Marija Stepanova: »Vesela bi bila, če bi kdo napisal deklaracijo pravic mrtvih«

Marija Stepanova (1972) je v pregnanstvu živeča ruska pesnica, pisateljica in novinarka judovskega rodu, ki se z zbirko esejev Z one strani prvič predstavlja v slovenščini. Edinstveno delo, ki ga kot prevajalci podpisujejo še Urša Zabukovec, Aleš Učakar in Aljaž Glaser, prva tudi kot urednica, je nastalo posebej za festival Literature sveta – Fabula. Marija Stepanova je v njem zbrala svoje eseje, ki najbolje povzemajo njen pogled na svet in umetniški kredo. V njih se pokloni avtoricam in avtorjem, ki so jo oblikovali, odsevajo pa tudi njeno posebno ljubezen do preteklosti. Pravi, da je obsesivna bralka. Je izjemno razgledana tako v literaturi kot tudi na področju politike in aktualnega dogajanja. Prejela je več tako ruskih kakor mednarodnih nagrad. Njena drža je kritična, upira se poenostavitvam in posplošitvam. In čeprav ne verjame, da lahko drugega zares popolnoma razumemo, poudarja pomen medsebojnega približevanja.

Leta 1995 ste diplomirali na Literarnem inštitutu Maksima Gorkega v Moskvi, štiri leta prej pa je razpadla Sovjetska zveza. Kako je bilo študirati in pisati v Rusiji v času tranzicije?

»To je dobro vprašanje, saj se zadnje čase tudi sama vračam v obdobje svoje mladosti in v devetdeseta leta, ki predstavljajo točko preobrata za to, kar se je kasneje zgodilo moji državi. In ne mislim zgolj razpada Sovjetske zveze, to je bil šele začetek. Na to desetletje danes gledam kot na desetletje izgubljenih priložnosti. Takrat sem bila samo študentka in mlada pisateljica. Po eni strani čutim nenavadno nostalgijo po tistih časih, saj so bili za mlade neskončno fascinantni. Imel si občutek, da živiš v samem središču dogajanja. Prej je v Sovjetski zvezi dolga leta vladala stroga cenzura. Bilo je drugače kot na primer v Jugoslaviji, in iz tega je nastalo nekaj edinstvenega z vidika kulture. V določenem trenutku se je namreč vse odprlo. Kar naenkrat smo imeli dostop do vsega zanimivega, radikalnega, novega in ne več tako novega, kar je nastajalo v svetu kulture zadnjih petdeset ali sedemdeset let. Hkrati smo, na primer, spoznavali modernistično in postmodernistično literaturo, kar je odprlo nova obzorja. Ko smo brali T. S. Eliota, se nam je zdelo, kakor da so njegova dela nastala včeraj, kar je bilo zelo vznemirljivo. Moji starši in jaz smo, skupaj z večino ruskih intelektualcev, pozdravljali spremembe. In moram priznati, da takrat nismo veliko razmišljali o tistih, ki so se v tem desetletju čutili izgubljene, pozabljene, zapostavljene, nevidne. Ni šlo samo za to, da smo bili nekateri bolj privilegirani kot drugi, to ni bila stvar denarja, temveč je šlo za občutek koristnosti, ki ga je velik del populacije nenadoma izgubil. Tudi moji starši, na primer, niso bili premožni. Mati je bila inženirka, oče fotograf. A bila sta del družbe, ki si je želela spremembe. Čeprav je mama izgubila službo in je posledično oče garal iz dneva v dan, tega nismo občutili kot pravo trpljenje. Imeli smo občutek, da se premikamo naprej. A nihče ni zares nagovarjal tistih, ki so se počutili drugače. Predvsem v intelektualnih krogih je bilo čutiti odpor do ljudi, ki sprememb ‘ne razumejo’, zato so jih odmislili. Ampak prav v tem je temelj polarizacije, ki jo Putin in njegova ekipa vešče uporabljajo zadnjih 20 let. In na neki način je to tudi začetek vojne v Ukrajini in vsega, čemur smo priča zdaj. Pred uro sem se vrnila v hotelsko sobo in ujela novico o ponovnem bombardiranju Odese s številnimi žrtvami. To se dogaja zdaj, zakoreninjeno pa je v preteklosti.«

Na Fabulinem večeru ste dejali, da Rusija nima delujočega političnega sistema, kar se odraža na vseh ravneh družbe. Kako se kaže na področju kulture in umetnosti?

