Je mogoče spoznati resnico o drugem in ali je to, kako si predstavljamo sami sebe, resnica o nas? Glavni junak romana, Lipitsch iz naslova, v svoji znanstveni razpravi skuša opisati nekaj spoznanj o človeški duši. Želi se dokopati do resnice, do trdnega spoznanja, vendar njegov znanstveni teren postaja vse bolj spolzek, ko se začne zapletati s sosedo Mathilde. Ta mu da na več nivojih vedeti, da na področju duše ni absolutov: »Mislim, da je resnica za nas nedostopna, mislim, da je to spoznanje edina resnica, ki nam je dostopna.«
Samooklicani mizantrop Karl Lipitsch se vrača s pogreba starega znanca in ugotavlja, da je sprejel pravo odločitev, ko je pokopal svoje socialno življenje, saj je narejenost ljudi v družbi neznosna. Naključje hoče, da njegovo samotno premišljevanje o nadležnosti nenehnega govorjenja, s katerim se ljudje (drugi, ne Lipitsch) zamotijo, da jim ni treba razmišljati, prekine Mathilde, ki opazi naslov na njegovem kovčku in ga (kako si drzne) ogovori. Njegova soseda je in zdi se ji neverjetno, da ga v domačem kraju še ni srečala, zdaj pa se spoznata na poti. Drugače od Lipitscha se ji zdi prav prijetno, da bosta lahko skupaj potovala in si delala družbo. Lipitsch pa ob tem že začuti, kako ga je začela spretno ovijati v svojo (družabno) mrežo.
Ana Marwan je svoj prvenec napisala v nemščini in ga naslovila Der Kreis des Weberknechts, kar bi se v dobesednem prevodu glasilo krog suhe južine. Ta suhljati samotar, ki se skriva v kotih naših domov, je edini pajek, ki lahko proizvede nit, a iz nje ne zna splesti mreže. Podobno je tudi z Lipitschem, čeprav ga bralci spremljamo v njegovem trudu, da bi se vendarle povezal z Mathilde, a za vsak korak, ki ga naredi v njeno smer, stopi dva nazaj. Njuna srečanja so nerodna, a ne na način, da nam je bralcem ob tem neprijetno, temveč učinkujejo celo komično. Lipitscha namreč zbodejo ne samo besede, ampak tudi najmanjše geste, pogledi, barva obleke. Zanj je prav vse znak, ki si ga interpretira po svoje in s tem ustvarja svojo predstavo o Mathilde. Nikoli je dejansko ne vpraša ničesar o njej, nikoli ne prosi, naj mu kaj pojasni. Vprašanje bi pomenilo, da se zanima zanjo, pomenilo bi stik, preplet njunih niti, splet mreže. Brez Lipitschevega interesa pa jima ostane le nenehno vrtenje v krogu in večno vračanje na začetek. Njune interakcije se držijo vzorca: najprej se približata, nato ju nekaj odbije in skleneta, da je njunega bližanja konec. Zatem nekaj časa čakata, držita razdaljo, dokler eden od njiju ne zdrži več, prekine molk in se vse začne znova. To povzamejo Nietzschejeve besede, ki jih najdemo v izteku romana: »Glej, ti si učitelj večnega vračanja – to je pač tvoja usoda!«[1] Lipitsch na koncu sklene, da bo vsemu naredil konec in se vrnil na »sladki začetek«, vendar pa lahko slutimo, da v ponovnih poskusih izid ne bo prav nič drugačen, saj se Lipitsch ne namerava spremeniti in nima nobenega upa na preobrazbo. O tem priča tudi njegov najljubši stavek iz poezije Mile Kačič: »Od rojstva se zavijaš v tisočero niti, pa nikoli ne boš metulj.«
Lipitscheva težava je, da zna v odnosu z drugimi napletati samo svojo nit. Ljudje se med seboj mnogokrat ne razumemo. Hitro potegnemo svoje zaključke in si ustvarimo svoje predstave o drugih. V resnici drugega nikoli ne (s)poznamo in naša predstava o njem je vedno obarvana z našimi lastnimi interpretaciji. To zelo dobro razloži Malcolm Gladwell v knjigi Pogovarjanje z neznanci – Lipitsch in Mathilde sta kot eden izmed njegovih primerov, prignanih do absurda. Drug drugemu sta neznanca in ostajata neznanca. Mathilde ni nič drugega kot njegova projekcija: »Ampak on je vseeno ustvaril človeško bitje, in to ne samo zasnove, ko še ne moremo reči, kaj bo nastalo, temveč izgotovljeno žensko, ki je mejila na perfekcijo!« S takim izhodiščem njuna komunikacija ne more postati mreža, ampak lahko poteka le kot dve vzporedni niti, ki se ne bosta nikdar srečali. Lipitsch se bolj kot z Mathilde ukvarja s tem, kakšen vtis bo naredil. Njegova nečimrnost izvira iz strahu pred posmehom. Sam si kar naprej ustvarja mnenje o drugih, a ne prenese, da bi si drugi ustvarili napačno mnenje o njem – s slabim lahko shaja, z napačnim nikakor. Najbolj ga skrbi to, da bi ga kdo v katerem koli pogledu imel za podobnega drugim – ne, on ne paše v isti koš kot vsi drugi ljudje. Očitno je, da želi nadzorovati svojo podobo v očeh drugih. Popolnoma človeška lastnost, da želimo pustiti vtis na drugih ljudeh in da nas skrbi, kakšen ta bo, je pri njem prignana do skrajnosti. V strahu pred tem, da bi drugi imeli mnenje o njem, ki se ne sklada z njegovim lastnim, da bi videli onkraj podobe, ki jo želi ustvariti, se zateče v samoto in mizantropijo. Tako je roman izvrstna psihološka študija cinizma in ljudomrzništva. Kot ugotavlja Mathilde o Lipitschu: »Njegova ljubezen do človeštva je neizmerna. Njegovo sovraštvo nič drugega kot simptom razočaranega ljubitelja človeštva. Ljubezen, ime ti je Lipitsch«.
