So vam zaprli šolo, pisarno ali cesto? Potem pa le ostanite doma na toplem, dajte si gor vodo za kavo ali čaj, ali pa si nalijte kozarec vina in odprite tisto bonbonjero, ki vam je ostala od praznikov. Danes vam v branje ponujamo pregled člankov, ki so se uredništvu AirBeletrine zataknili v očesu v prvem mesecu novega leta. N’Toko prvič piše o tem, kako Slovenci študiramo za kmetavze, drugič pa razgalja neoliberalistično logiko ameriških sanj – ki jo Miya Tokumitsu odkriva tudi v zapovedih gurujev iz Silikonske doline. Preveč mračno za ponedeljek? Katja Perat razmišlja o tem, da bi lahko pisanje slovenske proze postalo nova disciplina na paraolimpijskih igrah, Luka Lisjak Gabrijelčič pa o tem, da bi lahko slovensko esejistiko prodajali skupaj z ikeinim pohištvom. Če pa resnično uživate ob mizeriji drugih, posebno pa pisateljev, preberite, kako se Gabriela Babnik izgublja v labirintu nenehnih prenavljanj zakonodaje o samozaposlenih, ter koliko v resnici zaslužijo pisatelji. AirBeletrina vam pomaga ne spregledati!
In če me vprašaš, ali menim, da tvoja nezmožnost ne biti »malo ideolog« tvojo prozo dela neiskreno, potem je moj odgovor lahko samo zadovoljen: itak! Literatura, kot tudi ljudje, ki jo delajo, pač ne more biti iskrena, čeprav se rada kot taka pokaže. Njena iskrenost je lahko le v tem, da tega ne zamolči povsem.
Uroš Prah: Iz oči v oči: Jasmin B. Frelih & Uroš Prah (Pogledi, 3. januar)
Pri nas tudi v akademskem svetu merila določajo povprečni in ne najsposobnejši, o pismenosti presojajo polpismeni. Najhujša zmerljivka za znanstvenika in njegovo delo je popularnost.
Jožica Grgič: Pomisleki: Dolgočasnost v imenu znanosti (Sobotna priloga, 4. januar)
Študentsko življenje je povsod po prvem svetu zaznamovano z ekscesi in eksperimentiranjem. Saj tako to gre, a ne? Otrok odide od doma, okusi dobre in slabe plati življenja, se kdaj opeče, se nauči odgovornosti in na podlagi svojih izkušenj oblikuje osebnost. Če hoče postati funkcionalen odrasli, se mora v neki točki upreti staršem, šoli in sistemu. Največji del izobraževanja pač poteka zunaj predavalnic, in če so žuri in droge del tega učenja, naj živijo žuri in droge. Toda s slovenskimi študenti se dogaja ravno obraten proces. Starši jih pošljejo iz vasi v mesto, tam pa jih študentska organizacija prek svojih ambasadorjev zabave skupinsko potunka v uniformirano izkušnjo študentskega življenja (hektolitri bambusa in nesmiselno piflanje podatkov) in jih vrne domov še bolj indoktrinirane, apatične kmetavze, kot so njihovi starši.
N’Toko: Reality šou (Mladina, 6. januar)
Biti z ljudmi, človekom, ki ga imaš rad. Do polnoči postat ravno toliko luštno fahjten, da te na priložnost spomni šele odštevanje kar od nekod, pri sosedih, zunaj, kje kdaj?, ah, tri dva … a je že, ja ja, vse že poka povsod. Poknit šampanjec dol na cesto. Voščit. A potlej se žurka šele začne. Res našponat musko, tisto lepo, vsakokratno privatno, nostalgično smetje. Začet res zlivat v čedalje odprtejše grlo. In se ne vem kdaj znajdit v čudnih momentih. Padajo stoli. Lasje gorijo. Ljudje zginevajo. Kar naenkrat smo samo še trije, šilce, čik in jaz.
Matjaž Zorec: Veseli december, o praznovanju (AirBeletrina, 6. januar)
Predstavljam si, da mi bo kdo oponesel, zakaj pri zdravi pameti bi kdorkoli hotel primerjati prvenec mlade slovenske avtorice z literarno klasiko velikega formata. Na ta namišljen očitek lahko odgovorim le s tem, da se mi zdi do pisca dosti bolj spoštljivo, da se ga obravnava v kontekstu vsega, kar lahko kot umetnik postane, kot da se zanj že vnaprej zniža kriterij na podlagi tihega pripoznanja, da je slovenska književnost nekakšna paraolimpijada, v kateri so tudi zmagovalci nekoliko hendikepirani. Močno dvomim, da kdo postane pisatelj zato, ker bi si želel biti povprečen, kdor pa ne bi bil rad povprečen, mora stremeti dlje od tega, da bo zadostil okusu slovenske literarne kritike.
