Z nagrajeno pisateljico in scenaristko Ireno Svetek sva se pogovarjali o njeni zaključeni trilogiji kriminalk, zaradi katere je postala znana tudi kot »kraljica slovenske kriminalke«. Spregovorili sva o pravljicah in mitologiji, temi v človeku in naši fascinaciji z njo, pa tudi o glasbi, ustvarjanju in načrtih za prihodnost. Čeprav se je morala od tožilca Mia Aurellija, ki je pod kožo zlezel tako njej kot tudi nam, bralcem, posloviti, pa obljublja, da zgodb ne bo zmanjkalo.
Dočakali smo zadnji del v tvoji trilogiji kriminalk, v katerem se pred nami razgrnejo usode nekaterih likov, ki smo jih spoznali že v prejšnjih delih. Vse se poveže in pade na svoje mesto. Ali je bil že na začetku pisanja prisoten izris trilogije ali se je ideja razvijala sproti?
Ideja se je razvila po končanem prvem romanu, se pravi po Rdeči kapici, sploh ker je bila tako uspešna in dobro sprejeta med bralci. Nekako se mi je zdelo, da bi bilo fino nadaljevati, sploh ker mi je Mio Aurelli, moj protagonist, zlezel pod kožo, navezala sem se nanj in dobila sem občutek, da ima kar nekaj potenciala za nadaljnji razvoj, sploh ker ima tako tragično predzgodbo. Z Mitjo Čandrom, direktorjem založbe Beletrina, sva se potem dogovorila, da bom naredila serijo, in evo, nastala je trilogija.
V vseh treh romanih se srečamo s pravljicami in mitologijo, starodavnimi pripovedmi, ki pa očitno še niso izgubile svoje moči. Kakšen navdih so predstavljale zate?
Ko sem razmišljala o vsebini drugega dela, se pravi o romanu Beli volk, sem brala zgodbe staroslovanske mitologije in bila sem navdušena, sploh ker nisem vedela veliko o njih in naenkrat se mi je posvetilo, da bi lahko naše bogove vključila v roman, navsezadnje so to zelo krvave in krute zgodbe. Veles, bog podzemlja, in Perun, bog nadzemlja, ki se borita za isto žensko, Mokoš, ki simbolizira reko, neke vrste mejo med spodnjim svetom in zgornjim. Všeč mi je bila ideja o cikličnosti, o letnih časih, ki se menjavajo, sploh pa sem bila navdušena nad veliko ljubeznijo, ki je po mojem mnenju ključ do vsega skupaj, vsaj tako sem si zamislila, ko sem pisala roman. Je primarna sila, ki poganja junake in jih ovija z bolečino, ljubosumjem in maščevanjem. Zanimiv se mi je zdel zeleni Jurij, ki prijaha na ta svet spomladi, ko vse zacveti … Skoraj nič nisem vedela o njem, ko pa sem videla, da je povezan z Morano, boginjo smrti, sem bila navdušena. To so zgodbe naših krajev, našega geografskega področja, nas kot Slovanov, in žalostno je, da tako malo vemo o tem, medtem ko o grški mitologiji vemo praktično vse … Vsi trije romani, Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ, se na nek način naslanjajo oziroma črpajo iz pravljic in mitologij, to je osnovni okvir, ki ga izberem za vsako zgodbo posebej, potem pa stkem lastno in jo umestim vanj, to je neke vrste poligon za mojo domišljijo, ki potem zdivja, zato jo morem spraviti v določeno formo, pregnesti in preoblikovati, da potem nastane nekaj lepega.
Še ena stvar, ki izstopa v trilogiji, je glasba – Mio je velik ljubitelj Nicka Cavea in Metallice, v Belem volku se srečamo s Siddharto in ljudskimi pesmimi. Po izboru sodeč, bi rekla, da si rokerica.
(nasmeh) Nisem rokerica, vsaj ne tista klasična. Ko sem bila v osnovni šoli, sem poslušala bolj kot ne samo pop, potem malo kasneje Nicka Cavea, ker sem ga videla v Križankah in sem takoj postala njegov fen, v srednji šoli sem bila, recimo temu bolj … kaj pa vem … takrat se je reklo šminkerca, kar je pomenilo, da sem poslušala bolj pop in dance komade, potem pa so prišli Red Hot Chilli Peppers pa grunge … No, pa še Metallica. Veliko sem hodila po koncertih in potem začneš dojemati te skupine malo drugače, bolj osebno … Aprila sem bila na koncertu Metallice v Amsterdamu in James Hetfield, ki mi nikoli ni bil všeč, vsaj ne kot moški, mi recimo zdaj kar naenkrat je (nasmeh). Mislim, da je tako, da ko pišeš, podzavestno daješ v roman delčke sebe, liki, ki si jih spravil k življenju in s katerimi potem preživljaš ure in ure, so del tebe, na tak ali drugačen način. Mio Aurelli je recimo moški, ki ima nekatere moje lastnosti, ima pa tudi lastnosti, ki me privlačijo pri moškem, gre torej za nekakšen skupek vsega, kar je mi je blizu. In podobno je z glasbo. Siddharta se mi je od samega začetka zdela izjemna, sploh njihova plata Rh-, ne samo zato, ker imajo dobre komade, ampak tudi zato, ker so njihova besedila tako unikatna, na momente mistična, zato se mi je zdelo fino, da jih dam v Belega volka, ki je tudi na nek način prepojen z mistiko.
