Karmen Petric: »Ljubezenski roman
je lahko feminističen«

S Karmen Petric, avtorico romana Prste stran, se poznava že dalj časa, saj se redno srečujeva na različnih literarnih dogodkih, poleg tega sva obe knjižni blogerki na Instagramu, kjer si vztrajno podajava všečke in komentarje. Že od dne, ko sem izvedela, da se je vpisala na delavnico pisanja ljubezenskega romana, sem z veseljem pričakovala njen prvenec, ga zatem s slastjo prebrala in jo nato povabila k pogovoru, saj so se vprašanja porajala kar sama od sebe. Dobili sva se na soparno kresno nedeljo in v smehu ugotovili, da sva po naključju izbrali prav datum najbolj vroče noči v romanu. Prste stran, izdan pri Cankarjevi založbi, je sodobni doktor roman, ki žanr dodobra pretrese, a se tiho tudi prikloni tradiciji. Kot mi je zaupala Karmen, je njena junakinja Paulina poimenovana po Pavlini Pajk (1854–1901), ki je s svojimi povestmi začetnica žanra pri nas.

Čeprav je to tvoj prvi roman, nisi popolna novinka na literarnem prizorišču. Tvoje kratke zgodbe smo lahko brali že v reviji Nebulae, zgodba Včeraj se je uvrstila v antologijo erotične kratke proze Spreganje glagola prihajati, ki je letos izšla pri Layerjevi založbi v Kranju, leta 2023 pa si bila finalistka festivala mlade literature Urška. Kdaj in kako si začela pisati?

»Prve tekste sem napisala pri enajstih letih. Govorim o krajših besedilih, ki sem jih pisala izven šolskih klopi. Tudi šolske eseje sem rada pisala. Pa ne ker bi me tako zelo zanimali ali veselili. (smeh) Bolj zato, ker sem brez pretiranega truda dobila vsaj štirico. Veliko sem brala, in to se je poznalo na mojem besedišču. Besedila so z leti postajala daljša, ne morem pa reči, da tudi boljša. Pospravila sem jih v predal, poimenovan Pokopališče, in za nekaj let pozabila nanje. Tam počivajo še danes. Nikoli ne bodo objavljena. Šele po koncu študija sem začutila, da je želja po pisanju premočna za zgolj hobi. Moj vstop na literarno sceno se je začel z obiskom festivala Prepišno uredništvo. Tam sem se povezala z drugimi pisci in začela obiskovati kritiške delavnice in delavnice kreativnega pisanja. Svoja nova besedila sem kasneje začela tudi objavljati. Pisec se ne rodiš, ampak se spišeš, in to velja tudi zame.«

Kot si omenila, si že od otroštva močno povezana z literaturo kot bralka. Danes na Instagramu objavljaš pod psevdonimom @aconita.umbra in si zelo prisotna v skupnosti, ki se imenuje tudi knjigogram …

»Berem res od malega. Skupnost na knjigogramu je takrat, ko sem začela objavljati, šele nastajala. Jaz sem enostavno naredila Instagram profil in šele potem razmišljala, kakšno vsebino naj bi delila z drugimi. Takrat so ljudje objavljali tudi najbolj trivialne stvari, fotografije so bile slabe kakovosti, ključnike so uporabljali redki. Ni bila še razvita estetika Instagrama, kot jo poznamo dandanes. Jaz sem, namesto da bi objavila fotografijo svojega zajtrka, objavila fotografijo knjige, ki sem jo brala. Sledilci in komentarji so se pojavili spontano, in tako se je začela graditi skupnost, ki se je z leti večala. V njej smo se povezali ljudje, ki radi beremo in skupaj o prebranem tudi razmišljamo. Z objavami pa želimo za branje navdušiti še druge. Ni pa @aconita.umbra moj prvi profil, vse se je začelo zgolj z @aconita, a so mi v profil žal vdrli in sem morala začeti znova, a nič zato. Knjige združujejo, povezujejo in delajo družbo bolj strpno, razumevajočo in razgledano. Knjigogram ostaja mehurček, v katerem se knjižni molji počutimo dobro in kjer še vedno najdemo namige za svoje že tako ali tako (pre)dolge bralne sezname. Poleg tega pa tam nastajajo tudi virtualna prijateljstva, ki včasih prerastejo v srečanja in druženja v živo. Ta so prišla predvsem po koroni. V kovidnih časih smo bili na žalost vsi samo virtualni. V tistem obdobju zaprtja se je slovenski knjigogram še posebej razcvetel. Takrat se je res veliko prebralo in o prebranem tudi veliko pisalo.«

Tako kot junakinja romana Paulina si po poklicu delovna terapevtka. In v romanu izvemo kar nekaj o delu te veje zdravstvene stroke, o kateri redko slišimo. Kako združuješ pisanje s poklicem?

