»Ali berete literaturo?«
»Vojno – rad.«
Tale šrapnel dialoga med možema, ki sta se med drugo svetovno vojno bojevala na nasprotnih bregovih, je priletel iz Zupanovega Menueta za kitaro – na petindvajset strelov, romana, ki smo ga v tejle anketi kajpada pričakovali.
Pred jutrišnjim praznikom, 27. aprilom, smo nekaj izkušenih bralk in bralcev pobarali po najmočnejših knjigah upora okupatorju. Prosili smo jih, naj izberejo »svoje naj«, tri naslove s tematiko druge svetovne vojne, bodisi slovenskih bodisi tujih avtorjev, lahko roman, zbirko kratke proze, mladinsko prozo, poezijo … karkoli leposlovnega. Brali in izbrali so: dr. Spomenka Hribar, dr. Jože Pirjevec, dr. Alojzija Zupan Sosič, dr. Matevž Kos, Marcel Štefančič, jr., dr. Peter Vodopivec, Irena Uršič, dr. Tone Kregar, dr. Milena Mileva Blažić in Ervin Fritz.
Jutri se poklonimo spominu na žrtve … in vzemimo v roke dobro knjigo!
Dr. Spomenka Hribar, sociologinja in filozofinja:
Edvard Kocbek: Groza in Pentagram
Najbolj avtentične, do groze in ideološke višine razpete medvojne pesmi! Pri Kocbeku pa seveda ne morem niti mimo zbirke novel Strah in pogum (Državna založba Slovenije, 1951), v kateri so umetniško tematizirane tako vojna kakor njene eksistencialne dileme in posledice.
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro
Z distanco, a s toplino opisana vojna – pa tudi brez upanja, da je bila poslednja …
Vladimir Kavčič: Obleganje neba
Ja, obleganje neba upanja in padec na tla.
Eden najpomembnejših tekstov, ki bi ga kot osebno predsmrtno spominsko izpoved morda tudi lahko šteli med leposlovje, je Pirjevčev Dnevnik in spominjanje (Nova revija V/45, 1986, knjižni natis Ahac: knjiga o Dušanu Pirjevcu, Beletrina, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2021). Brez njegovega (literariziranega) eksistencialnega tematiziranja odpora in posebej revolucije skoraj ni mogoče razumeti, kaj in zakaj se je med vojno in po njej dogajalo, kar se je dogajalo!
Dr. Jože Pirjevec, zgodovinar:
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro
Ta knjiga mi je bila v veliko pomoč pri pisanju Partizanov.
Beppe Fenoglio: Una questione privata (Zasebna zadeva)
Italijanski prevajalec in pisatelj. O ljubezni, ljubosumju, odraščanju v času rezistence. Knjigo so našli med njegovimi papirji po smrti.
Bojana Daneu Don: Begunec nikdar
Še ena slovenska knjiga, ki je na Kranjskem verjetno nihče ne pozna. Izšla je v Trstu. Avtorica pripoveduje zgodbo svoje mladosti, ki je bila v primežu Nemcev, Italijanov, Rusov, partizanov, ustašev, četnikov, Američanov med vojno in v prvih povojnih letih. Pretresljivo pričevanje.
Dr. Alojzija Zupan Sosič, literarna zgodovinarka in teoretičarka:
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro, Beletrina, 2023
Menuet za kitaro je med prvimi predstavil odporništvo in partizanstvo s sodobne perspektive. Ne samo da je premislil vojna leta skozi filozofijo nemilitantne logike in vzhodnjaške miselnosti, ampak je tudi bivanjsko tematiko zgostil s prepletom erosa in tanatosa. Vojna se zdi glavnemu liku največja človeška napaka, v kateri pa se je treba znati odločiti za svobodo in proti kolaboraciji. Pisateljev erotični aktivizem je podoben uporništvu Henryja Millerja, ki je pri metafizičnem osmišljevanju spolnosti prav tako romantično povzdignil pomen umetnosti: v romanu se v najbolj kritičnih trenutkih zasliši menuet, liki zagledajo pred seboj plešoče pare, in ravno umetnost in erotika jim pomagata preživeti nečloveške napore.
