Če ste si na Netflixu že ogledali dokumentarni film Louisa Therouxa Inside the Manosphere (Znotraj moškosfere), potem si morate ponovno ogledati tudi kultno družbeno satiro Ameriški psiho s Christianom Baleom iz leta 2000. Zakaj? Ker gre za različna obraza istega družbenega problema. Ker čeprav si je težko predstavljati dva žanrsko bolj različna filma, med katerima je za nameček minilo že več kot četrt stoletja, ti dve deli pod črto govorita o istih stvareh. Ne le o problematičnih modelih moškosti, pač pa tudi in predvsem o vse večji zažrtosti podjetniške in potrošniške logike v družbi in njenih posameznikih. O ideologiji, ki je tako zasidrana v vseh porah družbenega življenja, da je niti ne opazimo več. O neoliberalizmu.
Začnimo s prvim: dokumentarec Louisa Therouxa Inside the Manosphere je tipičen primer filma, ki je zaradi obravnavane teme takoj pristal na seznamu najbolje gledanih na pretočni platformi Netflix, a je hkrati tudi tipičen primer filma, ki o obravnavani temi z izjemo nekaterih konfrontacijskih pogovorov z vplivneži iz spletnih logov moškosfere o družbenem pojavu ne pove nič zares novega. Sploh pa ne nič zares introspektivnega, poglobljenega, analitičnega. Gre za žanrsko pretežno odmaknjen, distanciran, dokumentarističen prikaz sveta toksične ideologije, v katerem mladince vsega sveta nagovarjajo mačistični, homofobni in antifeministični nabildanci v oprijetih oblekah in rumenih lamborghinijih, ki pojav sicer učinkovito zabeleži, popiše in uokviri, a ga nato ne razčleni.
Prav tako gre za dokumentarec, ki – roko na srce – z obravnavo moškosfere tudi že nekoliko zamuja, saj je ta fenomen že več let osrednja tema spletnih razprav, medijskih analiz in popularne kulture. Ne le da smo na to temo v zadnjih letih videli že kar nekaj neigrane in igrane produkcije – kot na primer britansko hit serijo Adolescenca o mladeniču, ki je svoje notranje konflikte odraščanja prevedel v sovraštvo do žensk – pač pa tudi zaradi tega, ker je ta svet že leta na dosegu prstov vsakogar s pametnim telefonom. Tudi vsebinsko se zato zdi, da bi film vendarle moral zavrtati v problematiko globlje. Ključna pomanjkljivost dokumentarca je, skratka, da moškosfero obravnava predvsem kot kulturni in moralni problem, manj pa kot ekonomski in sistemski pojav.
Prav tako gre za dokumentarec, ki – roko na srce – z obravnavo moškosfere tudi že nekoliko zamuja, saj je ta fenomen že več let osrednja tema spletnih razprav, medijskih analiz in popularne kulture.
A če Netflixov dokumentarec o moškosferi po eni strani zaostaja tako s časom izida kot z izdelanostjo analize, ima vendarle eno izrazito prednost. In sicer to, kako Louis Theroux, znani in priznani britanski dokumentarist, v zanj značilnem slogu sodbo o portretiranem docela prepušča gledalcu. Kar samo po sebi ni nič posebnega, je pa zato v dobi, ko ima lahko na spletu vsak o vsem in vsakem svoje »ekspertno« mnenje, precej osvežujoč pristop. Z izjemo občasnih kritičnih vprašanj in opazk namreč 55-letni Britanec govor večinsko predaja predstavnikom tako imenovane moškosfere; to je heterogenega, razdrobljenega, a vseprisotnega ekosistema spletnih skupnosti, na katere se ob pomanjkanju pravnih in institucionalnih varovalk lepijo milijoni mladih moških. Manj je več v tem primeru, saj izjave sogovornikov v filmu, ki na vsakem koraku iz ust brezsramno bljuvajo mačizem, seksizem in mizoginijo, govorijo same zase. Britanski tiktoker Harrison Sullivan svoje trenutno dekle okliče »za pomivalni stroj«, podkaster Myron Gaines pojasnjuje, zakaj ženske ne bi smele imeti volilne pravice, miamijski influencer Justin Waller pa Therouxu razlaga pojem enostranske monogamije. To je intimnopartnerske ureditve, v kateri je – se razume – moški tisti, ki je lahko promiskuiteten.
Z izjemo občasnih kritičnih vprašanj in opazk namreč 55-letni Britanec govor večinsko predaja predstavnikom tako imenovane moškosfere; to je heterogenega, razdrobljenega, a vseprisotnega ekosistema spletnih skupnosti, na katere se ob pomanjkanju pravnih in institucionalnih varovalk lepijo milijoni mladih moških.