»Lahko bi rekla, da na neki način živim dvojno. Kadar sem v redni službi, moje ustvarjanje ne prehaja v delo. V literarnem svetu pa dovolim, da je ta meja bolj prepustna. Delovna terapija je prišla v moj roman tudi zato, ker se o poklicu tako malo govori. Poznajo ga večinoma tisti, ki potrebujejo obravnavno, in seveda tisti, ki smo del stroke. Je pa prikaz samega poklica delovnega terapevta v romanu še vedno okrnjen, saj sem dala prednost ljubezenski zgodbi. En delček je predstavljen, moram pa reči, da Paulina nikakor ni delovna terapevtka brez napak. Je načelna in etična, vendar v primeru Miše ni mogla ravnati povsem strokovno, in to se odraža tudi v sami obliki terapije (ali neterapije), ki jo je Miša prejel v obravnavi.«

Kakšna pa je sicer tvoja pisateljska rutina, sploh glede na to, da si roman pisala ob delu?

»Moje pisanje je v obdobjih kreativnosti zelo intenzivno, potem pa pridejo obdobja, ko ne napišem nič, to priznam. V redni službi delam vsaj osem ur na dan, tako da čas za pisanje najdem predvsem ponoči. Pišem do zgodnjih jutranjih ur in potem upam, da preživim naslednji delovni dan. Čeprav se to ne sliši zelo zdravo ali učinkovito, sem se na to navadila in s tem živim. Mogoče pripomore tudi to, da ima noč svojo moč in da ponoči domišljija najbolje deluje. Vsaj pri meni je tako. So pa najbolj kreativna obdobja res takrat, ko imam proste dneve. Večina zgodb najprej nastane v glavi, podnevi, ko pa sedem za računalnik, da bi jih zapisala, je že večer, in takrat pišem po več ur skupaj.«

Si imela pri pisanju morda težave s tem, kako uravnotežiti strokovnost, ki jo črpaš iz svojega znanja in izkušenj, z literarnostjo?

»Delovno terapijo sem vključila tudi zato, da bi mi bilo kot pisateljici laže, ker v tem primeru poznam velik del svojega lika oziroma tistega, kar počne. Hkrati pa se je to izkazalo tudi za težavo, saj sem v prvopisu zašla v preveč strokovno pripovedovanje, ki enostavno ni bilo več ljubezenski roman. Mejilo je na hibridni strokovni članek, priznam. Prvi, ki so me usmerili, so bili beta bralci, niti še ne uredniki. Kasneje sem tudi v skupini, ko smo brali odlomke, dobila nekaj komentarjev v smislu: tole pa nam ni razumljivo in ne vemo, kako boš rešila, ker je enostavno preveč stvari za poguglat. Tako da sem potem ta del res skrajšala in prilagodila opisovanje tako delovne terapije kot dermatologije na raven, ki je, mislim, razumljiva tudi bralcu brez zdravstvene izobrazbe.«

Ko si že ravno omenila skupino – roman Prste stran je začel nastajati na izviren način, na delavnici pisanja ljubezenskega romana v organizaciji Cankarjeve založbe. Kako da si se odločila za prijavo? Si že prej imela zamisel o ljubezenskem romanu?

»Ljubezen je bila že prej v mojih besedilih, nisem pa pisala specifično ljubezenskega romana. Prišlo je do spleta okoliščin, da sem naletela na oglas Cankarjeve založbe za delavnico, v katerem je pisalo, da ne iščejo zgolj ljubezenskega romana, ampak celo sodobni ljubezenski doktor roman. Poleg tega sem se v preteklosti udeležila izobraževanja Komunikacija z uredniki, kjer nam je Aljoša Harlamov predaval, kako zelo je pomembno, da avtor v prvencu piše o tematiki, ki mu je dobro poznana. Potem se je vse to spontano povezalo. Ideja za roman v taki obliki ni obstajala pred prijavo. Celoten sinopsis sem spisala prav za to delavnico. Sem pa v času, ko sem čakala na odgovor založbe, ali sem sprejeta ali ne, napisala kar dobršen del prvopisa. Poleg tega me je res zanimalo, ali zmorem. Pisanje tega žanra mi je predstavljalo izziv.«

Lahko opišeš, kako so potekale delavnice?

