Ne, ne more biti naključje, da njegov rojstni dan praznujemo prav danes, 27. marca, na svetovni dan gledališča.
***
Samo oči moram zapreti, pa ga že vidim: odločnih in dolgih korakov jo primaha v predavalnico št. 15, ta veliko v pritličju Filofaksa. Zadovoljno premeri lepo zapolnjen amfiteater. Iz aktovke potegne papirje. Z zapestja sname uro, jo položi na kateder predse. Globoko vdihne. Se nam hrčkasto nasmehne. Palca zatakne za naramnice, dovolj elastične in prožne, da zmorejo objemati mogočno telo – in že zaorje v novo predavanje. Ki ga marsikdo med nami srka kakor prvovrstno gledališko predstavo – kar, in a way, tudi je.
Da, naš profesor dr. Lado Kralj (1938–2022) je bil »polnokrvni gledališki človek par excellence«, kakor je leta 2020 poudarilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, ko mu je podelilo po njegovem očetu Vladimirju Kralju (1901–1969) poimenovano nagrado, in kakor zdaj beremo tudi v uvodnih vrsticah njegove nove knjige Treba se je odločiti, prve, v katero se nam žal ne more več podpisati. Kot osmi naslov v zbirki Acta comparativistica Slovenica je pri Založbi Univerze v Ljubljani izšel izbor krajših – pa spet ne tako zelo kratkih – spisov nekdanjega profesorja in predstojnika Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete, zatem nagrajevanega pisatelja, še prej pa enega osrednjih spremljevalcev in sooblikovalcev našega gledališkega sveta, od avantgardnega do institucionalnega.
Potem ko je doktorat preoblikoval v monografijo Ekspresionizem (1986) in prav tako v zbirki Literarni leksikon pri DZS izdal še prav tako temeljito in temeljno Teorijo drame (1998) ter po upokojitvi leta 2006 svoje komparativistične razprave zbral v knjigi Primerjalni članki, so zdaj povezani še njegovi izbrani gledališki zapisi iz let 1959–2014, kar 55-letnega razpona: od zgodnjih kritik tedanjih predstav do pretresov sezon, poročil s festivalov, premislekov o gledaliških fenomenih in izstopajočih ustvarjalcih ter raznolikih prispevkov za gledališke liste od Trsta in Nove Gorice do Celja in Maribora. Zbrani teksti »niso znanstvena besedila, temveč kritiški, strokovni in poljudni spisi, namenjeni širši javnosti, in zadevajo probleme, ki presegajo ozka literarnoteoretična in literarnozgodovinska vprašanja«, v uvodu poudarja dr. Igor Žunkovič, ki je uredil knjigo, pri kateri so v procesu zbiranja, analize in prvega razvrščanja gradiva sodelovali tudi študentke in študentje druge stopnje primerjalne književnosti.
***
Širša javnost, sploh tista, ki rada seže po dobri, najboljši literaturi, Kralja danes pozna predvsem kot pisatelja. Po upokojitvi je leta 2010 je pri Beletrini najprej izdal zbirko pripovedi Kosec koso brusi in zanjo prejel kar dve nagradi: za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu in še fabulo. V neobičajnih zgodbah je obdelal sila različne teme in motive, nas pospremil celo v kazino. »Kako leto sem hodil v igralnico, zanimalo me je,« mi je leta 2014 pripovedoval v intervjuju za Primorske novice. »Moje stave niso bile visoke, tako da nisem ne bistveno dobival ne bistveno izgubljal. Hodil sem v igralnico pri Vrbskem jezeru, kjer sem videl tipe iz bivše Jugoslavije. Vrstili so se prav dramatični prizori, tako ob dobitkih kakor ob izgubah. Igralnica je zanimiv cirkus, primeren za kratko zgodbo.«
Roman Če delaš omleto (Beletrina, 2014) je navdihnila usoda pisateljice in disidentke Milene Mohorič (1905–1972), ki se niti po informbiroju leta 1948 ni hotela odreči oboževanju Stalina in je zato plačala visoko ceno.
Kljub bolezni mu je uspelo dokončati še roman Ne bom se več drsal na bajerju (Beletrina, 2022), v katerem otroške spomine na takrat še precej vaško Šiško vešče prepleta z domišljijo, medtem ko s skrbno odmerjenim humorjem in ironijo opisuje presunljive usode. Deček Ivan Knez – enako se imenuje na Kralju osnovan junak Jančarjeve novele Pisma iz drugega sveta v zbirki Prikazen iz Rovenske (1998) – se oprezno smuka med partizani in fašisti, spozna legendarnega slikarja Hinka Smrekarja, išče ljubljeno Evo, po vojni pa žalostno opazuje domačo Šiško, kjer marsikaj porušijo, preoblikujejo. Kralj »s svojim pisanjem drsi po tanki meji med fikcijo in dokumentaristiko, zaradi česar imamo ob branju njegovega romana občutek žive zgodovine; roman je dobro uresničenje maksime, da do univerzalnega pridemo prek partikularnega,« je med drugim opozorila žirija nagrade kresnik, ki jo je na Rožniku v imenu tedaj že pokojnega avtorja prevzela njegova življenjska sopotnica, igralka Jožica Avbelj.
