Tokratno Knjigo priznanj je izpolnil Feri Lainšček, ki je te dni med bralce poslal svoj trideseti roman, prvi del avtobiografske trilogije z naslovom Kurji pastir. V njem odstira potlačene spomine in z značilno avtorsko govorico ustvari vzdušje bivanja in odraščanja v hiši iz ilovice in pokrite s slamo. Vabljeni torej najprej k branju najprej Lainščkove Knjige priznanj, nato pa še njegovega romana.
Ime. Feri Lainšček
Zadnja knjiga. Če imate v mislih knjigo, ki sem jo nazadnje prebral, so to Neznalčkove dogodivščine, ruskega avtorjaNikolaja Nikolajeviča Nosova. Prvič sem jo prebral, ko sem hodil v prvi razred, zdaj jo berem znova. Prebral bom tudi njegovi knjigi Neznalček na Luni in Neznalček v Sončnem mestu. Pred dnevi sem namreč te knjige našel v bukvarni in jih kupil. Zanima me, kaj me je to v otroštvu tako prevzelo.
Kje ste odraščali? V vasi Dolenci na Goričkem v Prekmurju.
Kaj ste študirali in kje? V Ljubljani na Fakulteti za sociologijo, družbene vede in novinarstvo.
Kje živite in zakaj? V Murski Soboti.
Na katero od svojih knjig ste najbolj ponosni? Zmeraj na zadnjo, saj se zmeraj znova čudim in sem hvaležen, da mi jo je uspelo napisati. Tokrat je to roman Kurji pastir. Ob prvih bralskih odzivih sem prijetno vznemirjen. Očitno se mi je roman posrečil.
Opišite svojo jutranjo rutino. Že vrsto let grem zjutraj najprej na sprehod s psom. V mestni park ali kam dlje v ravnico.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Čuden sem bil že kot otrok, je dejal Kreso in ta njegov verz sem takoj kupil. Gotovo počnem veliko reči, ki se zdijo ljudem okoli mene neobičajne. A z leti sem se na to navadil. Ni mi več nadležno, ko me sumničavo gledajo. Morda celo prav nasprotno. Rad sem drugačen. Tudi z možnostjo odklona se meri želja po svobodi …
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Rad kupujem in nosim klobuke, a še ljubši so mi šali in rute. Najraje imam tiste, ki jih kdo izdela posebej zame.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Torgny Lindgren: Čmrlji med, Sándor Márai: Sveče so dogorele, Per Petterson: Konje krast
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Prijateljujem z veliko pisatelji, pomagamo si pri vsakdanjih rečeh, navdih pa običajno najdem drugje. Vsak pisatelj je lahko le enkraten, samosvoj in neponovljiv ali pa to preprosto ni. To je ceh, v katerem štejejo le originali, kopije pa so večinoma brez vrednosti. Tako nekako razmišljam o tem …
Avtor katere knjige bi želeli biti sami? Morda bi najraje napisal Malega princa. Tak mali arhetipski biser z velikimi učinki. Vendar pa usode njegovega avtorja Antonia de Saint-Exupéryia ne bi vzel nase, čeravno sem v mladosti tudi sam želel postati pilot. Še raje pa bi verjetno bil avtor scenarija za kultni film Emila Loteanua Tabor gre v nebo, ki ga pri nas poznamo pod naslovom Cigani letijo v nebo. S tem bi si prilastil tudi nekaj novel Maksima Gorkega, iz katerih je Loteanu nabiral motive.
Na katerem kraju, v katerem mestu iščete navdih? Najbolje se počutim v ravnici. Na nek poseben način me navdihujejo panonska stepska in melanholična razpoloženja. Ljuba so mi mesta ob Donavi od Budimpešte navzdol, še posebej na jesen in pozimi.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Filmska trilogija Tri barve Krzysztofa Kieślowskega me je gotovo premaknila. Pa pesniški opus Miroslava Mike Antića je na nek način vplival na moj poetični razgled po ravnici. Posebej so se me dotaknila tudi zgodnja dela Draga Jančarja, predvsem romana Galjot in Severni sij.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Obdobje priprave na roman je lahko pri meni zelo dolgo. Na Kurjega pastirja sem se pripravljal več kot tri leta, pa čeprav gre za snov iz otroštva, ki naj bi jo nekako poznal. Že od nekdaj verjamem, da so literarne osebe duhovna bitja, in to vpliva tudi na moje ustvarjanje. Iz tega namreč izhaja, da želim ta duhovna bitja ustvariti, še preden se zares lotim pisanja. Moram jih preprosto zagledati, spoznati, začutiti, da se lahko potem skupaj z njimi odpravim na potovanje skozi roman. Le tako obstaja možnost, da jih bom na koncu tudi razumel.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Táko ustvarjanje ni zgolj racionalen proces, temveč gre tudi za iskanje stika s podzavestjo. Že dolgo časa se ukvarjam s sprožanjem sanjanja. Zelo računam tudi na alfa stanja zavesti pred jutranjim zbujanjem, ki so mi naplavila že veliko rešitev. Moji rituali, če lahko temu tako rečem, so torej povezani predvsem s temi procesi.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Z okna se odpira pogled na soboški park, s terase pa praktično na celo Sóboto. Alan Ford, moj mladostni idol, je imel sedež agencije med golobi na vrhu stolpice. C. G. Jung, moj kasnejši duhovni učitelj, se je na koncu preselil v stolp. Sam pa imam zdaj ta atelje in teraso na vrhu hiše. Gnezdo, ki je vsemu dovolj blizu in obenem dovolj odmaknjeno. Verjamem, da ta lokacija odraža tudi moj siceršnji odnos do okolice in sveta.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Čakam, da mine. Tako kot mornarji ob mrtvem morju potrpežljivo čakajo, da preide. Vem namreč, da se tisti čas ne da nič ukreniti. Pomembno je le, da te ne grabi panika in ne zapadeš v malodušje.
