Đorđe Balašević bi danes, 11. maja, dopolnil sedemdeset let. Bi: dve črki, ena sama kratka besedica, ki pa odpira strašno brezno med nami tu zdaj … in – ničem.
Ne, nove plošče ne bo več, niti koncerta, niti njegove knjige … No, je pa naše pleme dobilo vsaj knjigo o njem. Lani poleti je prvo profesionalno biografijo Panonski admiral: emocionalni vodič kroz diskografiju Đorđa Balaševića izdala, razprodala in že ponatisnila beograjska Laguna. Novinar Ivan Ivačković, avtor monografij, posvečenih Rolling Stonesom, Madonni in drugim, najbolj znan pa po uspešnici Kako smo propevali – Jugoslavija i njena muzika, se je nove knjige lotil, še preden se je nezavidljivo portretirančevo zdravstveno stanje poslabšalo, v dneh, ko nihče še ni slutil najslabšega. Nazadnje pa se je odločil, da pripoved prične prav z ostrim, dokončnim rezom, s tistim turobnim petkovim popoldnevom, 19. februarja 2021, ko je naše pleme nekaj minut po peti popoldne spodnesel nedoumljiv telefonski klic, sms, črna novica na vrhu spletne strani, objava na Facebooku, Instagramu … Karkoli že je zasekalo, v spominu zlepa ne bo zbledelo. Da so ga infarkt, pljučnica in koronavirus – trije proti enemu! – spodnesli. Da ga ni več. Že. Pri komaj 67 letih.
Videti je bilo, kakor da je rajnko Jugoslavijo za nekaj dni spet oživila novica o smrti: njegovo življenje in delo smo slavili z zbiranjem, s prepevanjem, polaganjem cvetja, sporočilc, plišastih zajčkov na ključnih krajih nekdanje skupne domovine: pred njegovo rojstno in do konca domačo hišo v Ulici Jovana Cvijića v Novem Sadu, na zagrebški Ilici, tokrat kot v njegovi stari pesmi tudi zares popisani s cirilico, pa na puljski železniški postaji, pred ljubljanskimi Križankami …
Trikrat je videl Tita
K sreči pa živahnejše barve ohranjajo lepši spomini. Živi. Spomini na objeme, smeh in jok, na blagodejno uglašena romanja, na bratenje v občinstvu, na zibanje ob nežnih vižah, na poskakovanje ob živahnih, na skupno prepevanje, tudi na krotenje neznosnih obiskovalcev, ki ti na uho razglašeno kričijo stih za stihom … Meni, na primer, se še vedno oglaša tisti neznanec, obiskuje me kot halucinacija, me preganja, muči, se vrača kot bumerang. Evo, prav zdaj ga vidim, samo zamižati moram: spet se drenjamo v puljski areni, kjer se dolgin na prstih dviguje nad morje glav, da gromko slišimo njegov apel: »A Buba?! A Buba?! A Buba?!« Žena me debelo pogleda: »Pa kaj hoče ta tip?!« Eh, odmahnem, slišati hoče pesem Čovek za koga se udala Buba Erdeljan. Pa je ta večer ne bo. Kdaj drugič. Nekoč sem prav o tem govoril s samim Đoletom, intervju za Primorske novice sem začel z vprašanjem, kako vendar zmore nastopati kar štiri ure, zapeti tudi štirideset in več pesmi, vmes ne popiti niti požirka vode, si ne otreti niti kapljice potu … Skromno se je nasmehnil, pojasnil, da se v uri in pol, kolikor je mnogim njegovim glasbenim kolegom dovolj za ves koncert, sam šele prav loti »svojih dolgočasnih vojvodinskih pesmi«. Pa mu še po tako dolgih nastopih najzvestejši sledilci prigodrnjamo, pohvalno trepljanje tečno podaljšamo: »Koncert je bil res super, ampak niste igrali …« Vsak najde kaj. Na primer Čoveka za koga se udala Buba Erdeljan. Ali kaka druga iz bogatega opusa.
