Britanski zgodovinar Mark Mazower (1958) je eden izmed največjih strokovnjakov za zgodovino 20. stoletja v svetovnem merilu. Diplomiral je iz klasične filologije in filozofije na Univerzi v Oxfordu, na isti univerzi je tudi doktoriral. Danes predava zgodovino na newyorški Univerzi Columbia, pred tem je poučeval na univerzah v Londonu, Sussexu in Princetonu. V fokusu njegovega raziskovanja je zgodovina 20. stoletja, s poudarkom na zgodovini Grčije in Balkana, zlasti v zadnjem poldrugem desetletju pa se posveča primerjalnemu proučevanju evropske in svetovne zgodovine ter vlogi svetovnih velesil in mednarodnih institucij v oblikovanju globalne ureditve. Je avtor več nagrajenih monografij. V slovenskem jeziku sta že izšla prevoda dveh njegovih monografij, Balkan: od konca Bizanca do danes in Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi, od letošnjega oktobra pa lahko v slovenščini beremo tudi njegovo monumentalno delo Hitlerjev imperij, ki je izšlo pri Založbi Beletrina.
Začniva in medias res. Danes marsikdo z veliko zaskrbljenostjo opazuje razraščanje populizma in obujanje nacionalizma v Evropi in svetu. Priklicujejo se vzporednice z dogajanjem v weimarski Nemčiji in Mussolinijevi Italiji. Tudi vi ste se v kolumnah v zadnjih letih večkrat dotaknili te tematike, a vedno z opozorilom, da nam analiza zgodovinskih silnic lahko pomaga razumeti današnje dogodke, toda le če sedanjost »mislimo z zgodovino«. Pojasnite nam, prosim, to misel.
Ne mislim, da se zgodovina ponavlja. In da lahko, če razumeš dogajanja in razmere v Weimarski republiki, predvidiš okoliščine, ki omogočajo ponovitev enakega scenarija v današnji Evropi. Zgodovina ne ponuja takšnih analogij. Vendar pa zgodovina s svojim naborom pristopov in metod v analiziranju zgodovinskih dogodkov lahko prispeva terminologijo in koncepte, ki so uporabni v oblikovanju ustreznega konceptualnega ogrodja za analizo dogajanja in razmer v današnjih družbah. Vsebinsko in teoretično izredno bogate študije o krizi liberalne demokracije v Evropi, ki so nastale v dvajsetih let prejšnjega stoletja, nam lahko danes, torej celo sto let po svojem nastanku, pomagajo razumeti današnjo krizo liberalne demokracije v Evropi, ZDA in drugod v svetu … Sintagma »misliti z zgodovino« sicer ni moja. Njen avtor, Carl Schorske, zgodovinar habsburškega imperija, ki ga izredno cenim, je z njo naslovil zbirko esejev Misliti z zgodovino (Thinking with History). Schorske je bil prepričan, da sta bili 19. in 20. stoletje obdobje, ko so ljudje še mislili z zgodovino; nekako naravno so se znali umestiti v zgodovinsko dogajanje, ki so ga razumeli kot proces nenehnega spreminjanja družbe. Vprašanje je, če ljudje danes še ravnajo enako. Soočajo se namreč s povsem novimi izzivi, denimo podnebnimi spremembami, ki jih ni mogoče misliti v zgodovinskem, temveč obstajajo – če tako rečem – v drugem času. Te nove preizkušnje nas vse, ne le zgodovinarje, postavljajo pred izziv, kako jih ustrezno nasloviti, še posebej, kako jih nasloviti politično, ne da bi zdrsnili v katastrofizem, kar se največkrat dogaja sedaj. Če se je torej moč razraščanju fašizma zoperstaviti tudi tako, da mu pokažemo njegov pravi obraz z izpostavitvijo njegovih preteklih manifestacij, kar so počele generacije antifašistov, se zastavlja vprašanja, v kolikšni meri nam lahko pri oblikovanju konceptualnih izhodišč, ko gre za iskanje ustreznih odzivov na nove izzive, pomaga zgodovina.