A to seveda ni novica, o vsem tem smo že ničkolikokrat brali v medijih in na družbenih omrežjih že zdavnaj naleteli na tovrstne vsebine. Za razliko od nekaterih drugih družbenih skupin in pojavov, ki jih je Theroux doslej popisoval v svojih nagrajenih dokumentarcih, se namreč moškosferni vplivneži ne trudijo skrivati, pač pa nasprotno svoje sporne ideje in poglede brez vsakršnih zadržkov predvajajo v živo. Če ne na TikToku in Instagramu, pa na Telegramu ali X-u. Neprestano, energično, agresivno. Štiriindvajset ur na dan. Pri tem pa to počnejo skoraj povsem brez filtra, brez zavor in brez sramu. Bolj ko je sporno, bolj se klika, je pravilo in ne izjema. Če so se morali starši v preteklosti bati slabega vpliva dveh ali treh butcev z lokalne ulice, je danes na spletu konkurenca topoumnežev pač narasla eksponentno. Pri čemer to močvaro »-izmov« – od antifeminizmov do antisemitizmov, h katerim so pogosto primešane različne teorije zarot – požirajo milijoni mladih fantov, pogosto stari komaj 13, 14, 15 let. Ob ogledu dokumentarca se zato med vrsticami ves čas ponuja vprašanje, zakaj so ti dečki, fantje in mladi moški tako zelo očarani in navdušeni nad takšno vsebino. Ob srečanju z vplivneži, kot vidimo v srečanjih na ulici v dokumentarcu, namreč kar žarijo, se z njimi fotografirajo in jih kujejo v zvezde. O tem, kako ti vplivneži fantom ponujajo enostavne odgovore na občutke negotovosti in neuspeha, kako jim ponujajo uteho in orientacijo v prekompleksnem svetu, je bilo napisanega že ogromno. In vse to seveda drži.
Drži tudi, da so del vsakršnega zapeljevanja »neizkušenih, izgubljenih in labilnih« v sovražne ideologije zunanji sovražniki, v tem primeru recimo politike enakosti, ki so prikazane kot grožnja, oziroma feminizem, ki naj bi bil ideologija zoper moške. To vse tudi vidimo in slišimo v dokumentarcu. A vse to vseeno zgolj delno razloži magnetizem moškosfere za mlade fante. Zakaj? Ker zaničevalen odnos do žensk, gejev, migrantov, pa tudi čustvenih moških in drugih družbenih skupin seveda ni »naravno« stanje mladih fantov. Ne, sovraštvo v odnosu do drugih je šele potencialna posledica vstopa v moškosfero, vstopna točka v moškosfero pa je nekaj povsem drugega. Nekaj preprostega, simplističnega in navidezno nedolžnega – želja po uspehu.
Ob ogledu dokumentarca se zato med vrsticami ves čas ponuja vprašanje, zakaj so ti dečki, fantje in mladi moški tako zelo očarani in navdušeni nad takšno vsebino.
Z željo po uspehu samo po sebi jasno ni nič narobe, je pa zato še kako problematična podstat promoviranega recepta za uspeh. Bodimo točni – gre predvsem za finančni uspeh. Theroux na neki točki enega izmed fantov s tega vidika preprosto vpraša, kaj ga tako zelo navdušuje pri teh vsebinah, kaj je zanj ključno sporočilo vplivnežev tipa Andrew Tate. »Da se ne smeš nikoli predati, saj se kot moški rodiš brez vrednosti in jo moraš šele zgraditi. Garati moraš za vsak cent,« mu odgovori praktično brez premisleka. Na podvprašanje glede žensk pa, da je zanje vendarle drugače, saj je njihova inherentna vrednost njihova lepota. Vidimo, skratka, kako je seksistični konservativizem vplivnežev ovit v kapitalistične vrednote, kot so individualizem, tekmovalnost in neoliberalna mantra »vsak je odgovoren zase, vsak naj poskrbi zase«.
Cilj tega podjetniškega »mindseta« je obogateti, imeti izklesano telo in si zvišati socialni status, kar omogoča razkošno življenje in zaželenost med ženskami. Ambicioznost na pogon pohlepnosti ter obsedenost s statusom, lastnim videzom in materializmom, skratka. A če Netflixov dokumentarec ta življenjski slog zgolj prikaže in razkaže, ga je Ameriški psiho v režiji Kanadčanke Mary Harron sistematično razstavil, analiziral in razgalil. Že pred več kot četrt stoletja. In sicer skozi glavnega antijunaka filma Patricka Batemana v sijajni upodobitvi angleškega igralca Christiana Balea (Vitez teme, Borec), ki uteleša vse negativne plati japijevske scene mladih in podjetnih Američanov v poznih osemdesetih prejšnjega stoletja. To je obdobja, ko je biznis na Wall Streetu cvetel zaradi davčnih olajšav in deregulacije trgov administracije predsednika Ronalda Reagana.