Katja Perat: V imenu odkritosti (AirBeletrina, 7. januar)
Potem ko je analizirala 800 romanov, ki jih je mogoče naložiti s spletne strani Project Gutenberg, Yejin Choi, asistentka na univerzi Stony Brook, trdi, da lahko napove literarno »uspešnico« z 84 % zanesljivostjo.
Alison Flood: Key to hit books discovered, study claims(The Guardian, 10. januar)
Ko so ljudje gradili Havano, ko so gradili Berlin ali Lenart ali Celje, so se – vsak zase in malo tudi skupaj – držali svojih srčnih, dobrosrčnih, širnih in šablonastih načrtov. Pri tem so pozabili, da je načrt beseda, ki se udejanji v prihodnosti, iz česar izhaja, da je že vnaprej obsojena na propad. Prihodnost je namreč zaljubljena v pojme, kot so revizija, aneks k pogodbi, nezgoda, nezgoda pri delu, višja sila, kolateralna škoda, borzni zlom. Prihodnost se poigrava z načrti, kakor se ljudje poigravajo z mesti, zato je zgodovina mest pravzaprav zgodovina spodletelih načrtov.
Nataša Kramberger: Porušena mesta so nepredvidljiva kot karibski orkani (AirBeletrina, 10. januar)
Zagovorniki inovacij knjigo radi opisujejo kot »linearno« in trdijo, da analogni format utesnjuje bralca. Vse od pojava CD-ROM-a in hiperteksta nam kot veliko prednost digitalnega prodajajo, da razbija oblikovne omejitve konvencionalne knjige. Ta zgodba ima eno težavo: je zgodovinsko napačna in teoretično zgrešena. Tekst ni bil nikoli linearen; njegova struktura ponavljanja in refrena ustvarja pomene, ki presegajo časovni in prostorski razvoj njegove kompozicije.
Johanna Drucker: Pixel Dust: Illusions of Innovation in Scholarly Publishing (Los Angeles Review of Books, 16. januar)
DWYL [Do What You Love = »Delo, ki je hkrati hobi«] je skrivni znak privilegiranih in življenjska filozofija, ki elitizem skriva pod krinko samo-rasti. Po tem prepričanju delo ni nekaj, kar počnemo za mezdo, ampak dejanje ljubezni. Če temu ne sledi profit, je to domnevno zato, ker delavec ni pokazal dovolj strasti in odločnosti. Pravi dosežek tega je, da delavci verjamejo, da njihovo delo služi njihovi osebni koristi in ne trgu.
Miya Tokumitsu: In the Name of Love (Slate, 16. januar)
Anketa je pokazala, da okrog 77 % samozaložnikov letno zasluži 1000 $ ali manj; tudi presenetljivo velik odstotek avtorjev, ki knjige izdajajo v klasičnih založbah, 53,9 %, in 43,6 % avtorjev, ki izdajajo na oba načina, poroča, da njihovi letni zaslužki ne dosegajo tega praga. Zgolj neznaten odstotek avtorjev – 0,7 % samozaložnikov, 1,3 % avtorjev z založniki in 5,7 % hibridnih avtorjev – s svojim pisanjem zasluži več kot 100 000 $ na leto.
Alison Flood: Most writers earn less than £600 a year, survey reveals (The Guardian, 17. januar)
Na smrt sem se te bala, črnega moža. Mislim, da sem vreščala, preden so me peljali k tebi. Mislim, da je mama govorila, da moram k tebi, da se ti moram it pokazat, ker si moj dedek. In če se prav spomnim, sem se drla, da nisi moj dedek. Dedek je bil tisti, ki mi je vsak večer prebral pravljico, me vozil na sprehode, me učil latinska imena dreves, odgovarjal na vprašanja o vsem, me vzel v naročje in bil ob mojem čebljanju ganjen, češ da sem pameten otrok. Ti si bil Vitomil.