»Rekla bi, da v tem, kako deluje celotna kulturna sfera v Rusiji, še posebej zdaj, ko ne moreš predvideti niti kratkoročnih niti dolgoročnih posledic svojega dela. V zraku je nekakšen občutek dezorientacije. Večina aktivistov, tistih, ki imajo možnost in voljo za aktivni upor represiji, je umetnikov mlajše generacije. In to nas lahko navda z upanjem, da se nekaj spreminja na bolje. Lahko rečem, da si večina delavcev v kulturi, ki jih poznam, deli vsesplošen občutek gnusa nad političnim sistemom, nad rusko državno ureditvijo na splošno in nad vojno proti Ukrajini. A na koncu posamezniki nimajo veliko vpliva na dogajanje, in še huje je, ko se tega zavedo, saj jih vodi v malodušje, depresijo, ki onemogoči kakršnokoli resnično delovanje. Sem zadnja, ki bi jih danes spodbujala, naj se borijo naprej, saj sem bila primorana zapustiti državo. Če je ne bi, ne bi mogla pisati oziroma objavljati. Vem, da lahko človek zaradi napačne besede ali geste pristane v zaporu. Dobro znan je primer osebe, ki je bila aretirana, pridržana in obsojena, saj je stala v bližini neke državne stavbe in v rokah držala prazen list papirja. Celo to velja za grožnjo režimu. Pred nekaj dnevi smo bili spet priča aretacijam v kulturi, nekaj mladih aktivistov so pridržali, aretirali, preiskali. To se nikoli ne konča. Ima pa tudi posebno, retrospektivno komponento. Pozorno sledim pomembnemu sojenju gledališki režiserki Ženji Berkovič in dramaturginji Svetlani Petrijčuk. Pred petimi leti sta uprizorili predstavo o mladih dekletih, ki se prijavljajo za potovanje v tujino, da bi se pridružile ISIS-u, iz ljubezni do teh ‘pogumnih, karizmatičnih, bradatih junakov’ ISIS-a, ki so jih spoznale prek spleta. Predstava je bila precej uspešna, dobila je tudi nekaj pomembnih nagrad. In bilo je kristalno jasno, da nasprotuje ISIS-u kot političnemu sistemu in načinu življenja. Pred kratkim pa so režiserko in dramaturginjo aretirali zaradi propagande, saj sedaj uprizarjanje gledališke igre o ISIS-u velja za protidržavno dejanje. Ta primer pokaže, da lahko vse, kar si rekel ali naredil pred leti ali desetletji, danes uporabijo proti tebi. Umetnosti pa odvzame njeno politično in uporniško moč. Laže je, da se kot umetnik zreduciraš na nič, prenehaš pisati, nastopati, ustvarjati. Ali pa se omejiš na dela o ptičkih in metuljčkih, kar je morda še slabše kot nič. Se podrediš samocenzuri, da lahko nekaj objaviš in zaslužiš za preživetje.«

Zbirko esejev Z one strani odpre esej Rusko vprašanje, ki se začne z vašim odhodom iz Rusije marca 2022. Vse odtlej živite v izgnanstvu. Kot Susan Sontag in Patricia Highsmith, avtorici, o katerih pišete v esejih, objavljenih v knjigi, ste se vedno upirali kategorizaciji – niste se želeli opredeljevati kot ruska, judovska ali ženska pisateljica. Vse od ruske invazije na Ukrajino pa se je to spremenilo. Namesto da bi se še bolj oddaljili od ruske identitete, se sedaj opredeljujete za rusko avtorico – kako to?

»Ker ne želim zanikati svoje odgovornosti. Sem del te skupnosti, in če se v njej dogajajo takšne stvari, sem morda tudi sama naredila nekaj narobe. V resnici ne verjamem v koncept kolektivne krivde, saj deluje retrospektivno. To pomeni, da veliko časa posvetiš obžalovanju preteklih neuspehov, a nisi pripravljen storiti ničesar, da bi spremenil sedanjost ali prihodnost. Zato je morda bolje čutiti odgovornost kot krivdo, saj z odgovornostjo ostajaš pozoren in dejaven. V zadnjih dveh letih sem pri številnih kolegih, ki jih spoštujem, a ne delim njihovih stališč, opazila to držo, češ ‘jaz sem že pred dvajsetimi leti razumel, kaj prinaša Putin, in sem ga obtoževal ter živel v tujini vse od takrat’. S tem sporočajo, da to ni njihova družba, oni niso več Rusi. Njihovo pozicijo bi lahko povzeli: ‘Dejansko nisem več Rus – sem samo nedolžen, čudovit um, ki mu je omogočeno, da opazuje svoje rojake od zunaj in razlaga njihovo mišljenje javnosti na zahodu.’ Ampak drža, s katero se izključiš iz širše slike, služi samo tebi samemu. Seveda govorim o lastnih občutkih, o lastnem položaju, svojih stališč ne skušam vsiljevati drugim. Razumem, da sem del širše slike in da sem bila fizično in na neki način tudi duhovno del množice, resda nasprotujoči del, a vseeno smo si delili prostor, jezik, način življenja. Morda so pred leti za sosednjo mizo sedeli prav tisti, ki zdaj sejejo nasilje v vojni, v njej dejansko sodelujejo. To sta moj jezik in moja država, jaz pa moram nositi težo tega dejstva.«

