»Ponoči je za vedno zaspal naš Bora.«
Dušanovo sporočilo sem v sredo, 4. septembra, na telefonskem zaslonu zagledal na Cankarjevi ulici v Kopru, pred gimnazijo. Prav tam, kjer se je začelo. Tokrat sem se vozil dol, tistega davnega dne pa nas je sošolec Iztok vozil v nasprotni smeri, gor. Ko smo se po uri telovadbe na tedaj še peščenem parkirišču ob koprskem stadionu stlačili v njegov hrošč, je prižgal kasetnik. V nekaj minutah vožnje smo slišali dve pesmi: Nemoj da ideš mojom ulicom in Amsterdam. Dovolj za okužbo. »Zaražen sam ljubavnim bacilom,« sem kmalu zatem glasno tulil in z nasmehom prikimaval. No, tistega grotesknega piščanca, ki se na naslovnici Mrtve prirode kriče steguje iz razbite lupine, sem poznal že iz zgodnjega otroštva, v tkivo se mi je vpisal, preden sem vedel, kaj je rock. A do tiste vožnje v hrošču se iskra ni prižgala.
Ribljo čorbo sem najprej poslušal. Potem tudi gledal. Bil 25. marca 2002 v polni Hali Tivoli, na njihovem prvem povojnem koncertu v Sloveniji. Pa v Avditoriju Portorož. Pa v Zabičah pri Ilirski Bistrici, kjer smo svojčas poslušali največje zvezde nekdanje Jugoslavije – ostajajo spomini, vstopnice in na robu vasi tiha balinarska dvorana s svojo slavno zgodovino.
Potem sem Boro Đorđevića spoznal. Ob vnovičnem koncertu v Hali Tivoli. V zaodrju sva se zmenila za intervju. Ga naredila naslednje jutro. Za Primorske novice. Prvega in ne zadnjega. Večkrat sva se pogovarjala. O marsičem. O njegovem zdravju, o tem, kako je moral v imenu lastnih jeter izbrati med alkoholom in življenjem. Pa se je nekako odločil za življenje. In bil vse odtlej strog abstinent. Pa o nacionalizmu – da mora vsak negovati svoje in spoštovati tuje, se upirati globalizaciji, ki briše razlike. »Ne spoštujem fašizma, ne spoštujem šovinizma. Sem proti sovraštvu. Biti nacionalist pomeni, da pripadaš svojemu narodu, ki ga imaš rad, ampak drugih ne žališ,« mi je govoril. Intervju se je zaostril, ko sem ga spomnil, da zna biti tudi sam žaljiv. Na primer do homoseksualcev. Ni ga bilo mogoče premakniti. Niti z razpravo o krvavem razpadu Jugoslavije nisva prišla daleč. Milošević je bil zanj kriv, Karadžić in Mladić ne. Sploh pa da bi vojnim zločincem morali soditi doma, ne v Haagu. In da je treba svoje vojne junake slaviti, je vztrajal. Jaz pa, da imamo Slovenci na trgih pesnike, pisatelje, glasbenike … »To je zelo dobro. Svoje kulturne dobrine je treba spoštovati,« se je nasmehnil. Konec debate.
Seveda sva prišla tudi do tistega, česar mu marsikdo ne bo nikoli odpustil, pa še zdaleč ni krona njegovega opusa. Bečki konjušari, dunajski hlapci. »Vem, da so mi zamerili izjavo o dunajskih hlapcih in se je kesam. In se opravičujem, do smrti se bom. Ni bilo prav, da sem celotnemu narodu prilepil etiketo, tega preprosto ne moreš storiti. Kar sem naredil, sem naredil v afektu in z določenimi razlogi, ki pa me nikakor ne opravičujejo. Zdaj lahko rečem le: oprostite mi, jaz sem čefur.«
Pravil je, da ga polne dvorane poslušalcev najrazličnejših generacij, od otročičev do upokojencev, razveseljujejo, naj jih vidi na koncertih Čorbe ali drugih glasbenih kolegov. V tem je videl znamenje, »da se rokenrol vrača in da se ljudje vračajo k pravim vrednotam«.
