Čeprav za knjigami Sally Rooney ne bi skočila v vodo, to ne pomeni, da jih ne preberem v enem hipu, brez malice in stranišča, z za odtenkom mazohističnim užitkom. Moja glavna težava je, da ob koncu branja ostane občutek, da bi tudi brez tega v bistvu lahko živela – in da se je moja ljubezen do tovrstnih knjig zaključila pri Princeskinem dnevniku, ko sem Michael izgovarjala točno tako, kot se zapiše: Mic-ha-el. Kljub temu moram priznati, da je zadnja knjiga ostala z mano – morda zato, ker se kot nekdo, ki bi moral z eno nogo spadati v generacijo Z, z glavo pa tiči globoko v milenijskem breznu, z njo precej lahko poistovetim.
Intelektualni ljubič
Rooney v svoji zadnji knjigi spretno prepleta zgodbe štirih ljudi z vseprisotno milenijsko krizo, ki bi jo, če bi si jo predstavljali kot odzvanjajoč glasek v glavi, lahko slišali kot the glaciers are melting – z rezkim, visokim tonom; v angleščini, cresc.
Če je bil prvenec Pogovori s prijatelji (Založba Sanje, 2019) napisan v prvi osebi, Normalni ljudje (Mladinska knjiga, 2019) pa v tretji, ohranja pripovedni glas v Kje si, prelepi svet? (Založba Sanje, 2022) distanco, zaradi katere lahko bralci samo slutimo, kaj se protagonistom plete po glavah. Največji vpogled dobimo preko mailov, ki si jih izmenjujeta protagonistki Eileen in Alice, katerih časovne vrzeli pa nato z opisom dogajanja zapolni prav tretjeosebni pripovedovalec.
Dekleti, katerih glasova se tekom zgodbe izmenjujeta, v mailih razglabljata o tematikah, kot sta izjemno visoka stopnja razvoja v pozni bronasti dobi in »vsesplošni sistemski kolaps«, ki je sledil; razmišljata o podnebnih spremembah, o izgubi čuta za lepoto z množično uporabo plastike v sedemdesetih, pa tudi o desničarski politiki, o »povezavi med konservativnosjo (kot politično silo) in pogolnim tržnim kapitalizmom«, pa o problematičnem svetu literarne produkcije … obenem pa si v isti sapi pripovedujeta o ljubezni, seksu in fantazijah. Kot pravi Lauren Christensen v članku za The New York Times, gresta pri Rooney »intimno in ideološko z roko v roki. To pomeni, da ne morete popolnoma razumeti odnosa Felixa in Alice ali Eileen in Simona, ne da bi razumeli njun relativni položaj v družbenem redu okoli njiju.« Tipičen vsakdan dveh milenijskih intelektualk torej.
Ob tem obe izmed protagonistk raziskujeta svoje odnose in vrednote, povezane z njimi – do sebe, ostalih, druga do druge. In pot ni lahka, četudi jezik teče gladko kot na filmskem platnu, kar daje bralcu občutek ritma in nenavadne lahkotnosti. A vendar se vsaka še tako navidezno prisrčna stvar kaj kmalu izkaže za kompleksno, bolečo ter polno odločitev in tveganj.
Celotna knjiga se tako skozi izmenjavo pripovedi Alice, slavne pisateljice, Eileen, njene prijateljice in bivše sošolke s faksa, ter tretjeosebnega pripovedovalca vrti okrog njunih razmerij, spolnih podvigov in padcev, strasti in skrbi. Alice se popolnoma izgorela zateče v majhno mestece ob morju, kjer se vseli v bivše župnišče s štirimi spalnicami, kaminom, vendar brez žive duše. Eileen medtem urednikuje na manjši literarni reviji v Dublinu, sanjari o Simonu, globoko vernem, privlačnem, a čustveno nedostopnem prijatelju iz otroštva, in razmišlja o preteklih zvezah v odnosu do novih želja in pričakovanj. Obe z Alice tekom zgodbe odkrivata osebne meje, ki sta jih do tedaj (pre)pogosto zanemarjali in skušata v novih situacijah najti spoštovanje, ljubezen in harmonijo. Četudi narazen, sta obe na točki življenja, ki obeta velike, vendar težko predvidljive spremembe. Ena primer uspešne literarne kariere, druga neprepoznan potencial, iščeta pot v tegobah življenja, ki jih predstavljajo finančna nesigurnost, podnebne spremembe, stanovanjska kriza ali pa preprosto osamljenost, ki kot tančica žalosti lebdi nad sicer preskrbljenim obstojem. Sodobno svetobolje, ki pa zasluži vse prej kot soljenje pameti, še posebej s strani t. i. boomerjev, ki ob tovrstnih trenutkih radi postrežejo s pokroviteljskimi nasveti.