Včasih se je na odru v šali simpatično považil, povedal, kako mu je neki kolega z drugega glasbenega brega, narodnjak, nekoč očital: »Lahko je tebi, Balašević, ti samo prideš na koncert in zapoješ petdeset pesmi, ki jih vsi poznajo!«
Res jih je ogromno. Najprej tiste, ki jih je posnel kot vodja skupin Žetva in Rani mraz: zafrkljiv, a nadvse uspešen tango U razdeljak te ljubim, generacijska himna Računajte na nas, nežna Prva ljubav, živahen Panonski mornar, mračna Život je more, dolga, epska, panonsko ležerna Ljubio sam snašu na salašu, kajpda Mirka … Tudi Oprosti mi, Katrin, na prvi posluh lahkotna pesem o poletni romanci, v kateri pa danes po zaslugi omemb Pulja, Rovinja, Vrsarja odkrivamo »sentimentalno topografijo dežele, ki obstaja samo še v pesmih, knjigah in spominih«, medtem ko v opisanem štopanju po nekdanji skupni domovini prepoznavamo »simbole življenjske brezbrižnosti v Jugoslaviji«, v novi knjigi ugotavlja Ivačković. Več strani seveda nameni najodmevnejši in tudi najbolj kontroverzni med njimi, himnični Računajte na nas, o kateri nam je Balašević pripovedoval tudi na tiskovni konferenci v Ljubljani leta 2018, pred koncertom v Stožicah na dan mladosti: »Računajte na nas sem napisal iz ljubezni do domovine. Imel sem jo rad, v njej sem preživel najlepša leta, bil sem pravi Jugoslovan. Moja mama je bila Hrvatica, oče pa nekakšen pravoslavec, torej sestri in meni ni ostalo drugega, kot da sva Jugoslovana. A nikoli nisem bil ne komunist ne protikomunist. Bil sem konformist, politika me ni zanimala. Tisti, ki so kreirali našo tedajšnjost, so slišali, da imam domovino rad, niso pa mogli razumeti, da Računajte na nas ni režimska pesem. Rekli so mi: moraš v partijo!« Vendar jim ni uspelo, se je nasmehnil: »Kaznovali so me tako, da na zadnjem dnevu mladosti, ki se ga je še udeležil Tito, Računajte na nas nisem pel jaz, ampak Pepel in kri. Skratka, pesem je bila super, jaz pa ne. Priznam, ko sem dogajanje spremljal na televiziji, mi je bilo malo žal, da nisem tam jaz in se važim s svojo pesmijo.«
Trilogijo o maršalu je zatem dopolnil še s pesmima Tri put sam video Tita in zlasti z izvrstnim Requiemom, v katerem je – leta 1988 – zlovešče zvenel zlasti verz o zastavah, ki spet plapolajo na barikadah. S Titom pa je Đole dotlej že opravil. A se ni tolkel po prsih, češ da je že tedaj vedel, kako vse skupaj ni vredno nič: »Ne, Tito je bil zame samoumeven simbol, kot peterokraka zvezda. Danes mislim tako: če je norce namerno držal na varnostni razdalji od vseh drugih, potem bom sam začel nositi štafeto!«
Vaso Ladačkega je napisal pri osemnajstih
Balaševićeve oči, ozke in živahne, pogosto priprte, mežikave, so videle bolje kot mnoge široko odprte. Ne samo bolje – tudi drugače, gledale so skozi pesniški mikroskop, z darom za detalj, v Panonskem admiralu ugotavlja Ivačković. In opozarja, da so bile zgodnje uspešnice – od pubertetniško zaljubljenih do himnično vznesenih – šele »lahek kondicijski trening«. No, že s prvega albuma Ranega mraza Mojoj mami umesto maturske slike u izlogu (1979) so se oglašali tudi presunljivi in presenetljivo zreli Neki novi klinci, v katerih je komaj 25-letni kantavtor že nizal podobe minevanja, slovesa od mladosti, prevarantskega življenja, smrti. Pozneje se je ponosno spominjal, kako mu je pesnik Mika Antić povedal, da mu to pesem zavida. Drugo in tudi zadnjo ploščo Ranega mraza pa je sklenila naslovna Odlazi cirkus, s katero je Đole vse do konca svojih dni zaključeval koncerte. Ivačković jo zaradi cirkuške motivike in sorodnega vzdušja vzporeja s črtico Danila Kiša Livada, u jesen iz knjige Rani jadi (1970). In dodaja, da je Balašević na začetku svoje poti, v dobi eksplozije panka in seksualne revolucije, poskrbel za »revolucijo emocije«.
