Zamah dotika je šesta pesniška zbirka Milana Šelja, pesnika in prevajalca, ki živi med Krasom in Londonom. Letos mineva 20 let od izida njegovega pesniškega prvenca Darilo, zato je nova zbirka, v kateri pesnik reflektira svojo življenjsko pot, tudi lepo obeležje te obletnice. V luči vsega tega mi je kar malo nerodno priznati, da sem Šeljevo poezijo spoznala šele z Zamahom dotika, še bolj me je to presenetilo, ko sem zasledila, da je bil njegov prvenec zelo odmeven, in prebrala, da »sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas«. Morda to ni tako nenavadno, ne nazadnje sem imela ob izidu Darila devet let in sem (relativno) strejt ženska. Pa vendar sem ob tem začela razmišljati predvsem o oznakah, brez katerih literarni kritiki seveda ne moremo, razkrivajo pa nam ne samo nekaj o literaturi, o kateri govorimo, temveč tudi o družbi, v kateri le-ta obstaja.
Ne zdi se mi, da kot heteroseksualna ženska ne bi mogla ali ne bi smela pisati o gejevski poeziji, saj se mi zdi oznaka »gejevska« poezija pravzaprav zelo redukcionistična. V idealnem svetu bi se poezija, kot jo piše Milan Šelj, morda imenovala preprosto erotična ali pa izpovedna, avtobiografska poezija. Pesnik piše o svojem življenju, svojih izkušnjah in homoseksualnost je le en del tega. Seveda zelo pomemben del in del, ki avtorja še posebej zaznamuje ravno zaradi nesprejemanja, nestrpnosti in celo sovraštva okolice. Kar skušam povedati, je, da oznaka gejevska literatura (in druge podobne oznake) morda ne bi bila potrebna, če ne bi kvir ljudje še vedno bili marginalizirani in stigmatizirani, njihove izkušnje pa s strani družbe dojete kot nekaj odklonskega. Morda poezija Milana Šelja (in še katerega drugega pesnika ali pesnice) ni prišla do mene, saj je zaradi oznake, kot je »gejevska poezija«, ostala na robu. Hočem reči, da oznaka lahko opolnomoči, saj priznava obstoj in vrednost nečesa onkraj tega, kar je mainstream, po drugi strani pa je lahko zelo omejujoča, saj daje vtis, da bo govor o temah, ki zadevajo le manjšinski del populacije. Želim si, da bi živeli v družbi, kjer bi lahko zapisala, da je pesniška zbirka Zamah dotika preplet izpovedne, avtobiografske in erotične poezije. Ker pa živimo v družbi, v kateri se sovraštvo, nestrpnost in homofobija stopnjujejo, se mi zdi, da oznaka gejevska poezija izraža tudi nek uporniški in aktivistični naboj. Že samo pisanje o svojem življenju lahko postane uporniško dejanje, četudi so pesmi same bolj izpovedne narave in nimajo izrazitega družbenokritičnega naboja.
Zbirka je razdeljena na šest zaokroženih delov, ki si smiselno sledijo in gradijo celosten pripovedni lok, v katerem nas pesnik popelje od zgodnjega otroštva do sedanjega časa. Zaradi avtobiografskosti zbirke in izpovednega sloga ne bom govorila o lirskem subjektu, temveč kar o avtorju/pesniku, čeprav velja poudariti, kot opaža tudi Alojzija Zupan Sosič v spremni besedi, da se »avtor ne poskuša konstantno enačiti z lirskim subjektom, prav tako pa se ne pretvarja, da je pesnik zgolj izmišljen lik«. Pesmi pa niso samo izpovedne, temveč tudi pripovedne, pred nami razprostirajo mrežo spominov, ključnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovale pesnika. V zbirko nas uvedejo besede »Vse manj nas je, / ki se spomnimo začetka poti …«, ki jih srečamo tudi v predzadnji pesmi zbirke. Tako se ustvari občutek zaokrožene, celovite pripovedi in bralke prepoznamo, da je pesniški govorec iz zadnjega dela zbirke, naslovljenega K sebi, tisti, ki se spominja. K temu občutku celovitosti pripomore tudi izbira, da bodo pesmi ostale brez naslovov. Tako se še poveča vtis nekega linearnega nadaljevanja, nizanja prizorov od preteklosti proti sedanjosti. V prvem delu, Tu, nam pripoveduje o svojem otroštvu, o strogi babici, prvem srečanju s poželenjem in prvem srečanju s smrtjo; v drugem delu, Še tu, obuja spomine na turbulentno prvo ljubezensko razmerje, ki nikoli ni dobilo svojega epiloga; In tam, tretji del zbirke, nas popelje v širni svet, med prijatelje z vseh vetrov, tiste, ki jih je pesnik na poti izgubil; četrti del, Povsod, je zasidran v Londonu, kjer pesnik prebiva dobršen del leta; v predzadnjem delu, In nazaj, je pesnik soočen s svojo boleznijo in minljivostjo; zadnji del, K sebi, pa je najkrajši in učinkuje pomiritveno, kljub vsem težkim življenjskim preizkušnjam pesnik ostaja zavezan iskanju ljubezni.
