Dobesedno blagor vsem, ki se pravkar lotevate branja frišne knjige priznanj, kajti Nataša Kramberger (1983), avtorica z nagrado Evropske unije za književnost odmerjenega romanesknega prvenca Nebesa v robidah (2010), rubriko sublimira v čisto (prozno) radost.
Zgolj za opis idealnega dne bi si mademoiselle Kramberger zaslužila naziv nesporne kraljice Airovega albuma vprašanj…
Kulerica Nataša sicer živi in piše v (zadnje čase pa tudi o) Berlinu. Decembra je pri Cankarjevi založbi izšla njena zbirka potopisnih esejev Brez zidu.
Ime: Nataša.
Zadnja knjiga: Napisana & izdana: Brez zidu. Prebrana: Starec (Jurij Trifonov).
Kje ste odraščali?
V Jurovskem Dolu.
Kaj ste študirali in kje?
Veščine komuniciranja v Ljubljani in Utrechtu.
Kje živite in zakaj?
Trikotnik Berlin – Jurovski Dol – tretja možnost, ker se mi zdi, da ne znam drugače.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Tu in tam se mi napiše kaj, kar se mi zdi … hm. Lepo? Zmožno vzbuditi kakšno občutje? To je največ, kar lahko (po mojem) pisava napravi. Vzbudi občutje. Za molitev pri Kaki vojaki, na primer, še zdaj ne vem, kako sem jo napisala, a če jo preberem, ko je moment, me lahko potolaži. Ali pa začetek Četrte pripovedi v Brez zidu s klošarji, reveži, ki zbirajo odpadne steklenice in plastenke, ja, on se mi tudi zdi lep. A drobci so to, zato pusti ponos. Se zadovoljim, tu in tam, z majhno bežno srečo, srečico, ko pade milost.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Odprem oči, zaprem oči, poležim in si takoj kaj fajnega predstavljam, da skoraj nazaj zaspim, se pokrivam in obračam in pocvilujem v jutranjem jeziku malih živali, ni mi najbolj, grrr, sežem po očalih, se odkrijem, sedečki na postelji odgrnem zaveso in pogledam, kakšno je vreme, če je slučajno sonce, vzkliknem, vstanem, odprem okna v spalnici, lulam (v kopalnici), odprem okna v dnevni, grem v kuhinjo, kuham kavo, mleko, kapučin, pojem nekaj sladkega, kruh z marmelado ali kakšno pito, zaprem okna v dnevni, se parkiram k okenski polici in deset minut gledam na trg Rose Lux, teater, zaprem okna v spalnici, se oblečem, bicikl, po kruh na drugo stran mesta ali na plavanje, potem pa ni več jutro.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Non stop nekaj sanjarim, a je to navada? Če moram kaj razmislit, se grem tuširat.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Oblekici, ki sem ju decembra dobila od prijateljev iz Lucid21: NI JU TREBA LIKAT!!! Spereš in sta perajt!!! Sicer jaz rada in tudi kar precej likam, da neo kdo mislil. Ampak: ej!!!
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Nevidna mesta (Italo Calvino), v Sloveniji so Mesta izšla v isti knjigi z Gradom prekrižanih usod, ki pa ga ne maram preveč. Priporočila bi tudi vse Svetlanine pravljice in poezije, kar je več kot ena knjiga, ampak saj razumete, in Jesihove Sonete, ki se tudi niso pustili ujeti v eno knjigo. Danes bolj pravljično, ker imamo zamete, jutri berite, kar so priporočile »knjige priznanj« pred & za mano.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Pisatelji navdihujejo s tem, kar napišejo, na srečo je takšnih kar precej in se potem lažje živi; po kakšnem čudežu včasih kdo od njih postane tudi zaresni prijatelj, pri meni še največkrat pen friend, tako da smo spet pri pisavi, ampak ja, obstajajo, kar je zelo lepo in včasih sploh ne morem verjeti. Na drugi strani imam prijatelje, s katerimi si težko dopisujem, ker jih potem samo še bolj pogrešam, zato niham od tristometrskih mejlov do popolne tišine. Vmes je tudi kdo, ki sem ga spoznala zaradi pisanja, ampak to zdaj ni več relevantno. Zdaj so relevantne druge stvari, kosila, sprehodi, objemi. Najbolj od vsega je relevanten smeh. To pa res. Smeh navdihuje najbolj od vsega. In nič ni bolj groznega od tega, da si daleč od svojih prijateljev. Pogrešati prijatelje je grozno. Upam, da nikoli ne bo prišlo tako daleč, da bi postalo navdih.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Sto let samote.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