»Dobivali smo se štiri mesece, vsak četrtek, na Cankarjevi založbi, srečanja pa so trajala po več ur. Z nami je bila vedno odlična vodja delavnic Lara Paukovič, ki nas je usmerjala, bodrila in nam pomagala, da smo iz konceptov prišli do izdelkov, na katere smo lahko ponosni. Pomemben del delavnic so bile tudi debate in preizpraševanje žanra kot takega. Strokovne usmeritve pa sta kasneje prispevala tudi urednika Aljoša Harlamov in Andrej Blatnik.«

Štiri mesece ni prav dolga doba …

»Res je, je bila pa zelo intenzivna. Pomembno je, da smo se dobivali vsak teden in ujeli ustvarjalni ritem ter ostali v njem. Čeprav se sliši naporno, lahko trdim, da smo prav vsi uživali v procesu delavnic. V tem času se je skupina res povezala, drug drugemu smo komentirali besedila, od samih konceptov do posameznih odlomkov, ki smo jih v tem času ustvarili, tako da nismo dobivali povratnih informacij samo od urednikov, temveč tudi od bralcev ljubezenskih romanov, ki so obenem pisci.«

Kaj pa po koncu delavnic, je bila večina romana že narejenega ali se je delo takrat šele začelo?

»Delavnice so se začele 16. februarja lani. Ko so se končale, sem imela malo več kot polovico rokopisa. Se je pa takrat pravo delo šele začelo. Imela sem ogrodje in zgodbo, ki jo je bilo treba napisati do konca. Ne glede na to, da so bila srečanja intenzivna, sem v tem času opravljala še veliko drugega dela, noči pa niti niso tako dolge, da bi lahko v štirih mesecih dokončala rokopis. Pisala sem ga do 15. avgusta. To je bil naš rok za oddajo. Poletje 2023 je bilo zame brez dopusta. Naporno, a hkrati lepo.«

Poleg tvojega romana je v novi zbirki Razmerja pri Cankarjevi založbi izšel še fantazijski ljubezenski roman Kaje Bucik Vavpetič Srebrne vezi, jeseni pa pričakujemo tudi roman Jerce Cvetko Padam na besede. Kako je bilo ustvarjati druga ob drugi? Se s tem ustvarja tudi določena skupnost? Ali lahko to obenem pomaga žanru, da zaživi?

»Predvsem je bilo ustvarjanje lažje in navdihujoče. Seveda zaradi Kaje in Jerce. Pa tudi zaradi celotne skupine in Lare. V skupini smo bili zbrani tisti, ki radi pišemo o ljubezni, in ta žanr tudi beremo. Imamo torej veliko skupnega. Ko smo izvedele, da bodo naši trije romani izšli, smo se Kaja, Jerca in jaz še bolj povezale, se spodbujale in nadaljevale pisanje. Izhajale smo iz tega, kar nam je predala Lara, in to povezale z lastnimi izkušnjami v smiselno celoto. Naši romani so tudi komunikativni in vesela sem, da spodbujajo debato med bralci in avtorji, morda celo bodočimi avtorji ljubezenskih romanov, ki se na pisateljsko pot šele podajajo. Mislim, da lahko žanr zaživi samo, če ga bomo negovali in brali. Skupnost je dober začetek. Med nami ni prostora za rivalstvo. Bralke, bralci prehitro berejo. Vsaka od nas piše drug podžanr, za katerega upamo, da se bo nadaljeval tudi pri drugih piscih v Sloveniji. Nenazadnje pa sem se z Jerco in Kajo v procesu pisanja spoprijateljila.«

Zakaj si se odločila, da boš pisala in posodobila doktor roman? Si jih tudi sama brala?