Nedeljka Pirjevec: Saga o kovčku
Kritična perspektiva do NOB je prisotna tudi v romanu Saga o kovčku, vendar je znatno bolj prizanesljiva do kolaborantstva. Dominiki, glavnemu liku v romanu, se na primer smilijo izdajalci, ki so zaradi disciplinskih ali drugih prekrškov poslani v »trinajsti bataljon« oziroma v smrt pred partizanske puške. Tudi do religiozno drugačnih so literarni liki strpni, kar ustreza posebnosti našega revolucionarnega boja na Primorskem, kjer bila značilna povezanost RKC s partizani in zato neprisotnost domobranstva. Prepletenost zunanjega in notranjega dogajanja še bolj posedanji pripoved in jo približa bralcu, hkrati pa z ostalimi načini poveča učinek mimetičnosti.
Maruša Krese: Da me je strah?
Objektivnost pričevanjskosti je še učinkovitejša v romanu Da me je strah?, kjer je večperspektivna optika tesno povezana z dialoškostjo vseh treh pripovedovalcev. Da je resnica razpršena skozi kalejdoskop, dokazujejo različna gledišča, oblikovana dihotomno in prav zato dinamično in celo dramatično. Tako se izmenično prepleteta moška in ženska perspektiva, starševska in otroška, vojna in povojna, ideološka (komunistična) in neideološka, slovenska in neslovenska, izkušenjska in vizionarska. Da je šestdesetletna zgodovina še vedno aktualna in sveža, poskrbi sinkretičnost vojnega, družinskega, kronikalnega, ljubezenskega in avtobiografskega romana. Čeprav je hči, tretja pripovedovalka v romanu, pogosto zavestno distancirana do slovenske družbene stvarnosti, nenazadnje se tudi preseli v tujino prav zaradi njene ozkosti in majhnosti, kot pripovedovalka spet spregovori o njej, ko se počuti etično odgovorna kot pričevalka zgodovine: »Peljem se od doma, kjer je naenkrat postalo sramota, da je bil tvoj oče narodni heroj, in peljem se v Nemčijo, kjer lahko to s ponosom povem.«
Dr. Matevž Kos, literarni zgodovinar in teoretik:
Vasilij Grossman: Življenje in usoda
Veliki roman o 2. svetovni vojni, kakršnega je lahko napisal samo ruski pisatelj.
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro, Beletrina, 2023
Na svidenje v naslednji vojni, seveda.
Maja Haderlap: Angel pozabe
Nemški roman slovenske pisateljice, preveden v slovenščino. Torej tako rekoč slovenski roman. Vojna kot temna snov, ki nepričakovano udari na dan.
Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, esejist:
Filip Kalan: Streli za hišo
Tale novela o zadnji noči – in zadnjem seksu – Kazimirja Knopa, komunističnega ilegalca, prijatelja Krista Koblentza, je Jules in Jim pred Julesom in Jimom, Gnus pred Gnusom in prvi slovenski noir, no, kumbanoir (»jutranji somrak, za šipami dež, megla med hišami, v sobi pa smrad po dimu in umazani posteljnini, v ustih pust okus in v želodcu praznota«). Finale – »Potlej je bilo za trenotek vse tiho in v tej tišini so odjeknili trije zamolkli, kratki streli. Kristo je skočil za korak naprej in ujel v naročje dekle, ki je vzkriknilo in padlo v nezavest.« – je osupljivo sunkovita zgostitev adrenalina.
Tone Svetina: Ukana
Svetina je NOB prelevil v pop, melodramo, kinetični žanrski vrtiljak, ki je klical film, a ga ni dočakal (pikantnih prizorov je na pretek, nekateri še danes delujejo šokantno). To je roman, ki je dober, če ga gledaš – če ga začneš brati, ne ravno.
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro
Berk je slovenski Hamlet. Če ga ne bi bilo, si ga ne bi mogli izmisliti. Tako kot niti Zupana.
Dr. Peter Vodopivec, zgodovinar:
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro
Drago Jančar: To noč sem jo videl
Vinko Möderndorfer: Druga preteklost
Čeprav so romane napisali trije zelo različni literarni ustvarjalci v časovnem razponu več kot štirih desetletij, je vsem trem vendarle skupno, da pretresljivo in z impresivno močjo slikajo raznolikost življenjskih zgodb, izkušenj in človeških usod med drugo svetovno vojno, omejene možnosti posameznikovega avtonomnega odločanja in različne podobe vojne preteklosti, ki nedvoumno kažejo, da preteklost ni ena sama in ni ene same zgodovinske resnice.