Ko sem ga leta 2006 intervjuval skupaj z Bajago, je povedal, da so tedaj 19-letnega Momčila Bajagića na avdiciji za kitarista Čorbe izbrali, ker se je izkazal kot najboljši avtor, znanje kitare gor ali dol: »Že zelo zgodaj je pokazal, da ima avtorski pečat. In to je tisto, kar velja! V teh krajih, na prostoru bivše Jugoslavije, avtorji namreč izumirajo. Nekoč so bili Bajaga, Bora, Balašević, v Sarajevu Nele, v Sloveniji Predin, Kreslin, Bele in Buldožerji … Sijajni avtorji po vsej Jugoslaviji. Pa mi povejte zdaj za enega, ki ga lahko v trenutku prepoznate. Pri nas ne vlada kriza glasbenikov ali kriza rokenrola. Ne, to je kriza avtorjev!«
Najpogosteje in najraje sva se pogovarjala o glavnem: o glasbi. Nekaterih pesmi, da vseeno nočejo igrati na koncertih, ker so preveč mračne: »Čorba ima cel niz bolj ali manj depresivnih pesmi, tako da sem že razmišljal o zbirki, ki bi se imenovala Crnje, da crnje ne može biti. Podnaslov: Priročnik za samomorilce. A bojim se, da bi me ljudje razumeli preveč dobesedno. In to bi bilo od mene skrajno neodgovorno.«
Z nasmehom se je jezil, zakaj ga novinarji vedno, kadar Čorba izda ljubezenski album, sprašujemo, kdaj bodo končno spet posneli družbenokritičnega, kadar pa pridejo z družbenokritičnim, bi raje imeli ljubezenskega. Na koncu je zmagala ljubezen, pesmi, posvečene poslednji ljubezni, Dubravki iz Ljubljane, ki je postala tudi njegov dom.
Leta 2013 sem mu v intervjuju pred koncertom v ljubljanskih Križankah omenil nedavni intervju z manekenko Biljano Nevajda. Presenečeno je pogledal, se gromko zasmejal. Intervjuja ni prebral, a je slutil, kakšno vprašanje se bliža. Navajal se mu izjavo, da je prav njej posvetil ljubezenske pesmi Ostani đubre do kraja, Dva dinara, druže in Poslednja pesma o tebi. Prvo in tretjo je res, Dva dinara, druže pa ne, je odgovoril. No, soglašala sva, da naslovnica niti ni bistvena, zanimiveje je, da je žensko, v katero je bil zatrapan, v eni svojih najlepših in najslavnejših pesmi označil za đubre, gnoj, in grobo, žaljivo besedo celo dal v naslov. Takrat najbrž kar revolucionarna poteza. »Ta revolucija se je začela že s pesmijo Lutka sa naslovne strane. Dotlej so v Jugoslaviji prepevali bolj ali manj enake in precej brezizrazne ljubezenske pesmi, jaz pa sem preprosto uporabil jezik, ki so ga govorili na ulici.«
Ker je že omenil prvo pesem – in tudi prvo uspešnico – Riblje čorbe, me je zanimalo, kako je bilo z njo. V enciklopedijah in drugod beremo različne podatke o tem, koga je zmotil njegov predlog, da bi posneli Lutko – bend Suncokret ali Đorđeta Balaševića? »Zmotila je Suncokrete,« je pojasnil Bora. »Veste, kadar je v bendu veliko ljudi in kadar vsi mislijo, da so pametni, to za bend ni dobro. Predstavil sem jim Lutko, odziv pa je bil: besedilo je dobro, ampak pesem je nekoliko komercialna. Dobro, sem dejal in odšel.«