Z njo pod roko je kot »neke vrste levičar« večkrat korakal na protestih pred slovenskim parlamentom. V enem od uvodnih zapisov v novo knjigo Treba se je odločiti pa njegov komparativistični kolega dr. Tone Smolej med drugim navaja, da se je Kralj leta 1971 udeležil tudi znamenitega majskega pohoda na Washington in skupaj s tisočimi demonstriral proti vojni v Vietnamu.
Amerika je bila zanj formativna, zlasti gledališko. Tja jo je mahnil, potem ko je pri prof. Antonu Ocvirku z odliko diplomiral z nalogo Slavko Grum in evropska literatura – zanjo je leta 1965 prejel najvišjo oceno in študentsko Prešernovo nagrado – in začel delati kot asistent na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Leta 1969 pa ga je na beograjskem Bitefu vsestranski gledališki ustvarjalec in profesor Richard Schechner povabil na podiplomski študij čez ocean. Z ameriško štipendijo v žepu je v New York priletel naslednje leto in se takoj pridružil gledališču The Performance Garage, kjer je Schechner režiral Commune (Komuna), predstavo o Mansonovem umoru noseče igralke Sharon Tate in zakonskega para LaBianca. »Idejno estetska predpostavka predstave je bila, da Mansonov umor ni bil grozovito naključje, ampak logična posledica družbe, ki se je formirala na nasilju, se z nasiljem vzdržuje in nasilje propagira,« je Kralj leta 1971 pripovedoval Matjažu Zajcu v intervjuju za Mladino. »Pri tem ni predstava zavzemala nikakršnega vrednostnega stališča, pa tudi hladne dokumentaristične objektivnosti ne. Z drugo besedo, motivi Mansonovega umora so bili prezentirani tako samo po sebi umevno, da se je marsikdo od gledalcev moral tik pred zaključkom, to je tik pred ritualnim umorom na silo iztrgati iz magije predstave in zavzeti svoje stališče. Takšen princip daje mnogo globlji vpogled v ustroj in funkcijo neke družbe, konkretno ameriške družbe, kakor pa moralično obtoževanje ali dokumentarna objektivnost.«
V Ameriki – kjer je nekaj časa živel tudi pri Indijancih, kakor nam je, zvedavim študentom, zaupal na spet obujenem komparativističnem brucovanju v ljubljanskem klubu K4 – da, v ZDA je Kralj ustvarjal in se učil hkrati. Na newyorški univerzi je pri Michaelu Kirbyju poslušal zgodovino moderne drame, pri Schechnerju zgodovino modernega gledališča … in se v New Yorku srečal tudi s svojim vzornikom, slovitim Jerzyjem Grotowskim, velikim gledališkim inovatorjem, čigar večdnevno poslovilno predavanje – s kratkimi spalnimi premori na samem prizorišču – je užil decembra 1970.
Lado Kralj, soustanovitelj temeljnih avantgardnih gledaliških skupin ne le na Slovenskem, ampak v širšem jugoslovanskem in evropskem prostoru, je po Eksperimentalnem gledališču Glej (1970) na noge v stari Vrtačnikovi pekarni na Tržaški postavil še Pekarno (1971), v kateri je sodeloval z Ivom Svetino, Petrom Božičem in drugimi. Pod vplivom Grotowskega in Schechnerja – drugi je prvemu »odvzel avreolo religiozne zamaknjenosti in dodal prvine teatra absurda, očitno tudi ironije in groteske« – je Kralj kot temelj postavil »ritual in grupo«, v tretjem uvodnem zapisu h knjigi Treba se je odločiti pojasnjuje dr. Tomaž Toporišič. In navaja oni intervju za Mladino, v katerem je Kralj leta 1971 poudaril, da alternativno gledališče ni nekaj, kar bi hotelo biti »boljše in naprednejše od tradicionalnega«, temveč je »teater kot estetska akcija, kot ritual, kot izgovarjanje neizgovorljivega«.
Jeseni leta 1971 se je zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti; po poldrugem desetletju so tam spet zazvenela predavanja o zgodovini dramatike. Kralj je tista leta vneto urejal zbrana dela Slavka Gruma, leta 1978 pa je spet napočil čas za življenjsko in profesionalno prelomnico. Človek, ki je oral ledino v slovenskem alternativnem gledališču, je postal »vodja programskega sektorja« Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, najvišje gledališke institucije pri nas. »To je bila silovita sprememba, moram priznati. Že to, da storiš ta korak, ki so mi ga nekateri tudi očitali …« mi je prikimal med intervjujem leta 2014.
