Meryl Streep, ta buška je bila pa zate!

Kadar pride Meryl Streep, ta dobi avtogram, tisti buško, za vsakogar se najde nekaj …

Hja, danes, ko se na otoku Lido pričenja že 81. Beneški filmski festival, spet listam po spominih. In se nasmiham. Skupaj z njo na fotografijah. Velja za najbolj cenjeno igralko na planetu, kar je mogoče podkrepiti že s suhoparno statistiko. Za okus: rekordnih 21 nominacij za oskarja – prejela je tri – in rekordnih 33 za zlati globus – prejela jih je osem. Pa gora drugih, čisto na vrhu kajpada najnovejša, častna zlata palma na letošnjem festivalu v Cannesu. Številke, nagrade, priznanja, novice, novičke in trači gor ali dol, v kinodvorani ali pred domačim zaslonom jih v hipu preglasi še tako tih vzdih: »Kako naravno igra – kot da sploh ne igra!«

*

Živo pomnim: sem delal, garal, tekal sem ter tja, zalezoval, vohljal in tipal, fotografiral, snemal in spraševal, rinil in se prerival, pisal, bolj malo jedel – ni bilo časa! –, tistih enajst dni hitro hujšal, pa prav nič trpel. Užival na polno!

Z beneškega filmskega festivala sem se bralkam in bralcem Primorskih novic prvič oglasil leta 2005. Uvodoma sem si privoščil samo dva enodnevna obiska, že leto zatem pa sem šefe prepričal, da velja tovrstno privlačno in tehtno rajanje v soseščini zajeti v celoti, od začetka do konca, tako zadnja avgustovska dneva kakor prvih devet septembrskih. Očitno se je obneslo, navsezadnje sem vajo ponovil še naslednje leto, potem pa prednost dal družini, slinčkom, stajici, tem rečem.

Brskam po starih člankih in prenatlačeni omari. Fotografije in podpisi mi svežijo spomin, kdo vse je leta 2006 soustvarjal 63. beneško Mostro: Catherine Deneuve, Helen Mirren, Juliette Binoche, Laura Dern, Scarlett Johansson, Ben Affleck, Clive Owen, Kenneth Branagh, Emilio Estevez, Lindsey Lohan, Christian Slater, Josh Harnett, Aron Eckhart, Maria Bello in še marsikdo, ob njih tudi režiserji Oliver Stone, Brian De Palma, David Lynch, Paul Verhoeven, Spike Lee, Alfonso Cuarón. In še in še.

In ona, ki sem se je med vsemi najbolj razveselil. Meryl. Prva dama Hollywooda. Kaj vse je že bila! V Lovcu na jelene (The Deer Hunter, 1978) je čakala Roberta de Nira, ki se je boril v Vietnamu – in bila prvič nominirana za oskarja). V drami Kramer proti Kramerju (Kramer vs. Kramer, 1979), posneti po romanu Averyja Cormana, se je ločevala od Dustina Hoffmana – in dobila oskarja. Istega leta je bila v Manhattnu (1979) že ločena od Woodyja Allena. V Ženski francoskega poročnika (The French Lieutenant’s Wife, 1981), posneti po romanu Johna Fowlesa, se je v Jeremyja Ironsa zaljubila tako v fiktivni zgodbi iz viktorijanske Anglije kakor v vlogi »resnične« igralke. V Sophiejini odločitvi (Sophie’s Choice, 1982), posneti po romanu Williama Styrona, je bila preživela taboriščnica s strašno, neznosno popotnico – in zatem še z oskarjem. V Moji Afriki (Out of Africa, 1985) je bila danska baronica, zaljubljena v svobodoljubnega lovca Roberta Redforda. V komični drami Ko boli srce (Heartburn, 1986) se je poročila z Jackom Nicholsonom. V Divji reki (The River Wild, 1994) se je na pobesnelih brzicah pretepala s Kevinom Baconom. V Najinih mostovih (The Bridges of Madison County, 1995), posnetih po romanu Roberta Jamesa Wallerja, je bila razpeta med dolgočasni vsakdan in pustolovskega fotografa Clinta Eastwooda. V Glasbi mojega srca (Music of the Heart, 1999) je učence z družbenega roba učila igrati violino …

Po takem rafalu prejkone vrhunskih vlog te potemtakem ne more presenetiti, da je v Benetkah završalo, zarožljalo in zaropotalo, če si v druščino butnil: »Meryl!« Bi bil previdnejši, če bi vedel, kaj bo sledilo. Namreč, ko sem novinarske kolege za ograjo ob tistem lesenem pomolu, kjer se z barčice izkrcajo gostje, na lepem presenetil z oznanilom, da na obzorju vidim njo, so bliskovito planili pokonci. Italijanski snemalec je z glavo priletel naravnost v objektiv mojega fotoaparata. Potem ko je Meryl švignila mimo nas in le za hip zaustavila korak, se nam nasmehnila, pomahala in pod oboki že izginila v polmrak hotela, sem potolčenega snemalca potrepljal: »Pazi se, kolega, zdaj ti je razbila glavo, naslednjič ti bo strla srce!« Zarežal se je, se pobožal po glavi: »Ko jo spet vidim, ji bom pokazal buško in rekel: Tole, Meryl, je bilo pa zate!«

Ta in naslednji dan je igralka tu in tam spet švignila mimo nas, vselej nasmejana in vsakič v drugi poletni obleki. In begava, vse do tiskovne konference, ko je vendarle posedela kake pol ure ter nam skupaj z drugimi soustvarjalci pojasnila to in ono o filmu, ki ga je prišla predstavit – o Hudičevki v Pradi (Devil Wears Prada, 2006), satirični komediji, v kateri je upodobila prvo damo v svetu mode.

