Lirični opisi sveta, ki ima še kako resnične geografske koordinate, točke med eno, drugo in tretjo deželo, med enim in drugim jezikom, med zahodom in vzhodom, zunanjim in notranjim svetom, skritim za žaluzijami v sobi za siesto: nekje tu vmes se riše morje spominov pisateljice, pripovedovalke in hkrati glavne junakinje knjige Morje modro moje Ilme Rakusa. Meje v tem morju so zgoščene v pričakovanja, so točke stika, trenja, ki kar kličejo po tem, da jih prečkaš, presežeš, da greš čez za svojim daljnotožjem, ki te vleče iz vzhoda na zahod pa spet nazaj k svojem izvoru za železno zaveso. Morje modro moje je en sam obet večnega stopanja v niti dvakrat isto reko, morje je tisto, kar je neopredeljivo, spremenljivo, nezamejena svoboda gibanja in pogleda.
Pisava Ilme Rakusa gladko teče, razdalja nujno subjektivnega in vedno selektivnega spomina dogodkom in besedam odvzame vso ostrino, da se nežno in mehko kotalijo po sledeh vedrine, ki jo je pisateljica podedovala po svojem očetu. Zorni kot današnjosti v spominske luknje dodaja nove asociacije, preplete različnih dogodkov, medtem ko nekatere druge brezskrbno in brez kakršnekoli slabe vesti prepusti pozabi razblinjanja. Na obzorju ostanejo le drobci, ki so bolj kot ne po naključju ušli vetru in se ohranili s svojo težo in svojo vsebino, predvsem pa na gladini ostajajo vonji in zveni. Osebni spomin nima prav veliko opraviti z objektivno zgodovino, pomembnejše so drobne sreče, ki niso nič trdnega, nič trajnega, ampak minljivi trenutki veselja, na primer tisti, ko na prvi spomladanski dan lahko spet oblečeš dokolenke.
Morje modro moje, kjer čas počasi odteka kot pesek v kakšni borgesovski klepsidri, tak Kovačičev kristalni čas, ki je linearen le toliko, kolikor je linearen tok nekega življenja. Domovina kot sipina je naslov enega od poglavij knjige spominskih utrinkov, domovina, ki ni nekaj trdnega, ki jo iščeš v tujini, ker je med nenehnimi selitvami pisateljičinega otroštva trdnost predstavljal le ročaj kovčka, ki se ga je lahko oprijela. Kovčkopatologija je zato zagotovo najgrša beseda v knjigi, otožnost, ki se razlije čez nič več tvoje predmete, ko je preteklost že zapakirana v kovčku in prihodnosti še ni nikjer. Ves čas nekje vmes na prepihu z vprašanjem Kako se udomiti v začasnosti hiš, pohištva, ljudi, jezikov?
Omnia mea mecum porto se ji je uspelo zverzirati na praktičnost, ker s seboj ne moreš vzeti prav veliko, plašč je lahko še šotor, namesto popotne malice lahko žvečiš besede in knjige, da ostane edina obsesija zbiranje priročno majhnih školjk in spominov. Medtem ko Ilma Rakusa sebe zaznava kot majhno, nekartografirano pikico, se njen notranji svet razrašča v samostojno celino. Črta obzorja na morju, ki jo obkroža, je le navidezna, zato gre za nekakšne dnevne sanjarije, v katerih si lahko povsod, tako kot na potovanjih s prstom po pisanem zemljevidu. Domišljija pustolovščine se razširja dlje od utesnjujočega življenja, ki ima svoje obzorje zamejeno s sosednjo hišo, dlje od pikolovskega reda in predpisanih obveznosti in vlog. Za žaluzijami svojega notranjega sveta se lahko skriješ pred resničnostjo, umakneš pred tujostjo, si doma.
Med branjem knjige Morje modro moje med vrsticami poetičnih in ritmičnih stavkov igra glasba, ki ima podobno zmožnost kot branje, da te lahko odnese stran, ponese na pustolovščino kot potovanje, ki pred teboj odpira nova prostranstva, nove jezike in besede, v katere se najprej zaljubiš po obliki in zvenu, šele nato pride pomen. Svet je tuj, če je poimenovan v tujem jeziku, prav po wittgensteinovsko zamejen, zato je treba zbrati tudi pomene, da lahko v njih si, da lahko bivaš, pa čeprav le začasno, dokler te veter ne odnese naprej. Knjiga kot domovina, ki hkrati razširi obzorja tvojega morja, branje kot potovanje, branje kot pogovor s knjigo, ki je – kot pravi Ilma Rakusa – nenadomestljiv.
Ilma Rakusa: Morje modro moje. Prevedli Amalija Maček in Breda Rajar. Ljubljana: Študentska založba, 2011.