Cilj tega podjetniškega »mindseta« je obogateti, imeti izklesano telo in si zvišati socialni status, kar omogoča razkošno življenje in zaželenost med ženskami. Ambicioznost na pogon pohlepnosti ter obsedenost s statusom, lastnim videzom in materializmom, skratka.
Bale igra mladega, privlačnega in premožnega moškega z veliko prostega časa, ki se oblači v več tisoč dolarjev vredne obleke, živi v razkošnem newyorškem stanovanju, ima redno fitnesirano in losjonirano telo ter uravnoteženo prehrano. In – jasno – objektificira tudi ženske, podobno kot oblačila, restavracije ali poslovne kartice. Zanj so le vir zabave in seksualne izpolnitve. V prostem času kot šum v ozadju gleda poronografijo, svoji tajnici mimogrede navrže, »naj v službi nosi krilo ali obleko s petami, svoje partnerke večinoma sploh ne posluša, saj je zanj le statusni simbol, podobno ravna s prostitutkama, ki mu služita le toliko, da se lahko med seksom z njima opazuje v ogledalu, nakar se nad njima tudi nasilno znese. Glede nasilja, h kateremu se obrača, ko mu potrošniške dobrine ne nudijo več izpolnitve, sicer v filmu nikoli ni jasno, ali ga Bateman dejansko zagreši ali pa si ga le predstavlja. Je torej tipični nezanesljivi pripovedovalec – ker je psihično nestabilen, ne moremo zaupati tistemu, kar vidimo. Ekstremnejši prizori so potematakem vselej na robu med resničnim in fantazijo. Kar še poudarja Batemanovo moralno praznino, pa tudi praznino sveta okoli njega, v katerem so ljudje tako površinski in samozagledani, da niti ne opazijo, ali pa jih preprosto ne zanima, kaj se dogaja okoli njih. V enem izmed ključnih momentov v finišu filma se na primer odvetnik njegovi samoizpovedi preprosto smeji, kar še poudarja plitvost družbe.
Hkrati Batemana nenehno zamenjujejo z drugimi, na primer Marcusom Halberstramom, kar je logično, saj se ljudje v svetu Ameriškega psiha identificirajo skozi statusne simbole potrošništva. V tem svetu si nekdo samo, če imaš pravi videz, stanovanje, službo in hodiš v najboljše restavracije. Kar je na nek način tudi ironija današnjega individualizma, v katerem se protislovno križata želja biti drugačen in poseben ter želja po prepoznanju in pripadanju. Bateman zato ves čas nastopa, ves čas igra, ves čas signalizira vrednote in ves čas vzpostavlja lastno identiteto; da – kot da bi bil ves čas v živo na instagramu. Osebnost sploh ni pomembna, pomembno je le, kako izgledaš navzven. Kako to zapakiraš za občinstvo. Ta preformativnost, ki jo čutimo na ravni izjemne igre Christiana Balea, je v Therouxevem dokumentarcu dobesedno v naravi vplivnežev, ki ves čas igrajo samega sebe. A za razliko od sodobnih spletnih gurujev, ki jih mladi fantje vidijo kot vzornike, Bateman, ki se ob ogledu Ameriškega psiha skozi očala današnjika bere kot učbeniški izdelek moškosfere, to seveda ni. Nasprotno – je kritika pohlepnosti in praznega materializma. Zamišljen je kot absurdna lupina človeka, obsedena z videzom, brez pristne identitete. Karikirana reprezentacija tega, kaj se zgodi, ko človek vso svojo identiteto podredi zasledovanju statusa, bogastva in zunanje potrditve, svojo moškost pa gradi na domnevni večvrednosti v odnosu do drugih, promiskuiteti in pretencioznosti.
Ta performativnost, ki jo čutimo na ravni izjemne igre Christiana Balea, je v Therouxevem dokumentarcu dobesedno v naravi vplivnežev, ki ves čas igrajo samega sebe. A za razliko od sodobnih spletnih gurujev, ki jih mladi fantje vidijo kot vzornike, Bateman, ki se ob ogledu Ameriškega psiha skozi očala današnjika bere kot učbeniški izdelek moškosfere, to seveda ni. Nasprotno – je kritika pohlepnosti in praznega materializma.