V istem eseju pišete o tem, kako je bila ruska identiteta vse od konca druge svetovne vojne osnovana na temeljih zmage – bili so zmagovalci v tem boju med dobrim in zlim. Bili so dobri in zdaj, z invazijo na Ukrajino, so postali zli. S tem pa se ljudje le stežka spoprijemajo. Ob tem sem pomislila na genocid v Palestini. Izrael je postal država po drugi svetovni vojni zaradi pogroma nad Judi. So potomci tistih, ki so preživeli to tragedijo, sedaj pa so postali storilci podobnega zla. Kakšen je vaš pogled na to? Je ta vojna spremenila način, kako dojemate svojo judovsko identiteto, podobno kot se je spremenilo vaše dojemanje ruske identitete?

»Tukaj bom kratka. Od 7. oktobra 2023 sem še bolj Judinja, kot sem kadarkoli bila. To je bil vedno bolj boleč del moje identitete, vedno postavljen pod vprašaj, izpostavljen dvomu, in morda je to botrovalo dvomljenju o sebi. Trenutno je moj glavni pogled na nevzdržno stanje takšen: lahko čutim bolečino obeh strani in ne primerjam števila žrtev, saj ne gre za številke. Nasilje in okrutnost sta spet našla svoje mesto v svetu. No, saj ne da sta kdaj zares izginila, a zdaj se kažeta z neznansko silo, kakor sta se že v preteklosti. Posplošitve se mi zdijo preveč preproste, prelahko bi bilo, če bi prenehali govoriti o konkretnih storilcih, o konkretnih političnih silah, o konkretnih zločinih in grozodejstvih ter začeli o stvareh na splošno. O Palestincih na splošno in o Judih na splošno. In nekako imajo te posplošitve dandanes zmeraj nacionalistični prizvok. Nič ni grozljivejše od tega. Upam, da se še vedno lahko držimo dejstev in ne pozabljamo, da je bolečina vedno obojestranska.«

Od začetka vojne v Ukrajini pa se ruski umetniki soočajo z bojkotom. Na Fabulinem dogodku, na primer, ni bilo običajnih vprašanj občinstva, da bi se izognili morebitnemu konfliktu. Kakšni so vaši občutki glede tega bojkota? Se morda kdaj počutite ogroženo ali napadeno, čeprav odkrito nasprotujete Putinovemu režimu?

»Ne, ne zdi se mi, da bi bila v nevarnosti ali kakorkoli ogrožena. Ampak seveda, vse to ima svoje posledice, in bojkot ruskih umetnikov je nekaj, na kar občasno naletimo, v mojem primeru sicer ne pogosto, a se zgodi. In lahko rečem, da na splošno s tem nimam težav. Sama namreč lahko razumem pozicijo ukrajinskih kolegov z emocionalnega vidika. Seveda si je trenutno nemogoče predstavljati, da bi si delili oder. Po drugi strani pa, če pogledam logično, ne vidim nobenega razloga za bojkot umetnikov, ki se upirajo režimu svoje države. Ne glede na to, kaj se zgodi, rusko območje in ruska populacija ne bosta kar izginila. In na dolgi rok, v daljni prihodnosti, čez 50 ali 100 let, bosta obe strani še vedno tam in bosta mogli iznajti način, da se bosta lahko pogovarjali in živeli druga ob drugi. To ni samo politična, temveč tudi geografska resničnost. Zato mislim, da je vedno bolje odpirati pogovor, če je le mogoče, ali pa si vsaj ne zatiskati oči pred obstojem drugega.«

V zadnjem času je bilo kar nekaj ruskih avtorjev prevedenih v slovenščino. Pred kratkim na primer Lena Eltang, njen roman Cartagena je izšel pri Cankarjevi založbi, dva avtorja pa smo prav tako spoznali v okviru festivala Fabula, Vladimirja Sorokina z romanom Opričnikov dan leta 2021 in Sergeja Lebedjeva z Deželo pozabe leta 2022. Ruska literatura je širok pojem, a kljub temu, bi lahko rekli, da so dela teh avtorjev reprezentativna za rusko literaturo danes? Ali so v njej kaki vidni trendi?

