Maja smo z možgani že napol na paši, kupi knjig so postavljeni v bližino torb in nahrbtnikov, v katerih že čakajo krema za sončenje in kopalke. Zato pa tokratno Nespregledano v branje kratko in sladko ponuja izbor člankov, ki vam bodo popestrili čakanje na poletje. O tem, kakšni so možgani vpričo umetnosti, o dolgočasnih odkritjih računalnikov o literaturi, enkrat več tudi o smrti romana, o Stefanu Zweigu, Lady Gaga in Gabrieleju D’Annunziu – ste že kdaj slišali za bolj čuden trojček?, ter nenazadnje o visokih naročninah na znanstvene revije. Ne spreglejte!
Willem de Kooning, slavni nizozemsko-ameriški abstraktni ekspresionist, je s slikanjem nadaljeval še nekaj let po tistem, ko je obolel za alzheimerjevo boleznijo. Toda njegove slike so bile nekako drugačne, po besedah nekaterih umetnostnih kritikov, so njegov abstraktni stil odražale globlje. Sprememba v slogu De Kooningovega slikanja je dokaz več, da nam lahko umetnost služi kot vpogled v delovanje človeških možganov; da se, ko se spremenijo možgani, spremenita tudi umetniški izraz in percepcija.
Anjan Chatterjee: Neuroaesthetics: Researchers unravel the biology of beauty and art (The Scientist, 1. maj)
Stoneova knjiga [Biz Stone: »Ptičica mi je povedala: Izpovedi kreativnega uma«] govori o nujnosti vpeljevanja kreativnosti in umetnosti v podjetništvo, Savalova knjiga [Nikil Saval: »Zakockan: Skrivna zgodovina pisarne«] pa o nuji zavedanja, da se je to že enkrat dogajalo. Odprite katerikoli sodobni priročnik menedžmenta in nagovarjal vas bo k vključevanju igre na delovno mesto, da bi delavcem pomagala pozabili, da prodajajo delo svojega uma in teles nekomu, ki bo namesto njih požel ves dobiček.
Marthine Satris: Collared or Untied: Reflections on Work in American Culture (The Millions, 1. maj)
»Slog, d.o.o.« [Franca Morettija] je dober primer uporabnosti digitalnih orodij v humanistiki, tako kot katerakoli druga nova knjiga. Pa vendar njene ugotovitve niso posebno zanimive. Več kot očitno je, da digitalna orodja, ne glede na njihovo mogočnost, sama po sebi niso sposobna ustvarjati pomembnih novih idej o predmetu humanističnih študij. Zmorejo kopičiti podatke in v njih odkrivati vzorce, toda za to, da vemo, kakšna vprašanja zastaviti o teh podatkih in njihovih vzorcih, potrebujemo bralca, ki je že izurjen v literaturi.
Adam Kirsch: Technology Is Taking Over English Departments (New Republic, 2. maj)
Dozdevni realisti med gutenbergovci pravijo takole: seveda, knjige bodo postale manjšinska tehnologija, toda beau livre bo preživelo. Populistični gutenbergovci blebetajo o tem, kako bodo digitalni teksti, povezani z družabnimi mediji, bralcem omogočili, da se o knjigah javno pogovarjajo. Kar nihče od gutenbergovcev ne more prenesti, ker je dobesedno – metafora je tokrat upravičena – povsem iz drugega vesolja, je to, da vznik digitalnih medijev ne pomeni le uničenja kodeksa, ampak tudi uničenje celotnega Gutenbergovega vesolja. Samo eno vprašanje si morate zastaviti, da pridete do odgovora, ali bo resni roman obdržal svojo kulturno prvenstvo in središčno pozicijo v naslednjih 20 letih. To vprašanje je: Če sprejmete, da se bo takrat velika večina tekstov brala v digitalni obliki, na napravah, povezanih s spletom, ali hkrati verjamete tudi, da bodo ti bralci prostovoljno prekinili to povezavo? Če je vaš odgovor na to ne, potem ste zdaj roman z lastnim glasom obsodili na smrt.