Zbirka je razdeljena na šest zaokroženih delov, ki si smiselno sledijo in gradijo celosten pripovedni lok, v katerem nas pesnik popelje od zgodnjega otroštva do sedanjega časa.
Kar povezuje vseh šest delov in skoznje pravzaprav tke rdečo nit zbirke, je napetost med željo in smrtjo. V zadnji pesmi prvega sklopa beremo o smrti njegove babice, Gospe. Pesnik se spominja, kako se je v postelji vso noč premetaval, ter zapiše, kar je občutil takrat: »in ne morem se znebiti dotika, / ki me je s hladom prvič oplazil.« Na prvi pogled je jasno, da govori o dotiku smrti, besede pa odmevajo tudi z mračno slutnjo, da bo smrti v prihodnosti še več. Pa vendar ni tako enoznačno – sledi namreč kitica, v kateri se pesniku v polsnu prikaže princ Siegfried in ga poljubi kot laboda. S tem se navezuje na predhodno pesem, v kateri opisuje svoj prvi obisk ljubljanske Opere in ogled baleta Labodje jezero. Njegovi sošolci se na poti domov norčujejo iz mehkužnosti baletnika, medtem ko sam sanjari o tem, kako bi ga poljubil. Gre torej za dotik smrti ali za dotik poželenja, erosa ali tanatosa?
Zbirka nam na to vprašanje ne ponuja enoznačnega odgovora. Bolj se zdi, da gre za preplet obojega. Drugi del zbirke tematizira burno, strastno mladostno razmerje, ki bi ga z današnjimi besedami imenovali toksično. Beremo o »nasilju nežnosti« in »ljubezni na smrt«, o ljubimcu, ki ga je pesniški govorec izgubil dvakrat. Prvič potem ko je ugotovil, da ga ne more rešiti pred samim sabo. In drugič potem ko je nepojasnjeno izginil. Kot v prvem delu zbirke tudi v drugem ljubezni sledi izguba. Tretji del je eden močnejših v zbirki. V njem spoznamo mednarodno druščino, »naša evforična nova družina« ji pravi pesnik. Iz pesmi veje mladostna svoboda, nebrzdanost, na novo najdena odprtost in prostor za eksperimentiranje, kar je v domovini manjkalo. Prazna mesta naslovov pri nekaterih pesmih zapolnijo navedbe dogajalnega prostora in časa. Pesnik se leta 2023 vrača v Bruselj, kjer je živel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in preplavijo ga spomini na tiste čase. Lepe, vesele, tople, pa tudi boleče. Kar trije člani družine so umrli za posledicami aidsa. Ponovno smo priča življenjski sili, po kateri zamahne roka smrti.
Prazna mesta naslovov pri nekaterih pesmih zapolnijo navedbe dogajalnega prostora in časa.