V nevidnih mestih, med plavanjem.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Imam eno knjigo, ki je debelejša od svetega pisma, v njej so zbrani vsi intervjuji z Italom Calvinom. Pomirja me, ko od časa do časa preberem stran ali dve. Zdaj grem že tretjič skozi, pa vedno najdem kaj novega (ali pozabljenega). Ti intervjuji so zame pomembni, ker je bil Calvino predvsem urednik, bolj kot avtor je bil urednik. Vedno sem si želela, da bi se lahko tako na dolgo pogovarjala s svojimi uredniki, pa se zdaj pač pogovarjam s Calvinom, ki ga ni več. Rada imam grafike Käthe Kollwitz. Stare fotografije. Leseno pohištvo. In vse, kar je naredil Wim Wenders. Zelo rada imam gledališče, to je ena taka magija, ki, kadar zadene mero, navdihuje najbolj od vsega. In pa, jasno, glasba: de André, de Gregori, Odpotovanja. Navdihujejo tudi sončni vzhodi, kadar mi rata, da jih ujamem. In pokrajine, ki tečejo z vlakom.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Ne morem pisat, če me zebe, zato imam okrog pasu vedno zavito koco, to je zdaj že malo kronično. Tudi ko pišem na računalnik, imam v roki penkalo, da si vzporedno zapisujem v blokec. Vedno si ob delu rišem neke skice, ki spominjajo na zemljevide mestnih železnic. Rišem tudi ladjice in ribe. Vedno delam tisoč stvari naenkrat, zato imam vsako jutro ogromno novih idej in vsak večer, noč, ko grem spat, ogromno novih razočaranj: nikoli čez dan ne napravim tistega, kar sem si zadala, ampak kaj povsem četrtega, dvanajstega, na glavo obrnjenega, kar je sicer luštno, a ne šteje. To je ena taka nenehna bitka, še največkrat s časom in zdravo pametjo, a kaj hočemo.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Levo: vrata v kuhinjo, desno: okno s trgom Rose Lux, ravno gor: zemljevid sveta.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?
Mah ne, dosti večji problem je disciplina.
Opišite svoj idealen dan.
Zbudim se zarana, še v temi: oči se odprejo s čudežno lahkoto. Nebo je temno roza, morje pljuska, skuštrano je luštno, čoln, glasovi, ljudje, ki jih imam rada, vsi na kupu, kot mora bit. Potem belo kamenje, gor odeja, za zajtrk hruška, grozdje in čokoladna torta, kava, poležavamo in nikjer nikogar, sonce gre počasi gor, zdaj je že toplo, smejemo se, radi se mamo, poležavamo in objemi, lupčki, otroci bi se cartali, od zgodnjega jutra zaspani in napol dremamo, glasovi, morje, toplo kamenje, vsi, ki jih mam rada, prihajajo in posedajo in govorijo novice, male marelice in mogoče že fige, postaja topleje in sončneje, grem pod borovce, da me ne opeče, poslušam njihove vice, oni igrajo odbojko, karte, pijejo, joj, kako popivajo, norci, trije gredo na čoln in že jih nihče več ne vidi, vrnejo se z … odojkom, najbrž, to bi jim bilo podobno, ampak v resnici so vjagali neznanskega gofa, poleg se muzajo in vsi rjavi, s plaže na dvorišče in otroci so sitni, jedli bi, naj jejo, mi jemo, pijemo, glasba, skušamo si zapomniti vsa naša imena, objemamo se, poljubljamo, skrivamo, zdaj gremo spet na plažo, nekateri pa ne, nekateri obsedijo na dvorišču in pod koco, ker bo hlad, ampak to še ne zdaj, zdaj gredo nekateri po sobah, da bi kaj delali, pisali knjige, spali, brali, pod oknom vici ali siesta, potem spet glasba, škržati, rožmarini, vino, grozdje, fige, hruške, joj, kake hruške, kake fige … Mater, kako vprašanje za lušte delat, še posebej, ko je zima! No, idealen dan v zimi? Zamotana v koco ves dan berem in gledam filme, kuham in kaj napišem. Evo!
Opišite svojo večerno rutino..
