George Clooney v dvigalu, Adam Sandler še bliže

No, pa sem po osemnajstih letih, kolikor je minilo od mojega prejšnjega obiska Beneškega filmskega festivala, tam zdaj spet srečal nekaj starih znancev: tako leta 2007 kakor tokrat mi je nasproti prišel nasmejani George Clooney, vnovič je bila tu Laura Dern – prvič pa sem imel čast srečati Adama Sandlerja.

Vsi trije igrajo v novi Netflixovi komični drami Jay Kelly: George Clooney je v filmu tako rekoč on sam, zelo zelo slaven ameriški hollywoodski igralec. Pride dan, ko dojame, da se je zavoljo kariere odtujil bližjim. Milo rečeno. Da je marsikaj zamudil. Marsikaj zamočil. Adam Sandler igra njegovega menedžerja Rona, Laura Dern piarjevko … Vsak ima svojo štorijo, svoje težave, vsi skupaj pa inventuro lastnih dosežkov in zlasti spodrsljajev opravijo na vse prej kot običajnem potovanju po Evropi.

V redu, to si na festivalu ogledam jutri zjutraj, si prikimam, spravim spored v nahrbtnik in jo mahnem do hotela Excelsior. V katerega novinarji in drugi z akreditacijami okrog vratu smemo, drugi pa ostanejo pred vrati. Takole čakajo na zvezdnice in zvezdnike:

Nekaj korakov stran pa zrejo, kdo vse proti hotelu pluje z ladjicami. Ugotavljajo, ali je tisti tam na krovu zvezdnik ali smrtnik:

Pokimam varnostniku, pokažem prepustnico, zakorakam v hotel, se po stopnicah spustim proti pomolu spodaj. Preveriti želim, ali se dogaja kaj zanimivega in – evo ti ga, vame prileti George Clooney! Obdan s svojimi. Tik preden bi trčila s čeli, nasmejani Clooney – nič drugačen kot v filmu, v kakih Oceanovih kajvemkoliko – naglo zavije v hodnik na desni. Se mu očitno zelo mudi. Sem ravno pri času, pa stopim z njim. Do dvigala. In mimogrede posnameva prav gotovo najkrajši dialog v najinih karierah. Poglejte in prisluhnite:

Je bilo kratko, že, že, ampak je George lepo odzdravil z »bye«, se smehljam in jo uberem nazaj. Grem res pogledat, kaj se godi na pomolu.

In se godi!

Pripluje Laura Dern, da, igralka, znana iz filmov Modri žamet, Divji v srcu, Jurski park … Ko sva nazadnje trčila tu, pisalo se je leto 2006, je bil ob njej legendarni, letos umrli režiser David Lynch, skupaj sta predstavljala film Inland Empire (poslovenjen kot Notranje zadeve).

Ne obrnem se dvakrat, pa se že vrne George Clooney, midva se v Benetkah res pogosto srečujeva, evo ga še pri pomolu, skoči na barčico in se nam nasmehne.

Zadaj završi, vsi se umikajo, med nami švigne bradač s sončnimi očali. Aha, Adam Sandler. Še on skoči na ladjico. Za njim pa Noah Baumbach, režiser filma Jay Kelly.

Prav, zdaj smo srečali vse – pa si oglejmo še film. Jutri zjutraj, na matinejo!

Ampak naj kar takoj priznam, da prvih dvajset, petindvajset minut filma nisem videl. Ne po lastni krivdi. Nekateri novinarski kolegi so ga ujeli še pozneje. Zakaj? Ha, to bo pa zabavno brati – zabavneje, kakor je bilo doživljati.

Najprej morate vedeti, da na beneškem festivalu ni lahko priti do vstopnic, pa četudi najprivlačnejše filme predvajajo v ogromnih dvoranah. V tekmovalni program uvrščen Jay Kelly je bil na sporedu dvorane Darsena, ki premore nekaj več kot 1400 sedišč. Pravilo za novinarje je takšno: do ure začetka projekcije spuščajo noter tiste, ki se jim je uspelo na spletni strani pririniti do brezplačne vstopnice, potem pa so na vrsti novinarji brez vstopnic, zgoščeni v sosednji vrsti. Saj veste, če so vstopnice brezplačne, si jo kdo priskrbi, potem pa se mu ne ljubi in ne pride na projekcijo, tako da se zmeraj najde še nekaj mest.