Zatem se je pridružil Balaševiću in skupini Rani mraz, v kateri sta bili še Bilja Krstić in Verica Todorović. »Te epizode se ne spominjam rad. Bila je mala zabloda, ki je trajala mesec in pol. Od tega en mesec nisem bil trezen,« se je nasmehnil. Marsikdo ne ve, da je v generacijski himni Računajte na nas prepeval spremljevalni vokal. »Toda to sta bili Balaševićeva skupina in Balaševićeva pesem, jaz pa samo izvajalec del,” je odrezal. In se bolj razgovoril ob spominih, kako je z Mišo Aleksićem ustanovil Čorbo. Poznala sta se že od prej. Miša je bil v skupini SOS, ki je živela od nastopov po vaseh v Banatu. Bendu je šlo dobro, poizkusil se je tudi v avtorskem delu, a mu ni šlo od rok. In tu je vskočil on: »Koprnel sem po rokenrolu, s katerim sem se ukvarjal že v Čačku. Prenasitil sem se bendov, kakršna sta bila Zajedno in Suncokret, četudi ne zanikam, da sem imel rad zvok ameriške skupine The Mamas & the Papas. Všeč mi je bilo vključevanje ženskih vokalov, a čas je bil za vrnitev k rokenrolu. Ker je bila skupina SOS dogovorjena za snemanje albuma, me je Miša povabil, da prepevam njihove pesmi. Album ni bil nikoli objavljen in posnetki so se izgubili. Jih iščejo, a jih najbrž ne bodo našli. Zanimivo bi jih bilo slišati. Besedila so bila njihova, a všeč mi je bila energija benda. Riblja čorba pa je rezultat dogovora, ki sva ga Miša in jaz 15. avgusta 1978 ob treh popoldne sklenila v beograjski restavraciji Šumatovac. Bobnar Vicko Milatović je bil opravičeno odsoten, saj je bil ravno na vojaških vajah.«
Pretresali so več predlogov za ime benda: »Eden od njih je bil Bora i ratnici, a smo ga zavrgli, ker se nisem hotel postavljati pred bend. Zanimiv predlog, ki ni bil slab in se ga še spomnim, je bil Popokatepetl. Tako se imenuje mehiški vulkan, torej ime ustreza tudi rokenrolu, kakršnega smo igrali, dobro pa je tudi, da si polomiš jezik, ko skušaš besedo izgovoriti. Nazadnje smo se odločili za Ribljo čorbo, ki je dovolj neumno ime, da nam je bilo všeč.« Res beograjski slengovski izraz za menstruacijo? »To konotacijo je dobil šele kasneje, a urbane legende nismo želeli demantirati.«
V intervjujih sem ga tu in tam povprašal tudi po zakulisju katere od pesmi. Mu, na primer, navrgel, da na koncertih rad okliče Pogledaj dom svoj, anđele iz leta 1985 za svojo najboljšo … »Je naša največja, naš zaščitni znak,« je prikimal. Ne samo to, večkrat je bila razglašena za največjo pesem Jugoslavije. Uspešnica svetovnega formata. Zanimivo: zelo krvava, v njej pevec našteva grozne zločine in kliče k maščevanju. »Je strašna, groba, iskrena,« je spet prikimal. »Sama se je napisala in zaživela samostojno življenje.« Kaj jo je priklicalo iz njega? »Ne vem, notranjega navdiha vam ne morem opisati. Naslov romana Thomasa Wolfa Ozri se proti domu, angel je bil samo izhodiščna točka za razmišljanje, kaj se nam dogaja in ali smo si vse to zaslužili. Pesem sem pisal zelo dolgo, verz za verzom, besedo za besedo, da bi bilo vse na svojem mestu. Takoj ko smo jo prvič poskusili zaigrati, smo dojeli, da je velika pesem. Po koncertu v areni, ki smo ga sklenili s to pesmijo, je k meni pristopila neka Francozinja iz KFOR-ja in mi rekla, naj še igramo. Rekel sem ji, da je programa konec, ona pa, da še nikoli ni videla ljudi, ki se hkrati smejejo in jočejo. Da nas preprosto ne more razumeti.«
Izvirna, edinstvena, prelomna je še marsikatera pesem v velikem opusu Riblje čorbe. Seveda tudi velikokrat citirana Dva dinara, druže, trpka ljubezenska, v kateri zavrženi zaljubljenec v obupu steče proti stranišču. Na vhodu izve, da opravljanje male potrebe stane en dinar, za veliko potrebo pa je treba odšteti dva. »Koliko stane, če notri jočem?« vpraša.