Ravno zato, ker takšnega pristopa še ni, se verjetno tudi ti novi izzivi in preizkušnje »prevajajo« v starejše doktrine in politične ideologije. Toda v samem izhodišču problema, tudi ko gre za skrb za okolje, ostaja nerazrešen odnos med kapitalizmom in demokracijo. Slednje je, na kar ste opozorili v eni izmed kolumn, tudi razlog, da se v zgodovini perpetuirajo vprašanja legitimnosti oblasti in avtoritarnih sistemov. A zagotovo so tudi pomembne razlike med današnjimi in avtoritarnimi sistemi iz prve polovice 20. stoletja?
Ena izmed razlik, če začneva z razlikami, je v tem, da so v dvajsetih letih 20. stoletja mnogi na skrajni desnici odkrito kritizirali in napadali demokracijo ter zagovarjali in slavili diktaturo. Ena izmed posledic poraza fašizma v 2. svetovni vojni in šibitve te ideologije po njej je ta, da se današnji voditelji z avtoritarnimi tendencami ne hvalijo, da so diktatorji. Nasprotno, trdijo, da le izboljšujejo demokracijo. Tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja je ena izmed vej v nacistični politični teoriji trdila, da je Tretji rajh najpopolnejša oblika demokracija – vendar jim že tedaj ni nihče zares verjel. Danes pa imajo vsi polna usta demokracije, četudi morda ravnajo povsem v nasprotju z njenimi načeli. Na ta način se lahko opredeljujejo zato, ker je demokracija v izhodišču zelo nestabilen nabor uredb, ki zadevajo delitev oblasti. Doktrina uravnoteženosti med različnimi vejami oblasti je v tem smislu idealizirana, v praksi se vedno izkaže, da v ozadju poteka boj med temi tremi vejami oblasti, še posebej med zakonodajno in izvršilno. Demokracija je zato vedno vsebovala potenciale za legitimizacijo skrajno močne izvršilne oblasti.
Nacisti so prišli na oblast na legalnih volitvah, po črki zakona, čeprav so potem ravnali povsem v nasprotju z duhom tega zakona. Tudi sodobni t. i. liberalni demokrati so prišli na oblast in jo utrjevali na osnovi črke zakona, pri čemer so si postulate demokracije »prilagodili« lastnim potrebam in tako – trdijo poznavalci – iz svojih držav ustvarili »frankeinsteinske pošasti«. Povsem očitno torej sklicevanje na demokracijo ali »vladavino prava« ni zagotovilo za ohranjanje duha demokracije.
Vsekakor. Tudi zato večkrat opozarjam, da tisti, ki svarijo pred razkrojem liberalne demokracije, niso pripravljeni priznati dvoumnosti in nejasnosti znotraj samega koncepta demokracije, ki ga zagovarjajo. Lahko bi rekli, da se je zaradi dogajanja v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih tudi Evropska unija spremenila v zelo nenavadno obliko demokratične ureditve. Gre še vedno za eno izmed oblik demokracije, toda dejansko sta si v njej veliko moč prisvojili sodstvo in ustavna sodišča, tudi centralne banke. To se je zgodilo zaradi nemškega pogojevanja delovanja Unije, točneje, je posledica nemškega pristopa in razumevanja, povezanega s strahom pred povrnitvijo avtoritarizma na oblast v Evropi. Toda zaradi takšnega ravnanja je veliko škodo utrpela njena legitimnost. Če trdimo, da imamo to čudovito liberalno demokracijo, ki jo je treba le obvarovati, si zapiramo prostor za kritično mišljenje o demokraciji, ki jo dejansko živimo.
V zadnjih letih je bilo veliko govora o »vladavini prava«. Naj spomnim, da se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej po padcu Berlinskega zidu, po svetu razkropila množica ameriških političnih znanstvenikov, ki so si zadali nalogo pomagati vsem v uveljavljanju vladavine prava, pri čemer so z vladavino prava mislili ureditev, kakršno imamo v ZDA. Kdorkoli se je kdaj v ZDA skliceval na zakon, dobro ve, da je ta povsem neprebojna pošast. Vemo sicer, kaj so ti znanstveniki mislili z vladavino prava v teoriji; ločitev pravnega od političnega procesa. To se je marsikje udejanjilo, čeprav je ta proces tudi zelo nepopoln. Vemo, da v ZDA zagotovo ne obstaja ločitev pravnega procesa od denarja. Kritika avtoritarizma je torej povsem na mestu. Toda skrbi me, da lahko vodi k nekritičnemu zadovoljstvu s kakovostjo sedanje demokracije.
