Branko Gradišnik. Pisatelj, publicist, prevajalec, radijec, tekač, popotnik, človek, ki nam je dal Šajersko, človek, ki je s svojo romaneskno trilogijo Roka, voda, kamen dodobra razgrel dolgočasno časnikarsko sceno. Mnogi so mu očitali zdraharstvo, nazadnje leta 2011, ko je sledil zgledu svojega kolega Mihe Mazzinija in izstopil iz Društva pisateljev.
Ker se je zavest domačega bralca šele zdaj, ko se Gradišnik v javnosti bolj poredko oglasi, začela zavedati, kako zelo ga pravzaprav pogreša, je tale Knjiga priznanj pravo darilce. Ovito z darilnim trakom iz Hoferja…
Ime: Branko.
Zadnja knjiga: En kuža v Lizboni pa še kaj o ljudeh.
Kje ste odraščali?
V Ljubljani.
Kaj ste študirali in kje?
V Ljubljani umet. zgodovino in sociologijo, pozneje v Lancastru ustvarjalno pisanje (M.A.).
Kje živite in zakaj?
Selim se malo po svetu, ker je žena diplomatinja. Pri tem gledamo, da ne gremo predaleč od doma. Tako smo bili 2004–08 v Zagrebu. Zakaj? Ker sva z ženo še skrbela za opešali materi (ki sta prebivali v domu v isti sobi; obema je bilo lažje, vsaki posebej, ko st lahko videli, da je z drugo še slabše). Potem v Ljubljani, potem na Portugalsko (medtem sta materi umrli, pa tudi oče, ženin oče pa je že dolgo pokojen) 2010–2012. Potem so ambasado ukinili, prišli smo spet v Ljubljano. Doma se počutim v Ljubljani, še posebno na Grampovčanovi, kjer smo zdaj. Priselili smo se pred nekaj tedni, ker smo bili hišo pred odhodom na Portugalsko v dobri veri oddali mladi družini in smo po vrnitvi celo leto bivakirali v prostem stanovanju moje bralke Laure. Selil sem se v življenju sicer osemnajstkrat. Pojutrišnjem odhajava v Bratislavo za 4 leta, ako bog da. A otrok, ki sva ju vlačila v Lizbono, ne bova več mrcvarila, sta dovolj stara, da sama poskrbita zase, ob dodatni pomoči mojih starejših dveh otrok, ki imata že svoji družini.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Trije projekti so takšni. Eno so moje knjige, prirejene iz odbranih dopisovanj z ljudmi v stiski, ki jim svetujem. Imenujejo se Sreča, Sreča za 2, Pod tvojim kladivom in nakovalom. Tu sem končno našel idealno bralko, prav tisto, s katero si dopisujem. Ta prebere vsako mojo besedo.
Drugi projekt so moji humoristični popotni in topografski teksti, zdaj jih je že pet (Strogo zaupno na Irskem, Strogo zaupno na Siciliji, Glava in rep vojvodine Kranjske, V senci pod Zelenim zmajem, En kuža v Lizboni pa še kaj o ljudeh). Mislim, da vedrine nasploh manjka. Najbolj me zabava, če vzporejam prvi projekt z drugim, kajti težko je verjeti, da sta izpod istega peresa.
Tretji projekt je bil Roka voda kamen, po mojem moje remek delo, a feministična kritika ga je trgala, gluha loza pa to delo uspešno dokončala. Tega sem pravzaprav bolj vesel, kot bi bil uspeha. Če bi knjiga uspela, bi bilo to podobno presenečenje, kot če bi na Zemlji pristal Marsovec, ljudje bi ga pa izvolili za predsednika ZDA. (Ko je vendar jasno, da ZDA lahko vodijo zgolj veneranski reptili po definiciji Davida Ickea.)
Opišite svojo jutranjo rutino.