V osemdesetih letih je stopil na povsem samostojno in samosvojo pot, začenši s ploščo Pub, ki se z več kot 400.000 prodanimi izvodi uvršča med najuspešnejše jugoslovanske albume, dolgoživost pa ji zagotavljajo Lepa protina kći, Pesma o jednom petlu, Boža zvani Pub in druge.
Že precej prej, še kot najstnik, pa je napisal eno svojih največjih. Kako je nastala Priča o Vasi Ladačkom, se je spominjal v najinem drugem – in žal tudi zadnjem – intervjuju leta 2011. Ker je z odgovorom odprl več vrat, ga prav rad navajam v celoti, panonsko epskega: »Nastala je slučajno, kakor običajno: udarim akord, od nekod pride beseda, ki me nekam odpelje, potem pa napravim melodijo, na katero polagam besede. Pesmi, ki veljajo za velike, Vasa Ladački, Slovenska, Dunjo moja, praviloma nastanejo v nekaj urah. Tako močno me držijo, da ne morem izstopiti iz njih, dokler niso dokončane. Spomnim se, kdaj sem Vaso Ladačkega prvič zapel zunaj svoje sobe. Bilo je za moj dvajseti rojstni dan, ki ga je izjemoma slavila vsa družina. Sedeli smo za mizo, v krogu, vsak je kaj zapel, in ko je vrsta prišla name, so bili vsi prepričani, da od mene ne bo glasu. Nikoli namreč nisem pel, nihče ni vedel, da sploh znam peti, niti jaz sam. No, kritiki bi zdaj rekli, da še zmeraj ni jasno, ali znam. Kakorkoli že, takrat sem oznanil, da imam svojo pesem. Spogledali so se: pa saj ni normalen, on bo pel, in to celo svojo lastno pesem! Vedeli so, da nekaj brenkam po kitari, a so si govorili, da me bo že minilo. Zdaj pa ti pridem s pesmijo! Napisal sem jo že dve leti prej, pri osemnajstih, torej o kaki filozofiji ali globokih sporočilih te pesmi nisem imel pojma. Tu in tam sem jo v ožjih krogih še zaigral, posnel pa je nisem. Zunaj sem imel že pesmi Oprosti mi, Katrin, Prva ljubav, Život je more in druge hite, te pa še ne. Kadar sem predlagal Vaso Ladačkega, so vsi muzikanti začeli nergati: ne, to je romanca, to bi moral peti Zvonko Bogdan, to je dolgočasno, kateri radio ti jo bo predvajal, ko pa traja sedem minut … Vztrajal sem, na koncu smo jo le posneli. Takoj zatem sem šel v vojsko, name je pozabila celo družina, kaj šele občinstvo, ob vrnitvi pa sem ugotovil, da si je Priča o Vasi Ladačkom medtem sama utrla pot. Na prvem koncertu so jo vsi že znali na pamet, celo bolj kakor uspešnice, ki so narejene tako, da bi bile čim všečnejše. Zelo me je razveselilo, da je občinstvu všeč pesem, ki je tudi meni. Takrat sem spoznal, da moram v življenju vselej ustvarjati, kar je všeč meni, pa bo tudi drugim. To, da lahko živim od dela, ki ga ljubim, nima cene.«
S pesmijo zoper norost, primivizem, vojno