Sodobne družbe se povsod polarizirajo, nekateri pišejo celo o politični in družbeni tribalizaciji, pri čemer v ospredje vstopajo, denimo na Poljskem ali na Madžarskem, ultrakonzervativne vrednote. Kako vi gledate na te procese?
Vi ste bližje centru tega dogajanja kot jaz, tudi sicer že dolgo nisem podrobneje analiziral razmer na Poljskem ali na Madžarskem. Toda vtis imam, da v obeh državah poteka medgeneracijska kulturna državljanska vojna. No, državljanska vojna je morda pretežek izraz, vsekakor pa poteka boj vrednot med pripadniki mlajše in starejše generacije, urbano in ruralno populacijo. To dogajanje je verjetno odraz in posledica zelo hitrih političnih in družbenih sprememb v teh državah. Trideset let je v teku zgodovinskih sprememb zanemarljivo časovno obdobje, še posebej, če se morajo družbe v tako kratkem času preobraziti iz socialističnega režima v neobrzdan kapitalistični sistem in se iz relativno neozaveščenega monoetničnega sistema prilagoditi današnjemu svetu, kjer je potrebna močna ozaveščenost o večetničnosti. Vse te spremembe so bile za marsikoga enostavno prevelik zalogaj. Od tu napetosti in interpretacije, da spremembe pomenijo napad na tradicionalne institucije. Govoriva o Poljski in Madžarski ter še o nekaterih vzhodnoevropskih državah, vendar opozarjam, da je družba v ZDA še bolj politično in družbeno polarizirana.
Da, to sprašujem tudi zato, ker nekateri razraščanje populizma v vzhodnoevropskih državah pripisujejo šibkim institucijam, ki so nastale v postranzicijskem obdobju. Toda glede na to, da se je populistična retorika uspešno zasidrala tudi v državah zahodnega sveta, tudi v Veliko Britanijo in ZDA, to ne more biti edini razlog za šibitev temeljev liberalne demokracije, temveč so očitno razlogi globlji, sistemski.
Ni naključje, da se je politična polarizacija pojavila trideset oziroma štirideset let po zmagoslavju neoliberalizma, torej zelo specifičnega tipa kapitalizma. Današnji kapitalizem je povsem drugačen od kapitalizma, ki je zaznamoval zahodno Evropo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tedaj so bila gospodarstva Zahodne Evrope relativno zaprta, le počasi in premišljeno so se odpirala zunanjim gospodarskim tokovom. Tedaj je bilo občutiti, da politiki nadzorujejo in usmerjajo gospodarske tokove, v teku so bile tudi obsežne investicije. Od tistega sveta se ni skoraj nič ohranilo. Na oblasti je generacija politikov, ki v resnici ne verjame več v tovrstno upravljanje države. Zdi se, da je njihova vloga zamejena le na vlogo sodnikov, ki razsojajo v zelo nepošteni igri, ki se imenuje trg. Ta na cedilu trenutno pušča ogromne množice ljudi. Niti ni pomembno, ali so te množice že v absolutni revščini. Izigrani in zapuščeni se počutijo že zato, ker je »igra« trga povečala v vseh tudi apetite in percepcije, kaj naj bi komu pripadalo. Institucije skupnosti, kakršne smo poznali v preteklosti, so danes izvotljene. Ne vem, kako je v Sloveniji, toda gospodarski pritisk na manjša podjetja v zahodni Evropi in v ZDA je uničujoč. Ker so politiki na politični levici in desnici opustili razmisleke o tem, kako na ravni države oblikovati gospodarske strategije, nam danes le še pridigajo, da naj bi bila demokracija v sozvočju z nepravičnimi gospodarskimi rezultati. Ironija je, da se danes le še ena skupina ljudi čuti poklicana misliti gospodarstvo na strateški način: bankirji centralnih bank. Ameriška Federal Reserve ta čas usmerja ogromne količine denarja v ameriško gospodarstvo, kar je zelo topoglav način izvajanja gospodarske strategije v javnem sektorju. Toda nihče se ne vznemirja zaradi njihovega početja, čeprav so koristi občutene zelo neenako … Vidno pa je, da je v povojnem obdobju veliko ljudi, veliko več kot danes, premišljevalo o tem, kako »spraviti« kapitalizem in demokracijo. Tudi zato je tisto obdobje tako fascinantno.