Ah, vstajanje ob 6h–7h, odvisno od tega, ali je pred mano delo, ki me veseli. Naredim si kofe, Hoferjeva mešanica (20 % kave, 80 % cikorije, pol vode, pol nehomogeniziranega Mercatorjevega mleka, dobava ob sredah in sobotah, za 2:40 sekund v mikrovalovko pri 900 w, potem pa vmešam veliko čajno žličko Hoferjevega kremnega medu. Ta zvarek, ki je zelo nasladen, si privoščim še dvakrat pozneje, okrog pol enajstih in okrog treh. To je poleg sadja edini zavestni vir sladkorja v moji prehrani. Medtem sem že prižgal računalnik, ob kavi odgovorim na e-pošto in začnem delati. Večinoma prevajam za ljubi kruhek, čeprav si skoraj vse sam izberem. S prijateljem Samom Rugljem (Umco) imava projekt, v serijo Preobrazba skušava zajeti knjige, ki utegnejo človeku pomagati, če ga zanese na nesamoten otok … Ob pol osmih odpeljem otroka v šolo, se vrnem, potem delam do pol dvanajstih, potem odpeljem naša dva borderkolija na sprehod, in tu je konec dopoldanske rutine.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Meni se ne zdi nenavadno nič, kar počnem, drugim pa se najbrž zdi. Njega dni sem pri sebi »prešteval čas«, to je taka kompulzija, s katero človek preglasuje misli, ampak od tega ni ostalo nič (zdaj ko pozabljam številke, ha, ha).
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.
Karrimorček, to je star, zguljen flis, ki se odpenja na zadrgo in je zelo lahek in tenek, pa tudi zasmradi se ne zlepa. Da se v njem tudi tekati. Žena ga je leta 2004 pred selitvijo v ZG že določila za na odpad, a je Zoki, selivec, nekaj zamešal in je vreča pristala pri moji starejši hčeri Ivani. Ko sem dve leti zatem ves nesrečen pripovedoval pri njej o tem, kako se moški mdr. razlikujemo od žensk – one obožujejo popolnost v predmetu, če pa se jim malo okruši, ga mirne duše zavržejo, nas pa popolnost ne gane, a če malo okrušimo skledo, dobimo do nje čustven odnos, vzamemo jo v zaščito, saj sva nekaj dala skupaj skozi, in jemo samo še iz nje – in sem za zgled podal svoj karrimorček, je Ivana molče vstala in ga prinesla, kajti podobna je meni in ga je shranila z idejo, da čez dve leti vse prav pride. Tudi zdaj ga imam na sebi, čeprav ima luknjico pri šivu rokava. Edino med ljudi ne smem z njim na kakšne uradne dogodke, obiske ipd.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Svojim bralkam (ne verjamem v bralce, da sploh še kje so) priporočam pač psihološko literaturo. Ta hip Thomasa Szasza, Kraja človeka, Tima Parksa, Pri miru sedeti nas uči, in Roberta Lustiga, Mastna laž: grenka resnica o sladkorju. Vsak berač svojo malho hvali.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Prijatelja sva z Mihom Mazzinijem, njemu res pošljem kdaj kaj tudi v branje, in on meni. On je res nekaj posebnega, tudi njegove kolumne rad berem in me nikoli ne dolgočasijo. Prijatelj sem tudi z Emilom Filipčičem, s katerim sva nekdaj skupaj pisala kot Jožef Paganel, a zdaj se nič ne videvava, se pa zelo razveselila drug drugega, kadar se po naključju srečava. Dolgo pa že nisem nič njegovega bral. Nasploh berem bolj študijsko, predvsem resno psihologijo, in pa knjige, ki bi jih rad prevajal. Res veliko veselje imam z Robertom Frostom, ki pa ga poznam zgolj posredno. Veliko sem ga prevajal. Med našimi mi je blizu Prešeren, občutek imam, da bi bila kar prijatelja, če bi živela hkrati, no, mogoče bi mu kaj svetoval, če bi se mi pustil, pa mislim, da se mi ne bi. Bil je čudež za Slovence. Dajte današnjemu pesniku tisoč kmečkih besed, pa naj pesni …