Tvoje kriminalke so izrazito psihološke, kar ni presenečenje, glede na to, da si doktorirala iz psihoanalize. Kaj je tisto v človeški psihi, kar te najbolj fascinira?
Da smo tako nepredvidljivi, da nikoli do konca ne veš, kaj se človeku dogaja v glavi. Človeški možgani so preprosto še vedno neraziskana celina, izjemno lepa in hkrati izjemno grozljiva. To me fascinira, predvsem spoznanje, da živimo v svetu, po katerem se sprehajajo ljudje, povsem zakrinkani s tako imenovano »normalnostjo«, v bistvu pa so monstrumi, sposobni neverjetno pošastnih dejanj … Ko to vidiš, ko dojameš, da je homo sapiens po tisočih letih razvoja še vedno suženj svojih gonov, kjer odpove ves razum, kjer izgine vsa človečnost, takrat … težko se je sprijazniti s tem. Zato v svojem pisanju poskušam najti nekaj lepega tudi v morilcih, poskušam najti delček človeškosti, saj še vedno verjamem, da imajo določene travme moč spremeniti osebnost posameznika, hočem povedati, da lahko razumem. Vsaj do neke mere, ne pa vedno.
Rdeča nit trilogije so tudi posilstvo, nasilje v družini in zloraba drog. Zakaj prav te teme? Bi rekla, da to daje tvojim kriminalkam tudi družbenokritično noto?
Vsekakor. Kot sem že rekla, to so teme, ki se me dotaknejo, spoznanje, da smo sposobni nasilja do sočloveka … Najhuje je, kadar gre za otroke, tega nikoli ne bom razumela … Mislim, bom, ampak me vsakič prizadene … Ljudje bi se morali soočiti in predelati vsako travmo, kar je seveda težko, ampak če ne pride do tega, se travme prenašajo na naslednjo generacijo in potem še naprej. In posledice so včasih grozljive. Vsa družba bi se morala začeti ukvarjati s tem.
Kako pa je pisati o takih temačnih stvareh? Ali pusti to na piscu kakšne posledice in kako se tega »očistiti«?
Pisanje je vseeno fikcija in mislim, da sem zdaj dobila občutek za to, da me vse skupaj bolj kot ne samo oplazi in me ne posrka vase tako zelo, kot me je pri pisanju prvih dveh delov. Mislim, da s kilometrino počasi dobivaš distanco in se lahko bolj neobremenjeno posvetiš zgodbi in uživaš v njej. Gre predvsem za empatijo do lastnih likov, nekako sočustvujem z njimi, jih razumem. Tako je lažje. V vseh treh mojih romanih pa je bistveno to, da je v ozadju ljubezen. Ljubezen je tista, ki vedno premaga zlo. Tako lahko pride do katarze in se bralec sprosti, ne nosi teže s sabo. Navsezadnje so to romani, ki so pisani za razvedrilo in užitek.
Kljub temu da gre pri kriminalkah za težke tematike, jih ljudje radi beremo. Zelo popularen je tudi t. i. true crime, zanimivo da predvsem med ženskami, kjer beremo ali poslušamo o resničnih primerih. Kaj je po tvojem mnenju tisto, kar nas na tem privlači?
Da uživamo ob branju o grozljivih stvareh, je pogled v tisto onkraj, to nas fascinira, zato se nam umori zdijo tako privlačni. Radi bi odgrnili zaveso in pokukali v temo. Seveda s pozicije varnega. Kot ko se voziš po cesti, kjer se je zgodila prometna nesreča, v resnici nočeš videti nič groznega, ampak vseeno obrneš glavo in gledaš, če boš opazil kri ali truplo. To je to, čemur Freud reče das unheimliche, to je tisto temačno, to je dark, ki se ga bojimo, hkrati pa nas fascinira in si ga želimo okusiti. Zato radi gledamo serije o resničnih umorih, radi beremo o njih in tako naprej … Še posebej ženske, ki imamo malo drugačno strukturo kot moški (nasmešek).
Si morda tudi ti našla navdih pri kakem resničnem primeru?
Ne, vse kar sem napisala, je izključno plod moje domišljije. Ob tem se bolj zabavam, kot če bi pisala o nečem, kar se je res zgodilo. Kaj pa vem … mogoče zato, ker mi omogoča več ustvarjalne svobode.
Kateri pa so bili tvoji literarni navdihi? Kdo so tvoji najljubši pisci kriminalk?
Oh … Veliko jih je bilo, to je vse odvisno od let, v katerih si. Ko sem bila mlajša, so name vplivali povsem drugi avtorji kot zdaj. Kar zadeva kriminalke, pa so pred leti vtis vsekakor pustili Skandinavci. Tako zelo se razlikujejo od Američanov, bolj so pristni v odnosu do temačnega, v tem so večji mojstri.