Vse lepo in prav. V teoriji. V praksi pa …

Evo nas, v dolgi vrsti stojimo pred dvorano. Na beneški Lido smo pravkar pripluli z vaporettom, vodnim trolejbusom … Že to zna biti zelo, no, družabno. Nekako tako:

Potem ko se le prebijemo na otok Lido in popijemo kavo, se postavimo v vrsto, se veselimo, na obzorju so prve jutranje projekcije. Ura kaže 8:20. Evo nas, vestno stojimo v vrsti. Počasi se premika, prepočasi. Pozno so odprli vrata, prepozno. Ura teče. Mimo je že 8:30. Zdaj bi že morali sedeti v dvorani, gledati prve kadre … Glej, glej, pomika se tudi druga vrsta! Tista s kolegicami in kolegi brez vstopnic. Kaj se dogaja?! Smo že skoraj pred vhodom – ko se vrata zaprejo!

Novinarka spredaj vpije, v sočni italijanščini varnostnikoma benti, da še nismo vstopili mi z vstopnicami, kako so torej lahko že spuščali noter tiste brez – zdaj pa nam pravijo, da je konec, da nihče več ne more noter, ker je vse polno?!

Starejši varnostnik, bolj neusmiljen in nepremakljiv kakor tisti v Kafkovi Pred vrati postave, nazaj vpije: »Gospa, kaj se hudujete?! Zakaj niste bili tukaj ob 8:30 ali še kako minuto prej?! A se kregate z uro?! Vi ste sprti s točnostjo, ne z mano!«

Gospa pordi od jeze, sploh ne pride do besede, hlasta za zrakom. V varnostnika se zažene novinarka ob njej: »Kako prosim?! A se vi malo hecate?! Mi smo bili v vrsti že precej prej, vendar vi niste odprli vrat! Kako naj bomo pri vratih do 8:30, če pa jih odpirate tako pozno?! A vi sploh vidite, kako dolga je vrsta?! In zakaj ob 8:30 spuščate že te brez kart, če pa imate še nas pred nosom, a, a???«

Varnostnik se prisili, da bi zvenel mirneje: »Gospa, poglejte moje lase – so že sivi. Zato raje nehajte.«

Ampak gospa ne neha. Niti tista ob njej, ki je spet našla besede. Pa tudi mi zadaj godrnjamo, zmajujemo z glavami, ne, tega svet še ni videl, tako ne gre, ej! (Jaz si mislim tudi: e baš to sem rabil ob osmih in pol zjutraj, ja!)

Sivolasi varnostnik izgine v dvorano, vidimo ga zadaj, kako po mikrofonu nekaj sprašuje tiste notri. Njegov mlajši kolega, ki ostane sam pred nami, razjarjenim krdelom, se nerodno nasmiha. Prizna, da so res zakuhali kaos. Da smo upravičeno jezni. Ma bodo nekaj rešili, se priduša, bodo!

Starejši se vrne. Pove, da notri iščejo mesta. Naj potrpimo. Mu bodo sporočili za vsak prazen sedež, ki ga najdejo, on pa bo noter takoj spustil po enega v vrsti. »Ampak je v dvorani tema, naši se trudijo, iščejo z lučkami, zato traja,« skomigne.

Potem gre začuda še kar hitro in učinkovito: sivolasi s kazalcem potiska slušalko v uho, pozorno posluša, prikimava, nas enega po enega spušča mimo. Mi prikima. V avli me prevzame drug varnostnik, me z lučko pospremi do hostese pri vhodu, ta me z lučko vodi do kolegice, ki me prevzame … in tako skozi polmrak velike dvorane vse do praznega sedišča.

Nekaj slabe volje potem skupaj z zastonj kavo pogoltnemo še med čakanjem na tiskovno konferenco, kjer nam bodo Clooney, Sandler, gospa Dern in drugi pripovedovali o snemanju filma. Je gneča danes tule, v marmorni palači Casinò. Seveda je, na obzorju so zvezde. Mi v tej vrsti pa z modrimi akreditacijami, eh …

Aha, še to je treba pojasniti. Akreditiranim na beneškem festivalu okrog vratu bingljajo prepustnice v treh barvah – svoje najljubše žal ne izbere akreditirani, določijo mu jo: bolj klasični, tradicionalni mediji dobijo rdečo, ki odpira največ vrat in s katero ti skoraj nikjer ni treba čakati, medtem ko se spletni mediji moramo zadovoljiti z modro. Šele ko v niti ne tako veliko dvorano, kjer se vrstijo tiskovne konference, vstopijo vsi zainteresirani z rdečimi prepustnicami, festivalsko osebje pogleda, ali je še kaj mesta za nas, modre. Običajno ga je, tako da ob točni uri začetka tiskovke hostesa potegne kljukico, umakne vrvico in spusti še nas.