Njen prihod v dvorano, polno novinarjev, so pospremili takšni vzkliki in ploskanje, kakor bi se pričel rockovski koncert, ne tiskovna konferenca. Še preden se je navdušenje poleglo, sem otrpnil. Kajti sivolasi možakar za pultom je kazalec uperil vame …

Aha, moram pojasniti, kako gre to. Torej, na tamkajšnjih srečanjih s filmskimi ustvarjalci lahko zbrani novinarji goste zaslišujejo nekako pol ure. Včasih jim uspe postaviti trinajst vprašanj, včasih zgolj tri, odvisno od zgovornosti vprašanih. Doživel sem tako Oliverja Stona in Emilia Esteveza, ki sta odgovarjala na dolgo in široko, v več odstavkih, pa tudi Kennetha Branagha, ki je za povrh novinarjem milo za drago vračal s protivprašanji in sproti ustvarjal nekakšen debatni klub, kakor tudi drugo skrajnost, na primer Davida Lyncha, pri katerem je vprašanje obveljalo za mojstrsko, če je režiser nanj odgovoril v več kot dveh, treh zlogih. Kdo sprašuje? To določa vodja tiskovne konference. S pogledom drsi po novinarjih, ki iztegujejo roko, nakar presodi, kdo je pravšnji, da postavi vprašanje. Nekaj tiskovnih konferenc je trajalo, preden se je prvič odločil, da dobim priložnost. Vprašanje je očitno ocenil kot dovolj dobro, saj sem že naslednjič spet dobil priložnost, in to prej kot prejšnjič. Ko je na vrsto prišla Meryl Streep, pa me je pogledal kar takoj, pokazal name in nemo prikimal: ajde, začni!

Ko se je trušč polegel, sem prevzel mikrofon, vstal, pogoltnil debel cmok in najprej osvežil spomin na tedaj še dokaj nov »rimejk« Mandžurskega kandidata (The Manchurian Candidate, 2004) – po romanu Richarda Condona je John Frankenheimer že leta 1962 posnel črno-beli film, v novem tisočletju pa ga je režiral Jonathan Demme. Glavne vloge so odigrali Denzel Washington, Liev Schreiber, Jon Voight … in seveda Meryl Streep, ki sem ji čestital, poudaril, da je njen portret brezobzirne povzpetniške senatorske vsekakor briljanten, po svoje soroden vlogi modne urednice v novem filmu Hudičevka v Pradi. Nakar sem jo pobaral, zakaj za vraga zadnje čase igra tako ostre, grobe, neusmiljene, militantne dame. »Ha, militantne!« se je zasmejala Meryl, dvorana pa z njo. »No, to so verjetno vloge, ki jih pišejo za ženske mojih let. Kaj pa vem, morda je v družbi kaj takega, da vidi ženske tako, ne vem. Filma, ki ju omenjate, smo posneli po zelo zanimivih, inteligentnih scenarijih. Pred kratkim pa sem nastopila tudi v filmu, ki ga tu imenujejo Radio America, sicer pa je naslov A Prairie Home Companion. Odigrala sem povsem drugačno žensko. Takšne vloge pa so prej izjema kot pravilo, običajno res igram gorgonske ženske, zmaje, groteskne like. Moja naloga je, da jih kot igralka naredim večdimenzionalne, širše.«

A sama nikoli ne bi bila pripravljena vsega žrtvovati za kariero, kakor to stori v Hudičevki v Pradi kot ledeno hladna Miranda Priestly. »Priznati moram, da sem bila v življenju zelo srečna,« nam je povedala v Benetkah. »V šovbiznisu je pač tako, da si vsake štiri mesece brezposeln in čakaš na nov projekt. No, če si pripravljen pristati na takšno nestabilnost, ti sicer ni slabega. Ker sem igralka, družini lahko posvetim več časa, kot bi ji ga, če bi imela redno zaposlitev in le dva tedna avgustovskega dopusta. Ne, ne morem se pritoževati.«

Ob Meryl so sedeli še režiser David Frankel ter igralska kolega, tako Stanley Tucci kakor tedaj šele 23-letna Anne Hathaway, ki je upodobila hudičevkino tajnico. Ob vprašanju, kaj ji pomeni moda, je mladenka priznala, da se v svetu slave in blišča ne znajde najbolje: »Še vedno sem ranljiva. Ob takšnih priložnostih, kakršna je današnja, se ne počutim najbolje. Moda je zame v takšnih razmerah nekakšen ščit – morda bom rekla napačne stvari, a poskrbeti moram, da bom vsaj videti lepa, ko jih izrečem.«

Tiskovna konferenca se je sklenila in spet je prišel naš stari znanec – kaos. Skozi brzice avtogramov in bliskavic se mi je vendarle uspelo pririniti do Meryl. Prosil sem jo za podpis pod fotografijo pošastne senatorke, ki jo je tako čudovito upodobila v Mandžurskem kandidatu. In ji izročil drobcen dar: lično zelenkasto knjižico, pri Celovški Mohorjevi izdan angleški prevod Prešernovega Sonetnega venca, ki sta ga v A Wreath of Sonnets prelila kanadski slavist Tom Priestly in njegov ameriški kolega Henry R. Cooper. Napisal sem ji tudi posvetilo. Nočem ga ponavljati. Takrat se mi je v zanosu zdelo primerno, a še danes ob spominu nanj, cukreno patetičnem, zardim. Nočem ga ponavljati, povem samo, da sem vanj vpletel naslov filma Glasba mojega srca. Evo, spet sem zardel.