Evropsko unijo so na pragu novega tisočletja imenovali »zadnja politična utopija«. Danes, po finančni krizi, tragediji, povezani z migranti, razraščanjem iliberalne demokracije, obujanju nacionalnega refleksa, brexitu, se je znašla v krču. Ključni vir njene legitimnosti ostaja mit o tem, da le integracija Evropa preprečuje nove vojne na stari celini. A hkrati je vidno, da je bilo premalo napora vloženega v njeno pripravljenost in zmožnost v spoprijemanju z zapletenimi izzivi sodobnega sveta.
Vse politične institucije rabijo mite o svojem izvoru. EU ni nobena izjema. Samoumevno, naravno je bilo, da se bo EU utemeljila na mitu, ki zadeva zagotavljanje miru in preprečitev povratka avtoritarnih, diktatorskih sistemov na stari celini. V primerjavi z večino političnih mitov, mit, na katerem se je utemeljila EU, vsebuje zrna resnice. Podaja zelo jasno sporočilo o razlogih za svoj obstoj – preprečitev nove vojne. To je bil izvirni namen ustanovitve prvih povojnih evropskih integracij. Bi sploh lahko obstajal boljši namen!?
Seveda je EU že od svoje ustanovitve dajala primat gospodarskemu, šele kasneje političnemu povezovanju. Hkrati se je legitimirala – morda paradoksalno, ker je bila porojena iz strahu in tesnobnosti – kot zgodovinska nujnost. Zato težje brani načela, na katerih je utemeljena. Zakaj naj bi branili nekaj, kar je neizogibno in nujno? Noče priznati svoje lastne krhkosti. S te perspektive se mi zdi sedanji spor med Evropsko komisijo in poljsko vlado zelo zanimiv; pravzaprav vidim v njem eksistencialni trenutek za obstoj Evropske unije. Komisija se je odzvala s finančnim pogojevanjem zahteve za udejanjanje vladavine prava na Poljskem; to se mi zdi zelo tehnokratska, rekel bi nemška, zahodnonemška poteza. Podana je bila v jeziku neizogibnosti, utemeljenem na strahu pred posledicami morebitnega razkroja EU.
Velika Britanija je vendarle izstopila …
… kar je bila strahotna napaka, dokaz neumnosti in norosti generacije politikov, ki trenutno vlada Angliji in Veliki Britaniji. Nič dobrega ne morem reči o tem. Kampanja in proces izstopanja sta morda res izpostavili nekatere politične hibe EU, vendar slednje ni bilo ključno, da so se stvari odvile, kot so se. Mislim, da zdaj vsi spremljajo, kaj se bo zgodilo z VB. Trenutno brexit res ni najboljša promocija za izstop iz EU; druge članice Unije bo zagotovo odvrnil od podobnih nakan. Po drugi strani pa so se Britanci lahko vedno zanašali na svoj unikaten geopolitičen položaj. V primerjavi z Romuni, Poljaki ali baltskimi državami v njeni bližnji soseščini ni sovražne sile. Ne nazadnje tudi Grkov, čeprav so v zadnjih letih izkusili še precej težje obdobje kot Britanci, izstop iz Unije ni nikoli zares zamikal, saj vedo, da je z geopolitičnega vidika zanje članstvo v EU bistvenega pomena. Menim, da bodo učinki brexita obvladljivi in zamejeni. Pomembnejše vprašanje ta čas je, ali se lahko v kateri izmed večjih evropskih držav, v Franciji ali v Nemčiji, na oblast zavihti skrajna desnica. Ta scenarij nam je bil za zdaj prihranjen. Če se udejanji, se bomo vsi znašli v povsem drugačnem položaju.