»Oba avtorja poznam in občudujem, je pa njuno pisanje zelo različno. Vladimir Sorokin ustvarja radikalno, futuristično verzijo imaginarnega ruskega prostora, medtem ko Lebedjev ustvarja na teritoriju preteklosti. Njegovo delo lahko primerjamo z arheologijo, saj je odličen raziskovalec, ki zbira in rekonstruira različne delčke preteklosti, ki so bili dolgo pozabljeni. Različna pisatelja, ustvarjata na različnih področjih, a imata oba očitno politično stališče, oba sta proti Putinu in proti vojni. In mislim, da si niti ne bi želela reprezentirati ruske literature, karkoli že ta je, saj je, kakor ste rekli, prevelika, preveč bujna. In dandanes je še posebej pomembno govoriti o dveh ruskih literaturah, saj obstaja kar nekaj vrzeli. Mislim, da nihče od njiju ne predstavlja ruske literature in si tega niti ne želi, saj se ruska literatura trenutno zdi kot nekaj, kar pripada državi. Vendar pa gotovo predstavljata določene plasti, določene vidike ruske mentalitete, in branje njunih del je lahko v veliko pomoč pri razumevanju sedanjega dogajanja.«

Ste tudi ustanoviteljica medijskega portala COLTA.RU, posvečenega umetnosti in kulturi, ki pa je v Rusiji sedaj prepovedan, dostop do portala je onemogočen. Kako vidite prihodnost tega projekta? Bo še živel?

»Menim, da bi bilo koristno, če bi dobil nov začetek, celo potrebuje ga. Ne samo ker je vse teže doseči dejansko rusko občinstvo, temveč tudi ker pod različnimi imeni, vendar z istim uredniškim odborom, projekt deluje že od leta 2008. To je dolgo za medijski portal, in ta je bil med najvplivnejšimi kulturno-političnimi v Rusiji. In če imamo kar nekaj medijev, ki pokrivajo politiko in notranje razmere, praktično ni platforme, ki bi govorila o kulturi kot nečem, kar odseva politiko in družbo. Kot urednica vidim vrzel tu, kjer bi se lahko dogajalo nekaj smiselnega in zanimivega. Hkrati pa to pogrešam tudi kot bralka, saj bi po dveh letih vojne že lahko potegnili neke zaključke. Čas je za analizo razmer. Ljudje seveda sledijo dnevnim novicam, tako kot so jim ob začetku vojne. Ampak morda je pomembno, da začenjamo razumeti ogrodje in spremembe, ki se vršijo v ozadju tega dogajanja.«

Sedaj pa se posvetiva prijetnejši temi, vaši knjigi esejev Z one strani, sestavljeni posebej za festival Fabula. Kako ste se odločili, katere eseje vključiti v zbirko? So bili vsi že pripravljeni ali pa ste kakega napisali posebej za to priložnost?

»Z veseljem bi to storila, a nobeden ni nastal posebej za knjigo, saj za to dejansko ni bilo časa. Ta knjiga je pravi čudež, saj je bila sestavljena, prevedena in natisnjena v zelo kratkem času, malo več kot v dveh mesecih. In slišim, da so prevodi odlični, prav tako mi je všeč oblikovanje. Nisem pa vedela, da so knjige v Sloveniji sicer drage. To me je res presenetilo. V Rusiji so izjemno poceni, tudi v Nemčiji so morda dvakrat cenejše. Tako da se mi zdi izdaja festivalske zbirke knjig po namenoma nizki in dostopni ceni zelo modra odločitev. Pri sestavljanju zbirke sem delala z eseji, ki so bili že napisani in objavljeni. Odločila sem se za tiste, ki jih lahko predstavim kot osebna stališča. Uvodni esej Rusko vprašanje, na primer, je tak, esej Proti neljubezni, ki je v knjigi bolj pri koncu, pa je moj pisateljski kredo. Želela sem vključiti tudi portrete avtorjev, ki jih občudujem, saj je to v nekem smislu album naklonjenosti in bližin, serija ljubezenskih zgodb ali pa izpovedi ljubezni, ki jo gojim do teh avtorjev. Hkrati pa je priložnost, da začnem pogovor s slovenskimi bralci o avtorjih, ki jih že poznajo in imajo radi. To je bil osnovni koncept.«

V esejih se poklonite avtorjem, ki so vas oblikovali kot pisateljico in kot osebo. In zdijo se napisani z izjemno lahkoto, njihov ritem je poetičen in ne razbijate ga z opombami, vključujete pa tudi precej prikritih citatov. A kljub temu je iz vsebine očitno, da ste morali opraviti veliko raziskovalnega dela. Kako se lotevate pisanja esejev?