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Jerome Klapka Jerome: Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo. Prebral sem jo vsaj 20-krat, nadaljevanje, Trije možje se klatijo, nekaj manjkrat, ker se tako nanaglo izteče in je človek potem razočaran. Vedno sem si želel brati še kakšno takšno knjigo, pa jih ni. Zato sem jih nazadnje sam začel pisati. Kogar torej zanima, kako pišem, a se mu ne ljubi brati, naj prebere Tri može.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Mislim, da ga nič ne iščem, on včasih (ob)išče mene, ponavadi med tekom, pa na sprehodu, pač tam, kjer je človek najbolj pozoren na skrivne misli, ki se za hipec hipca dotaknejo z gobčkom gladine nezavednega. Kot ribice, ki iščejo mušičke – ampak kaj pravzaprav iščejo tu zgoraj, pa ne vem.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Večina Mozartovih in Beethovnovih del. Mozart samo osrečuje in nič ne terja v zameno; Beethovnu je treba tudi dati na oltar nekaj pozornosti, tako da je Mozart bolj primeren za med prevajanjem, kjer je treba natančno vijugati med količki, Beethoven pa med pisanjem, kjer je mogoče smučati »turno«, po prosti izbiri.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Že pred 30 leti sem se odrekel izmišljanja in lovim pač, kolikor se že da, realnost (ker pa ta bralk ne zanima, pišem skozi humorno prizmo, da je vsaj malo bolj zanimivo). Seveda »skor’ še n’kol ni realnosti ujel«. Ampak k realnosti sodi tudi to, da je realno neulovljiva.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Ni ritualov, samo za to gre, koliko se mi ljubi pisati. Prevajanje je lažje in finančno vabljivejše (kar ne pomeni, da se finančno splača, ampak vsaj tako do kraja mizerno ni). Prevajanje me tui zelo veseli, rad se grem »besedni tetris«, posebej rad prevajam riman metrum. Ob tem pa vseskozi že četrt stoletja in več pišem dnevnik. Včasih se v njem nabere toliko, da potem iz tega kaj sestavim. Kuža v Lizboni je taka knjiga, na videz presek dvoletnega bivanja na Portugalskem, v resnici pa nekakšen moj avtoportret. (Kaj jaz mislim, da vem o Portugalski.)
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Za dobro delovno mesto je pomembno le to, da omogoča človeku stegniti noge vodoravno pod mizo na tabure, tako da ne obremenjuje kolen in je lahko naslonjen vznak. Potem lahko tipka 40 let, ne da bi ga kdaj zabolel hrbet. Razgledi ipd. so pa 5 minut teka daleč, na Rožniku.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Doslej sem se moral vedno cenzurirati, torej premagovati impulze, da bi zapisoval razne izmišljije.
Opišite svoj idealen dan.
Skoraj vsi dnevi so mi idealni, zdaj že 20 let živim v zakonski in osebni sreči. Dobro je, če kaj naredim, če pa ne, se pa ne bo svet podrl. Dobro je, če grem teč, če pa ne, pa se tudi ne bo svet podrl. Dobro je, če je vreme takšno, da se da ven, ampak ven se da skoraj v vsakem vremenu. Dobro je, če lahko kaj fizično delam, pa priložnosti se itak ne manjka. Zelo rad svetujem ljudem v stiski – teh tudi ne zmanjka. Zdaj, ko imamo dva psa, je vir velikega zadovoljstva sprehod z njima. Pogled na to, kako se brez zadržka in brez sebične misli igrata, lovita, strašita, šalita, odtehta vse knjige in molitve tega sveta.
Opišite svojo večerno rutino.
Malo sedem z ženo in hčerjo pred TV (sin igra v svoji sobi klavir), gledamo kaj nezahtevnega, a človeško poučnega, zadnje mesece recimo Judge Judy (CBS Reality). Sicer pa kake humoristične serije, a jih maram samo pet: Simpsone, Tretji kamen od sonca, Faulty Towers, Raymonda in Seinfelda. Ti vam povejo o ljudeh in človeštvu vse, kar je treba. Edino tem se tudi zares na glas nasmejem. No, če sem podnevi dobro živel, potem kmalu zadremam, in ko se zbudim, grem v posteljo.
Ste vraževerni?