Njegovi – ne, naši! – koncerti so bili vselej preplet tako mehkih in melanholičnih balad ter poskočnega čardaša,v ritmu katerega je utripal madžarski prekat njegovega srca, kakor tudi vrhunskega stand-upa, s katerim nas je do solz nasmejal, nam obenem odpiral oči … in nas povezal. Sobivanje najrazličnejših obiskovalk in obiskovalcev iz bratskih narodov in narodnosti mu je bilo samoumevno: »Sem iz Novega Sada, ki je multinacionalno mesto, zelo podobno Mariboru, Varaždinu, Osijeku, vsem tem mestom na ravnici, ki so odprta na vse strani. Stvari sploh nisem dojemal tako: mi, vi, oni, naši … Kadarkoli sem imel bend ali nogometno moštvo, vedno je bilo vse večnacionalno. To so bili moji rojaki. Ne more biti moj rojak nekdo, ki sicer pripada istemu narodu kot jaz, a sovraži človeka, s katerim sem doslej živel in igral.«
Zgodaj je slutil skorajšnji razvrat sovrašta. S prelomne plošče Bezdan (1986) je grmela ena njegovih največih Ne lomite mi bagrenje. Đole je pozneje poudarjal, da to ni pesem o Kosovu, o albanskih pogromih nad tamkajšnjimi Srbi in Črnogorci, marveč uglasbeni upor zoper vsakršno nasilje, zoper človeško norost. Ki se ji je uprl neštetokrat. Že leto zatem je kot prezgodnji petelin prepeval protivojno Samo da rata ne bude, ob kateri bo Ivačković v svoji knjigi moral popraviti podatek, da je Đole po letu 1998 ni več pel. Pričevanje iz prve roke, pravzaprav ušes: v letih 2015 in 2017 jo je spet nekajkrat, tudi v splitski areni. Zmeraj je na dosegu pesmi kaka vojna, zoper katero je treba grmeti. Ali pa vsaj slutnja vojne …
Balašević se je v devetdesetih pogumno zoperstavil norosti na Balkanu, morilskemu nacionalizmu, primitivizmu, Miloševiću, vojni. Njegovi legendarni koncerti v beograjskem Sava centru so bili obenem mitingi opozicije, se spominja Ivačković, in Balašević je postal »naš najljubši terapevt«, ki je na koncertih nudil uteho in krepil korajžo. V zadnjih letih Jugoslavije pa so bili odnosi med njim in Slovenci vse prej kot idilični, beremo v Panonskem admiralu. Đole ni pozabil, kako so mu v osemdesetih iz Ljubljane sporočili, da jim je uspelo pred koncertom prodati samo štiri vstopnice: »Slovenci so v osemdesetih nanj gledali zviška, kot na ‘južnjaka’. Slovenska mladinska organizacija je Bagrenje degradirala na raven ‘velikosrbske’ pesmi, zanemarjajoč širino njenega sporočila in mojstrstvo njenih stihov.« Đole je v prizadetosti ob razpadnju Jugoslavije spesnil satiro Laku noć, braćo Janezi (Jeb’o nas onaj ko nas sastavi), ki jo je recitiral samo na koncertih, nikoli je ni posnel. Ivačković v knjigi omenja njegovo zmagovito vrnitev v ljubljansko Halo Tivoli leta 1994, morda pa bo v naslednem ponatisu dodal še vsaj opombo, da je kantavtor z družino v najtežjih časih svoj novi dom našel v Mariboru in pogosto rad nastopal na tamkajšnjem Lentu, se zahvaljeval in opravičeval, račune poravnaval, kakor je znal najbolje: z glasbo.
Že leta 1993 je izstavil tudi pošten račun za jugoslovansko morijo: v udarni Putuj Evropo (Krivi smo mi) rohni, da za vojne grozote niso krivi primitivci, generali in brkati majorji, marveč »mi, ki smo molčali«. Že spet, tokrat prav nič nostaligično, temveč v rezkem ritmu krvave dobe, je ubesedil, kar so čutili – in vedeli – tudi drugi.