»To mi ni težko, saj sem obsesivna bralka. In kadar se lotim pisanja o nekom, to pomeni, da sem prej doživela ljubezensko zgodbo s to osebo, tako da o avtorju na tej točki že vem kar precej, z njim ali z njo sem živela že dolgo. Kadar začenjam pisati, se najprej lotim ponovnega branja, tako da zbiram in združujem, kar najdem v kupu knjig, dokler se v meni ne oblikuje tisto, kar pravzaprav želim povedati. Ampak nekako nikoli nisem zmožna videti, kaj natančno bi rada izrazila, dokler ne začnem pisati. Procesa pisanja in razmišljanja se pri meni prepletata.«

V esejih se pogovarjate z avtorji, imenujete jih tudi »nesmrtni pokojniki«. Zdi se, da so za vas še kako živi.

»Tako je, in v današnjih časih je to morda edina nesmrtnost, ki nam še ostane. Še vedno imamo možnost pogovora – čeprav je enostranski, a imamo lahko te ljudi vsaj radi. Morda nas ne morejo slišati in morda si celo ne želimo, da bi nas lahko slišali, saj se pred tako velikimi umi čutimo majhne in sramežljive. Ampak mogoče pa občutijo neke vrste ljubezen, ki jim jo pošiljamo.«

Zdi se, da gojite posebno ljubezen do preteklosti in ohranjanja preteklosti pri življenju – kot Sebald, o katerem pišete, ki »nezanimivim« podrobnostim posveča dolge odstavke. Od kod ta ljubezen?

»Pravzaprav ne vem, od kod prihaja, saj me spremlja že vse življenje. Vedno sem se zanimala za preteklost in gojila poseben odnos do nje. Morda to prihaja iz družine, ki je imela ogromen družinski arhiv, v njem so bili knjige, portreti, korespondenca, razglednice in podobno. Med odraščanjem sem bila obdana z vizualnim slogom Sovjetske zveze, ki je bil zelo svojstven. Skrinja zakladov, ki jo je mama hranila doma, je bila tako zelo drugačna od vsega, kar me je obdajalo, in me je začarala s svojo vizualno močjo. Morda me je prav zato začela preteklost še bolj zanimati. Vse se mi je zdelo tako nenavadno, tako drugače od tega, kar sem srečevala zunaj doma. Mogoče se je tako začelo. Z gotovostjo pa trdim dvoje: da v obsedenosti s preteklostjo nisem sama in da zadnjih petnajst ali dvajset let ta postaja vse pogostejša. Kot da bi preteklost na neki način počasi prevzemala naš kontinent, kot bi nas preplavljala in s tem tudi naše knjižne police, naše časopise, naše razumevanje in naše vsakdanje življenje. Marion Hirsch je napisala čudovito knjigo, v kateri govori o teoriji post-spomina (post-memory). Opisuje ga kot primer, ko osebo veliko bolj kakor lastno otroštvo ali sedanjost zanimata otroštvo in življenje babice. Ob tem pomislim na marsikaj, zadnje čase vse bolj in bolj na trenutne politične razmere. Vse več politikov z desnega pola se na preteklost sklicuje kot na prečudovit in srečen čas, ki ga lahko ponovno obudimo. Prepričujejo nas, da se lahko vrne čas nekdanje veličine, miru, obilja. Ampak seveda, kot vemo, takšna preteklost ni nikdar obstajala – vendar se zdi, da za dejstva ni nikomur mar. Na ta način tudi preteklost postane politična. Živeli smo v hladni vojni preteklosti in sedaj se soočamo s pravo vojno preteklosti, saj je Putin svoje trditve glede Ukrajine zgradil na nekaj slabo prebavljenih zgodovinskih dejstvih, ki jih uporablja na bojišču. In to je resnično grozljivo, saj vidimo, da lahko obsedenost s preteklostjo v določenih razmerah resnično ubije ljudi, na tisoče ljudi, celo na stotisoče. Zato zdaj ves čas preizprašujem svojo nagnjenost in ljubezen do preteklosti. Opominjam se, kako nevarno je lahko, če preveč časa preživim v njej, in se trudim najti načine, da ji postavim meje, da jo ljubim in se hkrati obvarujem pred temno stranjo te ljubezni.«

Vendar obstaja razlika, ki jo omenjate tudi v knjigi, med »veliko zgodovino«, ki rada posplošuje in prikazuje stvari kot črno-bele, in med »malimi zgodovinami« »nezanimivih« posameznikov, ki prikazujejo bolj kompleksno in barvito sliko. Zakaj je treba videti to vsakdanje in »nezanimivo«?

