AirBeletrina - Lestvica: Moč lažnega
Panorama 9. 3. 2015

Lestvica: Moč lažnega

(Ilustracija: Anja Šlibar)

V nedeljo se je končala letošnja Fabula. Da je ne boste preveč pogrešali, vam ponujamo še zadnji utrinek. Tudi letos je festival spremljala AirBeletrinina papirnata čitanka. Njen osrednji del je bila, skladno s festivalskim fokusom, lestvica literarnih lažnivk in lažnivcev. Za tiste, ki na Fabulinih prizoriščih niste dobili svojega izvoda, lestvico objavljamo še na spletni strani. A pozor, lažnivci so razvrščeni po naključnem vrstnem redu. Uredništvo se namreč nikakor ni moglo zediniti, če so pomembnejše tiste laži, ki spremenijo svet, ali one, ki spremenijo človeka. Je bolje lagati sebi ali drugim? Ne moremo se odločiti namesto vas, lahko pa vam ponudimo nekaj vzornikov.

(Ilustracija: Anja Šlibar)

Simone Simonini (Umberto Eco, Praško pokopališče)

Ljudje verjamejo le tistemu, kar že vedo, in prav to je bila lepota splošno veljavne oblike zarote.

Simone Simonini, protagonist Ecovega predzadnjega romana Praško pokopališče, je svoje zapiske začel pisat leta 1897, star 67 let, ko je preživel skoraj celotno 19. stoletje, morda najviharnejše stoletje vseh časov. Simone Simonini je kot najsijajnejši otrok svojega časa mojster preobleke in maskiranja, agent zla, čarovnik zarote, ponarejevalec, morilec in gurman. Njegovo poslanstvo je laž spremeniti v resnico, jo prodati in nato z novimi drobnimi lažmi prilivati olje na ogenj. Ker je mojster laži, ve, da je ljudem vedno treba povedati le tisto, kar želijo verjeti, tisto, čemur njihova podzavest že verjame. Laž je tolažba, opij za ljudstvo. Umberto Eco, ki je Simoninija ustvaril, pa ve, da dobra literatura laži mistificira, slaba pa jih razrešuje (khm, khm, Dan Brown!). 

 

(Ilustracija: Anja Šlibar)

Neverjetna Amy (Gillian Flynn, Ni je več)

Moški v resnici mislijo, da ta punca obstaja.  Morda so zaslepljeni, ker se je toliko punc pripravljenih pretvarjati, da so ta punca. Dolgo časa sem bila zaradi kul punce razžaljena. Opazovala sem moške – prijatelje, sodelavce, tujce – omotične od teh igralk, želela sem jih posesti in jim mirno reči: »Ne hodiš z žensko, hodiš z žensko, ki je gledala preveč filmov, ki so jih spisali čudaški moški, ki bi radi verjeli, da takšna ženska obstaja in jih bo morda poljubila.« …

Neverjetna Amy, eden najmočnejših ženskih likov v sodobni literaturi in ena najlepših žensk v sodobnem filmu (Rosamund Pike, dajte ji oskarja!) je, kot vse popolne stvari, ena sama laž. Ve, da lahko moške, večne fantke, do brezpogojne ljubezni in oboževanja pripraviš le s pretvarjanjem. In krona pretvarjanja je biti kul punca, ženska, ki ne teži, ne joče, ne razmišlja, ženska, ki ni nervozna, odtujena, hladna, ženska, ki pije pivo in razume, da je druženje s prijatelji pomembnejše od njenih čustev, divji seks pa pomembnejši od iskrenega pogovora. In če to strast želi ohraniti še v zakonu, v katerem itak odmre vse, mora lagati do konca, do zadnje kaplje krvi, dokler ju smrt ne loči.