Še posebej ganljivi so bili njegovi nastopi v Bosni in Hercegovini. Le v Banja Luki po vojni ni nikoli več gostoval. Saj bi, tudi tam živijo mnogi iz našega plemena in Đole je to mesto imel rad, čustveno ga opeva v pesmi Nevernik, ki jo je na koncertih praviloma pospremil s pojasnilom, da v Banja Luko žal ne more več zaradi skrajnežev: »Sporočajo mi, naj ne prihajam tja, saj da so prihranili kroglo zame. To je čudovita novica, jim pravim. No, ni čudovita novica to, da ste prihranili kroglo zame, ampak da niste izstrelili prav vseh.«
Med potovanjem na enega od sarajevskih koncertov se mu je utrnila Sevdalinka, v kateri opeva prijateljstvo, bratstvo, obnavlja pretrgane vezi … in v prelepi nadgeografski metafori ugotavlja, da mejna Drina za nekatere pač teče v levo, za druge pa v desno. Kjer je obstal on, tam je zrasel most, na katerem smo se srečevali.
V film ga je potegnil Gospodar prstanov
Pesmi, kakršne je pisal, seveda ne pridejo od nikoder. Božji dar, o katerem je večkrat govoril, kajpada ne škodi, a ni dovolj. Veliko je bral, četudi se s tem nikoli ni hvalil, poudarja Ivačković. In našteva, koga vse je mladi Đorđe požiral v domači knjižnici: Stendhala, Remarqua, Gorkega, Krležo … Dodati velja še, da v pesmi Virovitica poje, kako ga navdušuje Dostojevski. V Ostaje mi to što se volimo njegov prijatelj iz otroštva živi srečno na vasi »kot v ruskem romanu«. V Jaroslavi skupaj z opevano princeso blaženo zaspi Čehov. Pesem Mrtvi lahko primerjamo z istoimensko novelo iz Joyceovih Dublinčanov – obe najdemo na koncu zbirk, tako albuma kakor knjige, in tudi Đole opeva pokojne slavne in svojce, ki ostajajo živi v nas, medtem ko so mnogi živeči že tu in zdaj mrtvi, četudi še hodijo …
Očitali so mu, da je patetičen. Še zmeraj mu. Nekateri. In četudi v njegovem opusu doni veliko gromkih, udarnih, besno angažiranih pesmi, ga premnogi kolegi niso dojemali kot pomembnega predstavnika rock scene. Kar ga je gotovo bolelo, saj je zrasel ob bendih Pink Floyd, Queen, Police … In da, bil je dober, odličen pevec – ker je pesem zapel prav tako, kakor je morala biti zapeta! Dobro v knjigi pribije Ivačković: že res, da Đole ne bi mogel zapeti Bohemian Rhapsody kot Freddie Mercury, ampak velja tudi obratno: niti Freddie Mercury, pa četudi bi mu bilo dano živeti dlje, ne bi mogel zapeti Provincijalke, kakor jo je lahko samo in zgolj Đole. A so ga kot pevca vseeno omalovaževali. Vraga, še sam se je! Tudi do tega sva prišla v intervjuju: »V prvi vrsti sem besedilopisec. V tem sem najboljši. To je toliko pomembneje, ker prepevam v jeziku, ki je grd, ki ima malo samoglasnikov. Primerjajte ga z italijanskim, s temi dolgimi samoglasniki, s tem prepevanjem! Italijani se lahko skregajo na tržnici, pa jih bomo občudovali: joj, kako so ljubki! Jaz pa moram nekaj narediti z jezikom, ki ni melodičen. In tu sem, mislim, zelo dober. Kot glasbenik nisem tako pomemben, za pevca pa se tako ali tako nimam. Sem interpret svojih pesmi.« Ob sebi je imel izvrstne glasbenike. Med prvimi je bil Josip Boček, eden najboljših jugoslovanskih kitaristov, ki pa mu mnogi – bolj ali manj upravičeno – očitajo, da je s preostrimi rokerskimi posegi pogosto škodljivo zasekal v Balaševićevo mehko melanholijo. Vanjo je svoje prste znal nežneje vtisniti Đoletov najtesenejši sodelavec, »tovariš do groba«, pianist in aranžer Aleksandar Dujin – Duja, profesor klavirja na Dunaju. V Ivačkovićevi knjigi se zvrstijo še drugi pomembni: klaviaturist in producent Đorđe Petrović, ognjetivi violinist širokega nasmeha Ignác Schnön, ki je umrl štiri leta pred Balaševićem, kitarist Dušan Duda Bezuha, saksofonist in klarinetist Gabor Bunford … Manj podrobno in precej obzirno pa je portretirana kantavtorjeva družina, v kateri je Đole lahko našel zavetje pred nevihtnim svetom tam zunaj, varno trdnjavico, kakor je prepeval, obenem pa so prav njegovi domači z, blago rečeno, nenavadnimi poslovnimi potezami, hladnim odnosom in pogosto gluhim molkom daleč stran odgnali tudi povsem dobronamerne.