»Če bi pisala samo sodobni ljubezenski roman z zdravniško vsebino in zanikala, da to ni doktor roman, sem prepričana, da bi me zelo hitro kdo opomnil, da gre pravzaprav za zvrst, ki je bila včasih zelo popularna in tudi trivialna. Če se spustim v to, sem si rekla, je bolje jasno poudariti, da gre za zvrst doktor romana, da ga posodobim in za njim stojim. V mlajših letih sem prebrala tri doktor romane, ki so bili res trivialni, recimo tako. V času pred pisanjem sem jih prebrala še nekaj in hitro ugotovila, česa si v svojem romanu ne želim. Tako sem naredila načrt in dobro premislila, kaj sama vidim v žanrski prozi v sodobnem času in kaj enostavno, po mojem mnenju, ne sme več na papir.«

Ker gre za žanr, nekaj klišejev mora biti, ampak precej si se jih tudi otresla. Kako si se tega lotila?

»Želela sem narediti posnetek sedanjosti, v kateri živimo. Laže mi je bilo, ker je lik Pauline star približno enako kot jaz. Nisem je želela narediti poslušne, ustrežljive in, če uporabim še tisti pridevnik, ki so nam ga vsilile babice – pridne. Sicer je delovna, je strokovna, ampak hkrati je samosvoja oseba tudi zunaj svojega poklica. Za sabo ima težko zgodbo, a živi neodvisno od moškega, in ne zgolj zato, da bi postala nekomu žena. Miša pa je, moram priznati, še vedno malo sanjsko in klišejsko oblikovan, je pa hkrati tudi izpolnjena oseba. V svetu bi deloval ne glede na to, ali bi bila njegova ljubezen uslišana ali ne. Ker gre za romanco, je njun srečni konec pač zagotovljen. To bralke in bralci žanra tudi pričakujejo. Nekaj klišejev je moralo ostati, nekatere sem preobrnila. Za tiste, ki sem se jih otresla, pa upam, da ne najdejo več poti v tovrstne romane.«

Paulina in Miša sta večdimenzionalna lika, oba se bojujeta s svojo preteklostjo. Paulina je na boleč način izgubila zaročenca, Miša se je ločil in vzgaja mlado hčer. Zakaj si se odločila, da v žanr, ki velja za lahkotnega, vpleteš tudi nekatere težje teme?

»Najprej zato, ker ne morem pisati likov brez preteklosti, saj se mi zdi, da brez neke globine ni pravega lika in ni prave zgodbe. Obenem menim, da mora vsak žanr, tudi če nam nudi lahkotno branje, imeti svojo vsebino, ki jo lahko povežemo s trenutno resničnostjo ali problematiko. Liki so ustvarjeni premišljeno, da se bralec lahko z njimi na neki ravni poveže ali da se v kakem njihovem dejanju, lastnosti, vlogi prepozna. Aktualna problematika pa je tista, ki nas združuje ali razdružuje. Ob njej se krešejo mnenja in začenjajo pogovori.«

Oba sta tudi ljubitelja knjig in branja, Paulina je sploh pravi knjižni molj. V romanu najdemo kar nekaj knjižnih referenc in citatov, ki so pravi cukrčki za strastne bralce. Si se odločila, da vpleteš sebi ljuba dela? Zakaj se ti je zdelo pomembno, da jima daš to lastnost?

»Citati in reference, ki so v romanu, niso tam samo zato, ker bi bila to meni ljuba dela ali ker bi se hotela pred bralci postavljati z načitanostjo, ampak so prišli spontano, med samim pisanjem. Romana nisem pisala linearno, ampak po navdihu, glede na prizore, ki so se trenutno pojavili v moji domišljiji. Prvi se je med pisanjem pojavil citat iz romana Boruta Kraševca Agni. Prej nisem načrtovala, da bodo v romanu citati iz drugih leposlovnih del. Ta je prišel res spontano, in zdelo se mi je, da moj prizor brez njega enostavno ne bo deloval, zato sem citat vključila. Podobno je bilo nato tudi z drugimi citati in referencami.«

V dobrem ljubezenskem romanu se tudi bralke zaljubimo v junaka, v katerega se zaljubi protagonistka (če seveda govorimo o heteroljubezenskih romanih). In Miša je takšen: visok, šarmanten, športen, pameten, ima smisel za humor, je potrpežljiv in zna biti nežen. Kako je bilo pisati takega junaka? Si se tudi sama zaljubila vanj?

