Davorin Lenko (1984), pisatelj, pesnik in glasbeni kritik, ki se je s svojim romanesknim prvencem Telesa v temi pred slabim mesecem uvrstil med deseterico finalistov letošnjega Kresnika. Pred tem je za isti roman, v že tako zvrhano bisago izjemno naklonjenih kritik, položil še posebno omembo s 30. slovenskega knjižnega sejma.
Tokratna Knjiga priznanj nadvse ljubko preslikava Lenkovo izjemno kul prizemljenost, ki nas je razorožila že pred samim branjem. Ko pa smo iz Knjige za nameček razbrali še razveseljivo dejstvo, da bi Davorin od vseh pokojnih ljudi v življenje najraje obudil Jezusa, smo bili pa sploh kupljeni…
Ime: Davorin Lenko
Zadnja knjiga: Avtorsko moja? Telesa v temi. Prva in edina, upam pa, da ne tudi zadnja. Zadnja prebrana? Leposlovna Deviški samomori, strokovna pa nekaj o faleristiki SFRJ.
Kje ste odraščali?
V Solčavi, Zgornja Savinjska dolina. Zelo lepo, vendar tudi precej otožno. Pozneje srednja šola in internat v Celju, česar raje ne bi komentiral. Pozneje faks in Ljubljana. Še pozneje Spodnja Idrija … in stvari. (Recimo, da človek nikoli ne neha odraščati.)
Kaj ste študirali in kje?
Ljubljana, FF, Primerjalna književnost. Ena boljših izkušenj mojega življenja. Že ob vpisu nisem imel plana B … Sicer pa tekom študija nisem hodil toliko na predavanja, kot si želim zdaj, ampak kar je, je. Predavanja Toma Virka o postmodernizmu v prvem letniku so mi dobesedno spremenila življenje. Oziroma vsaj tok le-tega.
Kje živite in zakaj?
V Spodnji Idriji, s punco in mačko, ki ji je ime Tali, a jo kličeva vse možno, razen Tali. V rojstnem kraju se pred hipotetično penzijo nikakor ne vidim, Ljubljana pa mi je z leti nekako postala … No, recimo takole: lepo jo je obiskati, zelo težko pa mi je bilo tam živeti. Spodnja Idrija oz. Idrija se je nekako ponudila sama od sebe in tu se počutim zelo dobro.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Telesa v temi. Sicer pa kot po pravilu velja, da literarni projekti, na katere sem najbolj ponosen, ponavadi nikamor ne pridejo (v smislu objav). In – seveda – obratno. Analitični del uma mi pravi, da je ključ torej sproščenost, spontanost. Izjema je seveda omenjen roman. Tam do tega ‘razcepa’ iz tega ali onega razloga ni prišlo.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Nakrmiti živino – torej mačko –, spiti kavo, pokaditi cigareto ali dve. To so nuje; vse ostalo je stvar dogovora.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Ne vem, če bi o tem sploh pričel, ker … Ker.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Kariraste (& nespeglane) srajce. Ter kavbojke. Poizkušam preseči monopol črne barve, a mi nekako uspeva le na pol.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
– Pierre Louÿs: Tri hčere svoje matere. Ta knjiga človeka nauči več o realizmu kot … No, saj vsi vemo. Poleg tega je kratka. In zabavna. No, ne nujno za vse okuse, seveda. Vendar: kdo je pa rekel, da mora biti realizem brezpogojno zabaven? Hkrati poučna in kontroverzna knjižica.
– Charles Bukowski: Južno od juga. Še en primer realizma. Sicer se mi zdi, da kvaliteta zgodb nekoliko niha, a ko le-te delujejo, delujejo tako intenzivno, da jih ne pozabiš. Podobno kot Zvezdne steze.
– Michel Houellebecq: Osnovni delci. Tisoč razlogov, predvsem pa ta, kako fenomenalno in elegantno je avtorju tu uspelo izpod bralčevih nog spodmakniti visoke ideale humanizma, neponovljivosti človeške vrste. Nato: strinjanje. Še pozneje: občutek globoke, profane krivde. Ter končno, vprašanje: „Kaj zdaj?“ Ne nujno v smislu, kaj vse to pomeni, temveč prej, kaj vendar bomo s temi spoznani (o sebi) sploh storili. Oziroma: kaj si bomo drznili storiti. Ujamemo se v zanko in ne moremo ven. In tega nas je groza. In v tem uživamo. In tega nas je groza. In …
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Niti ne. Imam znanke in znance, ki pišejo, in imam prijateljice in prijatelje, znanke in znance, ki me navdihujejo, vendar se do zdaj ti dve ‘kategoriji’ še nista opazneje združili v eni osebi.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Osnovni delci. Najbrž. Nisem namreč povsem prepričan, niti ne vem, če hočem biti.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Nobenem posebej. Navdih pride, ko pride; ponavadi nepovabljen, nenapovedan. Ponavadi v čudnih situacijah in na nenavadnih mestih. Takrat, če je to le možno, moram takoj pričeti s pisanjem. Če pa to ni možno, se afekt porazgubi. Lahko pa ostane tema, obsesija, zametek fabule, indic konflikta, itd.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Vse možno. Karkoli. Načeloma je zelo malo del h katerim se vračam v različnih ‘obdobjih’ svojega življenja in večino le-teh sem omenil že v prejšnjih odgovorih. Ne vem zakaj, toda – denimo – nadpovprečno pogosto me navdihujejo stanovanja prijateljev, znancev, oziroma tuja stanovanja nasploh, stanovanja, kjer se pač, tako ali drugače na obisku ali opravku, vedno pa povsem naključno, pač znajdem. Stičišča zasebnega in javnega.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Ni stalnic. Poizkušal sem z ‘rituali’, če temu lahko tako rečemo, vendar se je izkazalo, da je edini ‘ritual’ spontanost. Včasih gre, včasih pač ne.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Po možnosti čim manj razgleda = večja osredotočenost na delo. Razgled je pri meni rezerviran za trenutke avtorefleksije. Takrat pa: kaj visokega, preglednega, po možnosti prikaz simbioze človeške družbe in narave.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?