Ne. Bom pa postal, če bo treba, o tem ne dvomim. Tudi vedoveren nisem, reklamoveren, znanstvenoveren ipd. Mislim, da je človek homeostatski organizem, ki se najbolje sam regulira, če mu dovajaš hranila in energijo, vse, kar to presega, pa ga le zapaca in povzroča avtoimunske (alergijske) odzive. Umivam se po vojaško, tuširam se med tekom, s potenjem, za zobe skrbim predvsem tako, da jih občasno okopam v lastni viskozni slini iz ozadja žrela. Jem nepredelano hrano. Skušam se vzdrževati, kot so se ljudje vzdrževali tisoče let, pred začetkom prehranske in medicinske industrializacije. Na ta način, mislim, bom zdrav umrl. To je moj cilj, kdo bo mogoče rekel, da je vraževeren cilj. Kadar mi kak zdravnik skuša napovedati, koliko imam glede na izsledke kakih sistematičnih pregledov še let življenja pred sabo, mu rečem: »Ne govorite mi, kdaj bom umrl, povejte mi, kje bom umrl. To me res zanima – ker potem pač ne bom šel tja, ako bog da, pa bo.«
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez očal? Vse drugo sem že kdaj pozabil. Ženo včasih vprašam: »Ej, a se spominjaš, ali sem zjutraj, ko sem šel od doma, imel na sebi hlače ali ne?« Celo pri očalih mi je zadnjič spodrsnilo, no, ne zadnjič, na Portugalskem v Sesimbri, kjer sem skušal naročiti »polnjeno morsko hobotnico« (polvo da mar preenchido), a sem v razmišljenosti in nevešč tamkajšnjega lepega jezika naročil in tudi dobil nadevane hobotničine dreke (merda do polvo preenchida). Posledica je bila, da sem potem vse do Lizbone vozil namesto z očali za daleč z očali za branje, ne da bi bil to opazil. Temu je sledila še epizoda s potlačenim tulcem za očala, ampak kogar to zanima, naj počaka na izid knjige pri MK, če je ne kupijo prekupčevalci, ako bog da.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Očeta. Zdaj, ko je mrtev, se nimam več kdaj pred kom izkazati.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Blejska kremšnita iz Hoferja, a si jo malokrat privoščim, morda enkrat tedensko.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Ako bog da? Če to koga moti, mene ne, hvala bogu.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Ej, tole pišem že skoraj eno uro, kolikor vem, ne bo plačano, v tem pisanju sicer ni nič zabavnega, je pa svarilno poučno, in to bi moralo po mojem zadoščati. Ne hodim na literarne dogodke in na predstavitve. Nekoč sem pred mednarodno nogometno tekmo desetletja moral na stran, stal sem v kabini in neslo mi je postrani v levo ali desno, skoz varnostni odprtini, saj veste, kako so stene teh predelkov privzdignjene, pri tleh prav po čevljih sovražno nastrojenih navijačev nasprotne reprezentance, ki sta opravljala veliko potrebo v sosednjih kabinah; zelo nepredvidljiv pojav je to, pa če sem se še tako trudil popraviti smer, in nazadnje sem vzel knjigo – vedno imam s sabo katero, da si krajšam čas med odmorom – in sem si jo odprto podložil in naredil pripravno koritce, tako da se je curek lepo izlil v školjko. Tako se je izkazalo, da je knjiga res lahko prijateljica v sili. Tudi o tem več v knjigi o Lizboni.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Khm, o tem sem že govoril, pa bi se zdelo maloumno, če bi odgovoril, kot da sem vmes že pozabil na to. Bil pa sem skoraj vse svoje dni samostojec. Zdaj sem upokojen.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Nič. To je tako kot pri seksu: nasveti samo spridijo blaženost (in muke) odkrivanja in raziskovanja.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Morda tole: kot otrok sem imel temno rjave zenice, kot mulec tudi še, neznano kdaj pa so začele bledeti in zdaj imam zelenkaste. V nekaj letih bodo, ako bog da, sive. Jaz sicer vem, kaj to pomeni, ampak kje bi bilo, če vam pojasnim, potem morebitno presenečenje?
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Najprej moram kaj doživeti, kar se mi zazdi vredno širše pozornosti. Mogoče se to ne bo več zgodilo, pojma nimam. Moj moto je: Piši, če imaš kaj povedati, drugače bodi pa raje tiho.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