Irena Uršič, zgodovinarka:
Luca Crippa in Maurizio Onnis: Fotograf iz Auschwitza
Wilhelm Brasse, triindvajsetletni interniranec v Auschwitzu, je taborišče smrti preživel s fotografiranjem več deset tisoč taboriščnikov. Pripoved je izčrpavajoč osebni boj med preživetjem s profesionalnim fotografiranjem za naciste in med kljuvanjem vesti ob vsakem fotografiranju srepih oči, ki so jokale brez solz. Odstre nam poskus psihičnega preživetja s strategijo vsakodnevne pozabe in doživetje olajšanja ob spoznanju, da bodo fotografije postale orožje, s katerimi bo pričeval.
Marija Lozar: Kako so ukradli mojo mladost, samozaložba, 2008
Marija Lozar iz vasi Osek na Goriškem je v jeseni življenja napisala spomine in pesmi iz nekajmesečnega življenja v taboriščih Ravensbrück in Abteroda Buchenwald, ki ju je doživela kot osemnajstletnica. Bilo je dovolj dolgo in dovolj uničujoče, da je zlomilo njeno mladost in jo zaznamovalo za vse življenje. Bralca šokira z neposrednim opisom razmer v taboriščih razčlovečenih žensk, sporoča pa tudi o pomenu neizmerne vztrajnosti in hrepenenja po svobodi.
Franc Praček: Dnevnik Sardinca Franca
Pripoved Franca Pračka iz Dolge Poljane v Vipavski dolini, prisilno odvedenega v posebne bataljone italijanske vojske na Sardiniji in premeščenega na Korziko in v južno Francijo, nam približa izjemen čustveni svet ljubečega moža in očeta, iztrganega iz domovine. Dnevniški zapisi, »mutasta« pisma in pesmi, ki so nastajali v obdobju od italijanske fašistične do italijanske zavezniške in ameriške oblasti, so Pračkova čustvena zatočišča, so načini lajšanja srčnih bolečin in moralne strtosti.
Dr. Tone Kregar, zgodovinar in glasbenik:
Tone Svetina: Ukana, Borec, 1965–1969
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro
Edvard Kocbek: Strah in pogum
Med številnimi deli, ki so mi pomagala razširiti védenje in oblikovati odnos do druge svetovne vojne na Slovenskem, najprej pomislim na Svetinovo Ukano, Zupanov Menuet za kitaro ter Kocbekov Strah in pogum. Predvsem zato, ker na različne načine odstirajo in problematizirajo temeljna, še vedno aktualna politična in etična vprašanja o naravi in ciljih slovenskega protifašističnega odpora, med drugim tudi o prepletenosti njegove patriotske narodnoosvobodilne in ideološke socialno-revolucionarne komponente ter razmerja in odnose tako znotraj lastnih vrst kot do civilnega prebivalstva in nasprotnikov. Med novejšimi deli pa seveda ni mogoče obiti vrhunskega Jančarjevega romana To noč sem jo videl ter Möderndorferjeve Druge preteklosti. Obe knjigi, vsaka po svoje, razgaljata človeško krhkost ter vso kompleksnost in surovost tistega časa, dobili pa sta tudi svoji dramski uprizoritvi, kar je še podarilo njuno sporočilnost.
Opozoril bi še na pred kratkim izšlo delo Nataše Konc Lorenzutti Senca brez človeka, ki se posveča usodam otrok iz slovenskih odporniških družin, ukradenih staršem in vrženih v kolesje nacističnega arijskega oziroma rasnega inženiringa v programu misteriozne Himmlerjeve demografske organizacije Lebensborn. Med tujimi deli bi izpostavil knjigo Svetlane Aleksijevič Vojna nima ženskega obraza, ki morda res ne sodi povsem v leposlovje, a je obenem eden najbolj pretresljivih opisov vojne ter njenih ran in brazgotin, kar sem jih kadarkoli prebral.
Dr. Milena Mileva Blažić, literarna zgodovinarka:
Anna Frank: Dnevnik Ane Frank
Literarno delo otroka, starega od trinajst do petnajst let, je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine Spomin sveta. Avtentično delo otrokocentrično v sinhronem času in prostoru odseva univerzalno zlo in individualno sodelovanje. Družina Frank in drugi so v skrivališču preživeli kar 26 mesecev – brez solidarnosti ne bi.