A pozor, pomembni opombi: v nizu tiskovk posameznega dne, ki se vrstijo druga za drugo, rdečim ni treba zapuščati dvorane, notri lahko čemijo skozi celoten drnec predstavitev filmov, medtem ko modri moramo po vsaki tiskovki zapustiti dvorano in se spet postaviti v vrsto čakajočih. Kar zna biti past, če bi rad ujel tudi naslednjo tiskovko z mikavnimi gosti. Lahko izpadeš iz igre, če je notri že preveč rdečih in če se je medtem v vrsto modrih nagnetlo preveč konkurence. Zato je včasih modreje, če se modri odreče kaki sicer mikavni tiskovki in raje v vrsti počaka na tisto, po kateri najbolj koprni. Pa še sploh nismo prišli do nesrečnikov z zelenimi akreditacijami filmske industrije, ki so še na slabšem – ti morajo počakati na zadovoljitev potreb modrih, kakor se modri moramo uklanjati rdečim, tako da jim pred vrati najbolj vročih dogodkov ne ostane drugega kakor stopicanje na mestu in glasno pihanje, bentenje čez segregacijo, ki iz akreditiranih dela aristokracijo, plebejce in brezpravne sužnje, pha!

Glasno zdaj ob meni piha tudi avstrijski kolega: »Okej, gledam te zelene, za marsikoga nimam pojma, kaj počne. Kaj so tisti tam, recimo, študentje filmske režije, bodoči producenti ali kaj?! Nimam pojma. Ampak da pa se grejo na festivalu takšno nerazumno ločevanje pri medijih, tega pa ne štekam! Leta 2025 se obnašajo, kot da smo v 19. stoletju. Še tako majhen tiskani medij dobi rdečo akreditacijo, spletni pa avtomatsko modro, ne glede na svojo velikost. Absurdno, da ima celo lokalni časopis prednost pred spletno stranjo svetovnega dosega. A njihov cilj ni čim širši odmev?!«

Mlajši belgijski kolega maroških korenin, vseskozi umirjen poba, prikima. In kar bi moral izreči jezno, samo navrže kot suhoparen podatek, tako govori ves čas: »Res je, res. Jaz, na primer, sem tudi dobil modro akreditacijo, pa imam na Instagramu dva milijona sledilcev. No, skoraj.«

Se spogledam z Avstrijcem, ki obnemi. Pogledava Belgijca, res je rosno mlad, nakar sočasno butneva: »Dva milijona sledilcev?!«

»Skoraj,« mirno ponovi mladi Belgijec. Podrsa po telefonu in pokaže: res je, res, še za kako mesto ali dve sledilcev naj nabere, pa jih bo imel toliko, kolikor ima moja država prebivalcev, mu povem. Zasmejimo se – in stopimo naprej. Spuščajo noter!

V dvorano končno vstopamo še modri, medtem ko so rdečim že začeli predstavljati film Jay Kelly. A za omizjem vlada velika praznina. Groza, škandal, strašno razočaranje: manjka George Clooney! Povezovalka pove, da igralec zaradi hudega vnetja sinusov žal ne more priti pred novinarje. Delajo na tem, da bi prišel vsaj na večerno premiero – in res, z ženo Amal se potem le sprehodi po rdeči preprogi – no, tule pa bodo o filmu pripovedovali drugi.

»Tako pač je, tudi zvezdniki zbolijo,« skomigne Noah Baumbach, režiser in scenarist filma, ki bo na Netflix prišel 5. decembra.