Nekaterih pesmi, prav tako ljubih zvestim sledilcem, Bora ni hotel več peti. Vanj sem vrtal, kaj je narobe z Neke su žene pratile vojnike. »Moti me verz, v katerem psujem mater prekletemu Bogu. To ni prav. Ampak takrat sem bil še mlad …« Aja, tu so še izvrstne priredbe: uspešnica Kad sam bio mlad je prepesnitev When I Was Young Erica Burdona, pevca legendarnih The Animals. Prav tako lepo se je prijela Zelena trava doma mog, zafrkljiva priredba Green, Green Grass of Home, najbolj znane iz grla Toma Jonesa. No Milk Today angleškega benda Heman’s Hermits se je iz ljubezenske žalostinke razrasla v jedko družbenokritično Danas nema mleka. Spregledati ne gre niti lepega šopka pesmi, ki so jih navdihnili naslovi iz svetovne književnosti, ne le Wolf z romanom Ozri se proti domu, angel. V Sto godina samoće odmeva Gabriel García Márquez, v Ostani đubre do kraja se v verzu »što si me prognala istočno od raja« oglasi John Steinbeck z romanom Vzhodno od raja, Erich Maria Remarque pa s klasiko Na zahodu nič novega v ostri družbenokritični Na zapadu ništa novo, ki je z verzoma »za ideale ginu budale« in »kreteni dižu bune i ginu« vznemirila partijce in borce. Iz Shakespearovega Hamleta sta naslova Ostalo je ćutanje in Nešto je trulo u državi Danskoj … Ha, leta 2004 mi je v intervjuju hotel pohvaliti mlad slovenski bend. »Kako se že kličejo? Tudi nekaj iz literature. Naslov enega romana … aja, od Hesseja: Siddharta!«
Najin zadnji intervju sva posnela leta 2021. Med korono. Dobila sva se v Ljubljani, v njegovih domačih Kosezah. Potem ko sem mu izrekel sožalje, sva najprej obudila spomine na Mišo Aleksića, žrtev korone. Bil je soustanovitelj skupine, frontmanova desna roka, prijatelj in pajdaš vseh 42 let. Tudi avtor Čorbine avtobiografije Uživo! (2011). In soavtor kar nekaj pesmi, podpisan pod glasbo. Tudi pod veliko uspešnico Amsterdam s plošče Osmi nervni slom (1986). Bori sem za mizo bara v Kosezah rekel, da ga nikoli nisem vprašal, kako je nastala ta pesem, ki me je – pa ne samo mene – pritegnila k Čorbi. Njegovega dolgega odgovora takrat nisem mogel stlačiti v časopisni intervju, zato ga nisem niti pretipkal. Šele zdaj sem ga, ko nam ostajajo samo še pesmi:
»Sedel sem sredi Amsterdama, pred kavarno Bulldog, in opazoval okolico – s pomočjo stimulativnih pripomočkov, ki so pri nas prepovedani, tam pa dovoljeni. Opazoval sem, kaj se dogaja, in si zapisoval na papirnato servieto. Zdelo se mi je, da to traja zelo dolgo, ampak v resnici najbrž ni,« se je smejal. »Nakar sem si prebral, kaj sem napisal. In kar sem bral na servieti, se mi je zdelo kar spodobna pesem. Najprej je nastalo besedilo, tudi sicer je pri meni to običaj. Izročil sem ga Miši, ki je bil izjemno nadarjen skladatelj. In nastal je izjemno velik hit.«
Močen vokal v angleščini je prispeval Eddy Grant, kantavtor iz Gvajane. »Tudi to je zasluga Miše Aleksića,« je prikimal Bora. »Eddy je leta 1985 imel koncert v beograjski dvorani Pionir. Takrat je bil svetovna zvezda. Miša je predlagal, da bi ga kot posebnega gosta povabili v studio, a se mi je zdelo nemogoče. Pa kaj ti je, sem ga debelo pogledal, to ne more uspeti! Miša je rekel nekaj, kar drži: ‘Če ne poskusimo, bomo obžalovali. Nikoli ne bomo vedeli. Vsaj poskusimo!’ Prav. Miša je poklical na Jugodisk, majhno diskografsko hišo v Beogradu. Šef Radomir Krkić – Krle je bil naš prijatelj. Eddyju je povedal, da smo pomemben bend v teh krajih in da bi bilo sodelovanje dobro za oboje. Šli smo na srečanje. Ko je Eddy vstopil v hotel InterContinental, ga je že čakala množica novinarjev. Mi smo stali ob strani, tesno skupaj, kot kaka družina. Gledal sem ga: skrbno zlikane hlače, kapa, izpod nje visijo dredi … Prepoznal je Krleta, ki je stal z nami. Pokazal sem mu, kar sem prinesel s sabo: dotedanje plošče in svoje knjige – ha, v cirilici! In ga prosil, ali bi lahko v studiu odrepal nekaj verzov naše nove pesmi. Ogledal si je plošče in knjige, Krle je ponovil, da bo to res dobro za oboje … ‘Prav!’ je prikimal Eddy. Kakšno veselje! Ampak smo tvegali. Pomislite, da bi nas zafrknil. Vse mesto bi se nam smejalo, uničili bi nas. Šli smo na Eddyjev koncert … Še to naj povem: ko je imel šele okrog dvajset let, je z angleško skupino The Equals imel velik hit Baby, Come Back. Zatem je preživel srčni napad. Od takrat ne pije, ne kadi, se ne meša z ženskami, ne potuje z letalom, je vegetarijanec … Totalno straight! Mi pa smo v studio pripeljali dve dobrovoljni dami, grmado nedovoljenih stimulansov, pijačo in še kaj. Vse ga je čakalo tam. Na večerjo po koncertu sva šla iz benda samo Miša in jaz. Nekaj sem že popil, čakali smo ga … In končno se večerji pridruži še Eddy. Okrog njega pa telesni stražarji, ki mi ne dovolijo blizu. Nenavadno mi je, vprašam, kaj se dogaja. ‘Gospod Grant ne more priti k vam v studio. Na koncertu se je veliko kadilo. To mu škodi, hripav je.’ Pred očmi se mi stemni. Že vidim časopisne naslove: Eddy dal košarico Riblji čorbi! Potem ko popijem pol litra žganja, se opogumim in prerinem do njega. Miša me podpira. Rečem: ‘Gospod Grant, nič vam ni treba peti z nami, vem, da ste hripavi. Samo pridite, prosim, v studio, kjer vas čaka veliko ljudi. Samo pozdravite jih. Nič več kot to.’ Odgovori, da bo. Ne vem, ali bo res, pa me pomiri pevka Slađana Milošević: ‘Nič ne skrbite, ga bom jaz pripeljala.’ V redu, to smo rešili, si rečem. A se že pojavi nova težava: vratar Laza. Studio je kot državna ustanova namreč imel vratarja. Tiste, ki niso bili dobri za policijo, so zaposlovali kot vratarje. In vratar je odgovarjal svojemu šefu. Ko je vratar Laza izvedel, koga želimo pripeljati v studio … Kaj, tujca?! Ni šans! Črnca?! Še toliko manj! Ko to slišim, se mi ne samo stemni pred očmi – čez mi padejo rolete! Nesrečni Laza je z vso svojo oborožitvijo že v mojih rokah, vržem ga čez pult, kjer obleži … Nekateri pravijo, da sem ga zaklenil v stranišče, a ne morem potrditi. Pokojni ženi Dragani pa rečem: ‘Jaz bom Eddyja pospremil v studio, ti pa preprečuj prihod policije, kakor veš in znaš.’ Ko vratar Laza pride k sebi, pokliče šefa in poroča: ‘Pevec Đorđević me je v pijanem stanju fizično napadel in v studio peljal nepooblaščeno osebo!’ Njegov šef ve vse: ‘Pusti Eddyja in pusti norega Boro pri miru, ni frke.’ V studiu Eddyju dam besedilo, tiste verze v angleščini, ki sem jih napisal zanj. Vseskozi gledam vrata, pričakujem, da bodo vdrli, nas prekinili. Razložimo mu pesem in mu predvajamo, kar smo že posneli. ‘To je svetovni hit!’ pravi. Vsega tistega, kar smo mu pripravili, niti ne pogleda, ni govora! Stopi za mikrofon. Zapoje svoj del. V določenem trenutku je na posnetku slišati, da mu glas čisto malo poči. ‘Ali naj zapojem še enkrat?’ vpraša. Neeee, vsi vzkliknemo, je v redu. Samo da je uspelo! Oddahnemo si. Zunaj vratarju Lazi rečem, da bom naslednji dan prinesel očetov trofejni revolver, on naj pride s svojim, pa bova rešila ta najin nesporazum. Laza je šel naslednji dan na letni dopust. Vse se je dobro izšlo.«
Še nekaj besed sva namenila Miši. Bora mi je s telefona predvajal svojo novo pesem Dve gitare, rimano in uglasbeno oporoko z vizionarskim nabojem: dnevi so mi šteti, v bolnišnici v Ljubljani nimajo zdravila zame, konzilij javnost seznanja z mojo boleznijo, vendar nikar ne trošite denarja zame, nisem tako pomemben, samo prekrižajte dve kitari, to naj bo moj spomenik, telo pošljite v Čačak, srce pa naj ostane v Ljubljani.