Pohod avtoritarne desnice v Evropi je ta čas, vsebinsko in geografsko, obrobnega značaja. Morda se tudi zato – in tudi zaradi pandemije, ki je spremenila koordinate fokusa evropske politike – nekako pričakuje, da bo ta val prešel, Evropa pa se bo vrnila na prejšnje tirnice. V Franciji predsedniški kandidat Eric Zemmour sicer uživa vse večjo podporo, toda vendarle se zdi, da se skrajna desnica ne more usidrati v jedro Evrope.
Ta trenutek se res zdi malo verjetno, vendar ne vem, zakaj bi bilo to nemogoče. Spomini na vojno bodo zbledeli, razočaranje nad političnim razredom se bo krepilo. Vzpon skrajne desnice se lahko zgodi, vendar obstajajo načini, da se mu izognemo. Dve stvari se mi zdita pomembni. Prva zadeva zmožnost evropske tradicionalne levice, da oblikuje uresničljiv gospodarski program. To se mi zdi ključno, saj so po razraščanju neoliberalizma ob začetku devetdesetih let ta prizadevanja znotraj te politične opcije zamrla. Druga stvar zadeva desnosredinske stranke. Morale si bodo priznati, da je politika, utemeljena na nekritičnem zagovarjanju prostega trga, ki očitno poglablja socialne razlike, v očeh mnogih ne uživa legitimnosti. Te stranke bi morale odkriti druge vire legitimiziranja svoje politike. Vedno sicer obstaja skušnjava, da se te tematike preoblikujejo v kulturni boj. Z netenjem tega boja si je med volivci moč zlahka pridobiti mandat za petletno vladanje. Težje pa si je s kulturnim bojem pridobiti glasove v razmerah in izzivih, kakršne predstavlja tudi pandemija covid-19, saj se pozornost javnosti preusmeri na druga področja.
Značilno za vašo misel je spoznanje, da so družbeni procesi v osnovi kontigentni. Marsikaj je botrovalo ali botruje temu, tudi naključja, da se stvari odvijajo tako, kot se. A ob branju vaše knjige Hitlerjev imperij, če se posvetiva v nadaljevanju temu vašemu delu, vendarle preseneča ugotovitev, da tudi nacisti pravzaprav niso imeli vizije, še manj načrta, kako naj bi bila videti povojna ureditev Evrope. V svoji vročičnosti so govorili o kolonialpolitik, ostpolitik, lebensraumu itd, največkrat pa so le improvizirali.
Tudi mene je presenetilo to spoznanje. Ko se mi je porodila zamisel za to monografijo, sem ob začetnem raziskovanju presenečeno ugotovil, da je knjig, ki bi zajele vse dogajanje v okupirani Evropi, zelo malo, čeprav je bila nemška okupacija ključni dogodek 20. stoletja v Evropi. Na deset tisoč knjig je bilo napisanih o okupaciji v eni ali morda v dveh državah, le peščica pa jih je zajela dogajanje v celotni Evropi. Potem sem doumel, da tudi nacisti niso razmišljali o svoji vlogi na ravni celine. Dokumenti nas vodijo od enega dogodka do drugega, izredno redko pa naletimo na takšne ukaze z vrha hierarhije, ki bi vsebovali jasno razumevanje njihovih učinkov na drugih področjih. Tudi Hitler, človek na vrhu hierarhije, edini, ki bi lahko razmišljal na takšen način, tem vprašanjem ni posvečal pozornosti. Bil je politični genij, ko gre za vladanje Nemčiji, udobno se je počutil kot vrhovni poveljnik, v vodenju vojne, nikoli pa ni zares razumel, kaj je potrebno za vladanje celotni Evropi. Pravzaprav je le nekaj intelektualcev znotraj SS razmišljalo na takšen način, med njimi tudi tisti, ki so leta 1942 sodelovali na konferenci Wannsee, na kateri je bila določena »končna rešitev« judovskega vprašanja. Vendar ti ljudje niso bili zares pomembni v hierarhiji rajha. Poleg tega je bilo po tej konferenci vse podrejeno vprašanju judovstva, ki je bilo za naciste edino panevrospko vprašanje. Druga skupina ljudi, ki je razmišljala o Evropi, so bili ekonomisti, a tudi oni niso imeli pomembne besede v rajhu. Nihče, kolikor sem raziskal, se ni zares ukvarjal s povojno podobo Evrope. A do nemške okupacije Poljske v septembru 1939 je bilo denimo tudi malo govora o tem, kakšna naj bo nacistična politika do judovskega prebivalstva na Poljskem. To je osupljivo glede na to, kar se je zgodilo!