Zakaj pa je ta korak pravzaprav storil? »Odgovor je preprost: Polde Bibič, tedaj ravnatelj Drame, me je poiskal, me nagovarjal, naj pridem, češ da me nujno potrebuje. Pustil sem se pregovoriti. Seveda me je zanimalo. Nenadoma sem imel več možnosti, več resursov … A kljub vsemu temu se sam ne bi nikoli potegoval za tako mesto.«
Ob omembi, da sta ga politična in kulturna oblast očitno sprejeli, je odkimal: »Pa ne takoj, kje pa. Nekateri so bili proti. Bibič me je peljal na gradič nad Tržičem, kjer je poleti živel Josip Vidmar. Vidmar me je malo izprašal, kako si predstavljam svoje delo. Očitno je bil to pogoj, na katerega je Bibič pristal. Bibič je znal z oblastjo, spretno se je znal pogajati. Spomnim se, da je bil takrat zraven celo Miroslav Krleža. Bil je na obisku v gradu, prišel je malo mimo, nam prisluhnil in spet nadaljeval svoj sprehod. Skratka, nekaj dvomov o moji pravovernosti je vendarle bilo. Nisem bil niti član partije, kar so večkrat poudarili …« Brez Bibiča bi šlo težko, je ponovil. »Imel je odličen občutek za take reči. Ne morem prehvaliti njegovih nasvetov. Bil je igralec in je dobro poznal igralca. Vedno me je svaril pred prenagljenimi potezami ali dejanji. Brez njegovega sodelovanja bi težko izpeljal svoj mandat. In zaupala sva si. On ni izdal mene, jaz nisem njega.«
Bilo so drugi in drugačni časi. Je imelo gledališče takrat, v sedemdesetih in osemdesetih letih, v družbi bistveno drugačno vlogo kakor danes? »Vsekakor!« je pribil Kralj. »Takrat je še živela vera, da gledališče kdaj pa kdaj lahko spremeni družbo ali vsaj pogled nanjo, da zmore dvorano napolniti z določeno idejo …« No, nekateri v to verjamejo še danes, sem ga opozoril, na primer Sebastijan Horvat, Vinko Möderndorfer … »Drži,« je prikimal, »a oba, ki ju omenjate, na poseben način. Vinko verjame v imenu popolnega katastrofizma, Horvata pa zanimajo reakcije občinstva na takšno ali drugačno provokacijo. To je pravi teater. Ko sem bil umetniški vodja, pa smo provocirali zlasti oblast. Verjeli smo, da s čim ostrejšo provokacijo nekaj prispevamo k izboljšanju družbe, da delamo v imenu etike. Pripravljeni smo bili tudi tvegati. Danes tega v gledališču ni več.«
Verjel je, da ima zdaj več moči roman. Zapisana beseda. »In če pišeš o zgodovini, z romanom lahko bolje zaobjameš snov, ki jo obdeluješ. V drami jo moraš strniti v drobne fragmente,« je pojasnil.
A dramatiki, ki je poznal do srži in jo je pogosto tudi prevajal, se kot pisec ni ognil, ker bi ne verjel v njeno moč: »Pisati sem hotel prozo, a te odločitve ne znam prav natančno pojasniti. Tudi znanci in prijatelji so me spraševali, zakaj ne pišem drame. Odgovarjal sem jim: če bi pisal dramo, bi se zapletel v incestno razmerje. Če bi napisal dramo, bi jo moral ponuditi vodilnim v slovenskih gledališčih, ki jih dobro poznam. Če bi mojo dramo sprejeli, bi sumil, da so jo zato, ker smo dobri znanci. Če je ne bi vzeli, bi se spet spraševal, ali je niso, ker se dobro poznamo in ker sem se jim s čim zameril. Takim zadregam sem se hotel ogniti. Svojih literarnih izdelkov nisem hotel ponujati ljudem, ki jih dobro poznam in ki dobro poznajo mene.«
***
Njegove drame nismo dobili. So pa tu njegovi zapisi o dramatiki. Sila raznoliki. Berljivi. Ob marsikaterem pred nas, njegove študente, spet stopi dobri stari Kralj. Karizmatični profesor, ki se je leta 1987 vrnil na ljubljansko komparativistiko. Spoštovanja vredna avtoriteta in obenem priljuden mož. Ker je predaval o temah, ki so ga zanimale, ki jih je tudi sicer strastno in poglobljeno raziskoval, so bila predavanja živa, živahna. Polnovredna. Pod posteljo še hranim zapiske. Včasih pokukam vanje. In v novi knjigi sem preletel seznam predstav, ki jih je Kralj v letih 1978–1982 uvrstil na repertoar Drame, podrobneje pa prečesal na rep pripet seznam njegovih predavanj na primerjalni. In tiho prikimaval, se nasmihal ob naslovih Drama in vojna, Komedija, Literarne avantgarde, Dramski naturalizem in simbolizem …