»Menim, da lahko o zgodovini razmišljamo kot o monologu, za katerim vedno nekdo stoji – vodja, politik, general, papež, idol, skratka ‘zanimiva’ oseba, kot je na primer Napoleon. In na ta način nekdo, ki se ima za nadvse zanimivega, vsiljuje svojo različico zgodovine, prihodnosti in sedanjosti nam, ki smo obravnavani kot anonimni, kot brezoblična množica. Tega ne moremo več tolerirati. Nikdar ni zgolj množica, ampak gre za mnogo različnih ljudi, različnih oseb. Vsak od njih nosi svojo zgodbo, ki je morda podobna drugim, a majhne razlike oblikujejo osebo. Gre za zbor, in to pomeni, da je kompozicija tem kompleksnejša, bolj raznolika in zaradi tega morda tudi bolj človeška. Sama bi mnogo raje poslušala ducate malih zgodb, kot brala učbenik zgodovine, ki izpričuje svojo resnico in ne dopušča drugih glasov.«

Omenili ste tudi, da prebirate veliko biografij. Tudi te bi lahko razumeli kot »male zgodovine«. A problem biografij je, da na eni strani lahko ustvarijo literarni mit okrog osebe, lahko pa so »smetiščni spomini«, kot jih imenujete, ki poskušajo velike umetnike prikazati kot nizkotne ljudi. Kako se pri svojem pisanju izognete obema skrajnostma? Zdi se namreč, kot da govorite o dobrih prijateljih. Tudi če izpostavite kako od njihovih slabih lastnosti, se to zdi simpatično, ne kot obsojanje.

»Morda ker nikdar nisem pisala o zares odvratnih ljudeh. In seveda je kar nekaj ljudi med pisatelji in umetniki, za katere bi lahko rekli, da so odvratni. A ti me ne zanimajo zares, o njih nisem veliko brala in zato nikoli nisem čutila želje, da bi o njih pisala. So pa ljudje, o katerih pišem, velikokrat zelo kompleksni. V enem od esejev, ki sicer ni vključen v zbirko Z one strani, pišem o dnevnikih Ljubov Šaporine. Ni bila ‘zanimiva’ oseba v časnikarskem pomenu besede. Bila je žena znanega skladatelja, rodila se je v začetku 20. stoletja in pisala dnevnik vse življenje, od leta 1917 pa vse do šestdesetih let. In seveda je živela v Sovjetski zvezi. Bila pa je popolna evropska intelektualka, dobro izobražena in z veliko izkušnjami s potovanj. Ampak po revoluciji nekako ni našla načina, da bi preživela na zahodu, tako da je ostala v Sovjetski zvezi, kjer je morala veliko pretrpeti. Prijave, pridržanja in nenehen strah. Prav tako je živela v Leningradu v času obleganja, kar je bila ena najhujših izkušenj 20. stoletja. Bila pa je izjemno bistra in bila je brez dlake na jeziku. Zavzeto je zagovarjala svoja stališča in nikdar ni oklevala pri izražanju lastnega mnenja. Njeni dnevniki so zelo pogumni, in ko jih beremo danes, ugotovimo, da bi zaradi njih lahko bila aretirana – en sam zapis bi ji lahko nakopal usmrtitev ali doživljenjsko zaporno kazen. Kljub temu pa je pisala dnevnike, ki so osupljivo branje in nam omogočajo zelo trezen pogled na stvarnost sovjetskega obdobja. Seveda pa je sovražila vse sovjetsko in je zato z veseljem opisovala groteskno plat. Hkrati pa ni bila prijetna oseba. Bila je tudi antisemitka, veliko strani je posvetila Judom, ki so po njenem prepričanju vsepovsod in moteči. A kljub temu je bila v splošnem pozitivna oseba. Zanimivo je opisovati to ravnovesje med dobrim in slabim, smešnim in občutljivim. Bila je karseda kompleksna, in morda je esej o njej izjema, saj ne morem reči, da mi je ta oseba všeč. Lahko pa rečem, da sem bila z njo obsedena in sem posvetila veliko časa razumevanju, kako je deloval njen veliki um.«

Še ena tema, ki izstopa v vaših esejih, je smrt. Gojite edinstveno razumevanje do smrti, mrtvih ter razmerja med mrtvimi in živimi. Za vas smo enaki in v enaki meri živi.

