Kontroverzni nobelovec José Saramago je v zanj značilni maniri večnega nergača in kritika leta 1986, ko sta Portugalska in Španija postali članici Evropske skupnosti, izdal provokativni roman Kameni splav. Nad odločitvijo državnih entitet, ki sestavljata Iberski polotok, je bil ogorčen in literarni rezultat njegovega odklonilnega odnosa do evropskega povezovanja je ironično delo, v katerem si dovoli ubesediti šokantni pripetljaj – odcepitev Iberskega polotoka od varne mame Evrope. Za primerjavo si zamislimo, kakšne reakcije bi optimističnega leta 2004, ko sta svoje s cukrom zabeljene retorične mišice v Novi Gorici kazala Rop in Prodi, povzročilo delo kakšnega slovenskega literarnega veljaka, ki bi tematiziralo zemeljsko odcepitev Slovenije skupaj z, bog ne daj, Hrvaško od obljubljene Evrope. Saramago je za časa življenja nenehoma dokazoval, da zna stopati na boleče žulje in če je s Kajnom in Evangelijem po Jezusu Kristusu najbolj intenzivno puščal žgočo tekočino katoliškim vernikom, v Kamenem splavu predre mehurje evropocentrističnim rojakom. Angažirane implikacije romana so v nebo vpijoče, s premočrtnim političnokritičnim branjem pa bi Saramagu in njegovemu artefaktu vendarle storili krivico. Kameni splav je namreč veliko več kot le romaneskni odmev političnega manifesta.
Nezaslišana razpoka, ki pogoji genezo nove geopolitične razporeditve sveta, se pojavi simultano z enigmatičnimi dogodki oziroma – s Saramagu všečno krščansko terminologijo rečeno – čudeži. Joana Carda s potegom brestove veje v zemlji razpre par pedi dolgo rano, ki se noče zaceliti; Joaquim Sassa proti morju vrže težak kamen, ki v tehniki žabice preleti neverjetno razdaljo; Joséju Anaiçu začne slediti jata škorcev; Pedro Orce začuti tresenje zemlje; Maria Guavaira razpara nogavico, iz katere se v neskončno vleče modra nit; psi v francoski vasi Cerbère, katere ime spominja na poimenovanje triglavega mitološkega psa, stražarja Hada, Kerbera, pa ne glede na to, da so izgubili glasilke, začnejo lajati. Obenem se točno na mejni črti med Francijo in Španijo razpoči zemlja. Kot oplojena mati, ki spočne otroka, nepojasnjena sila predre celino in iztisne nov otok, s čimer se prične odisejada kamenega splava oziroma novorojenega otoka po Atlantskem oceanu. Znanstveniki so nemočni, molčečnost eksaktnega pa pričakovano nadomešča glasnost sofizma. Svoje govorniške sposobnosti razkazujejo razni politik(ant)i: oglasijo se domači predstavniki, voditelji evropskih držav (nekateri med njimi celo veseli, da so se znebili dveh nepredvidljivih južnih narodov) in Združene države Amerike, ki z zanje značilno pokroviteljsko dikcijo v isti sapi ponujajo pomoč in tiho razmišljajo o lastnih interesih, recimo novih vojaških bazah.
Med tem se na plavajočem koščku zemlje preoblikujejo družbene strukture: bogataši odhajajo, bančni računi so izropani, trgovine se praznijo, razkošne hotele pa zasedejo pripadniki nižjega sloja. Kljub izrednim razmeram se po spletu naključij med seboj prepletejo usode petih posameznikov, ki jih druži izkušnja z nadnaravnim. Ko grozi trčenje otoka z Azori, trije Portugalci, Joana Carda, José Anaiço, Joaquim Sassa, ter dva Španca, Pedro Orce in Maria Guavaira, v spremstvu psa Stanovitnega z vozom odpotujejo iz Galicije proti razklanim Pirenejem z namenom, da bi videli razpoko in morje. Na poti jim kot angel varuh stoji ob strani skrivnostni canis lupus familiaris, na čigar peklensko poreklo večkrat namigne pripovedovalec. Saramago tudi v Kamenem splavu ne more iz svoje ateistične kože in pogosto parodizira krščanski imaginarij oziroma vero v Boga z veliko začetnico.