Ko sem pri njem nekoč predstavljal seminar o Cankarju, v ta manjši predavalnici tam gori na komparativi, v četrtem štuku, sem prebral tudi nekaj odlomov iz režiserjevega dnevnika, v katerem Mile Korun niza najbolj nore zamisli o tem, kako na oder postaviti to ali tisto dramo, Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapce … »Ah, veste,« je posegel Kralj, »Korun večkrat meče ven take ideje, ampak jih potem ne da na oder. To je njegov postopek, proces, način dela. Na kup zmeče čim več idej, potem pa jih odbira.«
In zdaj v knjigi berem, da je bil Korunu – četudi ta ni bil del eksperimentalnega, ampak je povečini pripadal institucionalnemu gledališču – naklonjen. Esej Prepričljiva podoba ali zvestoba tekstu iz leta 2002 Kralj začne s spoznanjem: »Korun ni napadal gledališke institucije od zunaj, temveč je vstopil vanjo in jo spreminjal od znotraj. Bil je režiser, ki je prvi zaznal in artikuliral temeljno razliko gledališkega modernizma, namreč razliko med tekstom in uprizoritvijo, dramo in gledališčem.« Ni bil »zvest tekstu«, zvest je bil »zvezi med tekstom in svojo sodobnostjo, to zvezo pa je treba šele poiskati in v njeni luči bo tekst znova zasijal«. In pridem do vrstic, ob katerih se spet spomnim tiste profesorjeve pripombe na seminarju: »Korunov način dela sem imel priložnost pobliže spoznati, ko sem bil umetniški vodja ljubljanske Drame, tj. ko smo l. 1980 kot uvodno uprizoritev sezone postavili na oder Cankarjeve Hlapce v njegovi režiji.« In malo naprej sledi Kraljev spomin na prve vaje, kjer je Korun igralce spodbujal, naj ob soočenju s Hlapci izražajo svoje misli, pomisleke, osebne izkušnje, spomine, asociacije, ideje, karkoli, »pa čeprav bo zvenelo neumno«. Ključna mu ni bila »zvestoba tekstu« in pokojnemu avtorju, kje pa – izluščiti je hotel »prepričljivo podobo«, bistvo teatra!
***
Zdaj je verjetno čas, da se jaz sam kot pisec tega članka vprašam, kateri odlomek Kraljeve knjige bi bralkam in bralcem navajal, tako, za okus. Pa izberem tega, je dovolj reprezentativen, slikovit, kraljevski … in profesor bi se nasmehnil ob drobnem triku, ki si ga bom pravkar privoščil:
»Zdaj je verjetno čas, da se jaz sam kot pisec tega člančiča vprašam, ali mi je Hamlet všeč ali ne in zakaj. Ja, še kar, čeprav me v Shakespearovi produkciji najbolj zanimajo njegove komedije in med njimi Vihar. In zakaj mi je ta tragedija še kar všeč? Nekaj razlogov je in verjetno niso vsi med sabo kompatibilni. Najprej je tu tisti zadovoljivo polni, grobi, neukročeni, zemeljski, telesni, predrzni, agresivni, nastopaški in patetično teatralni občutek nekega podžanra elizabetinske tragedije, namreč tistega z motivom maščevanja. V zvezi s tem žanrskim ugodjem je dramaturško precizni tloris zgodbe, ki spominja na današnjo detektivko oz. kriminalko. Nadalje: Hamletova blaznost. Jo le igra ali je prava blaznost? In kje je meja? In kdaj je iz ene situacije prešel v drugo in zakaj? In v zvezi s tem igranjem blaznosti me fascinira še neko drugo igranje, igra v igri, eleganten, paradigmatičen in največkrat citiran primer tega tipa fiktivnega prizorišča. ‘KRALJ: Kako se imenuje ta igra? / HAMLET: Mišelovka.’ In ne nazadnje: v tej drami je poleg vsega tega še neki presežek, neka čudna, irealna atmosfera, nekaj težko izrazljivega in samo nakazanega, nekaj mračnega in verjetno drastljivega, skoraj gotovo je v zvezi s seksualnimi fantazijami ali tudi morami oziroma tabuji, nekaj, kar se formira v trikotniku seksa, blaznosti in smrti.«
Kralj je mrtev, naj živi kralj!