»Vem, da to zveni izjemno nenavadno, a resnično me zanima način, na katerega se obnašamo do mrtvih ali z njimi sobivamo. Njihov spomin, ostanki, stvari, ki so jih pustili za sabo in sedaj pripadajo nekomu drugemu, se znajdejo v nekem vmesnem prostoru, kot pes, ki je izgubil gospodarja. Ampak stvari naj ne bi imele duše, zato ne vemo, kaj bi storili z njimi, bile so del sveta nekoga, ki ga ni več, zdaj pa nimajo več imen, izgubile so svoj pomen. Toda to je že druga tematika, ki me zanima. Glede mrtvih pa se, imam občutek, živi trudimo, da bi jih čim bolj odmislili, ali se celo pretvarjamo, da nikdar niso obstajali, oziroma so obstajali samo v določeni meri, ki jo živi še lahko prenesemo. Ne želimo si, da bi mrtvi zavzeli preveč prostora v našem vsakdanjem življenju. Pomislite na primer na pokopališča – nekdaj so bila v samih središčih mest, danes pa je splošno nagnjenje, da bi jih čim bolj oddaljili, porinili na rob. Ali pa na to, kako smo malomarni pri uporabi podob in obrazov drugih ljudi. Prepovedano ali vsaj sporno je uporabiti fotografijo neznane osebe z ulice, jo objaviti v časopisu ali na naslovnici knjige. S podobami mrtvih pa je to mogoče početi, z njimi lahko počneš, kar želiš. Lahko, na primer, natisneš koledar s podobami golih žensk, ki so živele in ljubile v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, in nihče se ne bo spraševal o moralnosti tega dejanja. Zame pa je resen problem, saj mrtve dojemam kot nekakšno manjšino, čeprav nas številčno presegajo. Nekje sem zapisala, da bi bila vesela, če bi kdo napisal deklaracijo pravic mrtvih, saj so tako nezavarovani in nemočni. Omenili sva že ‘smetiščne’ ali žaljive biografije, v katerih lahko kdorkoli zapiše, kar želi o Susan Sontag ali Virginii Woolf, saj ni nikogar, ki bi ju branil. Na neki način mrtvi postanejo javna last. Sprašujem se, ali bi želela, da se kaj takega po smrti zgodi z mano. In odgovor je seveda ne.«

Tematika, ki jo povezujemo s smrtjo, je tudi kolektivna oziroma univerzalna človeška izkušnja, o kateri pišete ob avtorjih, ki so vas oblikovali. Mi, bralci, jih želimo videti podobne nam, pravite. Zakaj je po vašem mnenju tako?

»Mislim, da je to skušnjava, ki bi se ji morali poskušati izogniti. O tem razmišljam v kontekstu jezika vizualnosti, ki je zelo drugačen od pisane besede. Naj pojasnim s primerom. Če gledamo fotografijo nekoga z otroškim vozičkom, posneto leta 1920, imamo instinktivni občutek, da smo si podobni – oseba na sliki je človek, jaz sem človek, saj veste, oči, usta, par nog, dojenček v vozičku in tako naprej. Zdi se, da je edina razlika v obleki. A če bi prebirali pisma, ki jih je ta oseba pisala svoji ljubezni, bi dobili popolnoma drugačen vtis, saj pripada drugemu času in zato so načini mišljenja, čustvovanja in izražanja tako dramatično drugačni od naših. Da bi ohranjali varno razdaljo in spoštovanje do obstoja drugega, se moramo vseskozi zavedati in se opominjati, da nismo enaki tej drugi osebi. Ta oseba ni jaz, sva različna človeka. Nevarno je, da v glavi združimo svojo zgodbo z zgodbo drugega, s tem pa izbrišemo vse majhne podrobnosti, ki delajo drugo osebo enkratno, in jo s pomočjo domišljije zamenjamo z lastno osebnostjo.«

Naslednje vprašanje se pravzaprav navezuje na to. V eseju Zgodba o nekem obisku pišete o srečanju dveh žensk v letu, ko ste se rodili. Martha Gellhorn, znana vojna novinarka in Hemingwayeva tretja žena, je pripotovala v Sovjetsko zvezo, da bi spoznala Nadeždo Jakovljevno Mandelštam, ženo pesnika Osipa Mandelštama, čuvarko njegove poezije in spomina. A komunikacija med njima se zdi nemogoča. Prihajata namreč iz dveh različnih svetov. Je po vaše komunikacija v resnici sploh mogoča brez šumov in motenj?

»Dobro vprašanje, in kot vsa dobra vprašanja niti ta nima enoznačnega odgovora. Menim, da največ štejeta namen in samo približevanje. Morda nihče ne more v celoti razumeti druge osebe, a lahko si za to prizadevamo, in to prizadevanje je nekaj, čemur bi lahko rekli ljubezen ali prijateljstvo ali razmerje. Ko poskus razumevanja ne uspe, pa morda poskušamo s približevanjem. Kot krivulji, ki se ves čas asimptotično približujeta, a se nikdar ne stakneta. Ta podoba mi je ljuba, saj dokler se premikaš, si živ. In dokler se približujemo drug drugemu, je živ tudi odnos.«

V eseju o pesnici Marini Cvetajevi zapišete, da je jezik poezije nebesni jezik, jezik druge strani. Tudi vi ste priznana in nagrajena pesnica. Kakšen je vaš odnos do jezika?

