AirBeletrina - Knjiga priznanj: Andrej E. Skubic
Panorama 16. 4. 2021

Knjiga priznanj: Andrej E. Skubic

Andrej E. Skubic Fotografija: Jože Suhadolnik

Pri založbi Beletrina je pravkar izšel novi roman pisatelja Andreja E. Skubica, njegov osmi po vrsti,  z naslovom Krasni dnevi. Kar trije, ki jih je do sedaj napisal, so dobili nagrado kresnik, zato so pričakovanja velika. Kot beremo na zavihku, roman govori o vdovcu Dušanu Šauti in njegovi hčeri Leji, ki skozi pripoved z elementi kriminalke odkrivata vzroke za nefunkcionalnost svoje družine. Andreja E. Skubica smo ob tej priložnosti prosili, da izpolni AirBeletrinino knjigo priznanj. V bistvu je to prvič storil že leta 2012, odgovore pa je to pot samo malo ažuriral.

Ime: Andrej E. Skubic.

Zadnja knjiga: Krasni dnevi za odrasle, Amor in strašne stvari za otroke.

Kje ste odraščali? Na Viču.

Kaj ste študirali in kje? Slovenščino in angleščino, FF Ljubljana.

Kje živite in zakaj? Na ljubljanskem Brdu. Ker je tukaj v redu in je bila cena znosna.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Samo za nekatere mi je malo nerodno, ampak bolj ali manj za vse prevzemam odgovornost. Mogoče se mi zdi najboljši roman Lahko.

Opišite svojo jutranjo rutino. Vstajanje ob 7.45, hiter zajtrk, sprehod s psom. Potem kava in cigareta ob časopisu, potem na delo. Precej bolj zdravo zaporedje kot še pred petimi leti.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Od nekdaj se mi zdi, da sem ves malo čuden, tak vtis sem sploh imel že od otroštva. Drugače verjetno ne bi začel pisati. Verjetno nihče ne bi.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Nujno očala, ker brez njih nič ne vidim. Drugo je fakultativno – ali sem na nudistični plaži ali na sankanju. Glavni kriterij je toplota – pogosto slišim kritike, da se v enakem stilu oblečem za v hosto ali za v gledališče (čeprav to ni res).

Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu. Zbrane kratke zgodbe Samuela Becketta. Izbor kratkih zgodb Jamesa Kelmana Preživljanje, preživljanje. Moskva Petuški Venedikta Jerofejeva, Modro salo Vladimirja Sorokina, Cica v metroju Raymonda Queneauja, Pena dni Borisa Viana. Zbrane kratke zgodbe Isaaka Bablja. Vsi po zaporu napisani romani Vitomila Zupana, zbrana dela Slavka Gruma. Kratke zgodbe Suzane Tratnik, začenši z Vzporednicami. Ko začnem, ne znam več nehati, dosti je še tega.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Pisatelji so čudaki. Z njimi sem se največ družil, če je bilo res treba ali sem bil pod vplivom alkohola. To je dvoje je bilo ponavadi povezano. Vsi bi se morali izogibati pisateljem.

Avtor katere knjige bi želeli biti sami? Rad bi samo nekega dne napisal kakšno svojo res v redu knjigo. To bo zadosten čudež, na katerega še čakam.

Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Za navdih ni važen kraj, samo da me vsi pustijo pri miru in da mi ni treba misliti na obveznosti čez nekaj ur. Vse je v glavi, kraj ne pomaga.

Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje. Za knjige sem povedal zgoraj. Filmi: Mulholland Drive Davida Lyncha, Bure baruta Gorana Paskaljevića, Husbands and Wives Woodyja Allena. Slike Basquiata, Picassa, Tisnikarja. Glasba Pixies, Radiohead, EKV, Björk, Beatlov, Jacka Whita, Peta Dohertyja. Morska hrana, po možnosti s česnom in čilijem (kajti to je umetniško delo).