Večerja. Če so gostje, vici in prepiri in reševanja sveta, če ni gostov, hitro pomivanje posode, iz kuhinje v dnevno, film, knjiga ali obče poležavanje na kavču, vinček s pritiklinami, blazne debate ali zadovoljno kinkanje, dokler v določenem momentu ne zahtevam premika v spalnico, ki zahteva mučni postanek pri umivanju zob, ko se nazaj zbudim in postanem sitna, ravno prava volja, da se zakopljem pod odejo in do jutra amen.
Ste vraževerni?
Vraže, ja, vanje verjamem. Verjamem v pradavnosti, za katere ne vem, od kod, od kdaj, a vem, da imajo osnovo, ker se ta, torej vražji temelj, pušča zaslutiti, včasih pa celo zapoje v kakšnem mrtvaškem receptu; verjamem v lunine mene in očiščujočo zimo, v preklete vode in žavbe, v molitev, nebeško previdnost in skrivnostna opozorila, v »v primeru nevarnosti razbij steklo« in »svet valentin ma ključ od korenin«, takšne stvari.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Am. Tega pa res ne vem.
Najljubša pijača: alkohol?
Mislim, da sem odvisna od radenske. Vode z mehurčki. Tega bi se morala odvadit, ker baje dela celulit, haha. Drugače pa vino, rdeče, recimo barbera, teran ali modri pinot, ali belo, recimo Radovanov traminec ali primorska malvazija, domače belo v kombinaciji z radensko, torej špricer. Rada spijem tudi kakšen dobro ohlajen amaro ali aperitiv, recimo zucco, absolutno za crodino (brez alkohola, a z veliko sladkorja) in bellini. Rumeni muškat iz Volpare lahko pijem tut za zajtrk, veliko njega. Pri tem moram nujno poudariti, da najraje od vsega pijem domače sadne sokove, da ne bom izpadla kot kakšen alkoholist!
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Očal ali leč, ker sem slepa kura.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Ob tolikih nenadnih izgubah v zadnjem času ne morem odgovoriti.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Jooooj! To pa je odvisno od tega, kje sem in kdo kuha. Pri omi na Malni absolutno pečen krompir, ki mu ona reče pomfri, ampak je čisto nekaj drugega. Pri mami mešana solata z regratom in repinclom. Sicer pa gorgonzola ali parmezan z zeleno, hruško ali medom, karkoli sladkega s čokolado, čokolada z lešniki ali čokolada kar tako, čokolada v torti ali na kruh namazana. Vložene artičoke v olju, maline direkt z grmovja (in češnje direkt z drevesa), pečena polenta, enolončnica, ki je ostala od prejšnjega dne, slana torta iz bučk in rožmarina ali pa s porom, glavni favorit v zimi pa so špageti s paradižnikovo omako, narejeno čez poletje – skuhano v desetih minutah in: mmm.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Pismorosno.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Na zadnjem branju v Lenartu si je organizatorka večera zamislila, da bi gostje stali, saj osrednji dogodek ni bilo moje branje, pač pa otvoritev likovne razstave. Odločitev je argumentirala z dejstvom, da pri otvoritvah razstave v lenarški lokalni galeriji ljudje zaradi gostobesednosti govornikov stojijo tudi po dve uri, pa se nihče ne pritožuje. Tokratno branje z razstavo sicer ni bilo v galeriji, ampak v knjižnici, ki je imela tudi stole, je pa res, da knjižnico renovirajo in malo smrdi po vlagi, nekateri prostori so tudi zaprti, tako da smo se mi morali stisniti čisto h knjižničarskemu pultu ob vhodu. Ljudje so prišli in se postavili, organizatorka je pozdravila in gremo. Jaz s svojim tekstom. Po treh stavkih že krasno plujemo, občinstvo prisluhne, besedilo vehementno recitira, ko pridrsa do mene gospa v srednjih letih (ravno sem vdihnila, da bi začela z novim odstavkom) in reče: »Oprosti, vem, da nisi ti šefica tu, ampak, križ me boli in noge in malo sem bolna, daj, zrihtaj mi neki stol, da se lahko usedem!«
Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?
Sadovnjak in njivo. Hišo iz ilovice. Periskop v Berlinu. Zeleno centralo v Jurovskem Dolu. Celo štalo, skratka.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Ko sem nazadnje nekaj svetovala, se je končalo, da so mi rekli, da prinašam nesrečo …
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Navijam za Tino Maze.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Cela štala v Jurovskem Dolu. To je povsem zares naslov mojega naslednjega delovnega projekta.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