Tina Košir Mazi: Vitomilu (AirBeletrina, 17. januar)
Obstajajo pisatelji, za katere se zdi, da mislijo, da morajo prelomiti z vsem, kar je bilo pred njimi, in ustvariti nekaj presenetljivo novega, da bi pisali pravo literaturo. […] Ne kažejo zanimanja za natančen prikaz človeškega obnašanja, deloma zato, ker jih ne zanima natančnost, in deloma zato, ker jih niti malo ne zanimajo drugi ljudje; najbolj se ukvarjajo z delovanjem lastne duševnosti. Strastno sovražijo realistične romanopisce in formalistične pesnike, ki so prišli malo pred njimi, in so prepričani, da edini med vsemi pisatelji, ki so kadarkoli živeli, ustvarjajo dela, ki bodo pomembna v prihodnosti. V tem smislu si prihodnost očitno predstavljajo kot polno ljudi, ki jim niso niti malo podobni – ljudi, ki bodo povsem zadovoljni z njegovimi inovacijami in ne bodo čutili potrebe, da poteptajo svoje predhodnike.
Wendy Lesser: The joy of literary destruction: Writers who broke all the rules (Salon, 19. januar)
Človek bi še nekako razumel, če bi ta značajska psihologija bila, tako kot češko švejkovstvo, vir vedre satire. A Ihanova knjiga premore približno toliko humorja kot tehnična navodila za nemški hladilnik. V njej ni niti tistega pikrega in rahlo monotonega obešenjaštva, ki ga najdemo v kolumnah Mihe Mazzinija, na katere se Ihan sicer že skoraj plagiatorsko naslanja. Ihan v svoji kritiki »vsega, kar je« ne premore niti kančka vedrine, s čimer poustvarja tisto psihotično ozračje, ki ga tako dobro poznamo iz naše politične razprave in spletnih forumov. V knjigi bomo zaman iskali sproščeni duh, h kateremu naj bi sicer pozivala. To dela iz nje tesnobno branje, kjer nas bolj kot lucidnost nekaterih analiz presune duševna stiska avtorja, ki veje iz njih.
Luka Lisjak Gabrijelčič: Anatomija neke dekadence – Državljanski eseji Alojza Ihana (Razpotja, 21. januar)
Bogomolka je žuželka. V nasprotju s splošnim prepričanjem ne gre za nasprotje komsomolki, niti za ljubkovalen izraz za Ljudmilo Novak.
Aleksander Hropot: Vsak pravoverni desničar mora prebrati tole! (Izpovedi in temne vizije blog, 21. januar)
Vedno znova smo pripravljeni spregledati paradoks, ki se skriva v trditvi, da imamo vsi enake možnosti za uspeh in da je ostalo odvisno od naše pridnosti. Kako, a potem kapitalizem predvideva enakost vseh? A ni to komunizem? Verjetno se vsi strinjamo, da si je lažje ustvariti mrežo uspešnih prijateljev, če si otrok bogatih staršev, kot pa če si iz delavske, ali bog ne daj, priseljenske družine. Kadar kdo tak preveč agresivno nastopi na trgu dela, ponavadi pokličemo policijo. Če hočemo, da imajo vsi enake možnost uresničiti svoje potenciale, potem potrebujejo popolnoma enaka socialna izhodišča … ampak fuj, to bi bila uravnilovka.
N’Toko: Uravnilovka 2.0 (Mladina, 24. januar)
Zupan je izgledal kot Henry Miller, ki je srečal Williama Burroughsa (ki je ponesreči ustrelil svojo ženo). Kot J. D. Salinger, ki je srečal Normana Mailerja (ki je zabodel svojo ženo). Ali pa Jeana Geneta (ki je zaradi kriminala pristal v ječi). Dostojevski, ki je srečal Casanovo (ki je vse pofukal).
Marcel Štefančič Jr.: Zadnji slovenski legionar (Mladina, 24. januar)
Nova davčna zakonodaja za samozaposlene me paradoksalno sicer zavezuje, da plačujem prispevke na identičen način kot »moj« vodovodar, ki medtem ko pišem ta članek, razbija v spodnjem nadstropju in računa na uro vsaj petnajst evrov; hkrati pa me Ministrstvo pod pretvezo, da sem nekakšen kulturni subjekt, najmanj ogrožena vrsta, neposredno pripeta na njegovo dojko, zavezuje k nadstandardnim pravilom in obveznostim.
Gabriela Babnik: Zamrznjeno podjetje, zamrznjeni čas (AirBeletrina, 29. januar)