Prav zato so vzporednice s Therouxevim dokumentarcem toliko bolj pretresljive. Ta isti življenjski slog, ki ga danes vse več mladim fantom uspešno prodajajo spletni vplivneži, namreč film razgali kot prazen, odtujen in destruktiven – za posameznika in družbo. Pri čemer iz pogovorov Therouxa z nekaterimi moškosfernimi vplivneži za nameček vidimo tudi Batemanove najbolj karikirane znake hladnokrvnosti, razčlovečenosti in odtujenosti. S tega vidika je ob vzporejanju obeh filmov eden vsebinsko najbolj ključnih prizorov Netflixovega dokumentarca, ko Theroux prej omenjenega Sullivana alias HSTikkyTokkyja na Ibizi sprašuje, kako to, da prezira dekleta, ki služijo s pornografsko vsebino, a je kljub temu lastnik zvodniške agencije, ki služi z ustvarjalkami vsebine na platformi OnlyFans. »Se s tem strinjam? Ne. Bom s tem služil? Vsekakor. Tega ne počnem za zabavo – sem poslovnež,« mu odgovori kot iz topa. Podobno pozneje v filmu različni vplivneži opravičujejo tudi raznorazne oblike sovražnega govora. Ker delujejo v ekonomiji pozornosti, moralne vrednote zanje preprosto ne igrajo nobene vloge. Povedano drugače: niso seksisti, a če se seksizem prodaja, so lahko seksisti.
Kontradiktorno? Ja in ne. Gre namreč za natanko tisto, kar je nekoč v kritiki istoimenske filmske knjižne predloge Breta Eastona Ellisa izpostavila kritičarka Ana Jurc. In sicer, kako Batemana ne žene ne ideološko utemeljeno sovraštvo do žensk in ne prekucniški odnos do od družbe vsiljenih norm. »Ubija brez motiva, sledi trenutnim vzgonom in tako iz celega New Yorka dela svoje lovišče. Poslovni sodelavci, prijatelji, brezdomci, prostitutke, nekdanje dekle in živali – vsi so v nevarnosti, vsi so potrošno blago – so za Batemana bolj pogrešljivi kot nova Armanijeva kravata.« Z drugimi besedami? Bateman je groteskna prispodoba posameznika v do obisti poblagovljeni družbi, v kateri je vse, vključno s človeškimi odnosi, lahko blago, tržna logika pa izpodriva vse ostale vrednote.
Bateman je groteskna prispodoba posameznika v do obisti poblagovljeni družbi, v kateri je vse, vključno s človeškimi odnosi, lahko blago, tržna logika pa izpodriva vse ostale vrednote.
Navzkrižno gledanje obeh filmov zelo očitno razkriva stare družbene vzorce, ki jih moderna spletišča niso izumila, temveč pospešila. Tudi in predvsem zaradi povsem ponotranjene ideologije neoliberalizma, ki nevidno usmerja naše čutenje, mišljenje in delovanje, našo samopodobo in identiteto, ki na vseh ravneh vse bolj temelji na vrednotah individualizma, potrošništva in tekmovalnosti. To je ideologije, po kateri mora posameznik nenehno delati, se nenehno gnati za uspehom, saj naj bi bil vsak svoje sreče kovač. In v kateri se zato družbeno vse bolj ukinja v imenu posameznikove svobode, odnosi postajajo transakcijski, ljudje pa so si v prvi vrsti konkurenti na trgu dela. Ironično pa ravno ta osvobojenost in vseprisotna tekmovalnost posameznika vodita v nesvobodo in odtujitev. Logika, da je vsak človek najprej podjetnik, namreč pomeni velik psihični pritisk odgovornosti za lasten uspeh, nujnost nenehnega samoizpolnjevanja in samoizboljševanja ter občutek krivde in sramu, če kljub vsemu ne uspemo. Kar seveda znajo zelo dobro izkoristiti mišičasti vplivneži, ki mladim fantom kot ključ do hitrega uspeha v življenju ponujajo »life coaching« ter psevdonasvete o vlaganju v delnice in trgovanju s kriptovalutami. Kar je praviloma bližnjica do novih razočaranj in stisk.
Therouxev dokumentarec Znotraj moškosfere skratka pokaže, da so batemani še vedno med nami, a da jih ne prepoznamo nujno več kot karikaturo. Če je bil Ameriški psiho nekoč satira, danes deluje skoraj dokumentarno. Zahodna družba je namesto da bi medtekst filma prebrala kot opozorilo, vzela za navodilo.