Amor in strašne stvari je že sedma knjiga v zbirki Trio Golaznikus Andreja E. Skubica. Prva, Ne bi smel odpreti tistih vrat, je bila izdana leta 2018, vsako leto pa na knjižne police prideta po dva nova naslova, kar je bolj kot ne idealen razmik za (mlade) bralce serije. V letu 2018 je Skubic tudi prvič zakorakal na polje mladinske književnosti, in sicer s kratkim mladinskim romanom Telefon in tisoč stvari, s katerim je bil leta 2019 uvrščen na listo Bele vrane. Istega leta je prejel tudi večernico za drugo knjigo v seriji Trio Golaznikus Babi nima več telefona.
Založnik je knjige iz zbirke Trio Golaznikus v svet pospremil s pripisom, da so namenjene otrokom od šestega leta dalje. A verjetno najbolj nagovorijo sovrstnike »golaznikov« – Tomaža, Liama in Lije, ki se po nesrečno odprtih vratih v prvem delu združijo v Trio Golaznikus. Ko se prvič srečamo z njimi, so še tretješolci, potem pa bralci iz knjige v knjigo z njimi rastejo. V sedmi knjigi je izraz »tretjarček« že bolj kot ne zmerljivka, nekako tako, kot da bi rekli dojenček. Tomaž, Liam in Lija so zdaj četrtošolci, v četrtem razredu pa jih čakajo tudi že tako strašne stvari, kot je ljubezen iz naslova, pa čeprav se pojavlja samo v drobnih zametkih.
Že po prvih straneh v zbirki Trio Golaznikus bralec dobi občutek, da Skubic ve, o čem piše. Ustvaril je junake iz mesa in krvi, ki bi jih lahko pomešali med vrstnike v enem od slovenskih blokovskih naselij, s križi in težavami, ki pašejo zraven, vred. V središče vsake od knjig v seriji Skubic postavi posamezen problem, slednjega pa poišče v svetu sodobnih mulcev in ga predvsem ne podcenjuje. Nemalokrat se ob branju tudi starejši bralec zave/spomni/opomni, kako težko je lahko na primer, če pride do tebe sošolka pa ti pove, da je ena od punc zaljubljena vate, ampak ti ne sme povedati, katera.
Skubic se izkaže za mojstra jezika tudi, ko piše za mlade bralce. Zgodbe temeljijo na dinamičnih dialogih. Jezik je živ, sodoben in prepričljiv, hkrati pa izjemno berljiv. Avtor najde pravo ravnotežje med knjižnim jezikom in slengom, kar pri zapisu žive slovenščine, ki naj ne bi izpadla ne papirnata ne težko berljiva, ni vedno najlažje. Tudi na jezikovni ravni njegovi junaki niso angelčki, če nekdo kvasi kretenarije pač ne moremo zapisati, da prodaja neslane šale.
Tomaž, malo zasanjan umetnik, ki svoje šolske zvezke kar naprej polni z golaznimi, Liam, razredni frajer, kot se izkaže v Amor in strašne stvari pa tudi najhitrejši četrtošolec, in Lija, punca, ki ni čisto kot vse ostale punce, če ne drugega, izdeluje res dobre lesene meče, so sodobni mulci iz sosednje ulice. V njihovem vsakdanjiku se telefoni in računalniške igre prepletajo s sankanjem in blatnimi kepami. Skubic spretno, ne da bi izpadel didaktičen, v zgodbe vnese tudi kakšno koristno tezo o dobrih prijateljih in tenkih mejah med igro in nasiljem, nedolžnimi in škodljivimi šalami ali pa o pomenu zaljubljenosti, brez katere verjetno ne bi bilo ne Tomaža, ne Liama, ne Lije. Predvsem pa Skubic poskrbi za smeh. Njegov humor je vseskozi večplasten. Pogosto je povezan z besednimi igrami in neologizmi, ne tako redko pa tudi s soočenjem različnih perspektiv, najpogosteje otroške in odrasle. Bralec pa se praviloma ne smeji junakom, temveč skupaj z njimi:
»Mami,« je začel Tomaž, »zakaj so si ljudje sploh izmislili zaljubljenost?«
»Oho,« je rekla, »A je hudo, sine moj?«
»Ne,« je jezno odvrnil Tomaž. »Meni ni nič hudo, samo sprašujem. Ne vem, zakaj bi si kdorkoli hotel izmisliti tako stvar. Same težave so s tem.«
Tekst Andreja E. Skubica se vseskozi povezuje z ilustracijami Tanje Komadina. Pred bralcem se pojavi Trio Golaznikus v vsej svoji veličini, skupaj s sošolci, učiteljicami in starši, pa seveda vse golazni, ki jih riše Tomaž, s kapitanom Pajkom na čelu. Težko bi si zamislili ilustratorja, ki bi bil za ilustriranje Tria Golaznikus bolj primeren. Tanja Komadina v ilustracijo ujame medsebojne odnose, z vsemi niansami, ki se skrivajo v mimiki obrazov, legi teles in postavitvi v prostor. Blagohotna naklonjenost junakom in igrivost, ki prežemata njene ilustracije in sta bralce in kritike med drugim navduševali pri s priznanjem zlata hruška nagrajeni Kdo je danes glavni (Nataša Konc Lorenzutti, Miš založba, 2015) in njenim nadaljevanjem iz leta 2019 Zvezek in brezvezek, sta še kako v sozvočju s Skubičevim pisanjem. Pri tem pa njena ilustracija enako močno učinkuje v črno-beli notranjosti in na barvni naslovnici.
Zbirka Trio Golaznikus deluje kot dobro premišljena celota z domišljenim tekstom, ilustracijo, oblikovanjem in ciljno publiko. Z žirijo večernice se lahko strinjamo, da je druga knjiga v zbirki, Babi nima več telefona, ki je hkrati najbolj kompleksna in prepredena z inteligentnim humorjem, najboljša. A hahljanje in užitek ob branju prinašajo, brez izjeme, tudi ostale. V zadnji, Amor in strašne stvari, bi si želela edino bolj ostrega lektorskega očesa, saj v kratkem tekstu za mlade bralce še toliko bolj zmoti vsaka narobe zapisana črka.
Iz intervjuja s Skubicem ob prejemu večernice o njegovi motivaciji za pisanje Tria Golaznikus izvemo, da je hotel narediti nekaj bolj za fante. Podobno je Sebastijan Pregelj v prispevkih Mariborske knjižnice in DSP povedal, da je imel, ko je pričel z ustvarjanjem zbirke Zgodbe s konca kamene dobe, v mislih predvsem fante, ki ne berejo tako radi. Včasih nam torej takšna težavnejša (še ne povsem) bralska publika zelo prav pride, da spodbudi avtorje k ustvarjanju zbirk s polnokrvnimi zgodbami (mimogrede, tako na Pregljevih Zgodbah s konca kamene dobe kot na Skubičevih Trio Golaznikusih boste v knjižnicah in knjigarnah, ki kaj dajo na jesensko sadje, našli nalepke z znakom kakovosti zlata hruška). Morda res povlečejo v branje kakšnega še-ne-čisto bralca, čeprav tudi na bralne molje, ki mimogrede požrejo celo zbirko in čakajo na nove epizode, ne gre pozabiti.
Andrej E. Skubic: Amor in strašne stvari (Zbirka Trio Golaznikus), Založba Mladinska knjiga, 2021.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