Ko sem odprla roman Rdeča kapica, me je presenetilo, da je Mio Aurelli tožilec in ne kriminalist oziroma detektiv, kot smo navajeni pri kriminalkah. Kako je prišlo do te odločitve?
Večkrat sem že povedala, da je bila moja mama tožilka in mi je zato delo tožilcev bližje, to je teritorij, ki ga poznam in mi je ljub.
Preden si se lotila kriminalk, si izdala že tri nežanrske romane, Od blizu (2004), Sedmi val (2008) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014). Kako se je ustvarjalni proces pri kriminalki razlikoval od pisanja bolj klasičnih romanov?
Gre za čisto različna načina pisanja. Pri kriminalki moraš vnaprej vedeti, o čem boš pisal, zelo natančno si moraš izrisati strukturo romana, sestaviti vsebino po poglavjih in dobro izdelati like. Ne morem recimo pisati, potem pa nekje na sredini romana začeti tuhtati, kam pelje zgodba, na tak način bi se vse sesulo.
Kako pa sicer poteka tvoje ustvarjanje? Kaj je pri pisanju tisto, v čemer najbolj uživaš? So morda kakšne faze, ki jih ne maraš oziroma ti povzročajo težave?
Gre za izjemen užitek, ki ga tovrstno pisanje daje, hkrati pa za resnično težko in garaško delo. Ampak so mi vse faze pri tem bolj kot ne všeč, od ideje in postopnega grajenja zgodbe do likov, ki jih oblikujem, pa raziskav in branja tematik, ki me zanimajo in mislim o njih pisati. Veliko tega se na tak način sproti naučim. To je res poseben proces, zelo zelo navdihujoč in nagrajujoč. Sploh ko prideš do konca in dojameš, kaj si ustvaril. To je lep občutek.
Že prvi del trilogije, Rdeča kapica, je bil zelo odmeven in uspešen. Pričakovanja bralcev so za vsak nov del visoka. Zato me zanima obdobje po izidu knjige, kako se soočaš z medijsko pozornostjo in odzivom javnosti?
Najbolj mi je všeč, ko vidim, da so bralci zadovoljni. To odtehta vse.
Za ekranizacijo svojih romanov si ustvarjala tudi scenarije. Ko sem brala tvoje kriminalke, so se mi zdele filmske, z lahkoto sem si predstavljala posamezne kadre. Je bilo roman lahko pretopiti v scenarij? Se je bilo težko odločiti, kaj obdržati in kaj izpustiti?
Adaptacija romana je precej zahtevno delo, težje od pisanja scenarija, ki nastaja iz nule. Omejen si z zgodbo, ki je že napisana, kar pomeni, da moreš znotraj že začrtanih okvirjev napisati nekaj novega, kajti vsaka adaptacija je novo avtorsko delo. Včasih je težko brisati stvari, za katere veš, da so v romanu stale in bile zelo pomembne, v avdiovizualnem delu pa ne nosijo takšne teže in si moraš izmisliti nekaj drugega. Je pa vsekakor lep občutek pisati scenarij po lastnem delu.
Tudi v scenaristiki imaš že izkušnje, saj si ustvarjala scenarije za kar nekaj serij in filmov. Kako se pisanje za televizijo razlikuje od pisanja knjige?
Predstavljaj si, da stojiš na vrhu hriba in se pripravljaš na skok v dolino. Ko pišeš scenarij, si odvisen od različnih dejavnikov, predvsem pa se nekaj, kar si napisal, lahko še povsem spremeni. To je, kot da skačeš z zmajem, ki ga upravlja nekdo, ki je skočil skupaj s tabo. To je režiser, on krmili tega zmaja, ne glede nato, da si ga sam sestavil. Ko pa pišeš roman, je vse, kar moraš narediti, to, da vzameš zalet in zletiš. Ne rabiš ne kril ne zmaja. Svet je tvoj.
S čim pa se ukvarjaš sedaj, ko je kriminalna trilogija zaključena? Kakšni so načrti za prihodnost?
Ponovno se ukvarjam s scenaristiko, pišem tudi nov roman. Dokler bo v meni želja po ustvarjanju, zgodb ne bo zmanjkalo (nasmešek).
Glede na to, da je konec romana Črni princ, s tem pa konec trilogije, odprt, ne morem mimo vprašanja, ki nas verjetno vse bralce zanima. Ali lahko pričakujemo nadaljevanje?
Mislim, da ne. Tudi meni je težko, pogrešam Aurellija, ampak sva se morala posloviti.
Bi za konec rada še kaj sporočila bralcem?
Vsaka pohvala, ki sem jo dobila, mi veliko pomeni. To mi daje motivacijo, da ustvarjam naprej, kajti nekaj najlepšega je, ko vidiš, da si se s svojim pisanjem dotaknil ljudi. To je nekaj, za kar sem neskončno hvaležna.
