Afganistanski pisatelj Khaled Hosseini se je rodil v Kabulu leta 1965, pri njegovih petnajstih se je družina z diplomatskim očetom dokončno zasidrala v ZDA. Njegov literarni prvenec Tek za zmajem je bil ob izidu leta 2003 pravi literarni dogodek, knjiga pa se je iz literarnega sveta izvila kot mednarodna uspešnica, po kateri je Holivud kmalu posnel istoimenski film.
Močan bralski odziv (ponovno kraljevanje na The New York Times Bestseller list) je prejel tudi njegov drugi roman z naslovom Tisoč veličastnih sonc (2007). Pa vendarle Hosseini ni le izvrsten pisatelj – kot doktor medicine zadnjih devet let dela tudi kot internist (House!), medtem ko njegova žena vodi pomembno dobrodelno organizacijo imenovano Sklad Khaleda Hosseinija, ki se ukvarja s pomočjo afganistanskim beguncem.
O izvoru njegovega prvenca, o njegovi ljubezni do praženih arašidov in gangsterskih filmov ter strahu pred piščanci v tokratni ediciji Knjige priznanj.
Ime: Khaled Hosseini
Zadnja knjiga: Tisoč veličastnih sonc
Kje ste odraščali?
Do svojega enajstega leta sem živel v Afganistanu, nato do petnajstega leta v Franciji in kasneje v Združenih državah Amerike.
Kje živite in zakaj?
Prebivam v San Franciscu, natančneje v Bay Area v Kaliforniji, ki je moj dom že dobrih 30 let. V tej deželi sem se zasidral ne le zaradi njenih mnogih zanimivosti in čarov, ampak predvsem zaradi družine, ki v velikem delu živi prav v severni Kaliforniji.
Opišite vašo jutranjo rutino.
Vsak nov dan najprej začnem s telovadbo. Kadar sem na vrsti, da odpeljem otroke v šolo, se po jutranji vadbi pravočasno vrnem domov in pozajtrkujem šele, ko se vrnem iz šole. Nato preberem časopis – najprej naslovnico in vse novice o dogajanju v Afganistanu, čemur sledi pregled športnih novic, predvsem o ekipi ameriškega nogometa San Francisco 49ers. Ob 8:30 navadno začnem s pisanjem, zaključim pa ob 14. uri, ko napoči čas, da grem po otroke.
Katere so vaše karakteristike ali navade, ki so morda malce nenavadne?
Ne morem gledati televizije ne da bi zraven jedel arašide. Brez arašidov pač ne gre.
Na kakšen način in zakaj ste ustanovili Sklad Khaleda Hosseinija?
Leta 2007 sem kot ambasador dobre volje UNHCR (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce) odpotoval v Afganistan, kar se je zelo dotaknilo našega družinskega sklada. V času mojega obiska te dežele sem spoznal repatriirane družine beguncev, ki so bile primorane preživeti z manj kot dolarjem na dan. Ti ljudje so pozimi živeli v šotorih ali v izkopanih podzemskih luknjah, njihove skupnosti so vsako zimo zaradi težkih vremenskih razmer rutinsko izgubljale otroke. Kot očeta so me ob vsem tem preplavila močna čustva. Odločil sem se, da se po vrnitvi v ZDA za to ljudstvo zavzamem ter poskusim po svojih najboljših močeh pripomoči k izboljšanju njihovih življenjskih razmer.
Kdo so po vašem mnenju veliki, a v tujini manj poznani afganistanski pisatelji, ki bi jih vaš bralec moral poznati?
Fariba Nawa, avtor dela Opium Nation. Atiq Rahimi, dobitnik nagrade Goncourt v Parizu in avtor dela Stone of Patience. Tamim Ansary, avtor dela West of Kabul, East od New York: An Afgan American Story.
Kako se pred pričetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Povzetkov se ogibam. Ne zdijo se mi uporabni, saj me utesnjujejo. Nasprotno mi je pri srcu element presenečenja in spontanosti, ko zgodbi dopustiš, da najde svojo pot. Prav iz tega razloga je pisanje prvega osnutka zelo težko in naporno ter velikokrat prežeto z razočaranji. Zelo redko se namreč kosa s pričakovanim, saj navadno ne seže niti do kolen tistim idealom, ki sem si jih zadal pred pričetkom pisanja. Ampak rad imam postopek preoblikovanja, urejanja. Prvi osnutek je tako le skica, na katero nizam plasti, dimenzijo, senco, nianso in barvo. Pisanje zame v veliki meri pomeni urejanje. Gre za proces, v katerem odkrivam skrite pomene, povezave in možnosti, ki jih spregledam med prvim pisanjem. S procesom urejanja se želim približati tistim prvotnim željam in ciljem, ki sem si jih zadal na začetku.
Kaj stoji za izdajo vaše prve knjige?
Zgodaj v letu 1999 sem nekega dne med prestavljanjem televizijskih programov naletel na novico o Afganistanu. Šlo je za zgodbo o talibanih in restrikcijah, ki so jih ti naprtili afganistanskemu ljudstvu, še posebej ženskam. Tekom novice je bilo bežno slišati tudi, da so talibani med drugim prepovedali tudi igro spuščanja zmajev, ob kateri sem z bratom in bratranci v Kabulu preživljal otroštvo. To se me je osebno zelo dotaknilo, ugasnil sem televizijo in kar nenadoma sem se znašel pred računalnikom in pričel s pisanjem kratke zgodbe. Mislim sem, da bom napisal preprosto nostalgično zgodbo o dveh fantih in njuni ljubezni do spuščanja zmajev. Toda zgodbe imajo pogosto svojo edinstveno moč volje in tako se je ta moja zgodba na koncu prelevila v temačno pripoved o izdaji, izgubi, obžalovanju, očetih in sinovih, izgubi domovine itd.