To prihaja v ciklih; kot letni časi, plima in oseka. Če se zagon porazgubi, mi načeloma pomaga kakšno sistematično opravilo, ki me tudi sicer zanima. Nekaj apoliničnega, nekaj oprijemljivega, kar se da izmeriti, stehtati, očistiti, katalogizirati ali karkoli že. Numizmatika recimo. Ali karkoli v tej smeri. Lahko pa sušna obdobja trajajo mesece in mesece, zato je dobro, da si pripravljen.
Opišite svoj idealen dan.
Kaj pa vem … Večje kot ima človek predstave in pričakovanja glede dne ali česarkoli že, slabše se vse skupaj ponavadi konča. Najboljši dnevi mojega življenja so se vedno končali – gledano s stališča jutra – na povsem nenadejanih krajih, naj si bodo geografski ali mentalni.
Opišite svojo večerno rutino.
E-pošta, cigareta, zobje, vsesplošno zavlačevanje.
Ste vraževerni?
Sorazmerno. Če mi, denimo, črna mačka prečka pot, to sicer jemljem kot dober znak, ker imam rad mačke, vendar pa si vsakič, ko vidim utrinek, nekaj zaželim. Isto velja, če pogledam na uro in vidim da je število minut isto kot število ur. Na kvantni ravni je tako ali tako vse povezano z vsem in takšno samo-opominjanje glede lastnih (ali občih) ciljev in hotenj ne more škoditi.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Cankar. Prešeren. Ne nujno zaradi njunega pisanja, ampak zaradi tega, kar so poznejše generacije naredile iz njiju.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Denarnica, ključi, tobak, telefon; ne nujno v tem vrstnem redu.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Jezus Kristus. Sicer bi imel raje vprašanje, ki vključuje časovni stroj, a tudi tu je odgovor isti. Povprašal bi ga kako in kaj. Tako, na splošno.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Stvari. In misli, seveda, tudi.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
V bistvu, pravzaprav, menim da, načeloma, po pravici povedano … Jih je kar nekaj, da. A v trenutkih, ko potrebujem samo-afirmacijo, se spomnim na Borisa A. Novaka, ki je na nekam predavanju nekoč rekel, parafraziram: „Če dovoljkrat ponoviš napako, bo ta postala pravilo.“ Šlo je sicer za neko pesniško obliko, a zgodovina nas z dovolj nazornimi primeri uči, da je to modrost, ki sega veliko globlje: v posameznikova življenja in v človeško družbo nasploh. Navsezadnje pa tudi v (naše) avto-poetike in estetike.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Na predstavitve in branja imam pravzaprav same dobre spomine, vendar mi kakšna posebna, zanimiva anekdota ne pade na pamet.
Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?
Delam v muzeju. Pomirjujoče, sistematično delo. Prav nobene poezije. Saj pravim: pomirjujoče.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Bukowski je menda rekel: „Ne poskušajte“ (feni Vojne zvezd bržkone poznajo neko drugo varianto te modrosti, a v srži gre za isto stvar). To je nekako najboljši nasvet, kar ga lahko dam. Vsem. Tudi – oziroma predvsem prav – sebi.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ogromno. Verjetno ničesar tako posebnega. Kaj pa vem … Da sem užival v Petdesetih odtenkih sive do cca. dvestote strani, ker sem mislil, da gre za parodijo? Da sem še kar Trekkie? Ljudje vedno lahko presenetijo, ne glede na to, kako dobro menimo, da jih poznamo.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Če bo vse po sreči, nekaj o gas maskah, kupih pleha, steklu, crknjenih faracajgih, ajmerjih krvi, močvirjih in grozi ljudi, ki se ne rabijo več iskati, ljudeh, ki so se že ‘našli’. Če pa ne bo vse po sreči, pa verjetno zbirka kratke proze. S kupi pesmi, ki se mi nabirajo, pa samo višje sile vedo, kaj naj počnem.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