 

(Ilustracija: Anja Šlibar)

Tom Ripley (Patricia Highsmith, Nadarjeni gospod Ripley)

Nista bila prijatelja. Nista se poznala. To ga je zadelo kot grozljiva resnica, resnična v vseh časih, resnična za vse ljudi, ki jih je poznal v preteklosti in jih bo spoznal v prihodnosti: za vsakogar, ki je in bo stal pred njim, bo znova in znova ugotovil, da ga nikoli ne bo spoznal, najhuje pa je bilo, da bo vedno obstajala iluzija, da sta se poznala, da sta bila povsem harmonična in si podobna. Za trenutek se je zdel šok ob tem spoznanju večji, kakor bi ga zmogel nositi.

Tom Ripley, literarni lik petdelne »ripleyade« Patricie Highsmith, kraljice psiholoških trilerjev, ve, da laž postane nekaj vredna šele, ko ti spremeni življenje. In življenje ti lahko spremeni le, če si ga na novo izmisliš, izposodiš od nekoga drugega in temu začneš verjeti. Skratka: smisel laži je v tem, da se spremeni v resnico, pa naj to stane kolikor (življenj) hoče. Laž, ki se spremeni v resnico, je dovolj mogočna, da v njej še Matt Damon (kot eden od filmskih Ripleyjev) ni ves čas videti kot bedak.

(Ilustracija: Anja Šlibar)

Stiller (Max Frisch: Stiller)

Jaz nisem Stiller! – To ponavljam, prisegam dan za dnem, odkar so me pripeljali v to ječo, ki jo bo treba še popisati, hkrati pa zahtevam viski, ker bom drugače odklonil vsako nadaljnjo izjavo. Zakaj brez viskija, to sem vendar že izkusil, jaz nisem jaz sam, temveč bi se najrajši kar vdal vsem mogočim dobrim vplivom in zaigral vlogo, ki bi jim pač bila pogodu, ampak nima nič opraviti z menoj in ker sem zdaj v svojem nesmiselnem položaju /…/ je važno edinole to, da se ne dam pretentati in da se pazim vseh njihovih praznih poskusov, kako bi me vtaknili v tujo kožo, da sem nepodkupljiv do kraja, četudi pri tem že kar grob, hočem reči: ker gre edinole za to, da sem nihče drug kakor tisti, ki sem na žalost v resnici, ne bom nehal kričati, naj mi dajo viskija, kadarkoli se kdo približa moji celici.

Neke noči primejo Američana, ki ima v potnem listu napisano ime James Larkin White. Vtaknejo ga v celico in skušajo od njega izsiliti priznanje, da je kipar Anatol Ludwig Stiller, ki je izginil pred več kot šestimi leti. Kakšna je v resnici zgodba človeka, ki je želel zbežati iz svojega življenja, svojega zakona, od svoje ljubice? Zakaj laže? In zakaj, če je spremenil identiteto ter ubežal usodi, sebi, se je zdaj vrnil v Švico? Ker v trenutkih sreče vedno najde samega sebe. A kaj, ko so ti trenutki redki? A kaj, ko bi drugi ljudje radi, da je vedno on sam, resničen? Ne preostane mu nič drugega, kot da reče: ”Jaz sem Stiller, ki ga želite imeti.” Njegovo resničnost vsi drugi prenašajo lažje od njega samega.

(Ilustracija: Anja Šlibar)

Briony Tallis (Ian McEwan, Pokora)

Ni šlo le za objestnost in spletkarjenje, ljudi sta onesrečevala tudi zmeda ter nerazumevanje: sploh pa je šlo za nezapopadljivost preproste resnice, da so drugi ljudje prav tako resnični kot ti.

Ko je bila Briony še majhna, sitna, a za pisanje nadarjena deklica, se je zlagala. Lagala je, ker je bila objestna in nekoliko spletkarska, sploh pa zmedena. Ni razumela, da je tisto, kar je pred njo, ljubezen, ki jo je mogoče z enim samim neresničnim stavkom za vedno pokopati. Cecilia in Robbie sta zaradi nje v resničnem življenju izgubila vse, kar sta in bi lahko imela, mala Briony pa je odrasla v cenjeno pisateljico, ki je pokoro za svoje grehe v resničnosti skušala dobiti z njihovim popravljanjem v fikciji.