Vsak od teh treh delov bi lahko stal tudi samostojno, pesmi gradijo zgodbeni lok od začetka vsakega dela pa do konca, povezavo pa je čutiti tudi med vsemi tremi deli, kot bi brali poglavja v romanu. Ta struktura se začne s četrtim delom krhati. Ta del najbolj izstopa, saj nima nekega zgodbenega loka, pesmi v njem se zdijo bolj naključne, skupno jim je to, da so umeščene v London. Nekatere govorijo o tujstvu in osamljenosti, druge se dotikajo vojne v Ukrajini in Gazi, medtem ko prevladujejo erotične pesmi. Ta del bi zlahka v celoti izpustili, pa bi zbirka še vedno ostala celovita, morda bi učinkovala še bolje, saj se v petem delu pesnik, zdaj že v zrelih letih, sooča z lastno diagnozo, ki je potencialno fatalna. Prehod od soočanja z minljivostjo svojih bližnjih v tretjem do soočanja s svojo lastno v petem delu bi deloval bolj naravno in povsem smiselno brez četrtega dela zbirke, poleg tega bi se organsko nadaljevala tudi tema prepleta ljubezni in smrti, ki tako očitno umanjka v četrtem delu. Prva pesem petega dela namreč govori o diagnozi, a tudi o ljubečem razmerju in napoveduje se drugačna dinamika. Tokrat bo ljubezen prestregla zamah smrti. To v pesniku vzbudi krivdo, ki se je v njem nabirala vsa ta leta: »Zakaj oni, se sprašujem, / in ne jaz?« Kako živeti s krivdo in zakaj vztrajati? Odgovor se skriva v zadnjem delu zbirke, ki nas vrača na začetek: »Vse manj nas je, / moj ljubi, / ki se spomnimo začetkov / poti.« Pesnjenje je tudi ohranjanje spomina, življenjska sila, ki kljubuje smrti in vsaj v besedah, vsaj za trenutek, oživi minuli čas in tiste, s katerimi smo ga delili.
Zbirka Zamah dotika je zbirka, ki pove zgodbo. Četudi s kakšnim delom odveč, je njena zasnova premišljena in prepričljiva. K pripovednosti zbirke pripomore tudi jezik, ki je očiščen metaforike in pesniške pomenske gostote, nasprotno: je neposreden in nedvoumen, s čimer deluje izredno iskreno, izogne pa se tudi patetiki, ki bi ji s tematiziranjem tako ljubezni kot tudi izgube in bolezni lahko pesmi hitro podlegle. Pri branju pesniških zbirk se mi pogosto zgodi, da name naredi vtis nekaj posameznih pesmi v zbirki, ostale pa zbledijo v ozadju. Nekatere zbirke je dobro brati počasi, jih odlagati, se k njim vračati, jih naključno odpirati. Zamah dotika pa je zbirka, ki jo bereš od začetka do konca, v enem dahu ali pa, no, zamahu. Bolj kot s posameznimi pesmimi je name učinkovala kot celota. S tem ne trdim, da so pesmi same zase šibke, nasprotno: moč zbirke je v tem, da so skrbno premišljene kot celota, v kateri vsaka pesem nosi svoj delež pripovedi. Zato tudi nisem pisala o posameznih pesmih, temveč rajši o delih zbirke, o zgodbi, ki jo pripovedujejo vsak zase in skupaj.
Zbirka Zamah dotika je zbirka, ki pove zgodbo. Četudi s kakšnim delom odveč, je njena zasnova premišljena in prepričljiva.
Naj nazadnje omenim še to, da pesniška zbirka Milana Šelja ni osamljen primer. Podobno avtobiografske in pripovedne zbirke so v zadnjih letih pogost pojav. To sovpada tudi z avtofikcijo, ki je bila v zadnjih letih zelo priljubljena tako med avtorji kot med bralci. Še posebej pa me je Šeljeva zbirka spomnila na zbirki Trgetanje in Trepete Pina Pograjca, zbirko Vse, kar ti moram povedati Špele Setničar, vzporednice pa je videti tudi z zbirko Ko kosilnice obmolknejo Tanje Matijašević, ki je izšla sočasno. V vseh se namreč prepletajo motivi osebne, tudi družinske zgodovine, odkrivanja seksualnosti in identitete, erotike in bolezni, prav tako pa podobno kot Milan Šelj ne skušajo skrivati avtorja za lirskim subjektom. Je pa res, da so omenjene zbirke dela mlajše generacije pesnic in pesnikov. Šeljeva zbirka nas deloma popelje v drug čas, v čas začetkov poti, kot temu sam pravi, v sklepnih pesmih zbirke pa se dotakne še ene tabuizirane teme, to je staranja, saj odkrito piše o telesu, ki se je z leti spremenilo, a si še vedno želi bližine, dotika.
»In v trenutkih / ranljivosti / skušam doumeti / moč ljubezni.« S temi besedami se zbirka zaključi, in ne s še eno smrtjo, čeprav je ta zamahnila že večkrat. Po vseh izgubah pesnik ne obupuje, temveč ostaja odprt za dotik. Kljub temu da tvegamo bolečino in izgubo, se je vredno vedno znova odločati za ljubezen.
Objavo kritike je omogočila Javna agencija za knjigo.