Will Self: The novel is dead (this time it’s for real) (The Guardian, 2. maj)
Pomislim, da tišine ne gre razumeti preprosto kot odsotnosti govora – kot da bi bilo, prosto po liberalni mantri, mogoče vse krivice popraviti s podeljevanjem glasu poprej utišanim. Da je tišina morda sama po sebi zgovorna, da sama po sebi ponuja pomemben vpogled v mnoga zanikanja človekovega dostojanstva – in v mnogokrat omejene možnosti njegove povrnitve.
Maša Mrovlje: Tišina (blog Refleksije, 5. maj)
Novelo o šahu je [Stefan Zweig] končal 22. februarja. Naslednji dan sta z Lotte popila smrtno dozo veronala.
Na policijski fotografiji ga vidimo zleknjenega na hrbtu, s prekrižanimi rokami; ona leži zraven njega, z glavo na njegovem ramenu, eno roko na njegovi. Prochnik zaključi: »On je videti mrtev. Ona zaljubljena.«
Anka Muhlstein: His Exile Was Intolerable (The New York Review of Books, 8. maj)
Če bi Lady Gaga živela v Franciji 12. stoletja, bi bila menda trobairitz, ženski trubadur.
Sandra Simonds: Medieval Troubadours (Boston Review, 8. maj)
Dragi vrstnik, če ti par let mlajši natakar z isto diplomo streže kavo, to ni znak, da si v življenju uspel. To pomeni, da nam vsem zelo slabo kaže. Ko bodo tisti, ki nam strežejo, pospravljajo in nas vozijo, pošteno plačani, imeli dobre delovne razmere in možnost napredovanja, smemo od njih pričakovati prijaznost in učinkovitost. In ko bodo oni dobro živeli, bomo živeli dobro tudi mi. V nasprotnem primeru pa se lahko tolažimo z umetno prijaznostjo in malomeščanskim luksuzom, a ne bodimo presenečeni, če bo v našem kapučinu plaval kelnarjev pljunek. Zaslužili smo si ga.
N’Toko: Gangnam Style (Mladina, 9. maj)
Vsak dan so se dogajala različna slavja in parade, življenje v pristanišču je bilo spektakel. Veliki triumfator je v svojih govorih v Fiume vabil vse rase, vse upornike, revne in brez pravic. Tiste, ki verjamejo v sveto pismo, in tiste, ki berejo koran. Dopisoval se je s kitajskimi delavci, ki so obirali sadje v Kaliforniji. Lenin je D’Annunziu poslal konzerve z najboljšim kaviarjem in mu napisal, da je edini pravi revolucionar v Evropi.
Irena Štaudohar, Gardone Riviera: Megaloman in poet fašizma (Sobotna priloga, 10. maj)
»Skratka,« so zapisali v objavi, »naslovnice večine romanov ‘o Afriki’ so videti, kakor da jih je dizajniral nekdo, ki pozna kontinent samo po Levjem kralju.«
Michael Silverberg: The reason every book about Africa has the same cover—and it’s not pretty (Quartz, 12. maj)
Danes je povprečna cena enoletne naročnine na znanstveno revijo s področja kemije 4044 dolarjev [3031 €]. Leta 1970 je bila 33 dolarjev. Naročnina na Revijo za primerjalno nevrologijo je za leto 2012 znašala 30.860 dolarjev — toliko kot šeststo monografij. Trije založniški velikani — Reed Elsevier, Wiley-Blackwell in Springer — objavijo 42 odstotkov vseh akademskih člankov in pri tem ustvarijo tudi velikanske dobičke. V letu 2013 je Elsevier 39 odstotkov od 2,1 milijarde funtov [2,6 milijarde €] dobička ustvaril s svojimi znanstvenimi, tehničnimi in medicinskimi revijami.
Robert Darnton: A World Digital Library Is Coming True! (The New York Review of Books, 22. maj)