Medtem ko se Eileen počasi sooča s svojimi čustvi do Simona, ki je zdaj uspešen politični svetovalec z dicaprijevsko parado nekaj-in-dvajsetlenih ljubimk, se Alice zaljubi v Felixa, skladiščnika in sovaščana, s katerim se je na začetku zgodbe znašla na (ne najboljšem) Tinder zmenku. V približno letu dni, kolikor okvirno traja roman, se ti štirje ljudje zaljubijo, odljubijo ter poskušajo ugotoviti, kaj pomeni slediti sebi – in kaj ne. Zgodba doseže vrh, ko Eileen in Simon po dolgem in nerazumljivem odlašanju obiščeta Alice na podeželju, Felix pa na svoj značilno provokativen način odpre stare rane in sproži konflikt, potreben za razrešitev in premik naprej.
Kje si, prelepi svet?
Brandon Taylor je v članku za The New York Times uporabil čudovito analogijo, da je zadnji roman Sally Rooney (milenijska) verzija »Hopperjeve slike, katere liki tekoče govorijo linguo franco sistemskega propada, neoliberalno besedičenje naučene nemoči vpričo večjih sistemov kapitala in dela«.
Roman z nagovarjanjem aktualnih tematik in s turbulentnimi odnosi, polnimi erotičnega naboja, kaže predvsem na nemir sodobne družbe. Pri tem vse prej omenjene problematike današnjega sveta zgolj oplazi, kar zlahka izpade nerodno, vendar hkrati presenetljivo iskreno. Čeprav občasno naivno, bi pa bilo v kontekstu prijateljskega razglabljanja arogantno pričakovati bolj poglobljene vpoglede.
To je tudi mnenje Eileen, ki v romanu na Alicin dvom odgovori s: »Strinjam se, da se zdi plehko, dekadentno, celo epistemično nasilno vlagati energijo v banalnosti, kot sta spolnost in prijateljstvo, ko človeški civilizaciji grozi zlom. In vendar vsak dan to počnem tudi sama.« Podobno se v odnosu do svojega dela prevprašuje tudi Sally Rooney: »Ko prebivaš v času velikih zgodovinskih kriz in si zaradi tega zaskrbljen, kako si upravičiš, da je stvar, ki si se ji odločil posvetiti svoje življenje, izmišljevanje lažnih ljudi z lažnimi ljubezenskimi razmerji?«
Rooney, ki je do lastnih užitkov grozljivo ambivalentna, pravi, da to, kar lahko ponudi kot pisateljica, ni dovolj, ampak je hkrati tudi vse, kar zmore. In vse kaže, da njen cilj ni preoblikovanje žanra ljubezenskega romana za krizno dobo, temveč preprosto nadaljevanje tega, v čemer je dobra. »Želim živeti v kulturi, kjer ljudje ustvarjajo umetnost, četudi vse drugo razpada«, pravi Rooney. »To daje mojemu življenju smisel.«
Mr. Darcy
A vsega se ne da tako zlepa odpustiti. Nenavadno je, kako stavek »to se pa ni dobro postaralo«, ki ga sicer uporabljamo izključno za starejša dela, nekako obvisi v zraku tudi ob branju knjige, ki je izšla konec leta 2021. In to bolj ali manj izključno zaradi odnosa Felixa do Alice, ki se kljub očitnim opozorilnim znakom zaključi s tradicionalno idealizirano, a zato nič manj problematično spreobrnitvijo.
A nismo že preboleli gospoda Darcyja? Poglejmo si malce časovnico: saj ne, da smo od takrat, ko se je njegova magična prisotnost pojavila med bralci, doživeli že tri vale feminizma, #jaztudi gibanje in še bi lahko naštevala. A vseeno. Sally Rooney se očitno zaveda obstoja toksične moškosti, saj ji v svoji zadnji knjigi, ki velja za njeno najboljšo do zdaj, v obliki Alicinega ljubimca Felixa posveti veliko prostora. A vendar ni popolnoma jasno, kakšno je njeno stališče do problematike. Felix ni samo popoln primer arogantnega tipa, ki nam v živo vsem preseda, ponoči pa (očitno) sanjarimo o njem, temveč svoje reakcije tudi upravičuje na klasično nedorasel način. Ko se protagoniska Eileen zaplete z njim, ji je takoj jasno, v kaj se je spustila, vendar prav hitro prevzame vlogo prostovoljne mučenice ter brez pretiranih pomislekov odpušča vse kričeče red flage, dokler se Felix na koncu kar sam ne določi, da kljub temu, da odnos ni najbolj zdrav, onadva drug brez drugega ne moreta; zato naj se Alice raje sprijazni, da sta si očitno usojena. Občasno te bom pač popolnoma usekan budil sredi noči, te za tem kak teden ignoriral, ampak deal with it, ljubavi. V resnici pa, tudi če tega ne priznam zares, te imam na nek način rad.