Opišite svoj idealni dan. Ne vem, če si znam svoj idealen dan sploh zamisliti. Zagotovo pa bi še rad kdaj prišel v kako pristno cigansko naselje, se napil ob glasbi in plesal do jutra. Kar nekaj takih idealnih dni in noči sem v življenju res preživel, zdaj pa je to verjetno že povezano z nostalgijo.
Opišite svojo večerno rutino. Ob tem sem že nekaj rekel. Kadar pišem na tak način, da si skušam pomagati s sanjami, to terja neko pripravo. Takrat ne morem zaspati le z mislijo, da je minil še en dan, temveč moram zaspati z mislijo na to, kar nameravam jutri napisati.
Ste vraževerni? Najbolje bo, da kar rečem ja. Ker če bi začel zdaj razpredati, kaj tako vraževerje sploh je, bi se moral kar razgovoriti.
Najljubša pijača. Alkohol? Moja najljubša pijača je pravzaprav kava. Kar zadeva alkoholne pijače, pa obožujem žganje iz panonskih sliv. Žal ga le malokdo tu zna prav pripraviti in je zame redko dovolj žlahtno. Res dobro za moj okus sem nazadnje pil v Šidu v Sremu. Zorijo ga skupaj z slivovim lubjem in je zaradi tega zlato rumene barve. Domačini mu pravijo srbski viski.
Najbolj zoprn literat vseh časov? Veliki pesniki so lahko včasih prav zoprni karakterji. Ne vem, kdo je že to dejal, ampak zdelo se mi je lucidno. Čeprav v resnici ne morem reči, da se mi je zdel kdaj kak literat res neznosno težaški. Kaj pa vem, verjetno bi mi kak Jack Kerouac in Charles Bukowski kdaj lahko šla na živce.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez cigaret.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Prvi bi bil pesnik Milan Vincetič. Ker ga pogrešam kot prijatelja. A raje ne bi razmišljal o tem, saj bi se vrsta kmalu zelo podaljšala. Mnogi moji so že pokojni.
Kateri je vaš najljubši prigrizek? Skuše, kečige in postrvi. To so ribe, ki jih imam zmeraj na zalogi. Če ni svežih, so vsaj v zamrzovalni skrinji ali v konzervah.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Prevečkrat rečem, nič hudega, saj te razumem …
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil na literarnem dogodku? Med pisateljskim obiskom na šoli me je deček vprašal: »Kdaj ste umrli?«
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Trenutno pravzaprav ne počnem nič drugega. Vse, na kar sem zdaj pomislil, je tako ali drugače povezano s pisanjem.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Nikoli nisem znal svetovati mladim literatom. Zdelo se mi je, da že tako in tako morajo imeti v sebi tisto nekaj več, saj sicer ne bi stavili na dejavnost, v kateri je človek povsem odvisen od svojih ustvarjalnih zmožnosti. Z leti sem žal lahko le ugotavljal, da je v resnici vse težje biti mladi literat in je verjetnost, da se prebijejo in nato obdržijo na površju, vse manjša. Zato bi jim recimo dejal: naučite se oporekati brezupu.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Dolga leta sem se ukvarjal s karatejem in imam rjavi pas.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Za gledališče Ptuj in igralca Vlada Novaka pišem monodramo z naslovom Gajaš brez maske. Upam, da jo bomo v prvi polovici naslednjega leta lahko spravili na oder. Gre še za eno dogodivščino mehanika Pištija Gajaša iz mojega romana Petelinji zajtrk, po katerem je Marko Naberšnik posnel film z enakim naslovom.