»Mišo je bilo veliko teže ustvariti in napisati kot Paulino, sem pa vesela, da se predvsem bralke dobro odzivate nanj. In seveda, če meni Miša kot lik ne bi bil všeč in če ne bi gojila literarne simpatije do njega, ne bi mogla napisati ljubezenskega romana. Je pa res, da bralke še vedno vidijo Mišo skozi rožnata očala – je šarmanten, je pozoren, je nežen, hkrati pa ni princ na belem konju, tudi on ima svoje napake. Morda je ravno ta prehodna slepota za napake dober pokazatelj, da so se bralke, bralci malce pa le zaljubili v njegov lik.«

Kaj pa Paulina? Mislim, da se z njo mladim ženskam res ni težko poistovetiti. Sočustvujemo z njo in navijamo zanjo. Je bil to tudi tvoj namen?

»Olajševalne okoliščine pri pisanju Pauline so zame bila njena leta in poklic. Ko sem jo oblikovala, sem mislila tudi na bralke. Paulina doživlja v zgodbi celo paleto čustev, in vesela sem, da bralke čutijo z njo. Čustveni odziv je ob branju nujen. Sočustvovanje in navijanje sta komponenti, zaradi katerih strani knjige obračamo hitreje, kot bi jih sicer. Občasno se zdi, da je zagrenjena. Morda je res, ampak sem njeno zagrenjenost kanalizirala skozi ciničnost in sarkazem. Čeprav Paulina ni tipična junakinja, je bralkam blizu in všeč. To se odraža tudi v odzivu. No, starejša generacija pravi, da ji je moj jezik enostavno tuj, ker uporabljam anglizme in sleng. Meni pa se zdi pomembno, da je jezik živ in iskren. Jezik je del Paulinine identitete. Niti drugi liki ne bi bili, kar so, če bi pisala v popolnoma prečiščenem jeziku – delovali bi umetno.«

Zelo mi je všeč tudi, da ima Paulina ob sebi prijateljici, saj se res izkaže pomen ženske družbe in skupnosti za naše življenje, ni poudarek samo na ljubezni do moškega. So imele junakinje v tradicionalnih doktor romanih tudi kakšne prijateljice ali pomočnice?

»Težava ‘starih’ doktor romanov, ki sem jih jaz prebrala, je bila v operiranju predvsem s štirimi oblikami likov. Z junakinjo, ki je bila običajno medicinska sestra, z zdravnikom, ki je bil ljubezenski interes, z njegovim tekmecem, ki je bil po navadi moralno sporen (čeprav tudi glavni lik zdravnika ni bil neoporečen), potem je bila pa tukaj vedno še druga ženska, ki je predstavljala konkurenco oziroma nasprotnico glavni junakinji. Zelo poredko v tradicionalnih doktor romanih srečamo junakinjo, ki ima dobre prijateljice, ker so bile ženske večinoma druga drugi predstavljene kot tekmice, ne pa kot priložnost za topel odnos.«

Kaj pa pisanje bolj romantičnih scen? Kako si se lotila tega? Je bilo težko najti izraze, ki ne bi bili »cringe« oziroma skremž?

»Na papirju se te scene berejo romantično in lepo. Pisanje pa ni prav romantično. Kadar pišem, večkrat preberem za sabo, in če se sama skremžim, potem to definitivno črtam. Sem zelo samokritična. Tipka briši je zelo uporabna. Pogosto jo pritisnem. Neromantičen del pisanja romantičnih scen je tudi koreografija. Kot pri plesu ali kateri drugi aktivnosti, si kot avtor koreograf. Ko je prizor znan, iščeš izraze, s katerimi bi poimenoval telesne dele in predvsem vse ostale občutke. Pomembno mi je bilo, da moja erotika prihaja iz giba, iz doživljanja, ne pa iz opisovanja z vulgarnimi pridevniki oziroma poimenovanji, ki so bili doslej pogosti v tovrstnih romanih.«

Že na predstavitvi zbirke Razmerja, ki jo je Cankarjeva založba priredila za knjižne blogerke, smo se pogovarjale, ali ni vsak ljubezenski roman do neke mere fantazijski. Kakšno je tvoje mnenje?