Romantično za umret.
Darcyjevski lik je še posebej v ljubezenskih zgodbah dosegel takšno popularnost, da se mu je težko izogniti, a eno je, ko ga najdemo v t. i. šund literaturi in rom-comih, drugo pa pri literarno priznani pisateljici, katere knjige so redno na lestvicah najbolj branih. Zakaj dvojni standardi? Ker pri prvih vendarle vemo, v kaj se spuščamo in jih (upam) jemljemo s kančkom dvoma. Rooney pa s svojim izjemno dostopnim, a hkrati kritičnim pristopom zleze pod kožo, dokler se po tretji disfunkcionalni, neodpisujoči, »neresni« zvezi človek ne ustavi in vpraša, a je to res normalno? Je to res tisto, kar si v življenju želim?
Zato bi lahko s kančkom cinizma dodala, da je osebnostna rast trenutek, ko deset let kasneje ponovno gledaš Prevzetnost in pristranost, tisto z Matthewom Macfadyenom, in se zaljubiš v Kiero Knightley.
Industrija slavnih
»Sicer pa, kakšna je sploh zveza med slavnimi pisci in njihovimi slavnimi knjigami? /…/ In kaj moje knjige pridobijo s tem, da jih povežejo z mojim obrazom, z mojimi vedenjskimi posebnostmi v vsej njihovi duhamorni specifičnosti? Nič.« »/…/ ničesar ne prispeva k javni koristi, zadovoljuje samo najnizkotnejšo, najbolj opolzko radovednost bralcev in ureja literarni diskurz tako, da je v celoti podrejen liku ‘avtorja’, čigar način življenja in posebnosti je treba brez posebne utemeljitve ubirati do najbolj mastnih podrobnosti.« (Alice, Kje si, prelepi svet)
Alice je predstavljena kot nekdo, ki rad piše, je v tem uspešna, ampak je ni nihče nikoli pripravil na pogoje ter pričakovanja, ki so v današnjem hipnem in nenasitnem svetu skorajda neizogibni. Družbeni in ekonomski konstrukt industrije slavnih, ki vključuje t. i. »simbiotični odnos« med zvezdniki in poslovnimi korporacijami, ni v svetu nič novega, vendar je s pojavom socialnih omrežij in še toliko bolj v času covida tako rekoč eskaliral do nepredstavljivih razsežnosti. Alice se tako ves čas se spopada z občutkom perverznosti, ki izhaja iz lastne slave, v odnosu do razpadajočega sveta okoli nje. Na svoje delo gleda skorajda zaničevalno, kot vulgaren poskus razvedrila v kontekstu vsesplošne krize. Prepričana je, da je imela v življenju samo dve dobri ideji in ne bo nikoli več napisala dobre knjige; delno tudi zaradi negotove hipnosti in zahteve po stoodstotni dosegljivosti, ki pritičeta medijski personi slavne pisateljice.
»Komu je sploh lahko mar, kaj se dogaja glavnim likom romana, če se dogaja v kontekstu čedalje hitrejšega, čedalje bolj brutalnega izkoriščanja večine človeškega rodu? Se glavna lika razideta ali ostaneta skupaj? Je v tem svetu to sploh pomembno? Da bi se roman lahko obnesel kot literatura, torej zamolči resnico sveta – potlači jo globoko pod bleščeče površje teksta. In tako nam je lahko spet mar, kot nam je mar v resničnem življenju, ali se bosta glavna lika razšla ali ostala skupaj – ampak samo pod pogojem, da smo uspešno izbrisali iz spomina vse drugo, kar je pomembnejše od tega, torej sploh vse.« (Alice, Kje si, prelepi svet?)
Rooney, katere prvenec Pogovori s prijatelji jo je pri rosnih petindvajsetih katapultiral med zvezde (dobila je celo oznako »Salinger Snapchat generacije«) ne zanika, da je v Alice delno portretirala tudi sebe, saj je zaradi vse večje publicitete, ki je ni pričakovala, tudi sama pogosto na robu zloma. Tukaj ne gre za lažno skromnost ali cinično poimenovane »šampanjske probleme«: Rooney se zaveda, koliko pisateljev bi ubijalo, da bi lahko bili na njenem mestu. A kot pravi sama: »Razen kapitalizem v tej igri ne zmaga nihče«.
Knjiga je polna spretnih replik, ki predvsem tistim bralcem, katerih primarni vir zaslužka je umetnost, izpadejo izjemno zabavno – četudi ne brez rahlega zboda v srcu.
»Romane pišem. Knjige pišem.«
»Pa s tem kaj zaslužiš?«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.