V knjigi pišete, da so nacisti leta 1940 razmišljali o »teritorialnem« in ne »končnem vprašanju« judovskega prebivalstva v Evropi.
Ta načrt je nastal na Poljskem leta 1939. Takrat so poljski nacionalisti zahtevali izgon Judov iz države in pojavila se je ideja o njihovi selitvi na Madagaskar. V zelo, a zelo kratkem obdobju je o tej zamisli razmišljal tudi Hitler. V resnici pa je bila »končna rešitev« judovskega vprašanja, kar sem skušal utemeljiti v knjigi, v času vojne del širše nacistične populacijske politike. V izhodišču je šlo za preseljevanje Nemcev, toda s tem je bila neizogibno povezana tudi rasistična politika, torej izgon vseh, ki jih nacisti niso trpeli. Na osnovi rasizma so zasnovali načrte za obsežne selitve prebivalstva. To, kar se je zgodilo v vojni, je bil le majhen del njihovih načrtov.
Iz režimov, ki so jih vsilili okupiranim državam, je vidno, da so bila na vrhu njihove hierarhije germanska ljudstva, visoko so bili denimo tudi Balti, za drugorazredne ljudi, vredne zasužnjevanja, pa so imeli Slovane. Rasizem je bil edino njihovo politično vodilo. Toda zlasti po porazu v bitki za Stalingrad so bili nacisti prisiljeni ubrati bolj »pragmatičen pristop«, torej tudi sodelovati z »rasami«, ki so jih prezirali.
Ključno izhodišče za premislek o teh vprašanjih je, ali lahko imaš državo z velikansko tehnološko premočjo in hkrati politične možgane idiota. Ni naključje, da se je o vsem tem razmišljalo v času ameriške invazije v Iraku leta 2003. Američani so tedaj pridrveli v Irak, se naslednjega dne zbudili v Bagdadu, se popraskali po glavi, se vprašali, kaj zdaj, a v resnici povojni ureditvi niso namenili ustreznega premisleka. Spraševal sem se, kako je mogoče, da tako malo premisleka nameniš vprašanju, kaj se bo zgodilo po koncu vojne. Podobno, mislim, velja tudi za nemško okupacijo Evrope. Delno pojasnilo, če sploh obstaja pojasnilo, za odsotnost njihovega razmisleka o teh vprašanjih, je morda v tem, da nacionalsocializem v resnici ni bil politična ideologija, temveč ideologija nenehnega boja. Edino načelo, ki jim je bilo na voljo, je bilo načelo rasne pripadnosti. Toda rasa je lažna znanost. Rasa ni resnična. Pravzaprav obstajajo čudovite študije o tem, kako so se tudi nacistični znanstveniki prerekali o tem, ali sploh obstajajo arijci. Toda ker je bil nacistični režim utemeljeni na pojmu rase, so morali nanjo aplicirati niz praktičnih rešitev, ki zadevajo zagotavljanje javnega reda.
Toda nacionalsocializem, milo rečeno, ni zmožen biti zelo pragmatičen. Pojavili so se ljudje, ki so zagovarjali križarski boj proti komunizmu, ljudje, kot je bil Erich Koch, ki je v imenu nemškega nacionalizma skušal zbrisati Ukrajince z obličja zemlje, in ljudje, kot je bil nacistični teoretik in ideolog Alfred Rosenberg, ki je vabil slovanske narode na nemško stran v imenu boja proti komunizmu. Vsi ti ljudje so bili sprti med sabo. Japonci so takrat, kar je zanimivo, ravnali drugače. V Jugovzhodni Aziji, ki so jo zelo hitro okupirali, so sodelovali s tamkajšnjimi političnimi elitami. Ohranile so se zelo zanimive depeše japonskega veleposlanika, tedaj nastanjenega v Berlinu, ki ni mogel razumeti, zakaj se Nemci tako vedejo do ljudi, ki bi se lahko bojevali v njihovem imenu. Nemška strategija je bil v tem smislu zelo iracionalna.