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Najprej je samo kak drobec – situacija, dialog ali kaj podobnega, ki me obseda. Obseda me toliko časa, da si lahko zamislim vse junake in vse dogodke, ki so pripeljali do te situacije. Ko vse to vem, lahko začnem pisati.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Pijem veliko črnega čaja. Pogosto grem sest nekam na prosto, kjer pišem na roko, v zvezek, in kasneje pretipkam. Kuham.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Direktno pred mano je zid z raznimi slikami in razglednicami. Na desno pogled na teraso, kleke in sosedovo hruško. Če bi že lahko izbiral, bi na primer rajši gledal nočno panoramo Lizbone ali Berlina, ampak ni prav dosti možnosti. In pisal ne bi nič boljše.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Glede na to, da imam takrat, ko začnem pisati, zgodbo že izdelano, med pisanjem navadno nimam zastojev, razen če se vmešajo kakšni zunanji problemi. O izgubi zagona bi lahko govoril samo v obdobju med dvema knjigama, ko še nimam iztočnice za naslednjo. Takrat je dolgčas, mučno, počutim se nekoristen, od boga zapuščen, čakam.

Opišite svoj idealen dan. Obstajajo dobri dnevi, ti so lahko zelo različni; nimam predstave, kakšen bi bil idealen.

Opišite svojo večerno rutino. Ne obstaja. Tipično ponoči, ko gredo drugi spat, še nekaj časa v samoti vztrajam pred računalnikom. Umivanje zob pred spanjem, drugo variira.

Kaj vas zagotovo spravi v smeh? Monty Python. Fry & Laurie. Različne best autocorrect fails in podobne traparije.

Kaj vas zagotovo spravi v jok? Razen čebule nič zanesljivega. Ne, spomnil sem se: prizor na koncu filma Boško Buha z belim konjem, ko Dragojević zapoje: »Nek nas sete ove slike / na tu decu i te đake, / što su mali, mali za vojnike / a veliki za junake.« In vsi mladi (pokojni) junaki hodijo skozi cvetoče češnjeve veje. Tisto je hudo.

Ste vraževerni? Ne.

Najljubša pijača: Odgovor na to vprašanje bi bil kompleksnejši, kot si ga želite izvedeti.

Najbolj zoprn literat vseh časov? Ne znam odgovoriti … Če se mi zdi kakšno branje trapasto, neham brati in mu ne dam časa, da mi postane zoprno. Naj kdo drug uživa v njih. Hvala bogu nevšečni literati niso ljudje, s katerimi bi morali nujno živeti, za razliko od kakšnih politikov.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Ključi, cigarete in vžigalnik, denarnica, mobilec.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Težko vprašanje. Je legitimno odgovoriti, da mamo, ali bi moral biti kak bolj intelektualen odgovor? Vsekakor njo. Ko je bila še živa, je bilo življenje še bolj tako, normalno.

Kaj je vaš najljubši prigrizek? Različni raki in morski mehkužci. Meso parkljarjev, različnih ptičev in glodalcev. Pašte. Stročnice in večina zelenjave. Razni čiliji, indijski in tajski kariji. Zgornjesavinjski žlinkrofi z ocvirki in krompirjevo solato. V bistvu od ugodja godrnjam ob vsem mogočem.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? V bistvu. Daj, ne me jebat.

Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Na literarnem festivalu v Ottawi sem imel čast nastopiti s svojim idolom Jamesom Kelmanom in Andreo Levy. Pred nastopom me je prišlo pozdravit več slovenskih izseljencev, ki so prišli poslušat gosta iz domovine. Ko sem se po branju vrnil z odra, pa mi je predstavnica z veleposlaništva prišepnila: »Veš, nihče od njih ni ostal do konca.« Naslednji dan sem izvedel, da je bilo na veleposlaništvu več protestnih klicev in globoko razočaranih vprašanj, zakaj Slovenija v tujino pošilja tako sranje, kje je tukaj predstavljanje lepot naše domovine, itd. Ko je predstavnica z veleposlaništva eni od ogorčenih kanadskih Slovenk omenila, da smo se vsi trije tisti večer na odru pravzaprav odlično ujeli, je dobila odgovor: »Ja, saj tista dva pa tudi nista bila čisto nič boljša.« Še danes sem neizmerno ponosen, da sem izpadel kot isto sranje kot James Kelman in Andrea Levy. Čeprav se v resnici ne bi upal primerjati z njima.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Gojim del lastne zelenjave. Prevajam.

Kaj bi svetovali mladim piscem? Gojite lastno zelenjavo. Če ste bolj podjetni, mogoče tudi kokoši ali zajce. Boste v tem poklicu lažje preživeli.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Ta lockdown mi po svoje kar ustreza.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Razmišljam o novem romanu. Mogoče bo ta tista končno res v redu knjiga. Ne smem izgubiti upanja.