(Ilustracija: Anja Šlibar)

George Wickham (Jane Austen, Prevzetnost in pristranost)

Gospod Wickham je bil srečen mož, h kateremu se je obrnilo skoraj vsako žensko oko …

Elizabeth Bennet je pametna mlada ženska: jasno ji je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo, še več, razume tudi, da so najdonosnejše naložbe v nepremičnine in posesti (posest Pemberly!). Seveda pa se opeče, ko gre za človeški faktor: čedni lažnivec Wickham, ki nosi masko dobrega človeka, jo prepriča, da je Darcy, moški vseh moških, slab človek, ki mu je v stiski odrekel pomoč. A ker imajo vsaj v literaturi možje z lepimi posestvi tudi lepe duše, se pozneje izkaže, da je dobrotnik Wickham v resnici prevarant, ki je premoženje zaigral, medtem ko je Darcy vedel, da ga je nujno čuvati za ženo, ki se zaveda pomena čednega premoženja.

 

(Ilustracija: Anja Šlibar)

Krjavelj (Josip Jurčič, Deseti brat)

»Saj ga ni, hudiča, kdo ga je videl?« pravi krčmar in namežika drugim gostom, kakor bi hotel reči: zdaj ga imamo, poslušajte.

In res je bil Krjavelj naenkrat ves živ.

 »O, to pa to! Hudir je pa, hudir.« Rekši, se stegne po mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: »Saj sem ga jaz presekal, o polnoči sem ga presekal, na dva kosa.«

Gostje krčmarju vrnemo pomežik in smo nenadoma živi kot Krjavelj. Zgodbo smo morda slišali že stokrat, z medklici sprašujemo po podrobnostih, ker vemo, da jih prilagaja iz različice v različico – odvisno od tega, kako pozno je že in koliko ima, pardon, je imel, tisti večer v žepu; a poslušamo vsakič. Ker, roko na srce, kaj je dobra literatura drugega kot zanimivo in sočno povedana laž? Če se samo delamo, da ji verjamemo, to še ne pomeni, da ni enako kratkočasna in da nas ne potegne s sabo, kakor če bi bila resnična. Saj se tudi Krjavelj dobro zaveda, da laže – laže tako, da poseka, pardon, preseka na pol, tudi mojstra laži, hudiča. Naj mu torej kdo natoči! Jezik pač ne teče, če ni namazan.

 

(Ilustracija: Anja Šlibar)

Karl May (Katarina Marinčič, Po njihovih besedah)

KARL MAY: Lovu se ne odpovem, če naročniki še tako pritiskajo. Vam je všeč moja trofeja?

FEHSENFELD začudeno: Vaša?

KARL MAY: Skromen primerek iz ogromne zbirke. Večje in bolj eksotične stvari imam zaenkrat v skladišču, čakajo, da se bova s soprogo ustalila. Lani spomladi sem uplenil tole zverinico. Strašno vreme smo imeli, vesoljni potop, do kolen smo gazili po blatu, ženo je doma skrbelo, da se bom na smrt prehladil. Ampak kaj hočete, strast je strast.

FEHSENFELD si natančno ogleda žival in jo celo povoha. […]

FEHSENFELD: […] Tale nikakor ni bila uplenjena lani spomladi. Najmanj pet let je, odkar so jo nagačili. In če dovolite, šušmarsko delo. […] Mislim, da ta žival sploh ni iz vaše zbirke.

KARL MAY: Po čem to sklepate?

FEHSENFELD tiho, a razločno: Na podstavku piše Hotel Huber.