Zakaj se je lotil zgodbe o slavnem igralcu, ki se v krizi odpravi na potovanje, tako iz Amerike v Evropo kakor v svojo preteklost in v globine lastnega jaza? »Ne znam natančno pojasniti. Pogosto me nekaj pač pritegne, vznemiri,« prikima Baumbach. »A to nikakor ni samo film o zvezdniku. Podobno je pri drugih žanrih: če posnameš film o mafiji, posnameš film o družini. Če posnameš film o vesolju, posnameš film o religiji. In če posnameš film o igralcu, posnameš film o identiteti, o tem, kako se človek predstavlja, kaže drugim, o samoiskanju … Z vsem tem se soočamo vsi: kdo sem? Sem res takšen, kakršen se kažem drugim? Za povrh se skozi čas spreminjamo, igramo drugače. In vsak od nas igra več vlog: smo starši, prijatelji, sodelavci, pred različnimi ljudmi igramo različno. V filmu iščemo pomiritev med vsemi vlogami, ki se krešejo v posamezniku.«

Kadar ustvarja lik, sama zmeraj skuša portretirati človeka, ki je »kakor mi«, nadaljuje soscenaristka Emily Mortimer: »Filmski zvezdnik je samo slehernik na drugi ravni. Nekdo mi je rekel: ‘S starostjo si vse bolj podoben sebi. Bolj do izraza pridejo tvoje dobre in slabe lastnosti.’ Igralec je kakor mi, le da je pri njem vse še poudarjeno. Lik zvezdnika v tem filmu mi je zanimiv, ker je bil vse doslej zelo varovan, obdan z ljudmi, ki so pazili nanj, zdaj pa se vsega skuša otresti in ugotoviti, kdo zares je. Ampak ni treba biti filmski zvezdnik – vsak od nas je glavni igralec v svoji zgodbi.«

Za čim se sploh ženemo v življenju, to je zdaj vprašanje. V enem najlepših prizorov v filmu naslovni Jay Kelly med iskanjem odtujene hčerke skupaj s svojo ekipo pristane na običajnem vlaku. Med potovanjem iz Francije v Italijo opazuje brezimne sopotnice in sopotnike. Najprej so zaprepadeni, da med njimi hodi tako slaven mož. Potem se vrnejo v svoj običajni vsakdan. Zvezdnik, ki ga vsi poznajo, medtem ko sam sebe ne pozna zares, jih tiho opazuje: mladenki si delita slušalke in glasbo, gospod zamišljeno zre skozi okno, sivolasa upokojenka si živahno pripravlja sendvič, blondinka se šminka, kot ogledalo ji služi šipa … Zvezdnik jih opazuje z blagim, tihim, a zgovornim nasmeškom. Pogled razkriva, kaj si misli: evo, to je življenje, to, vlakec vseh teh drobnarij, ne pa kariera, žarometi, blišč in beda zvezdništva!

Ob igralcu, ki se je tako dolgo tako zagnano posvečal profesionalnim ciljem, da je uničeval vse okrog sebe, je zvesti menedžer. Igra ga Adam Sandler, eden najbolje plačanih igralcev na svetu, predlani celo najbolj, prvi. Četudi slovi po komičnih vlogah, zna odigrati tudi resne, in to odlično, kar je dokazal že večkrat, prav s pomočjo režiserja Baumbacha na primer v drami The Meyerowitz Stories (Zgodbe družine Meyerowitz, 2017), kjer so nastopili še Ben Stiller, Dustin Hoffman in Emma Thompson. Tudi tokrat je nadvse ponosen in vesel, da je smel igrati »resno« vlogo, prikazati široko paleto čustev. »Pravzaprav se ob vseh likih v tem filmu zdaj smejiš, potem čutiš njihovo bolečino, stisko … Kadar bereš tak scenarij, si govoriš: uau, ne morem verjeti, kakšno darilo sem dobil!« nam pripoveduje na festivalu.