A vendar so nacisti povsod, tudi med Slovani, največkrat z načrtnim sejanjem razdora med ljudmi, našli sodelavce, kolaborante. Celo v Sovjetski zvezi so – z nagovarjanjem sovjetskega generala Andreja Andrejeviča Vlaseva – ubrali enako taktiko.
Več razlogov je, da so ljudje ravnali tako, kot so. Očitno je, da so se vsi znašli v obupnih razmerah. Skušali so preživeti. Nekatere so premamile priložnosti za osebno okoriščanje, še posebej tam, kjer so Nemci dovolili kolaboracijo. Znano je, da so nekateri Litovci brezvestno izkoriščali možnosti za bogatenje, ki so jim jih v zameno za sodelovanje, ponudili nacisti. Potem so bila tukaj še dolgotrajna politična nesoglasja, denimo med Madžari in Romuni ter Ukrajinci in Poljaki. Nemci so bili prej v teh konfliktih povsem obroben dejavnik, zdaj pa so se znašli v položaju, ko so lahko dali svojo ponudbo. Ljudje so se odzvali, saj so verjeli, da jim bodo nacisti pomagali v boju proti njihovih dolgoletnim sovražnikom. Vsekakor so nacisti temeljito izkoriščali vse te spore v svoj prid.
V vaši najnovejši knjigi, What You Did Not Tell: A Russian Past and the Journey Home, pripovedujete o usodi vašega starega očeta, Maxa Mazowerja, sovjetskega Juda, enega izmed pomembnih aktivistov v Bundu, do leta 1920 vplivni sekularni judovski socialistični stranki, in tudi o njegovi nadaljnji usodi po selitvi v London. V pogovoru za Guardian svetujete, da bi moral vsak intervjuvati svoje sorodnike o preteklosti svoje družine. »Drugače si kot slepec na splavu, ki ga prenaša divja reka. Če imaš te zgodbe, veš, kam greš in odkod prihajaš,« ste dejali.
Kot zgodovinarja me je pritegnila ideja, da bi s tehnikami, ki sem se jih priučil ob svojem delu, raziskal tudi preteklost svoje družine. Ta pristop, ki se ga zgodovinarji navadno ne poslužujejo, mi je omogočil, da sem lahko na osnovi vsebine, ki jo poznam in s katero sem intimno povezan, poglobljeno proučil načine, preko katerih nas kot posameznike oblikujejo zgodovinske silnice. Deloma lahko te tematike pojasnimo tudi s pristopi psihologije, toda pozabljamo, da so tudi psihološka pojasnila vpeta v širše zgodovinske in družbene silnice. Ta pristop, preplet javne in osebne zgodovine, se mi je zdel inovativen, zanimiv za raziskovanje … Širši odgovor na vaše vprašanje zadeva pojasnilo, zakaj sploh svojo vlogo v družbi misliti z zgodovino. Sam verjamem, da lahko to pripomore v opredeljevanju do zelo kompleksnih sodobnih izzivov. Kako naj se denimo opredelimo do Združenih narodov? Napisal sem knjigo o tej tematiki, a težko odgovorim. Vsekakor pomaga, če razumeš vzroke in posledice zgodovinskih odločitev. Ogromno ljudi, zlasti mladih, je danes povsem brez občutka za preteklost. Eden izmed načinov za njihovo ukoreninjenje v zgodovino je povabilo, da mislijo svoje lastne okoliščine skozi historično prizmo, kar je danes sicer lažje kot v preteklosti, saj so arhivi dostopni na spletu.
Knjigo Marka Mazowerja Hitlerjev imperij, ki je v prevodu Mateja Venierja izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.