Če je Krjavelj dobro vedel, da laže (tako smo vsaj predpostavili), pa obstajajo pisatelji, ki verjamejo lastni literaturi. Eden takih je bil sloviti nemški pisec pustolovskih vestern in orientalskih romanov Karl May (1842–1912), ki se je tako poistovetil s svojima junakoma Old Shatterhandom in Karo ben Nemsijem, da je vsem razlagal, kako je v knjigah opisane pustolovščine tudi v resnici doživel. No, kasneje se je skušal sicer izmotati, da je vse skupaj mišljeno simbolično, ampak vilo Shatterhand v Radebeulu, kjer je danes njegov muzej, je napolnil z raznimi materialnimi dokazi o svojih potovanjih. Ko je v resnici krenil na enega od njih, pa je doživel dva živčna zloma. Vseeno je treba priznati, da smo se kot otroci iz njegovih knjig nekaj tudi naučili – da so Indijanci veliko bolj kul kot kavboji.

 

(Ilustracija: Anja Šlibar)

Pika Nogavička (Astrid Lindgren, Pika Nogavička)

A kljub vsemu, če je res, kako je lahko laž?

Vila Čira-čara pa oče zamorski kralj pa skrinja polna denarja – otroci, ki smo se osnov bontona, reda, resnice in pravilnega ravnanja učili v družbi Pike Nogavičke, verjetno nismo brez razloga zrasli v posameznike z nekoliko zmedenim moralnim kompasom. Pa vendar. Od Pike Nogavičke smo za vse večne čase odnesli vednost, da laž in potegavščina nista vedno moralni kategoriji, predvsem pa ju je včasih prekleto težko ločiti od resničnosti ali – še huje – resnice. Če nas je pegasta švedska gospodična česa naučila, nas je naučila tega, da se življenje na koncu vseh koncev meri po dobri zabavi, količini ušpičenih oslarij in gabaritih domišljije, predvsem pa, da bistvena ločnica v življenju ni tista med resnico in lažjo, marveč tista, ki loči kretene od junakov. Pa četudi malo prismuknjenih. 

 

(Ilustracija: Anja Šlibar)

Jago (William Shakespeare: Othello)

Imam jo, še nejasno, pole baže

Spletko, a že z dejanjem se izkaže.

So pa tudi lažnivci, pri katerih je laž nujno obravnavati kot moralno kategorijo. Pa ne samo tisti, ki lažejo iz koristoljubja ali v korist abstraktnih višjih ciljev, kot je denimo interes države ali politične stranke, temveč morda predvsem tisti, ki lažejo in zavajajo iz čistega larpurlartističnega veselja do povzročanja zmede in gorja. Shakespearjev Jago, spletkar brez primere, je arhetipski primer tega tipa. Ničesar zares noče, ničesar ne potrebuje, nobenih posebnih motivov nima, samo res rad opazuje svet, kako izginja v plamenih. In to je morda tisti del človeške narave, ki ga je najtežje razumeti, s katerim se je najtežje sprijazniti in iz katerega zija najgloblja groza.

 

Literatura:

Umberto Eco: Praško pokopališče. Prevod Vasja Bratina, Mladinska knjiga 2012.

Gillian Flynn: Ni je več. Prevod Dušanka Zabukovec, Mladinska knjiga 2014.

Particia Higsmith: Nadarjeni gospod Ripley. Prevod Aleš Pogačnik, Delo 2004.

Max Frisch: Stiller. Prevod Vidal Klabus, Beletrina 2011.

Jane Austen: Prevzetnost in pristranost. Prevod Majda Stanovnik, Cankarjeva založba 2004.

Ian McEwan: Pokora. Prevod Alenka Moder Saje, Učila 2004.

Josip Jurčič: Deseti brat. Karantanija 2010.

Katarina Marinčič: Po njihovih besedah. Modrijan 2014.

Astrid Lindgren: Pika Nogavička. Prevod Kristina Brenkova, Mladinska knjiga 2010.

William Shakespeare: Othello. Prevod Milan Jesih, MGL 2013.