Zmeraj je cenil sodelavce: menedžerja, agenta, odgovorne za stike z javnostjo … »Vem, kako trdo delajo in kako težko je prenašati moje vzpone in padce, a me vseskozi podpirajo in trpijo, čeprav znam biti včasih tudi glasen.« Zato mu je bilo tokrat tem zanimiveje stopiti v njihove čevlje, odigrati enega od njih. »Morda moja najljubša replika v filmu je: ‘Ti si Jay Kelly, ampak tudi jaz sem Jay Kelly.’ Moj lik je kot menedžer z vsem srcem predan igralcu, svojemu klientu. Tudi sam vem, da ljudje, ki delajo z mano, kot svojo čutijo tudi mojo kariero, zato sem jim hvaležen.«

In kaj mu pomeni družina? Tako je odgovoril:

Režiser mu pritegne: »Z Adamom sem si blizu, vse odkar sva skupaj posnela The Meyerowitz Stories. Je plemenit, radodaren, srčen človek, lepe odnose ima tako s sodelavci kakor s svojci. Drugače kakor Jay Kelly v filmu zna pilotirati oboje, družinsko in profesionalno življenje.«

Ga gledam, Sandlerja, in se spomnim, kaj mi je pred odhodom na beneški festival doma pravil sin: da je pa ta igralec res faca, mnogi na družbenih omrežjih poročajo, kako prijazen je ob stikih z oboževalci, zanje si zmeraj vzame čas, se podpiše, se fotka, poklepeta …

Laura Dern, ki je igrala že v Baumbachovi drami Marriage Story (Zakonska zgodba, 2019) s  Scarlett Johansson in z Adamom Driverjem v glavnih vlogah, pove, da je takoj sprejela povabilo k novemu sodelovanju, niti za hip ni oklevala, nasprotno. Kot hči igralcev – mama je Diane Ladd, oče Bruce Dern – se je tem laže poistovetila s štorijo: »Vzgojila sta me skrajno poštena človeka. Naučila sta me, kako se obnašati, kaj si priznati, da se lahko pogledaš v ogledalu.« V filmih je začela nastopati že pri šestih, sedmih letih, zato je zgodaj morala dobiti tudi nasvete, kako se obnašati v javnosti, kako obvarovati zasebnost, kako se vesti s fanti … In če smo že pri družini – Laura Dern poudari še, kako zna Noah Baumbach povezati igralce v veliko družino, poskrbeti za prijetno ustvarjalno vzdušje.

In tako se tovarišija prismeji do konca tiskovke. Skočimo s sedišč, pristopimo k pultu, poprosimo za podpise, takšne so šege in navade tu. Redki so zvezdniki, ki odbrzijo stran. Malce več je takih, ki zdolgočaseno razdelijo nekaj avtogramov, preden izginejo. Marsikateri pa z zanimanjem pogleda, kaj mu dajemo v podpis. Kateri plakat, katero fotografijo, kateri prizor iz filma?

Pred Adama Sandlerja položim, kar mi je doma izročil sin: ovitek DVD-ja That’s My Boy – hja no, slovenski prevod je šel spet po svoje: Stari je nor. Je trapasta komedija, že, že, a priznam, sem se tudi jaz krohotal: Andy Samberg igra mladega, vzpenjajočega se poslovneža, ki se na vse pretege in vse neuspešneje trudi prikriti, da je odštekani in razuzdani Donny – Adam Sandler, itak – njegov oče.

Sandler pogleda, kaj mu ponujam v podpis. Se zareži, za rokav pocuka režiserja ob sebi: »Evo, glej, Noah, kaj bom podpisal – That’s My Boy!«

Očitno sta malo prej govorila o tem filmu. Ni jasno. Nič več ne povesta. Se smejita in podpisujeta vsak svoje.

Ko eden najbolje plačanih igralcev na planetu stopi izza mize, preverim še, ali je res, kar je sin videl na družbenih omrežjih.

Je prijazen in ustrežljiv, je. Profesionalec in človek.

Se spet spomnim, kar mi je pred leti v intervjuju povedal Slavko Štimac, že kot otrok filmski zvezdnik v Jugoslaviji, zatem pa tudi igralec v ZDA. Mi je pojasnil, zakaj ga na obrate spravi, kadar kdo benti čez ameriške zvezdnike, češ da so puhle glave in brez talenta: »Veste, ljudje, ki si v zahodni filmski industriji, v Ameriki in Angliji, ustvarijo veliko kariero, se najprej povečini zelo namučijo. So veliki profesionalci in v glavnem zelo trezni, stvarni, vedo, kaj šteje in kaj ne. Trdim, da so skoraj brez izjeme vsi, ki v osrednjem ameriškem filmu igrajo glavne vloge, vrhunski profesionalci. Selekcija je tako huda, da ti ne more kar tako uspeti. Prideš v drugo in tretjo kategorijo filmov, to že, ne pa v prvo.«