AirBeletrina - Kaj pomeni iti bos čez prehod na Abbey Roadu ali vsakič novo videnje moža
Kritika 8. 4. 2021

Kaj pomeni iti bos čez prehod na Abbey Roadu ali vsakič novo videnje moža

Svetovno znana britanska pisateljica Deborah Levy (1959) se v slovenščini prvič predstavlja šele letos, čeprav so njena dela že dolga leta v konkurenci za najprestižnejše nagrade. Nazadnje ji je nominacijo za nagrado man booker leta 2019 prinesel roman z enigmatičnim naslovom Mož, ki je videl vse, prava knjižna zagonetka, ki se začne čisto nedolžno. Protagonist romana, osemindvajsetletni zgodovinar Saul Adler, ki se ukvarja s komunistično Vzhodno Evropo, se septembra 1988 pomika po Abbey Roadu, kjer naj bi skupaj s svojim dekletom, fotografinjo Jennifer Moreau, poustvarila slavno fotografijo z albuma legendarnih Beatlov. Med neprevidnim prečkanjem ceste ga skoraj zbije avto, a na srečo jo Saul odnese le z nekaj odrgninami. Čeprav začne opažati nekatere nenavadne pojave in Jennifer hladno zavrne njegovo snubitev, ga to ne zmoti pri njegovi nameri, da odpotuje v Vzhodni Berlin. Tam ga sprejme njegov prevajalec Walter Müller, pri katerem bo stanoval, dokler bo pripravljal svoj članek o vsakdanjem življenju v NDR. Do Walterja hitro začuti močno privlačnost, prav tako pa ga bega njegova sestra Luna, ki si želi čim prej pobegniti v svobodo, v Liverpool, kjer mesta ne ločuje zid. Najbolj nenavadna stvar, ki jo Saul opazi, je to, da kar naenkrat točno ve, kdaj bo padel Berlinski zid in kaj se bo zgodilo po tem, s čimer poskuša potolažiti in umiriti Luno. Tako avtorica prefinjeno in z mnogo podrobnostmi naplasti prvo polovico romana, ki na trenutke deluje, kot da gre v popolnoma jasno in začrtano smer – verjetno bo kaj v zvezi s potovanjem v času, bi si mislil kak ljubitelj spekulativne proze –, a to se obrne na glavo v drugi polovici romana, ki nas iztiri v enaki meri kot Saula tisto srečanje z drvečim avtom.

Čeprav se zdi, da bo osrednji motiv romana postal Berlin in njegova razdeljenost, je samo jedro pripovedi osredinjeno na čisto prvo lokacijo romana, ki je ključna za Saula in njegov razvoj zgodbe. To je seveda Abbey Road, tesno povezan z Beatli, ki ga poskuša Levy na začetku romana naslikati bolj kot kurioziteto ali neko zanimivost, a vsi pravi ljubitelji skupine bodo takoj prepoznali podtalni namig – gre namreč za zloglasno fotografijo, ki je sprožila govorico o tem, da je Paul McCartney umrl. Na njej vidimo vse štiri člane, kako prečkajo zebro; vodi jih John Lennon, sledijo mu Ringo Starr, Paul McCartney in nazadnje George Harrison. Resničnost govorice naj bi med drugim dokazovalo to, da je McCartney bos in njegov korak ni usklajen z drugimi člani. Jasno je, da prizor iz romana tam ni po naključju, sploh potem ko Jennifer Saulu pošlje fotografijo in ta ugotovi, da je na njej bos, čeprav se sploh ne spomni, da bi se sezul. To je že prvi namig o njegovi usodi, ki pa je še nekoliko bolj zapletena. Kasnejši namigi so razpršeni in poskriti med stavke, kar ustvarja nadrealistični občutek, zato je branje stran za stranjo bolj slastno in nagrajujoče. Levy se izkaže za mojstrico namigov in sledi, prefinjeno tke pomenske ravni, se poigrava s Saulom in posledično tudi z bralcem, dokler v drugi polovici vse ne dobi svojega pomena – od tega, kako Saul nepojasnjeno kar naenkrat govori nemško, čeprav so mu pred tem dodelili prevajalca, do tega, da že vnaprej točno ve, kdaj, kako in zakaj bo padel Berlinski zid. Tudi njegovo stanje ni zavidljivo, dolgo časa se mu poškodbe iz nesreče ne zacelijo, rane celo močno krvavijo, čeprav delujejo površinske, nekaj časa ne more prenehati z jokom, glavobole pa ima tako močne, da se mu zdi, da ima v glavni pisalni stroj.

Deborah Levy

Vse našteto bi lahko bilo precej mučno in naporno, a se dogaja tako zateženemu, vase zagledanemu in celo krutemu liku, da je mogoče skoraj uživati v vseh nezgodah in bizarnostih, na katere naleti. Lik Saula je tako poleg sestavljanke največji dosežek Levy – če bi šlo za naivno, prijetno osebo, bi težko verjeli vsemu, kar ignorira ali zavrne, ker pač ne sodi v njegovo zgodbo. Stranski liki ga pogosto opominjajo, da se ne vrti vse okrog njega, da ni osrednji motiv, kar je še en metapomežik izkušene avtorice, ki se obnaša kot scenaristka psihološke drame. Saul se počuti nezamenljivega, nenadomestljivega, pri tem pa z vsemi okrog sebe ravna, kot da so tam samo za njegovo zabavo ali užitek. Je čustveno nezrel in hladen, Jennifer mu nekoč celo prizna, da je bil vedno »tako neoseben in odsoten, da sem se te lahko dotaknila samo s fotoaparatom.« Njegovo videnje vsega iz naslova pa je seveda ironičen komentar na njegovo zaslepljenost s samim sabo in odpira boleče vprašanje o tem, ali nas drugi vidijo bolj jasno, kot vidimo sami sebe.

V bistvu je prav šokantno, s kakšno lahkoto si Saul nariše Vzhodni Berlin – ne kot mesto, ki ga je sprejelo in ki naj bi ga proučeval, ampak kot orodje, s katerim bo potrdil svoje prepričanje v lastno pomembnost. Tudi zato, ker lik Vzhodni Berlin zreducira na kuliso svoje zgodbe, je prikazan precej skopo, sicer z nekaj realijami, kot so avtomobili in pomanjkanje čokolade ali kavbojk, a brez pravega žara, ki bi ga pričakovali od strastnega zgodovinarja, kar je seveda namerno – avtorica izkoristi razmejenost Berlina za simbol vprašanja svobode in zidov, ki jih gradimo, in kakšno ceno na koncu koncev plačamo za to. Roman, ki zaobrne prav vsa pričakovanja, bi še bolje kot s sestavljanko ali z zrcalom opisali tako – druga polovica romana je ključavnica za ključ, ki ga je izdelala prva. Zato je edina resna slabost Moža, ki je videl vse, da ga je dobro prebrati na dah ali pa vsaj v krajšem časovnem obdobju, saj se sicer podrobnosti izgubijo. A ravno zaradi vseh svojih majhnih, usodnih skrivnosti je nagrajujoč in več kot primeren za ponovna branja, ki bodo zagotovo odprla vsakič novo videnje moža.

Deborah Levy: Mož, ki je videl vse. Beletrina, prevod Jernej Županič, Ljubljana 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«