Kljub temu, da se iz zgoraj napisanega Karl Lipitsch lahko zdi kot izjemno slab človek, pa je v resnici neškodljiv. Čeprav je nemogoč v svoji nečimrnosti, ves čas godrnja, se jezi in goji zamere ter kuje svoja mala maščevanja, je na zunaj povsem neaktiven. V svojem notranjem življenju je zelo dejaven, navzven pa niti ne. Izpade bolj komičen kot zloben, kot karikatura vseh tistih zoprnih delčkov vseh nas, za katere še sami sebi ne želimo priznati, da jih imamo. Zato lahko v njegovi nemoči spletanja mreže sočustvujemo in se z njim tudi poistovetimo.
Kot suhe južine v odročnih kotičkih našega doma se delčki Lipitscha skrivajo v kotih naše duševnosti. Lipitsch se s tem zapisom ne bi strinjal in verjetno bi ga neizmerno razjezil, ampak on je tak kot mi vsi – želi si biti sprejet in ljubljen, želi si povezave in boji se zavrnitve. Ta strah je tisti, ki ga ovija v samoto in slepi s prezirom do drugih. Bolje to, kot pa (ponovna) srčna rana.
Dvojezično avtorico smo imeli slovenski bralci sicer priložnost spoznati že z njenim po vrsti drugim, a v slovenskem jeziku prvim romanom Zabubljena (Beletrina, 2021), za katerega je prejela nagrado kritiško sito. Kdor je bral Zabubljeno, bo v romanu Lipitsch cenil prevod, ki ga je opravila Mojca Kranjc, saj ji je uspelo ujeti avtoričin prepoznavni slog, ki je gost in poln besednih iger, na primer: »Pot, ki so ga običajno priklicala družabna srečanja, je ubral svojo pot.« Že prevod naslova je predstavljal zagato, ki pa jo je prevajalka elegantno rešila. Ana Marwan o slovenskem naslovu pove: »Suha južina v slovenskem jeziku vseh teh konotacij nima, zato sem pozdravila prevajalkino odločitev, da poimenuje knjigo po protagonistu, kot se je to počelo včasih, ko se od naslova ni nujno pričakovalo, da bo poveden. Pa saj tudi Lipitsch sam pripada bolj tej pretekli dobi, ki so mu jo približale knjige.« V celoti je poudarek na moči besed, kar se kaže tudi v samem slogu in strukturi romana, ki sicer ni obsežen, ampak je pomensko nasičen, gosto spleten. Občutek je, da je vsaka beseda točno na svojem mestu in da nič ni zapisano samo zaradi lepšega.
Med romanoma Zabubljena in Lipitsch najdemo tudi vsebinske vzporednice. V obeh beremo o protagonistih, ki si spletata svojo realnost in se zabubljata v kokon besed, idej, konceptov, stran od ljudi. Če je največji strah Rite iz romana Zabubljena to, da bo pozabila človeško govorico, je Lipitsch od le-te že odtujen. Okrog njega je bilo vedno vse polno besed, on pa je kot ptič, ki jih sliši, a ne razume. Ni se želel vključiti v družbo, a so ga vanjo potegnili za rep – s tem, ko so ga nagovorili, tako kot ga v njegovi izolaciji nagovori Mathilde in ga zopet potegne »v«. Spoznanje, da pobeg iz družbe onemogočajo drugi, se je Lipitschu izkristaliziralo ob branju Molierovega Ljudomrznika. To pa ni edina literarna referenca v romanu, izstopa še Proust, ki ga Mathilde rada bere, Lipitsch pa ji tega ne verjame, saj se mu zdi, da ne premore dovolj globine – ne more kar vsak razumeti Prousta! Za Lipitscha je to samo še en znak družbene zlaganosti. Ironično je, da narejenost prepozna v vseh ljudeh, razen v samem sebi.
Branje ni užitek le zaradi mojstrskega spletanja besed in dobro speljane pripovedne niti, temveč tudi zaradi pikre ironije, ki romanu da humor. In kaj nam preostane, kot da se pošteno nasmejimo vsemu človeškemu, prečloveškemu, ki se vrti v krogih večnega spoznavanja sebe in drugega? Če sledimo krožni zasnovi romana in se vrnemo na začetek: na področju duše ni absolutov, prav tako ne v medčloveških odnosih. Končna resnica je, da ni končne resnice – vedno smo v spoznavanju, nikoli pa dokončno ne (s)poznamo. Vedno se, kot Lipitsch, vračamo na začetek.
[1] Friedrich Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra, prev. Janko Moder.