Ko sva stopila iz bara in zakorakala med drevesa, je Bora spet podrsal po telefonu. Oglasila se je kitara mojstra Vidoje Božinovića – Džindžerja. Ob dotlej posneti glasbi – vokala še niso posneli – je Bora tam med drevjem pel Naše sunce prerano je zašlo, grenko, mračno pesem o Srbiji. Tudi ta bo na novem albumu, je povedal. »Nekomercialen bo. Tako mračen bo, da ne vem, ali ga bo kdo poslušal dvakrat,« se je zasmejal. »Razmišljam, da bi ga naslovil Danse macabre. Mrtvaški ples. Kakor srednjeveške freske, kjer so skupaj okostnjaki, dostojanstveniki, kmetje … Igram se tudi z zamislijo, da bi na naslovnici plešočim likom glave posodili člani benda, podobno kot smo jih na ovitku plošče Istina leta 1985 vstavili med lobanje v kostnici Ćele kula v Nišu.«
Poklepetala sva še o tem in onem. Se spomnila tudi Balaševića, nad katerega sta se po srčnem infarktu spravili še pljučnica in korona. Šele vsi trije skupaj so ga zmogli pokopati. Četudi mu po človeški plati ni bil blizu, ga je Bora spoštoval: »Je eden redkih umetnikov, ki me je zmogel presenetiti z dobro rimo. In pisec proze. Njegov roman Tri posleratna druga je odličen!«
Ko smo že pri romanih, sem se nasmehnil in iz torbe potegnil dar. Knjigo. Avtor: Ivan Cankar. Da, tisti, ki je nekaj o hlapcih česnal že malce pred Boro. Ena knjiga, dva romana. V srbskem prevodu. V cirilici. Bora si je nadel očala. »Aha, Na klancu poznam. Martina Kačurja pa ne.« Povedal sem mu, da govori o učitelju, idealistu, ki je naprednjak, ko so vsi drugi konzevarvativci. Ko pa se razmere spremenijo in se vsi okličejo za naprednjake, se njemu vse skupaj že gabi, noče se iti več … »Ha, ha, fantastično!« je prikimal. »Cankarja poznam, bil sem tudi na Rožniku, kjer je stanoval.« In že je recitiral košček svoje nove pesmi o vplivu gora na ustvarjalnost Ivana Cankarja.
Vseskozi, od začetka svoje poti do konca, je Bora pisal tudi tovrstne šaljive pesmice, epigrame, kosmato poezijo, politične pamflete s kratkim rokom uporabe in podobno. Seveda jih ni postavljal ob bok velikim, večnim pesmim, a jih ni podcenjeval. V njegovih knjigah najdemo oboje. Pa še marsikaj.
Zadnja leta sva bila v stiku zlasti prek vibra. Tu in tam je poslal fotko s počitnic, vic, karikaturo, monolog o tem in onem … Jaz pa kaj njemu. Predlani poleti fotko iz Londona: na spominski zid ob Temzi, nasproti parlamenta in Big Bena, ljudje v rdeča srca vpisujejo imena umrlih za covidom. Zapolnil sem dva: z imenoma Miše Aleksića in Đorđeta Balaševića. »Lepo in ganljivo,« se mi je zahvalil. In fotografijo objavil na uradnem facebooku Riblje čorbe.
Pisala sva si še letos, se na hitro slišala, še nedavno. Tu in tam sem ga vprašal, kdaj bo izšel novi album – zdaj je imel dokončni naslov Ljubav i smrt ter naslovnico: gusarsko ladjo s prepoznavnim logtipom – ribjo kostjo na jamboru – sredi viharnega morja pod nevihtnim nebom napada ogromna hobotnica. »Ne še,« je odgovoril. Da tudi on komaj čaka. Pa ni dočakal. Morda bo izšel na ustrezen datum, 1. novembra, ob dnevu spomina na mrtve – ki bo tudi prvi Borin rojstni dan brez Bore.