»Vsi v življenju potrebujemo nekaj fantazije, vsi! Lahko bi rekli, ja, da je vsak ljubezenski roman do neke mere fantazijski, se strinjam. Ljudje potrebujemo pobeg pred resničnostjo in nekaj, ob čemer si spočijemo možgane. Eskapizma je veliko vrst. Pobeg v fantazijo in ljubezenske romane je, si upam trditi, eden od načinov zdravega preživljanja prostega časa. Povezave zadovoljstva z življenjem in prostim časom sem raziskovala že pred leti v diplomskem projektu. Prosti čas je kompleksna človekova potreba. Ljudi, ki segajo po njih, romance osrečujejo. V tem ne vidim nobene težave. Moški že tako ali tako pravijo, da jim branje ne ustvarja nerealnih pričakovanj. (smeh) Ženske smo pa dovolj intelektualno močne in vemo, kako neresnične so trditve, da nam bodo ljubezenski romani ustvarili nerealna pričakovanja, kakor so mislili včasih. Če se zaradi kančka fantazije in ljubezni počutimo dobro, zakaj pa ne.«

Avtorice in bralke ljubezenskih romanov, kakor sicer tudi bralke nasploh, smo večinoma ženske. Se ti zdi, da so ljubezenski romani tudi zaradi tega podcenjen žanr v primerjavi z drugo žanrsko literaturo, na primer s kriminalkami in fantazijskimi romani?

»Seveda. V našem okolju še vedno čutimo močen vpliv patriarhata. Tudi zgodovinsko gledano je bilo tisto, kar je bilo ženskam blizu, skoraj vedno nekaj manjvrednega v primerjavi s tem, kar je (bilo) blizu moški publiki. Spol avtorja_ice, tako kot spolna usmerjenost, rasa ali versko prepričanje, ne smejo biti parametri za vrednotenje umetniškega dela. Se pa ne obremenjujem s tem, da me bere manj moških, ker raje sežejo po drugem žanru. Sem ženska, ustvarjam pretežno ženske like, za ženske. Okusi so različni. Poznam svojo publiko in mogoče ji zaradi tega laže ponudim nekaj, po čemer z veseljem poseže.«

In glede na to, da bralke ljubezenskih romanov po navadi zelo veliko preberejo, ne bi rekla, da gre za nezahtevno publiko …

»Ne, ženske so vsekakor zelo zahtevna publika. Nikoli ne moreš zadovoljiti vseh okusov in želja, je pa vedno dobro, da dobiš odzive, saj samo tako lahko tudi kaj izboljšaš.«

Na predstavitvi zbirke Razmerja je bila pri vseh romanih poudarjena tudi feministična nota, česar nismo vajeni povezovati z ljubezenskim romanom. Kaj bi izpostavila kot feministično v svojem romanu? Je ljubezenski roman lahko feminističen?

»Začela bom na koncu, ljubezenski roman je lahko feminističen, in sodobni ljubezenski roman je eden najbolj feminističnih žanrov, kar jih je. Kar najbolj izstopa v sodobni različici, tudi v mojem romanu, je užitek, ki si ga dovoli ženska. Ne samo to, tudi zna si ga vzeti. Pa ne govorimo samo o spolni prebujenosti, ampak o življenju nasploh. Lahko je še vedno dobra mama ali žena (sicer ne v mojem romanu, ampak v kakem drugem), lahko je pa tudi karkoli drugega, tisto, kar si sama želi, in ne kar ji narekujejo moški ali ji nalaga dolžnost družbene vloge. Sodobno žensko lahko izpolnjujejo tudi vloge in aktivnosti, ki niso popolnoma tradicionalne.«

Glede na to, da si se že prej predstavila z erotično kratko prozo, sedaj pa še z ljubezenskim romanom – ali je to smer, v kateri bi rada nadaljevala?

»Ja, to nameravam nadaljevati. Sicer moje naslednje delo po vsej verjetnosti ne bo ljubezensko ali erotično, se bom pa k ljubezni vrnila kasneje, ker je odziv bralk res pozitiven in slišim tisti ‘še’, čeprav ne vem ali bom nadaljevala zgodbo v istem svetu, v kakršnem sta Miša in Paulina. Se bom prepustila navdihu.«

Ali v tvoji pisateljski delavnici nastaja že kaj novega?

»Moja pisateljska delavnica je trenutno v kreativnem kaosu, ker pišem rokopis nečesa, kar naj bi nekega bližnjega dne postal roman. Me pa čas že malo preganja. Ne upam si obljubiti ničesar, lahko pa povem, da to, kar nastaja, ne sodi v ljubezenski žanr.«