Pripovedovalec je ustrojen kot pravi podaljšek pisateljevega karakterja. Poleg tega, da je blasfemičen, redno komentira dogodke in izbrane pripovedovalske postopke, ob tem pa je gobezdav, piker in luciden. Na pohodu je torej metafikcija in če tej primešamo še intertekstualnost (v vlogi veleposlanika se na primer pojavi Charles Dickens), več možnih načinov branja in vdor nadnaravnega, dobimo recept za neoporečni postmodernistični roman. A na eni točki se zalomi, in sicer izrazitost politične osti izpodbije samonanašalnost teksta. Bolj upravičena in smiselna je zato umestitev Kamenega splava v okvirje magičnega realizma. S pomočjo vpleta nadnaravnega, mitičnega v realno Saramagu uspe destabilizirati evropsko racionalno logiko oziroma dojemanje, s čimer se približa kulturnemu izročilu Latinske Amerike. Portugalski prozaist za časa življenja ni skrival svojega navdušenja nad književnostjo Latinske Amerike, Harold Bloom pa omenja predvsem vpliv, ki ga je imel nanj kubanski pisatelj zgodnjega magičnega realizma Alejo Carpentier.
Roman Kameni splav je mogoče interpretirati tudi znotraj konteksta paniberske ideje, ki zagovarja kulturno in ekonomsko povezovanje Portugalske in Španije. Odnosi med glavnimi protagonisti in optimistični zaključek se pod lučjo paniberizma izkažejo kot izjemno simbolični. Vsestransko sožitje med peterico, ki spominja na nekakšno pomanjšano varianto kibuca, na trenutke sicer prekinjajo močna čustva, vendar jim s pomiritvijo skoraj usodnih emocionalnih razprtij vendarle uspe poosebiti eksemplarično maketo, ki ilustrira zmago tovarištva. Utopična prilika se tako izlije v napoved mirne in rodovitne prihodnosti: otok se ustavi in na horizontu je rojstvo nove, manj obremenjene generacije. Preplet usod petih neznancev, ki premagajo ovire in postanejo prijatelji, na simbolični ravni spregovori o možnosti meddržavne povezave. Hipotetično bi kolateralni produkt slednje bila čustveno obarvana diskrepanca, ki pa jo na poti do simbiotičnega epiloga lahko nadvlada le preudaren in spoštljiv medsebojni odnos.
V intervjuju za Paris Review je Saramago izjavil, da je z romanom Kameni splav želel poudariti podobno zgodovinsko, kulturno in jezikovno podstat Španije in Portugalske, ki bi se prej kot k Evropi morale obračati, seveda brez neokolonialističnih apetitov, proti svojim bivšim kolonijam. Končne zemljepisne koordinate otoka, ki se zaustavi nekje med Latinsko Ameriko in Afriko, torej še zdaleč niso naključne. Če se ozremo na sedanjo situacijo, v kateri se je zaradi gospodarske krize znašla oslabela Portugalska, Saramagova alternativa zveni silno preroško. Portugalci trenutno svojo finančno varnost množično iščejo v Braziliji, Angoli in Mozambiku, zavetje pod krilom mame Evrope pa postaja vse bolj podobno črni luknji, kjer se nihče več ne počuti varno.
V Kamenem splavu se pripovedno mojstrstvo Joséja Saramaga manifestira v vsej svoji veličini. Historično umeščena reakcija na državniško nepremišljenost je preoblikovana v večplastno občo časovno in prostorsko parabolo, ki ji dodano vrednost dvigajo filozofska motrenja, epistemološka in fenomenološka vprašanja (»/…/ da stvari obstajajo, sta potrebna dva pogoja: da jih človek vidi in jim da ime.«), prevpraševanje izvora narodne identitete in psihološka analiza družbe.
José Saramago: Kameni splav. Prevedla Barbara Juršič. Ljubljana: Beletrina, 2014. 337 strani, 26 €.