Na koncertih sem v zaodrju večkrat opazoval, kako potrpežljivo se pogovarja z oboževalci, deli avtograme, pozira za selfije … Hecno je bilo, ko je pred leti v Kopru imel koncert Manu Chao. Prišel je tudi Bora z Dubravko. Že dopoldne. Novinarska kolegica je na uredništvu Primorskih novic prišla do mene, povedala, da se Bora suka okrog naše bajte: »Na facebooku vsi objavljajo selfije z njim. Očitno je šel z Mude po Župančičevi na Čevljarsko. Kot vidim, je zdaj na kavi v Cameralu.« Čez nekaj minut sem bil tam. Bora je nejeverno zmajeval z glavo, ko sem mu govoril, kako ljudstvo lahko pravkar na računalnikih in telefonih sledi njegovi poti. »Ne morem verjeti, v kakšnem svetu živimo!« je pogledoval svojo drago. »Še pijače nama ne uspe popiti, pa se že razve …« Povedal mi je, da je Manu Chao vsekakor med glasbeniki in aktivisti, ki so mu blizu: »Spoštujem, tako njegovo glasbo kot tudi odločno antiglobalistično držo. Kako ne bi spoštoval človeka, ki se bori z ramo ob rami z demonstranti, se jim pridruži pri spopadih s skupino Bilderberg, s policijo, s komer koli! Globoko ga cenim, pa čeprav sem nazorsko desničar.«
Zvečer je bilo na koncertu kaj slišati – pa tudi videti! Nekateri so pod odrom skakali in peli skupaj z Manujem, čisto blizu odra pa je bila vseskozi gneča tudi okrog Bore, ki je skušal poslušati koncert, a se je vseeno potrpežljivo objemal in fotografiral s fani.
Rad je imel živali, pomagal je zavrženim psom, brezdomcem … in bentil čez homoseksualce, podpiral konzervativno, nacionalistično politiko … Ampak nacionalizem ni nekaj, kar bi povezovali z rockom, sem mu nekoč vrgel pod nos. Rock je vendar internacionalen! »Je, ampak ni treba, da roker prepeva ša-na-na, yea-yea-yea ali tra-la-la. Naj se opredeli za nekaj ali proti nečemu. Imam pravico do politične opredelitve!« je vztrajal. In sva spet končala.
Ne, nisem nehal poslušati Čorbe. In med poslušanjem v sebi nikoli nisem začutil sovraštva. Kakor je o skladatelju, tako ljubem Hitlerju, posrečeno dejal Woody Allen: »Vsakič kadar poslušam Wagnerja, me prime, da bi napadel Poljsko.« Ne, to ne gre tako. In noben fan Riblje čorbe, ki ga osebno poznam, ne deli političnih, svetovnonazorskih in drugih pogledov Bore Đorđevića. Niti eden.
Vem, premakniti nisem mogel njega in premakniti ne morem teh, ki zdaj še kar brcajo mrtvega konja. (In čim to zapišem, ga slišim z nasmehom peti: »Za dobrim konjem prašina se diže.«) Nič ne de, ni pomembno. Ko smo se pred dnevi pogovarjali o tem, mi je v spominu spet poblisnila stara epizoda televizijske nanizanke, v kateri poročnik Columbo ugotovi, da je morilec slavni country pevec. Igra ga Johnny Cash. Ko ga poročnik na koncu vendarle zašije in ponoči sama sedita v avtu sredi goščavja, mu za glavo višji pevec pravi: »A vas ni nič strah, ko ste tukaj sami z morilcem?« Columbo mu odgovori z vprašanjem: »Prej ali slej bi priznali, tudi če vas ne bi dobil, a ne?« »Res je,« vzdihne pevec, »žgalo me je že. In vesel sem, da je konec.« Columbo privije gumb na radiu, iz njega se razleže pevčeva pesem. Poročnik pravi: »Sem vedel. Kdor tako poje, ne more biti povsem slab.«
Nekega dne ne bo več nikomur mar za dunajske hlapce in četniškega vojvodo. Ostale bodo samo pesmi. Ali so dobre in ali jih je še vredno poslušati, ne bomo presojali več mi, ampak neki novi klinci. Morda v kakem novem modelu hrošča.
Oboževani in osovraženi, ki ga bodo jutri pokopali v njegovem rodnem Čačku, pa je že zdaj »ravnodušan prema plaču«. Do njega ne morejo ne jok ne jeza. Nad cerkvijo svetega Marka se bo zdanilo tudi jutri.
