehod iz brezskrbnega življenja v življenje, ki od nas zahteva nekaj odgovornosti, kot je to povedal sam Dedić v nekem intervjuju leta 1973.
Izvedbi nista močno različni, tistih s Šerbedžijo YouTube ponuja množico, tudi z Dedićem na kitari, Dedićeva pa je na voljo ena sama.
Če jih je več in smo druge spregledali, se velja opravičiti, v vsakem primeru pa je Šerbedžijeva bolj »dodelana«, pri Dedićevi ima poslušalec vtis, da gre mimo hitreje, kot bi jo izvajalec želel dolžnostno oddelati. Skoznjo odšprintati.
V Andrićevi soseski
Ker se v Geografiji rokenrola ukvarjamo s tem ali onim mestom, ki se pojavi v besedilih pesmi, je Ne daj se, Ines kar intriganten primerek. V njej namreč avtor zapiše naslov »Proleterskih brigada 39«, hkrati pa dopusti dve možnosti, v katerem mestu bi to lahko bilo. Tako se najprej pojavi verz »ruši se zeleni autobus, tjeran jesenjim vjetrom, kao list niz jednu beogradsku padinu« (zeleni avtobus, ki ga žene jesenski veter, kakor list strmoglavi po enem od beograjskih klancev), kasneje pa še »i moja soba obješena u zraku kao narandža, kao narandžasta svjetiljka nad zelenom i modrom vodom Zagreba« (in moja soba, viseča v zraku kakor pomaranča, kakor oranžna svetilka nad zeleno in modro vodo Zagreba). Da je zmeda še nekoliko večja, je v času nastanka pesmi ulica obstajala v obeh omenjenih mestih, avtor pa je vedel povedati, da nikoli ni živel na tem naslovu. Ampak zapisana in tisočkrat slišana verza bi morala zadostovati za odpravo na Ulico proleterskih brigada 39 v Beogradu in Zagrebu – a kaj ko tega naslova danes ni več! Ulici proleterskih brigada se v Beogradu danes reče Krunska, v Zagrebu pa Grada Vukovara. In obe sta zanimivi.
Če Arsen Dedić v življenju ne bi napisal ali izvedel ničesar od navedenega, bi šel v zgodovino s šansonom, pesmijo generacije, rojene »u prosjeku 1938«. S pesmijo, ki je zaznamovala še številne kasnejše generacije, ni hudič, da ne tudi teh, ki odraščajo danes. Ne daj se, Ines.
Beograjsko »Protelerskih brigada« bo popotnik našel, če se bo s Terazij odpravil po dobro uhojeni turistični poti proti cerkvi svetega Save v četrti Vračar. Ko se bo približeval znameniti visokorasli Beograđanki, naj prečka cesto, ob kateri hodi, ter opreza pravokotno postavljeno ulico Andrićev venac. Razlog tega poimenovanja je dejstvo, da je v stanovanju na vogalu do svoje smrti živel jugoslovanski nobelovec Ivo Andrić. Na eni strani ulice je zgradba, v kateri je stanovanje, v njem je danes urejen manjši muzej, na drugi pa poslopje, imenovano Novi dvor, v katerem ima svoje prostore predsednik Republike Srbije. Zgradba torej, kamor v službo hodi Aleksandar Vučić, nekoč je v njej prebival kralj Aleksander, po vojni pa so jo zasedali različni srbski socialistični funkcionarji.
Krunska, nekoč Proleterskih brigada, je sicer prav zares neizrazita beograjska ulica z ozkim pločnikom in razmeroma neurejenimi stavbami ob njej. Na križišču z Ulico Kneza Miloša se začne s poslopjem, v katerem je danes turško veleposlaništvo, ob njej je najti še več veleposlaništev drugih držav, od Belgije in Brazilije do Španije in Madžarske. V neposredni bližini je zadnje leto razvpita Osnovna šola Vladislava Ribnikarja, v kateri je lani spomladi učenec izvršil tragični strelski pohod. Podobno neizrazito kot ulica sama je tudi poslopje na hišni številki 39. Zanimiv primerek arhitekture, ki bi svoje mesto lahko našlo v kateremkoli velikem mestu na zahodu, a je žalostno nevzdrževan, veliki deli fasade so tudi že odpadli, dodatno ga kazijo grafiti. Ulica lepši obraz pokaže po križišču z Beogradsko ulico, ko se razširi in po njeni sredi poteka drevored, na vogalu Krunske in Ulice Prote Mateje pa v impozantni meščanski vili nekdanjega industrialca Đorđa Genčića deluje Muzej Nikole Tesle. Ulica se konča s Kalenića pijaco, Kalenićevo tržnico, na kateri se ob mesu, malih drogerijah, cvetličarnah, zelenjavi, pekarnah, trafikah in podobnem najdejo tudi kupi nošenih oblačil in obutve. V mestih na zahodu s to robo polnijo trgovine z vintage modo, na Kalenića pijaci po kupih prebirajo predstavniki tistega dela srbske družbe, ki si boljšega ne morejo privoščiti.
