Cenjeni bralci, često nam pošiljate pisma, v katerih sprašujete: Kdo, drage urednice in uredniki AirBeletrine, stoji za vami? Kdo vas navdihuje z iskrivimi uvidi in genialnimi prebliski, kdo vam omogoča tolikšna prostranstva duha? Ali – če se izrazimo v domačem publicističnem žargonu – kdo so vaši strici in tete iz ozadja?
Dolgo smo bili tiho. Grizlo nas je in peklo. Danes ne zdržimo več. Poslušajte: tri četrtine uredniškega odbora sobivajo z nadnaravnimi bitji, ki jim z eno besedo pravimo: mačke. Ene četrtine milost pač ni obsijala, zato je seveda ne moremo obsojati.
Pri tem pa nismo edini. Malone vsi veliki duhovi so bili obsijani z njihovo milostjo in prisotnostjo. Ta lestvica bi lahko šla v neskončnost, a žal na svetu ni bilo toliko genijev, kolikor je bilo genialnih mačk. Za vzorec vam jih ponujamo deset – ljudi, ki brez mačk nikoli ne bi postali to, kar so.
1. Ernest Hemingway
Prvi med moškimi. Pravi moški. Alfa samec. Na morju in na kopnem, v boksarskem ringu in na bikoborbah, v ženskah in alkoholu. A ko je prišlo do mačk, ki jih ni imel nikdar dovolj, se je njegova robatost spremenila v nežnost. Eno najbolj nežnih in pretresljivih pisem je napisal ob smrti mucka Willija, ki ga je povozil avto. Povoženi mucek se je po dveh nogah v mukah privlekel do hišnega praga in Hemingway je videl, da mu ne bo pomoči. Dal mu je skledo mleka in odrešilni strel. Želel mu ga je zadati sam, saj mu je muc zaupal in ni slutil, da se bo zgodilo nekaj hudega. Po tem je Hemingway napisal: »Moral sem že streljati ljudi, a nikoli nekoga, ki sem ga poznal in ljubil enajst let. Sploh pa ne nekoga, ki je predel z dvema zlomljenima nogama.« Leta pozneje je Hemingway s strelom v glavo odrešil tudi sebe.
2. Svetlana Makarovič
Nekoč je neka strašna / čarovnica živela / in črnega je mačka / za druščino imela.
Tako gre pesem Coprniški muc, toda resnica je nekoliko drugačna. Čarovnica je bila strašna samo za tisto vrsto najbolj neznosnih majcenih bitij, ki se imenujejo Slovenceljni, maček pa ni bil eden, mačk je bilo še pa še. Urbane legende (in Wikipedija) trdijo, da je pesnica do pred kratkim živela v samoti Žabje vasi, kjer so ji družbo delale samo mačke, s katerimi se je znala baje tudi pogovarjati. A dokazov za dolge noči debatiranja o svetu in sploh vsem je dovolj že v njenih pravljicah, v katerih so glavni junaki bodisi mačke (Maček Titi, Maček Mačkursson itd.) bodisi njihovo kosilo (Sapramiška, Sovica Oka itd.).
3. Michel Foucault
Poleg družbene kritike, usnjenih suknjičev in sadomazohističnih spolnih praks je v življenju Michela Foucaulta pomembno mesto zasedala tudi ljubezen do majhnega črnega muca po imenu Norost. Njegova mehka družba mu je omogočila, da je imel, tudi kadar se je naveličal svojih poststrukturalističnih tovarišev in čednih mladcev na povodcu, vedno na voljo nekoga razsodnega za pomenek o vednosti, oblasti in subjektu.
4. Stephen King
Mačke so bile gangsterji živalskega sveta; živele so na drugi strani zakona in pogosto tam tudi končale. Velika večina se jih ni nikoli postarala pred kaminom.
Tako trdi Stephen King v Mačjem pokopališču, v katerem maček vstane iz groba, a potem na tem ne utemelji religije. Zato pa je skorajda religiozen Kingov odnos do mačk, ki v njegovih zgodbah zasedajo ključne vloge. Magari so hkrati protagonisti in antagonisti: tako je na primer v filmu Sleepwalkers, za katerega je King prispeval scenarij in v katerem tipično kingovsko malo ameriško mestece ustrahujejo mačkodlaki. Ti posedujejo sposobnosti telekineze in ustvarjanja prividov, njihova edina šibka točka pa so … mačke. Lokalnemu vodji tamkajšnjega mačjega tropa je ime Clovis – in če pozorno pogledate fotografijo, ki jo prilagamo, boste hitro ugotovili, da gre pri tem za navadni nepotizem. That’s how gangsters roll!
5. Charles Bukowski
»Če imaš okoli sebe kup mačk, je to vedno dobro. Ko se počutiš kot kup dreka, samo poglej vse te mačke in takoj se boš počutil bolje. One namreč vedo, da je vse točno tako, kot je. Ničesar takega ni, za kar bi se bilo vredno razburjati. Mačke pač vedo. Rešiteljice so. Več mačk kot imaš, dlje boš živel. Če imaš sto mačk, boš živel desetkrat dlje, kot če jih imaš deset. Nekega dne bo to veliko odkritje, ljudje bodo imeli po sto mačk in živeli bodo večno. To je čista norost.«
Vsi vemo, česa Hank ni maral – drugih piscev in pogovorov o literaturi. In vsi mislimo, da vemo, kaj je Hank oboževal – ženske in pijačo alkohol. Malokdo pa ve, kako je bil ta ljubljeni literarni brdavs, eden redkih, katerega podoba tudi v časih dekonstrukcijske spletne korozije ostaja neomadeževana, nor na mačke. V njegovi prozi je za mačke (živali) tu in tam sicer zmanjkalo prostora, ampak Charlesa so na fotografijah z malimi nebodigatrebami tolikokrat ujeli popolnoma razoroženega, da so vsakršne konfesionalne besede popolnoma odveč. Za vsak slučaj jim je na koncu vseeno posvetil par pesmi. Medo pač.