»Po mojem mnenju je jezik poezije možnost nekega drugega jezika, in morda je to jezik prihodnosti. V tem smislu je poezija zelo vplivna v političnem smislu, saj tvori verigo idej in podob, hkrati pa je tudi način, kako lahko preskočimo posamezne člene v verigi in pridemo do nečesa, kar bi lahko bilo mogoče v prihodnosti. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, na primer, so bralci poezijo Osipa Mandelštama oboževali, niso pa znali iz nje izluščiti pomena. Kar je pisal, je bilo tako kompleksno, tako gosto, da je potrebovalo čas, preden je bilo odkrito. In po petdesetih letih je postalo popolnoma jasno. Na to mislim, kadar pravim, da pesniki preskakujejo člene v verigi. Spomni me na čase, ko smo kot otroci dobivali prevelika oblačila, saj si nihče ni mogel privoščiti novih, vsakič ko je otrok zrasel za številko. Tem oblačilom se je reklo ‘na vrst’, torej oblačila, v katere zrasteš. Bila so malo večja, da si čez dve leti še vedno lahko nosil isti plašč, recimo. Podobno je z jezikom poezije – to je jezik prihodnosti, jezik, v katerega morajo bralci še zrasti.«

Lani ste za pesniško ustvarjanje prejeli prestižno leipziško knjižno nagrado za evropsko razumevanje. Na Fabulinem dogodku ste dejali, da je to za vas velika čast, saj je bila ta nagrada prvič podeljena za poezijo. Zakaj je poezija pomembna in nujna v današnjem svetu?

»Na to sem delno odgovorila že pri prejšnjem vprašanju, ampak je še druga plat, o kateri sem razmišljala že pred invazijo na Ukrajino. In sicer, bralstvo poezije se pravzaprav ni kaj dosti spremenilo od začetka 19. stoletja, vsaj v Rusiji ne in prav tako ne v večini vseh držav, v katerih sem živela in delovala. V prvi nakladi izide nekje 300 izvodov, in če imaš srečo, to lahko naraste na 3000, ampak več kot to pa le stežka. In to je normalno, saj število ljudi, ki se zanimajo za poezijo, ves čas ostaja enako – mogoče je malo manjše kot število ljudi, ki jih zanima šah, ampak je večje kot, na primer, število ljudi, ki jih zanimajo tulipani. Skratka, gre za eno manjših skupin ljudi. Ampak kadarkoli se zgodi kaj groznega, naravna katastrofa, pandemija, vojna, kaj nezamisljivega, kar zelo zamaje naš pogled na svet, se več ljudi nenadoma začne obračati k poeziji. Nenadoma postane pomembna. In smiselna. Moja razlaga je morda preprosta, a zdi se mi, da ljudje potrebujejo nekoga, ki namesto njih ubesedi določeno vrsto občutja, ki ga doživljajo, vendar zanj nimajo besed. In tako se združujejo in srečujejo okrog pesmi, kakor bi se okrog tabornega ognja. Drži jih skupaj in jim pojasnjuje nekaj, česar ne moremo logično pojasniti. Poezija postane pomembna v težkih in temačnih časih.«

Vaša dela so prevedena že v številne jezike, v slovenščini pa vas s knjigo Z one strani beremo prvič. Lahko pričakujemo še prevode vaše poezije ali pa morda romana Spomin spomina (Memory of Memory)?

»Spomin spomina izide pri Beletrini še letos. Upam, da ne boste predolgo čakali. Kaj bo s poezijo, bomo pa še videli.«

In s čim se trenutno ukvarjate?

»Z romanom, ki je mešanica fikcije in stvarnosti. Tudi tu se ukvarjam s preteklostjo, a kar je presenetilo še mene, s popolnoma drugim časovnim obdobjem. Vedno me je zanimala prva polovica 20. stoletja, tokrat pa pišem britansko in rusko zgodbo, ki se godi v tridesetih letih devetnajstega stoletja. To je zame velik eksperiment, saj si nisem nikdar mislila, da se bom ukvarjala s ‘fikcijo fikcijo’, ampak ja, na tem delam že nekaj let, še dlje, če štejem tudi raziskovanje. Sem precej radovedna, kaj bo sledilo.«

Bi za zaključek želeli slovenskim bralcem še kaj sporočiti?

»Samo veliko hvaležnosti.«