»Bulvar, ki je iz Zagreba naredil velemesto«
Zagrebška »Proleterskih brigada« je precej bolj impozantna od beograjske. Štiripasovnica, ob kateri se vrstijo poslovne zgradbe – med dvema pasovoma sem in dvema tja pa teče še tramvajska linija – je ena od vpadnic v mesto, ki bo obiskovalca popeljala mimo notranjega ministrstva, v bližini je nekaj izobraževalnih ustanov, denimo Filozofska fakulteta, predvsem pa tik ob njej stoji koncertna dvorana Vatroslav Lisinski. S čimer je krog nekako sklenjen, saj je prav z odra te dvorane v tej ali oni izvedbi Ne daj se, Ines zazvenela neštetokrat.
Ulico, »bulvar, ki je iz Zagreba naredil velemesto«, kot so pred leti zapisali na enem od portalov, so v preteklosti poimenovali Moskovska, po letu 1948 so jo preimenovali v Beograjsko in kasneje v Proleterskih brigada, je v arhitekturnem smislu močno zaznamoval francoski arhitekt Le Corbusier oziroma njegovi pristopi k urejanju mesta, saj so pri načrtovanju močno sodelovali njegovi študentje oziroma arhitekti, ki so se izpolnjevali v njegovem biroju. A ko se človek loti iskanja naslova Grada Vukovara 39, ugotovi, da tam stoji sedež Hrvaškega elektrogospodarstva (HEP). Zmeda je razložljiva s še nekaj brskanja po spletu, ki da vedeti, da je Arsen Dedić po ločitvi od prve soproge živel na Proleterskih brigada 35, številka 39 se je v besedilu znašla po zaslugi licentie poetice, pesniške svobode. Hišno številko 35 je najti v sklopu večnadstropnega modernističnega bloka, v pritličju katerega je restavracija, med lokali v pritličju je tudi pošta, ki pa ob obisku novembra lani ni delovala preveč odprta. Pred poslopjem je manjši in lepo vzdrževan park, za njim je najti hišice, ki niso večje od morda 60 kvadratnih metrov, pred njimi pa so mali vrtovi. Le Corbusierovi načrtovalci so ta spoj velemesta in forštata spregledali – ali pa so ga namenoma pustili kot začimbo.
Arsen se je obrnil in odšel
Beograd? Zagreb? Krunska ali Grada Vukovara? Povsem izmišljeno ali na temelju osebne izkušnje? Pred leti sva z bratrancem Vedranom sedela v Kazališni kavani, Kavkazu, nasproti Hrvaškega narodnega gledališča, HNK, v Zagrebu. V nekem trenutku je v prostor vstopil Arsen Dedić, že utrujen od bolezni in izžet, a energičen, hitrih gibov in živahnega pogleda. S pogledom je premeril prostor, kot bi nekoga iskal, a ga ni našel, midva ga nisva zanimala, zato se je samo obrnil in odšel.
Beograd? Zagreb? Krunska ali Grada Vukovara? Povsem izmišljeno ali na temelju osebne izkušnje?
Niti na misel mi ni prišlo, da bi pristopil, se predstavil, mu čestital in se mu zahvalil za vse, kar je dal glasbeni geografiji tega prostora. Nenazadnje je bil to čas, ko še ni bilo sprejemljivo ljudi nadlegovati samo za to, da se z njimi slikamo. Ker, kajne, mi smo prijatelji in take neumnosti. A če bi takrat pozabil na vzgojo in zbral pogum, bi ga verjetno vprašal tudi kaj o Ines in o Proleterskih brigada. Zdaj je prepozno.
___________________________________________________________________________________
[1] Kar je spet zanimivo naključje usode. Ded Tine Vukov, eden največjih povojnih hrvaških popevkarjev Vice Vukov, ki se je po hrvaški pomladi v zgodnjih sedemdesetih umaknil v emigracijo, je bil namreč rojen v isti šibeniški četrti kot Arsen Dedić. In kot, če smo že v šibeniškem Varošu, velikan dalmatinskega popa Mišo Kovač. Trije velikani, rojeni v razmaku nekaj let, na razdalji nekaj sto metrov. O tem je v produkciji HRT nastal dokumentarec Varoški amarcord, ki bi brez prevelikega truda moral biti dosegljiv na spletu.