Potem ko se kot marsikatero drugo ni posrečilo niti sodelovanje z Ljubišo Samardžićem in je ta brez Đoleta posnel film Jesen stiže, Dunjo moja, je družina Balašević sama posnela drugega, svojega – Kao rani mraz, ki pa je po premiernih projekcijah pred debelim desetletjem poniknil v družinski bunker, nikjer ga ni mogoče dobiti. Takrat mi je kantavtor v intervjuju pojasnil tudi, zakaj za vraga se je odločil, da Pričo o Vasi Ladačkom prenese na veliko platno, se poda v nevarno tveganje prikazovanja junakov, ki že toliko desetletij živijo le v pesmi in si jih vsak poslušalec predstavlja po svoje: »Tega prav gotovo nikoli ne bi storil, če ne bi bilo Gospodarja prstanov. To je bila ena mojih najljubših knjig na gimnaziji. Ne vem, kolikokrat sem jo prebral. Prepričan sem bil, da filma ni mogoče posneti ravno zaradi tega: knjigo v domišljiji vsak vidi po svoje. Potem pa so posneli ta film, ki se v osemdesetih odstotkih prekriva z mojo domišljijo, ponekod pa je stvari prikazal še bolje. Kar je zelo težko, saj je težko biti boljši od domišljije.«
Napisal je več knjig, tudi z istoimenskima ploščama uglašena romana Tri posleratna druga in Jedan od onih života, zbirko časopisnih kolumn I život ide dalje (sve dalje odavde), s spominskimi drobci in komentarji je obogatil izbor svojih pesmi Dodir svile, pri družinski založbi Balbelo je izdal knjigo Kalendar mog detinjstva, v kateri je s ščepcem domišljije zabelil duhovite spomine na otroštvo in slikovite svojce, pa pustolovsko pravljico Knjiga koje nema … Sicer pa so ga še mikali filmi, v katerih bi se vse prepletel: besede, podobe, glasbo … Nekaj časa se je igral z mislijo, da bi v enem samem filmu zbral vse svoje junake. Spoznali bi se Vasa Ladački, Boža Pub, lepa protova hči, panonski mornar in drugi. Zdaj pa sami tavajo po neskočnih prostranstvih nesmrtne umetnosti …
Pristali smo na dnu dna
Še bi jih bilo, še, njegov navdih še ni usahnil. Besede so bile njegove igračke, v njem so se vrtele kot živopisna stekelca v kalejdoskopu, in vsakič ko je zamižal, je videl drugo sliko – kakor prepeva v Provincijalki. Dolge življenjske zgodbe je znal zgostiti v kitico, dve v baladi … in pred tretjim refrenom že nismo več mladi – kakor prepeva v ganljivi Divlji badem. Bil je prava slovanska duša, ki iz sreče tke žalost – kakor prepeva v Slovenski.