Kratka zgodba, ki je štela približno 25 strani, je nato nekaj let ostala zapostavljena. Bila mi je zelo pri srcu, a bil sem mnenja, da je napačna in polna pomanjkljivosti, čeprav je nesporno imela veliko srce. Poln dvomov sem zakorakal v svet založništva in jo poslal na naslove, za katere sem vedel, da jo bodo zavrnili – New Yorker, Esquire, AtlanticMonthly – in res so jo zavrnili.
Dve leti kasneje, marca 2001, je moja žena zgodbo našla ležati v garaži. Zopet sem jo prebral in navkljub istim pomanjkljivostim sem tokrat v njej prvič videl potencial za daljše literarno delo – kratek format je zgodbo zadušil in ji pretrgal pripovedni lok. Meseca marca 2001 sem tako iz kratke zgodbe začel ustvarjati daljše literarno delo.
Šest mesecev kasneje, ko sem napisal približno dve tretjini knjige, se je zgodil 11. september. Žena mi je tedaj predlagala, pravzaprav zahtevala, da rokopis predložim založnikom, čemur sem nasprotoval. V izdelek nisem verjel. Četudi zmotno,sem bil prav tako mnenja, da nihče v Ameriki v tistem trenutku ne bi želel slišati afganistanskega glasu. Razumeti morate, da je bilo to le nekaj dni, nekaj tednov po napadu, ko so bile rane še odprte in ozračje čustveno nabito. Afganistanci so sedaj izobčenci, sem dejal ženi. Najina dežela je dom teroristov, ki so napadli New York. Poleg vsega me je skrbelo, da bi moje dejanje delovalo oportunistično, da v tej tragediji vidim priložnost za osebni uspeh.
Žena se ni dala prepričati. Kot izučena pravnica mi je podala prepričljive protiargumente – po njenem mnenju je bil to idealen čas, da bi se svet seznanil z afganistansko zgodbo. V tistem obdobju in na žalost še danes se skoraj vsaka vest o Afganistanu vrti ali o talibanih, Bin Ladnu ali vojni proti terorizmu, zaradi česar je napačnih predstav in predsodkov o Afganistanu vsak dan več. Tvoja knjiga lahko ljudem predstavi drug obraz Afganistana, mi je dejala žena. Tisti bolj človeški obraz. Do meseca decembra istega leta sem se končno lahko poistovetil z njenim mišljenjem in tako nadaljeval s pisanjem.
Ko sem končal, sem delo poslal velikemu številu literarnih agentov ter začel s zbiranjem njihovih zavrnitev. Prejel sem jih več kot trideset, dokler nisem končno prejel klica sedaj že na žalost preminule agentke Elaine Koster, ki se je strinjala, da me vzame pod svoje okrilje. Navkljub agentki, izidu knjige in splošno pozitivnim recenzijam pa sem še vedno resno dvomil, da bi kdorkoli želel prebrati tako temačno, mestoma prav depresivno zgodbo, ki je bila postavljena v tujo deželo in v kateri izgubi življenje večina dobrih likov.
Lahko si predstavljate, kako osupel sem nad sprejemom, ki gaje The Kite Runner (Tek za zmajem) deležen vse od izida leta 2003. Še vedno sem presenečen, ko prejmem pisma iz Indije, Južne Afrike, Tel Aviva, Sidneya, Londona, Arkansasa, v katerih bralci izražajo njihovo strast do mojega pisanja. Medtem ko želijo mnogi v Afganistan poslati denarno pomoč, mi nekateri zaupajo, da bi želeli posvojiti afganistansko siroto. Skozi vsa ta pisma sem tako uvidel, s kakšno edinstveno močjo lahko leposlovje povezuje ljudi in danes vidim, kako univerzalne so nekatere človeške izkušnje – občutek sramu, krivda, obžalovanje, ljubezen, prijateljstvo, odpuščanje in pokora.
Lahko izpostavite določen trenutek, ko ste občutili, da vam je kot pisatelju uspelo?
Najbolj nadrealistično izkustvo sem doživel med promocijsko predstavitvijo svoje knjige, ko so me na letalu namestili poleg nekoga, ki je bral mojo knjigo. Nedvomno je šlo za zelo vznemirljiv in hkrati malce nenavaden moment. Izpostavim lahko tudi trenutek, ko se je moje ime pojavilo kot odgovor na eno izmed vprašanj na televizijskem kvizu Jeopardy.
Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je dogodil med promocijsko predstavitvijo knjige?
Zgodilo se je v Londonu, ko sem bil najavljen za branje v sklopu ene izmed javnih knjižnih predstavitev. Na žalost se je izkazalo, da gre za predstavitev pisateljev iz žanra erotike.
Delite z nami nekaj o sebi, kar je v veliki večini neznanka, ki zna presenetiti.
Obožujem gangsterske filme. Če med prestavljanjem televizijskih programov naletim na film Goodfellas, si ga moram ogledati. Drugače ne gre. In še to, da se na smrt bojim piščancev.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