6. Jorge Luis Borges
Zrcala niso tišja
in svit se ne pritaji bolj tajno;
v mesečini si tisti panter,
ki se v daljavi nam pokaže.
Nerazložljiva so pota božanske volje,
po kateri te iščemo zaman.
Dlje kot Ganges celo ali zahajajoče sonce
tvoja je samotnost, tvoja je skrivnost.
Tvoje bedro dovoljuje moji roki
dolgotrajno ljubkovanje. Že zdavnaj si
pozabil na preteklost
in sprejel ljubezen nezaupljive roke.
Ti pripadaš drugemu času. Si gospodar
prostora, ki omejen je kakor sanje.
Mačku
Pesem je menda posvečena mačku, ki je v nekaj samotnih spomladanskih nočeh spisal roman, ki je od besede do besede, od vrstice do vrstice povsem enak romanu nekega Miguela de Cervantesa Saavedre, človeka.
7. E. T. A. Hoffmann
Življenjepis kapelnika Johannesa Kreislerja v Življenjskih nazorih mačka Murra dopolnjuje Maček Murr. Tako je nastala ena največjih literarnih mojstrovin vseh časov, knjiga, ki je bila postmoderna že v času romantike. Seveda je imel E. T. A. svojega pravega Murra iz mesa, kosti in dlake, ki pa je v četrtem letu svojega življenja odšel v večna lovišča in Hoffmann po tem dogodku ni dokončal svojega velikega romantičnega romana. Ko vam torej profesorji književnosti samozavestno pravijo: »Fragmenti so značilna književna oblika romantike«, se vprašajte, zakaj? Samo pomislite, koliko genialnih celot so v svoje prezgodnje grobove s seboj odnesle mačke, uboge pisatelje pa pustile same z delci popolnosti, ki so jim jih namenile za časa svojega življenja na zemlji? Ob Murrovi smrti je dal Hoffmann v časopisu objaviti osmrtnico: »V noči z 29. na 30. november je v četrtem letu svojega upanja polnega življenja preminil, da bi se v boljše življenje zbudil, moj zvesti, ljubi gojenec, maček Murr. Kdor je mladeniča poznal, kdor ga je videl sprehajati se po progi kreposti in pravice, bo razumel mojo bolečino in jo počastil z molkom.« Komaj šest mesecev pozneje je Murru v boljše življenje sledil tudi Hoffmann, ki mačkove smrti ni nikoli prebolel.
8. Jacques Derrida
Koliko je Derridajeva mačka prispevala h gramatologiji, razloki in iterabilnosti, je vprašanje, ki sta ga tako Jacques kot njegova kosmata gospodarica odnesla s seboj v onostranstvo. Obstaja pa pisni vir, ki poroča o tem, kako mojstra Jackieja ni spravila v zadrego niti metafizika prezence niti človeška neumnost, temveč prav ta muca, ki si je izborila dovoljenje, da ga opazuje, medtem ko se dekonstruira v kopalnici.
9. Aldous Huxley
»Noben človek si nikdar ni drznil izkazovati svojega dolgočasja tako brezsramno kot zehajoča siamska mačka.«
»Nočem udobja,« piše Huxley v svojem razvpitem Krasnem novem svetu. »Hočem boga, hočem poezijo, hočem resnično nevarnost, hočem svobodo, hočem dobroto, hočem greh.« Ubogi Aldous, ki je moral cele dneve prenašati sprenevedanje, ki mu ljubkovalno pravimo omika, kako je moral trpeti, ko je opazoval domačo mačko, kako se radostno valja po svoji svobodi, medtem ko je sam prisiljen v mučno ukleščenost svoje človeške narave. Verjamemo, da se niti droge niti prijateljevanje z Aleistrom Crowleyem ni moglo kosati z družbo edine živali na svetu, ki je zmožna resničnega uvida.
10. Colette
Francoska pisateljica Colette ni bila samo mucka, bila je divja mačka, ki je svojo ljubezen rada razdajala vsem – moškim, ženskam in celo sinovom svojih mož. V romanu Mačkapripoveduje o težavah ljubezenskega para, v katerem je moški neskončno predan svoji mački.
»Ni šlo samo za malo mačko, ki sem jo v tistem trenutku nosil naokoli,« se je zamislil Alain. »Bila je inkarnacija plemenitosti celotne mačje rase, njene neskončne brezbrižnosti, njene tankočutnosti, njene vezi s človeškim aristokratom.«
Sicer pa je znano tudi Colettino prepričanje, da na svetu ni navadnih mačk.
Seveda ne, navadni smo samo ljudje.
Viri (besedilo in fotografije):
http://www.buzzfeed.com/summeranne/30-renowned-authors-inspired-by-cats
http://www.buzzfeed.com/harpercollins/16-famous-writers-and-their-cats-9npd
http://www.brainpickings.org/index.php/2012/07/18/hemingway-shoots-his-cat/
http://commons.wikimedia.org/wiki/File:HoffmannLebensAnsichten1855Bd2.png