Tudi Ivačković v knjigi postreže s kar nekaj esejističnimi, nostalgično intoniranimi premisleki o minljivosti in blaženju neizbežnega: »Kam so izginili časi, v katerih smo živeli, preden je prišla ta nova doba, ki je ne razumemo? Potreboval sem nekaj, kar dokazuje, da so tisti prejšnji časi res bili. Verjetno sem zato shranil papirje, potipkane s pisalnim strojem, v vsakem drugem pogledu brezvredne. Verjetno zato nikoli nisem zavrgel nobene fotografije. Nisem se odrekel gramofonski plošči. Ali kaseti. Kasetam se nisem odrekel celo takrat, ko je kasetnik, edini, ki sem ga kdaj imel, nehal delati. Na njem sem poslušal prvi album v življenju, rdečega od Beatlov. Še imam tako kasetnik kakor to kaseto. Kakor pravim, hranim dokaze, da časi niso izmišljeni. In da sem vse to res jaz: pubertetnik, ki vznemirjeno odkriva Beatle, tak, kakršen sem danes, in vse, kar sem bil med tema trenutkoma.«
Balašević je na koncertih pesmi, ki smo jih mnogi vsrkali že kot otroci, vešče prepletal s čisto novimi. Kar nekaj takih, ki še niso našle poti na novi album, je zapel tudi na svojem zadnjem nastopu, 25. januarja 2020, ko je v Kragujevcu le izpeljal zaradi bolezni poprej odpovedani koncert. Šest dni prej je v rodnem Novem Sadu ob izteku večera zapel Čuvaj mi, Bože, Novi Sad. Zadnja leta je nanizal še več novih pesmi, ki se jim je Ivačković v knjigi žal ognil, saj se je posvetil izključno uradni diskografiji. Đole, ki je do konca življenja ohranjal izjemno visoko kakovost, tudi brez kopice intervjujev in celo brez plošč, je le tu in tam kaj objavil na Youtubu: leta 2018 je niz koncertov Baronov bal odprl z istoimensko novo pesmijo, v kateri se je seveda navezal na barona von Liegestuhla iz prve uspešnice U razdeljak te ljubim, izdane pri ZKP RTV Ljubljana. Prav tako na spletu ostajajo z ljubeznijo do Olivere podžgani Berba ’59 in Unikatna, žalostinka za Kemala Montena Duet, svetla Osmeh se vratio u grad, himna neumrljive ljubezenske sile Ljubav ne pobeduje, Osijeku posvečena Hej, lega, prav tako tamburaški Mala vidra sa Begeja in Svadbarskim sokakom, pa Stih iznad svih, po njegovi smrti je družina objavila še Rođendansko … Bržkone največji med njima sta Mati in Dno dna, prva neizprosna inventura življenja ob srečanju s pokojno materjo, ki se mu v sanjah pokaže mlajša od postaranega, vsega sitega sina, druga pa morda najostrejša Balaševićeva družbenokritična, v kateri kot prizadeti kronist ugotavlja, da smo družbo potisnili na »dno dna«, kjer vladajo laž, grabežljivost, brezperspetivnost.
Ampak dokler še zvenijo prave pesmi, ostaja tudi upanje. Res je, Đole se je postaral in umrl. Na koncertih je zbijal šale na svoj račun, pravil, da ga ima marsikdo za njegovega očeta, da mu celo sobarice v hotelih govorijo, kako se je zredil, zanemaril. Odkimal je in navajal modro misel: »Ni pomembno, kakšne sledi čas pusti na tebi – pomembno je, kakšne sledi ti pustiš v času. « On je globoko oral, njegove brazde bodo ostale. In še bo odmeval spomin na krik, s katerim je preglasil tisto veličastno, a zoprno dokončno trobento, s katero sta se vsakič znova sklenila tako Odlazi cirkus kakor sleherni koncert. Takrat nam je Đole zavpil: »Ne pustite se barabam, če se jim že doslej niste!«