Bertolt Brecht: Otroški križarski pohod, v izboru Pesmi, prepesnil Ervin Fritz, Drava, 1991
Pretresljiva pesem se navezuje na pravljico/sago bratov J. in W. Grimm iz leta 1816 in se nanaša na tako imenovano otroško križarsko vojno iz leta 1284. Groza – družinska in družbena zloraba otrok – je zapisana v verskih in posvetnih spisih, pa tudi kot pravljica. Brechtovo pesem je prepesnil Ervin Fritz, uglasbil pa Jani Kovačič.
Hans Christian Andersen: Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke
Leta 1940 je Hinko Smrekar ilustriral Andersenove pravljice. Ena je naslovljena Hudobni knez, Andersen jo je napisal leta 1840. Neverjetno je, da je napovedal fašizem in nacizem sto let prej. Prepričljivo in slikovito je napisal »pravljico« oziroma antipravljico o antijunaku – diktatorju, obsedenem od moči, patološkem narcisu …
Ervin Fritz, pesnik, dramatik, prevajalec:
Kri v plamenih, pesmi izbrala in uredila Filip Kalan in Cene Vipotnik, Slovenski knjižni zavod, 1951
Miloš Mikeln: Veliki voz
Vinko Möderndorfer: Druga preteklost
Težko bi stresel iz rokava izdelan vrstni red, in to treh leposlovnih del. Poezije skoraj ne morem zožiti na enega avtorja, čeprav sem osebno najbolj v sorodu s Kajuhom. Zelo mi je po srcu, da je bilo minulo leto posvečeno njemu. On je tisto, kar bi morali imeti za socrealizem, ne pa tam nekih odsevov sovjetske ždanovske slavilne literature.
Vseeno se mi zdi, da bi bilo treba na prvo mesto postaviti antologijo revolucionarne poezije Kri v plamenih, ki sta jo sestavila Filip Kalan in Cene Vipotnik. Filip Kalan je tudi s svojim Veselim vetrom eden od stebrov naše revolucionarne literature in usmerjevalec partizanskega pisanja Mateja Bora. Enako pomembni so tudi Kocbekovi dnevniki.
Takoj po vojni se je postavljala potreba po velikem tekstu o revoluciji. Ni ga spisal ne Miroslav Krleža ne Miško Kranjec. Šele ko se je hrepenenje po revolucionarnih presežkih čisto uneslo, se je pojavil roman Veliki voz Miloša Mikelna in še veliko pozneje roman Druga preteklost Vinka Möderndorferja, ki ju štejem za ta veliki tekst o naši osvobodilni borbi in ljudski revoluciji, za nekaj tako pomembnega, kot je bila za stvar oktobrske revolucije pomembna epopeja Tihi Don nobelovca Mihaila Šolohova. Omenjena romana, vsak na svoj način, oba pa veličastno, izpolnjujeta poslanstvo velikega teksta, oba zajemata najpoglavitnejše družbene pojave v tistih herojskih, skrajno obupnih in veličastnih časih. Tako mi je v uteho, da sem poznal in poznam oba avtorja.
Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski se mi zdi tudi literatura, ki jo pri naštevanju pomembnih reči iz vojskinih časov moram omeniti. Tu sem prizadet najbolj osebno. Med njimi je tudi zadnje pismo mojega očeta. A to ni tako poglavitno, poglavitno je, da so ta pisma dokaz hrabrosti in človečnosti, visoke morale štajerskih slovenskih rodoljubov, ki nekaj ur pred eksekucijo niso dali rabljem nikakršnega povoda za upanje, da je mogoče ta slovenski narod kakorkoli streti.
___________________________________________________________________________________
Tako, zvrstilo se je kar nekaj naslovov. Nekateri so marsikomu med nami novi, drugi pa že dolgo znani, a se velja k njim vračati, vnovič in zopet in znova … Kajpada tudi in zlasti k Menuetu za kitaro, ki ga je hitra in kratka anketa potrdila kot očitno osrednji slovenski roman o partizanstvu in uporu nacifašizmu. Pa sklenimo z zgolj eno od podčrtanih misli v starem izvodu te mojstrovine:
»Morala ni samo v tem, da veš, za kaj se bojuješ. So časi, ko to sploh neha biti važno. Ujeziti se moraš, pa še kako se moraš razjeziti, na sovražnika, to je prvo in glavno, pa tudi nase in na ves svet. Pa občutiti moraš hrepenenje, kakršno koli že …«
